Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

NOT (815-839)


  1.      kòeksisténca  -e ž (ȍ-ẹ̑) zunanja politika, ki temelji na enakopravnem sodelovanju in nevmešavanju v notranje zadeve, mednarodno sožitje: zavzemati se za koeksistenco / publ. politika miroljubne koeksistence / aktivna koeksistenca politika vsestranskega trajnega sodelovanja in sporazumevanja; pren., ekspr. koeksistenca stvari, umetnosti ♪
  2.      kohórta  -e ž (ọ̑) pri starih Rimljanih vojaška enota, deseti del legije: oborožene kohorte; poveljnik kohorte ♪
  3.      kolébati  -am nedov. (ẹ̄) 1. raba peša nihati, spreminjati se: cene zelo kolebajo; srednja letna temperatura v teh krajih koleba / odpornost proti boleznim je začela pri njem kolebati 2. raba peša omahovati, pomišljati se: pojdi že in nikar toliko ne kolebaj / kolebali so, ali naj priredijo veliko ali majhno razstavo 3. knjiž. gugati, zibati: valovi so kolebali jadrnico ● star. ko je stopal po ozki brvi, je močno kolebal lovil ravnotežje, omahoval ◊ šport. gibati se, nihaje na drogu ali bradlji ♪
  4.      količína  -e ž (í) kar opredeljuje kaj glede na število merskih enot ali enot sploh: povečati količino proizvodov; določena količina zdravil / individualna količina dela / vplivati na kakovost in količino hrane / meriti količino padavin / publ., z oslabljenim pomenom dobili so majhno količino blaga malo / mn., nav. ekspr. voda je drla v velikih količinah ♦ fiz. (fizikalna) količina kar je točno opredeljeno zlasti z načinom in enoto merjenja; lingv. izraz količine ♪
  5.      kolizíja  -e ž (ȋ) knjiž. nasprotje, navzkrižje: kolizija dolžnosti, interesov; kolizija med besedami in dejanji; protislovja in kolizije pisateljevega notranjega sveta / priti v kolizijo s predpisi // istočasnost, hkratnost česa: kolizija koncertnih prireditev ♪
  6.      koló  -ésa s (ọ̑ ẹ̑) 1. ploščata priprava okrogle oblike, ki omogoča premikanje vozila: kolo se vrti; sneti, zamenjati kolo; gumijasto, leseno kolo; kolo avtomobila / voziček na dveh kolesih / rezervno kolo; plašč kolesa / sprednje, zadnje kolo // taka priprava kot del naprave, stroja, ki omogoča prenos gibanja: zob kolesa; jermen na kolesu drsi / kolesa transmisije / mlinsko kolo priprava v obliki kolesa s korci ali lopatami, ki izkoriščajo vodno energijo za pogon mlina 2. vozilo z dvema kolesoma na nožni pogon: sedel je na kolo in se odpeljal; voziti se s kolesom / stojalo za kolesa / dirkalno kolo; žensko kolo; kolo na prestave; kolo s pomožnim motorjem // v zvezi motorno kolo osebno cestno vozilo z dvema kolesoma, ki ga žene motor z notranjim zgorevanjem: peljati se z motornim kolesom; najnovejši tip motornega kolesa / mehanik za motorna kolesa 3. ekspr., z rodilnikom, z oslabljenim pomenom kar izraža tek, premikanje tega, kar določa prilastek: kolesa časa so se vrtela; kolesa priprav so se zavrtela z veliko naglico / poganjati kolesa napredka; nihče ni mogel zaustaviti kolesa razvoja; kolesa zgodovine ni mogoče obrniti nazaj 4. zgod. srednjeveška mučilna priprava v obliki kolesa: bilo mu je kakor zločincu, ki ga vežejo na kolo / mučilno kolo 5. nar. primorsko, v zvezi kolo sira hlebec sira: kupiti kolo sira ● ekspr. biti (za) peto kolo nepotreben, odveč; ekspr. otrok je prišel pod kolesa avtomobil ga je povozil; kolo sreče se obrača ugodnim, prijetnim dogodkom sledijo manj prijetni, neugodni ◊ etn. lončarsko kolo, vreteno priprava z vrtečo se ploščo, na kateri se oblikuje glinasta posoda; strojn. gonilno kolo ki žene drugo kolo; krmilno kolo del krmilnega mehanizma ladje, ki posredno deluje na krmilo tako, da se ladja premika v želeni smeri; napenjalno kolo za napenjanje jermena, ki teče čez jermenice; tekalno kolo zlasti pri žerjavih prirejeno tako, da teče po tirnicah ali vodilih; vijačno ali polžasto kolo z izrezom na obodu, ki se prilega vijaku, polžu; zobato kolo z zobmi na obodu; šport. kolo bočna zakotalitev telesa po iztegnjenih in nekoliko razmaknjenih rokah in nogah; teh. gnano kolo ki ga kdo ali kaj žene; pogonska kolesa ki ženejo vozilo; zavorno kolo na katerega obod pritisne zavorni element ♪
  7.      koloníja  -e ž (ȋ) 1. v kapitalizmu dežela, ki je pod oblastjo gospodarsko močnejše države, od katere je prostorsko ločena: kolonije se borijo za neodvisnost; britanska, francoska kolonija; eksploatiranje kolonij 2. v etnično tujem okolju živeča skupina pripadnikov kake narodnosti, države: obiskati kolonijo; jugoslovanska kolonija v Franciji 3. zlasti prva leta po 1945 organizirano preživljanje počitnic otrok in mladine: organizirati kolonijo / iti v kolonijo / počitniška kolonija; zdravstvena kolonija 4. večja skupina po enotnem načrtu zgrajenih stanovanjskih hiš: stanovati v koloniji / delavska, rudarska kolonija / stanovanjska kolonija 5. zool. veliko skupaj živečih živali iste vrste: kolonija pingvinov / čigra gnezdi v kolonijah ◊ um. slikarska kolonija organizirano krajše skupno bivanje in delo slikarjev; zgod. kolonija pri Feničanih, starih Grkih in Rimljanih mestna naselbina, ki leži zunaj strnjenega državnega ozemlja ♪
  8.      kolonizácija  -e ž (á) glagolnik od kolonizirati: srednjeveška nemška kolonizacija Poljanske doline; kolonizacija notranjosti dežele / evropska kolonizacija Afrike ♪
  9.      kolorádski  -a -o prid. (ȃ) v zvezah: vrtn. koloradska jelka iglasto parkovno drevo z dolgimi, sivo modrimi iglicami, Abies concolor; zool. koloradski hrošč hrošč z rumenimi in črnimi progami na sprednjih krilih, katerega ličinke uničujejo krompirjevo listje, Leptinotarsa decemlineata ♪
  10.      kolorít  -a m (ȋ) 1. um. barve, barvni odtenki (na sliki): enoten kolorit / slika ima živahen kolorit 2. knjiž. izrazite poteze, značilnosti: v prevodu je ohranjen orientalski kolorit ♪
  11.      kolút  -a m (ȗ) ploščat okrogel predmet: na komatih so se bleščali kovinski, medeninasti koluti; kovanci imajo večinoma obliko koluta; sonce je kot žareč kolut / koluti dima so se vili pod strop kolobarji ♦ avt. zavorni kolut vrtljiva plošča ob notranji strani avtomobilskega kolesa, ki jo pri zaviranju stiskata zavornika; strojn. torni kolut ki s trenjem prenaša vrtenje z ene gredi na drugo // tak predmet z žlebom na obodu: naviti žico na kolut; previti filmski trak z večjega na manjši kolut; vrv žičnice je enakomerno drsela po kolutih; kolut v škripčevju ♪
  12.      kománda  -e ž (ȃ) 1. kratek ustni ukaz, zlasti v vojski; povelje: na daleč je bilo slišati oficirjeve komande / ustaviti se na komando stoj! // pog. ukaz, povelje sploh: čakati na komando za odhod / dobili so komando, da se ne smejo upirati / ekspr. komanda je padla povelje je bilo izrečeno; odločeno je / ubogati mora na komando takoj, brez ugovorov 2. skupina vojaških starešin, ki (lahko) poveljuje vojaški enoti ali skupini enot; poveljstvo: komanda se s predlogom ne strinja; bataljonska, divizijska komanda; pren., pog. v službi smo dobili novo komando ♦ voj. komanda garnizona vojaška ustanova, odgovorna za skupne zadeve enot garnizona; komanda mesta do 1957 zaledna vojaška teritorialna enota // sedež take skupine vojaških starešin: zadržali so ga na komandi / ustavil se je pred komando 3. pog. pravica poveljevati vojaški enoti ali skupini enot; poveljstvo, poveljevanje: komando dati, izročiti najsposobnejšim; komando nad vojsko je prevzel general / priti pod komando zaveznikov ∙ pog. vso komando ima v svojih rokah vse vodi, o vsem odloča; pog. popolnoma je pod ženino komando v vsem se ji podreja 4. v nekaterih deželah oddelek, navadno vojakov ali zapornikov, za posebne naloge: delovna komanda; član taboriščne komande 5. nav. mn., teh. priprava ali del priprave za upravljanje, vodenje strojnih naprav: komande delujejo brezhibno; nožne, ročne komande / sistem dvojnih komand ♪
  13.      komandánt  -a m (ā) kdor poveljuje vojaški enoti, večji od čete, ali ustrezni ustanovi, poveljnik: komandanti so se zbrali na posvet / imenovan je za komandanta divizije / vrhovni komandant oboroženih sil Jugoslavije; pren., ekspr. politiki na vasi ne bi smeli postati komandanti // poveljnik, vodja sploh: komandant vesoljske ladje; komandant taborišča / komandant mladinske delovne brigade ♪
  14.      komandír  -ja m (í) 1. kdor poveljuje vojaški enoti, manjši od bataljona, ali ustrezni ustanovi, poveljnik: imel je strogega komandirja; komandir čete, voda 2. vodja oddelka ali postaje milice: komandir daje navodila dežurnemu miličniku / komandir postaje milice ♪
  15.      komándos  -a m (ȃ) vojak, posebej izurjen za opravljanje diverzij ali sabotaž na sovražnikovem ali okupiranem ozemlju: komandosi so ubili visokega oficirja; oddelek, skupina komandosov / palestinski komandosi // oddelek takih vojakov: ustanovili so več manjših enot in komandosov; pripadniki mornariških komandosov ♪
  16.      komasácija  -e ž (á) združitev zemljišč vseh posestnikov na določenem področju v enoten kompleks: izvesti komasacijo in arondacijo; komasacija gozdov; zakon o komasaciji / komasacija zemljišč ♪
  17.      komasírati  -am dov. in nedov. (ȋ) združiti zemljišča vseh posestnikov na določenem področju v enoten kompleks: zemljo so zaradi lažje obdelave komasirali in arondirali ♪
  18.      kombinát  -a m (ȃ) gospodarska enota, ki sestoji iz več sorodnih, med seboj tehnološko povezanih proizvodnih obratov, podjetij: ustanavljati kombinate; kmetijski, lesni, metalurški, tekstilni kombinat / združevanje podjetij v kombinate / zgraditi kombinat težke industrije poslopja te gospodarske enote ♪
  19.      koménda  -e ž (ẹ̑) rel. 1. najmanjša upravna enota viteškega reda: posest komende; predstojnik komende / križniška komenda // poslopje, kjer je sedež te upravne enote: zidati komendo; cerkev, grad in komenda 2. nekdaj posestvo, premoženje viteškega reda: dobiti, upravljati komendo; delavci v komendi ♪
  20.      komisár  -ja m (á) 1. v nekaterih državah višji uslužbenec za opravljanje posebnih nalog, ki ga navadno imenuje vlada: veleposlanikov obisk pri vladnem komisarju / imenovan je za komisarja / policijski komisar šef policije / ljudski komisar v Sovjetski zvezi, do 1946 visok državni funkcionar, odgovoren za določeno področje državne uprave; visoki komisar Organizacije združenih narodov za begunce ♦ jur. civilni ali visoki komisar višji državni uradnik, ki med vojno prevzame upravo zasedenega ozemlja 2. med narodnoosvobodilnim bojem in prva leta po 1945 oficir, ki skrbi zlasti za politično in moralno področje in kadrovska vprašanja v vojaški enoti: tujca sta zasliševala komandant in komisar / štab brigade ga je imenoval za političnega komisarja / komisar bataljona ♪
  21.      komitát  -a m (ȃ) v ogrski monarhiji najvišja upravna enota, županija: zastopniki komitatov ♪
  22.      kómora  -e ž (ọ̑) 1. dobro zaprt prostor, navadno manjši: komora za raziskovanje; vodo izparivajo v posebnih komorah z znižanim tlakom / zdravnik je operiral v majhni komori / plinska komora plinska celica; sušilna komora za sušenje lesa, rud, perila // teh. manjši zaprt prostor v kaki pripravi, v katerem potekajo določeni procesi: čiščenje komore / prah se izloča v prašnih komorah; mešalna komora prostor v strojni napravi, v katerem se mešata dva ali več plinov; zgorevalna komora prostor v stroju, v katerem zgoreva tekoče gorivo ali plin 2. žarg., voj. pomožna vojaška enota, ki oskrbuje operativne enote s sredstvi za življenje in za boj; vod za oskrbo: komora je ostala v vasi; brigadna komora / premestili so ga v komoro ◊ navt. municijska komora prostor za municijo na vojni ladji; zgod. dvorna komora v stari Avstriji najvišji urad za državno finančno gospodarstvo ♪
  23.      kompákten  -tna -o prid., kompáktnejši (ȃ) 1. ki sestoji iz trdno sprijete snovi, gost: razmočena snov je manj kompaktna / kompaktna zgradba zemlje / kompaktno tekstilno blago trdno, močno 2. ki je enakih, istovrstnih sestavin; enovit, enoten: dežela je nacionalno popolnoma kompaktna / kompaktna poseljenost s kmečkim prebivalstvom / gradijo kompaktna naselja strnjena, zaključena 3. publ. nerazcepljen, enoten: impresionisti so nastopili kot kompaktna skupina / razbiti kompaktno večino stranke 4. knjiž. zgoščen, jedrnat: kompakten tekst; kompaktna epska pripoved ◊ anat. kompaktno kostno tkivo; les. kompaktni les les, ki ni bil poprej razčlenjen in potem umetno sestavljen; masivni les kompáktno prisl.: skupina vozi kompaktno; kompaktno naseljeno prebivalstvo ♪
  24.      kompáktnost  -i ž (ȃ) lastnost, značilnost kompaktnega: s tem se kompaktnost snovi poveča / publ. notranja kompaktnost strankinega vodstva slabi ♪
  25.      komplét  -a m (ẹ̑) navadno s prilastkom 1. iz različnih samostojnih delov sestoječa celota, enota: če dobiš komplet, ga kupi, sicer ne / v kompletu je deset vzorcev / priročni sanitetni komplet; knjižnici manjka nekaj kompletov časopisov; komplet orodja 2. dvodelno ali večdelno oblačilo, zlasti žensko, navadno iz enakega blaga: prikazali so pletene ženske komplete; športni komplet; komplet tričetrtinskega plašča in krila / dvodelni, tridelni komplet ♪

   690 715 740 765 790 815 840 865 890 915  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA