Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

NOV (1.392-1.416)


  1.      deziluzionízem  -zma m (ȋ) knjiž. stanje brez iluzij: njegov deziluzionizem vendarle izzveni romantično; popolni deziluzionizem; deziluzionizem Prešernove pesmi Slovo od mladosti ♪
  2.      dezintegrátor  -ja m (ȃ) teh. stroj, s katerim se večji kosi trdnih snovi delijo v manjše: dezintegrator za les, za rudo ♪
  3.      dezorganizírati  -am dov. in nedov. (ȋ) povzročiti dezorganizacijo česa: dezorganizirati delo v tovarnah; poraz jih je dezorganiziral / diverzanti so si prizadevali dezorganizirati železniško in telefonsko službo dezorganizíran -a -o: dezorganizirani ostanki armade; prizadevajo si obnoviti dezorganizirano gospodarstvo ♪
  4.      dežél  ž neskl., v prislovni predložni zvezi déžel (ẹ̑) star., v imenovalniku ali tožilniku dežela 1: neznana dežel; pravil je o starih časih, ko so psoglavci vreli v dežel ♪
  5.      deželàn  in deželán tudi deželjàn tudi deželján -ána m (ȁ á; ȃ) 1. kdor živi na deželi: meščani in deželani // star. prebivalec dežele 2: ta predpis je veljal za deželane in za tujce 2. zgod. član deželnih stanov: imeniten kranjski deželan ♪
  6.      deželánski  tudi deželjánski -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na deželane: deželanska sramežljivost / deželanska uprava; deželanska listina potrdilo o sprejemu v deželne stanove ♪
  7.      deželánstvo  tudi deželjánstvo -a s (ȃ) zgod. 1. članstvo, pravice članov deželnih stanov: podelili so mu deželanstvo vojvodine Kranjske / imeti deželanstvo 2. deželni stanovi: cesar je sredstva za vojaške potrebe zahteval od deželanstva ♪
  8.      dežêlen  -lna -o prid. (ē) nanašajoč se na deželo: a) deželni jezik b) deželna meja; deželna uprava / deželna cesta nekdaj cesta, ki jo vzdržuje dežela ♦ zgod. deželni glavar v fevdalizmu vladarjev namestnik v deželi; v stari Avstriji od vladarja imenovani predsednik deželnega zbora in deželnega odbora; deželni knez v fevdalizmu vladar v posamezni deželi; deželni odbor v stari Avstriji izvršilni organ samouprave dežele, odgovoren deželnemu zboru in od njega izvoljen; deželni stanovi v fevdalizmu predstavniki plemstva, duhovščine in meščanstva, ponekod tudi kmetov; deželni zbor v stari Avstriji zakonodajna skupščina v deželah od 1860 do 1918; deželna deska v fevdalizmu zemljiška knjiga z vpisi plemiških zemljišč; deželno sodišče v nekaterih deželah, v fevdalizmu prvostopenjsko civilno sodišče za fevdalce; v stari Avstriji okrožno sodišče na sedežu dežele c) star. deželni pridelki kmečki, poljedelski ♪
  9.      diabétes  -a m (ẹ̑) med. bolezen, pri kateri se zaradi nepravilne presnove ogljikovih hidratov čezmerno poveča količina sladkorja v krvi, sladkorna bolezen: sredstva proti diabetesu ♪
  10.      diafán  -a -o prid. (ȃ) knjiž., redko prosojen: ta snov je diafana ♪
  11.      dialéktika  -e ž (ẹ́) 1. nauk o splošnih zakonitostih gibanja, temelječega na protislovnosti bivajočega: marksistična, materialistična dialektika / dialektika mišljenja, razvoja ♦ filoz. dialektika po Heglu nauk o splošnih zakonitostih gibanja, temelječega na protislovnosti razvoja ideje // gibanje vsega bivajočega po teh zakonitostih: družbena dialektika; dialektika prirode, zgodovine 2. v sholastični filozofiji prepričevanje nasprotnika z odkrivanjem in pobijanjem protislovij v njegovih sodbah: s spretno dialektiko premagati nasprotnika; ostra dialektika // v antični filozofiji dvogovor kot oblika filozofskega mišljenja: dialektika sofistov 3. publ. dialektičnost: dialektika pojmov; dialektika Prešernove umetnine ♪
  12.      dialektizácija  -e ž (á) lingv. 1. nastajanje dialektov: dialektizacija slovenskega jezika 2. uvajanje dialektizmov: boj Prešernovega kroga zoper Metelkovo dialektizacijo ♪
  13.      dialogizírati  -am nedov. in dov. (ȋ) knjiž. 1. dajati čemu obliko dialoga: dialogizirati povest 2. izmenjavati mnenja z zastopniki različnih stališč z namenom doseči soglasje ali sporazum: konstruktivno dialogizirati dialogizíran -a -o: dialogizirana novela, pesnitev ♪
  14.      diamagnéten  -tna -o prid. (ẹ̑) fiz. v katerem je gostota magnetnega polja manjša, kot bi bila v praznem prostoru: diamagnetna snov ♪
  15.      diamagnétik  -a m (ẹ́) fiz. diamagnetna snov ♪
  16.      diamagnetízem  -zma m (ȋ) fiz. lastnost diamagnetne snovi ♪
  17.      díaprojéktor  -ja m (ȋ-ẹ́) priprava za projiciranje diapozitivov: šola je dobila nov diaprojektor ♪
  18.      diatermíja  -e ž (ȋ) med. pregrevanje tkiva, organov z električnim tokom visoke frekvence: zdraviti revmo z diatermijo ♪
  19.      diatóničen  -čna -o prid. (ọ́) muz. ki je iz celih tonov in poltonov: diatonični sistem; diatonična lestvica lestvica, ki ima v obsegu oktave cele tone in poltone; diatonična stopnja / diatonična harmonika harmonika, pri kateri da pritisk na isti gumb ob raztegovanju ali stiskanju meha dva različna tona ♪
  20.      dieléktričen  -čna -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na dielektrik: dielektrične lastnosti; dielektrične snovi ♦ elektr. dielektrične izgube v toploto spremenjena energija v dielektriku; dielektrična konstanta dielektričnost ♪
  21.      dieléktričnost  -i ž (ẹ̑) elektr. konstanta, ki določa električno polje v kaki snovi glede na električno polje v vakuumu: novi sintetični izolacijski material ima dvakrat večjo dielektričnost kot sljuda ♪
  22.      dieléktrik  -a m (ẹ̑) elektr. izolirna snov glede na njene lastnosti v električnem polju: slab dielektrik se v visokofrekvenčnem polju močno segreva ♪
  23.      diferencíranost  -i ž (ȋ) lastnost, značilnost diferenciranega: narodna diferenciranost južnih Slovanov; diferenciranost družbe; diferenciranost literarnih tokov ♪
  24.      diferencírati  -am nedov. in dov. (ȋ) 1. delati razlike v čem: ekonomski razvoj je diferenciral družbo 2. mat. iskati iz dane funkcije novo funkcijo, ki pove, kako se prva spreminja; odvajati: diferencirati funkcijo diferencírati se postajati v sebi različen: znanost dosega višjo stopnjo, ko se notranje diferencira; politično se diferencirati diferencíran -a -o: takrat južnoslovanski jeziki še niso bili zelo diferencirani; moderna proizvodnja zahteva diferenciran strokovni kader; ti podatki so še premalo diferencirani ♦ biol. tkiva rastline niso diferencirana iz enotnega tkiva niso še nastala različna tkiva ♪
  25.      difundírati  -am nedov. in dov. (ȋ) fiz. samodejno prodirati v drugo snov, pronicati: plini difundirajo skozi opno ♪

   1.267 1.292 1.317 1.342 1.367 1.392 1.417 1.442 1.467 1.492  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA