Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

NOT (751-775)


  1.      jezíček  -čka m (ȋ) 1. manjšalnica od jezik: a) mačica ga je lizala z jezičkom; kazala je rdeč jeziček b) ognjeni jezički; stopnice je razsvetljeval trepetajoč plinski jeziček 2. jeziku podoben predmet ali tak del priprave: odpreti konzervo tako, da se potegne za jeziček; jeziček v zaponki; redko pritisniti na jeziček samokresa na petelina // tak del na tehtnici, ki kaže ravnotežje: jeziček se na tehtnici nagne, premakne // muz. majhen, prožen kos lesa ali kovine v instrumentu, ki pod vplivom zračnega toka tvori zvok: kovinski jeziček 3. anat. jezičasti podaljšek mehkega neba: jeziček se trese; jeziček je vnet ● ekspr. jeziček se ji je razvezal začela je (dosti, sproščeno) govoriti; ekspr. jeziček ji teče spretno, z lahkoto govori, se izraža; ekspr. malo počakajte, to ji bo še tekel jeziček rada bo govorila, povedala; publ. biti, tvoriti jeziček na tehtnici odločilno prispevati k zmagi, prevladi ene izmed dveh strani; knjiž. jeziček na tehtnici se je prevesil na njihovo stran oni so imeli več možnosti za zmago; oni so zmagali ◊ voj. jeziček priprava pri bombi, ki se izvleče, da se aktivira; zool. jeziček žlebasto podaljšane zadnje čeljusti pri čebelah; žel. jeziček kretnice gibljivi del ♪
  2.      jêzik  -íka m (é í) 1. gibljiv mišičnat organ v ustni votlini: jezik je volu molel iz gobca; dvigniti, premikati jezik; položiti tableto na jezik, pod jezik; ugrizniti se v jezik; ima rdeče pike na jeziku; tleskati z jezikom; otekel, raskav, razcepljen, rdeč, vlažen jezik; zgornji del jezika / konica jezika / česen peče na jeziku; na jeziku pozna, koliko alkohola ima vino / goveji, svinjski jezik / prekajeni jezik; jezik v omaki // kar je po obliki podobno jeziku: med obuvanjem je poravnal jezik pri čevlju; usnjen jezik pri denarnici / v morje se zajeda jezik kopnega / ekspr.: iz topov so švigali krvavi jeziki; jeziki gorečih sveč; ognjeni jeziki so lizali streho plameni 2. ta organ pri človeku glede na pomembnost pri govorjenju: od strahu ji je jezik otrpnil; ekspr.: kaj nimaš jezika; si izgubil, slabš. požrl jezik; imaš primrznjen, prirasel, zavezan jezik, da ne odgovoriš; ne utihne, pa če bi mu na jezik stopil; raje se v jezik ugrizni, kot da o tem komu kaj poveš / kot podkrepitev: naj se mi jezik posuši, če sem to rekel; raje bi si dal jezik odrezati, kot da bi kaj izdal / knjiž., ekspr. videti je bilo, da to, kar govori jezik, čuti tudi srce / ekspr. govoriti s predrznim predrzno, težkim jezikom težko / pooseb., slabš. vprašal je, pa noben jezik ni nič zinil // ekspr. kar kdo govori, pove: jezik ga razodeva; malo bolj pazi na svoj jezik; soditi koga po jeziku / bojevati se za kaj z jezikom s (spretnim) govorjenjem; pregovorila ga je s svojim sladkim jezikom govorjenjem / kot nasprotje dejanju: sam jezik ga je; on bo to naredil, seveda, z jezikom / ne more krotiti njenega jezika klepetavosti, opravljivosti // nav. mn., pog. klepetulja, opravljivec: ob tem dogodku so imeli jeziki dosti dela; boji se jezikov; se bo že našel kak jezik, ki bo povedal / kot psovka tiho bodi, jezik (grdi); kot nagovor no jeziki, zdaj pa govorite / on je pa jezik je zelo odrezav 3. sistem izraznih sredstev za govorno in pisno sporazumevanje: jezik se razvija, spreminja; bogatiti jezik z novimi izrazi; govoriti, naučiti se, obvladati, opisati, razumeti, znati kak jezik; prevajati iz slovanskih jezikov; predavati v tujem jeziku; italijanščina je blagoglasen jezik; klasični, moderni jeziki; skrbeti za enotnost jezika; uporabniki jezika; besedni zaklad kakega jezika; zgodovina jezika; zvrsti jezika; ljubezen do jezika / pog.: jeziki učencem ne delajo težav ti kot učni predmet; uči se, zna jezike tuje jezike; knjiž. zbrali so se ljudje najrazličnejših jezikov jezikovnih pripadnosti / angleški, češki, slovenski jezik; domači jezik jezik lastne jezikovne skupnosti; kulturni jezik ki ima izrazne možnosti tako razvite, da se v njem lahko izrazijo tudi najbolj zapletena doživetja, zaznave, spoznanja; materni jezik ki se ga otrok nauči od svojega okolja, zlasti od matere; mednarodni jezik ki ga za medsebojno sporazumevanje uporablja več narodov; narodni jezik; svetovni jezik ki je zelo razširjen // navadno s prilastkom uporaba tega sistema na določenem področju človekovega udejstvovanja: pisatelj ima barvit, bogat, čist, gladek, jasen, lep, slikovit jezik; knjiga, pisana v težkem jeziku / časopisni, govorniški, odrski, pesniški, poslovni, tehniški, umetniški, znanstveni jezik; jezik ekspresionistov; jezik protestantskih piscev / otroški jezik; jezik izobražencev, kmetov / sodobni jezik / preštudirati jezik in vsebino romana; Cankarjev jezik stil 4. s prilastkom kar omogoča sporazumevanje sploh: človeški jezik; čebelji, ptičji jezik; pogovarjati se z opicami v njihovem jeziku / z oslabljenim pomenom: jezik formul formule; jezik grbov grbi // knjiž. kar omogoča nebesedno izražanje: preliti zgodbo v filmski jezik; povedati v slikarskem jeziku / ekspr. jezik ljubezni 5. knjiž., navadno s prilastkom način izražanja, vezan na določeno pojmovanje, razumevanje česa: v kulinaričnem jeziku bi se reklo, da televizija skrbi za kulturno hrano; povedati kaj v marksističnem jeziku; pri govorjenju o električnem polju je uporabljal matematični jezik / njegovega jezika ne bodo razumeli misli, pojmovanja, stališča; publ.: organizacija ne najde vselej adekvatnega jezika načina, metode; govoriti v jeziku reforme ● ekspr. jezik mu ni dal miru, da ne bi rekel ni se mogel premagati; ekspr. od žeje se ji jezik kar lepi na nebo zelo je žejna; ekspr. jezik ga je srbel, vendar ni rekel čutil je veliko željo, da bi kaj rekel, povedal; ekspr. jezik ji (gladko) teče, ji teče kot namazan izraža se spretno, z lahkoto; pog., ekspr. tekal je po opravkih, da mu je jezik visel iz ust da se je zelo upehal; tekal je zelo hitro; jezik se mu zapleta, zatika ne izgovarja, ne govori gladko; ekspr. ljudje si že brusijo jezike veliko govorijo o tem, opravljajo; ekspr. toliko časa bo brusila jezik, da ji bo dovolil iti govorila, si z govorjenjem prizadevala doseči; ekspr. brzdaj jezik pazi, kaj, kako govoriš; ne govori mnogo; pog., slabš. jezik za zobe, star. za zobmi molči, ne ugovarjaj; ekspr. držati jezik (za zobmi) ne povedati česa, molčati; slabš. ona ima jezik je opravljiva, predrzno govori; pog., ekspr. ta pa ima jezik spretno, z lahkoto se izraža; pog., ekspr. zdaj ste tiho, potem boste imeli pa jezike boste kritizirali, opravljali; ekspr. vsemu svetu kaže jezik ves svet omalovažuje, se ne meni zanj; ekspr. lomi si jezik s slovenščino s težavo jo govori, izgovarja; slabš. brez potrebe obračaš jezik govoriš, si prizadevaš z govorjenjem doseči; ekspr. pijača jim je odtajala, odvezala, razmajala jezike je povzročila, da so začeli dosti in sproščeno govoriti; pog., slabš. jezik otresati kritizirati, ugovarjati; pokazati komu jezik pomoliti jezik iz ust, zlasti v znamenje omalovaževanja, nasprotovanja; ekspr. pristriči komu jezik zmanjšati njegovo odrezavost, pikrost; nizko pazi, da ne iztegneš jezika ne izdaš, ne poveš česa; nizko takrat bi iztegnil jezik, ko je bil čas za to povedal, rekel; nizko ko se bo razvedelo, bodo ljudje spet iztegovali jezike opravljali, obrekovali; pog., ekspr. kar naprej suka, vrti jezik govori; ekspr. zna sukati jezik spretno govoriti; pog., ekspr. zavezati komu jezik z učinkovitim dejanjem, izjavo doseči, da preneha kritizirati, opravljati; pog., ekspr. v tej zadevi imam zavezan jezik o njej ne smem dajati izjav; ničesar ni mogel spraviti z jezika reči, povedati; te besede so mu šle težko z jezika nerad, težko je to povedal; ekspr. beseda mu je kar ušla, zdrknila z jezika nehote jo je izrekel; ekspr. besede mu kar vro z jezika veliko in z lahkoto govori; besedo mi je vzel z jezika rekel je prav to, kar sem hotel reči jaz; pog., ekspr. niti kapljice ga ni dal na jezik ni popil niti malo alkoholne pijače; knjiž. te misli polaga avtor na jezik glavnemu junaku jih izraža, posreduje po glavnem junaku; položiti komu besedo na jezik pomagati komu, da bi povedal, kar je treba, kar se pričakuje; govori, kar mu pride na jezik nič ne pretehta, ne premisli, kar govori; zapiše besedo, kakor mu na jezik pride se je slučajno spomni; kletev mu je nehote prišla na jezik nehote jo je izgovoril; vprašanje mu sili na jezik rad bi ga postavil, izgovoril; pog., ekspr. stopiti komu na jezik ukreniti kaj, da preneha negativno govoriti o čem; star. priti v jezike postati predmet opravljanja, obrekovanja; pog., ekspr. zadnji hip se je ugriznil v jezik ni povedal, rekel, kar je hotel; pog., ekspr. že večkrat se je v jezik ugriznil se mu je zgodilo to, kar je prej obsojal pri drugih; pog., ekspr. prijeti koga za jezik zahtevati, da izrečeno mnenje dokaže ali prekliče; molčal je, čeprav je imel besedo že na jeziku je hotel že spregovoriti; pog., ekspr. na jeziku imam, pa ne morem povedati poznam stvar, vem zanjo, vendar se trenutno ne morem spomniti njenega imena; ekspr. ta nima dlake na jeziku v vsakem položaju si upa odkrito povedati, kar misli, da je prav; ekspr. ima že dušo na jeziku je tako slab, da bo kmalu umrl; odgovor je imel ob vsaki priložnosti na jeziku nikoli ni bil v zadregi, kaj bo odgovoril; ekspr. ima srce na jeziku hitro zaupa svoja čustva; pog. to imam že dolgo na jeziku že zdavnaj sem hotel povedati; pog. imeti kaj neprestano na jeziku omenjati, izgovarjati; sklicevati se na kaj; pog., ekspr. imeti, nositi kaj samo na jeziku govoriti eno, čutiti, ravnati pa drugače; beseda mu je ostala na jeziku ni povedal tega, kar je mislil; publ. samo na jeziku priznavajo njihovo samostojnost samo v izjavah, ne pa v dejanjih, odnosih; pog., ekspr. pazi, da jih ne boš dobila po jeziku da ne boš zaradi odrezavosti, pikrosti kaznovana; ekspr. kar naprej miga z jezikom govori; slabš. opletati z jezikom opravljati, obrekovati; nar. jezik v zvonu se maje kembelj; pog. imeti dober jezik spretno govoriti; pog., slabš. imeti dolg jezik biti opravljiv, odrezav; veliko govoriti; ekspr. s palico po njem, saj ne razume drugega jezika dopovedati mu je mogoče le na oster način; pog. ima grd jezik obrekuje; nedostojno govori; govoriti, najti isti, skupni jezik imeti, doseči enako mnenje o kaki stvari, vprašanju; pog., ekspr. imeti nabrušen jezik biti odrezav; pog., ekspr. imeti namazan jezik biti spreten v izražanju; ekspr. biti ostrega biti odrezav, napadalen, strupenega jezika biti zelo opravljiv, obrekljiv; ekspr. ta pa nima priraščenega jezika spretno in veliko govori; ima jezik kot kača, kot krava rep je zelo odrezav, piker; preg. kolikor jezikov znaš, toliko (mož) veljaš znanje več jezikov zelo poveča človekovo pomembnost ◊ anat. podraščen jezik; koren jezika skrajni zadnji del jezika; bot. jelenov jezik praprot s celorobimi, do pol metra dolgimi listi, Phyllitis scolopendrium; kačji jezik praprot vlažnih travnikov s samo enim listom, Ophioglossum; pasji jezik dlakava rastlina z rjavo rdečimi ali rožnatimi cveti, ki kasneje pomodrijo, Cynoglossum; navadni volovski jezik dlakava rastlina s škrlatnimi cveti, ki kasneje pomodrijo, Anchusa officinalis; elektr. programski jezik umetni jezik za izražanje računalniških pragramov; programski jezik fortran; etn. jezik premični del trlice; geogr. ledeniški jezik spodnji del ledenika; geol. jezik del kamnin, ki se klinasto zajeda v druge; jur. občevalni jezik ki ga uporabljajo ljudje pri medsebojnih stikih; uradni jezik ki je z zakonom določen za uradno poslovanje; lingv. fleksijski jeziki; govorjeni jezik kot je zvočno uresničen z govorilnimi organi; govorni jezik ki ni uresničitev vnaprej pripravljenega besedila; kentumski jeziki; knjižni jezik kodificirani jezik jezikovne, narodnostne skupnosti; ljudski jezik jezik socialno in izobrazbeno navadno preprostejših slojev prebivalstva; mrtvi jezik ki ga noben narod, ljudstvo več ne govori; naravni jezik ki se razvije v človeških skupnostih sam od sebe; pogovorni jezik prostejša, navadno govorna varianta knjižnega jezika; umetni jezik; živi jezik ki ga kak narod, ljudstvo še govori; družina jezikov več po izvoru sorodnih jezikov; med. obložen jezik z belkasto plastjo na površini; šol. učni jezik v katerem poteka pouk; vet. leseni jezik bolezensko otrdel jezik pri govedu; zool. morski jezik ploščata morska riba z nesimetrično razporejenimi očmi in usti, ki leži na morskem dnu; morski list ♪
  3.      jezikóven  -vna -o prid. (ọ̄) nanašajoč se na jezik 3: jezikovni pojav, sistem; jezikovni zakoni; jezikovna enota, prvina; jezikovna sredstva / jezikovni razvoj; jezikovna reforma, ustaljenost / jezikovni pouk; jezikovna vadnica; jezikovno predavanje; pomanjkljivo jezikovno znanje / opraviti jezikovni pregled knjige; jezikovne napake; oceniti vsebinsko in jezikovno plat dela; jezikovne značilnosti omenjenega romana / nemški jezikovni otoki; slovenska jezikovna meja; jezikovna pripadnost, razcepljenost / jezikovni čut ♦ jur. jezikovno pravo pravo, ki določa jezik v uradnem poslovanju; lingv. jezikovna kultura jezikóvno prisl.: jezikovno popraviti spis; jezikovno mešano ozemlje ♪
  4.      jókati  tudi jokáti -am, in jókati tudi jokáti jóčem, in jókati se tudi jokáti se -am se, in jókati se tudi jokáti se jóčem se nedov., jókajte (se) tudi jokájte (se) in jóčite (se) (ọ́ á ọ́) 1. izražati veliko čustveno prizadetost, zlasti žalost, ali telesno bolečino s solzami in glasovi: otrok je jokal in se oklepal matere; jokati ob slovesu; ekspr. jokati dan in noč; jokati iz usmiljenja, od ganjenosti, jeze, veselja, žalosti; joka zaradi hude bolečine; pog., ekspr. jokati za vsako figo; ekspr. jokati za prazen nič; joka, ker je bil tepen; glasno, silovito, tiho jokati; ekspr. bridko, krčevito, milo jokati; rad joka; jokal je kot otrok močno, brez obvladovanja; ekspr. jokala je, da bi se je kamen usmilil zelo, da bi si skoraj oči izjokala zelo, veliko, da bi skoraj utonila v solzah močno, silovito / jokala je brez solz / knjiž., z notranjim predmetom jokati bridke, debele, grenke solze / krilila je z rokami in jokala: Vrnite nam ga; pren., ekspr. njegovo srce joka ∙ ekspr. včeraj je jokala, danes se pa smeje je bila žalostna; ekspr. obraz imajo veder, na dnu srca pa jokajo čutijo žalost, bolečino; ekspr. tak dim je, da vsi jokajo imajo solzne oči; knjiž., ekspr. jokajo krvave solze zelo trpijo // ekspr. žalovati, tožiti, tarnati: joka po izgubljeni sreči; še zmeraj joka za starimi časi; nikar ne jokaj več za njim / kar naprej joka, čeprav mu ni nič hudega; jokala je pred njim, da je otroci ne ubogajo / joka nad domovino, nad svojo hčerjo izraža bolečino zaradi njene nesrečne usode, položaja 2. knjiž., ekspr. dajati joku podobne glasove: zunaj je jokala burja; harmonika, violina joka / preh., pesn. dež joka monotono pesem 3. knjiž., ekspr. cediti se, solziti (se): v peči so jokala drva / trta joka na obrezanih mestih; preh. drevesa jokajo smolo / pesn. v dežju so jokale veje jokáje: jokaje govoriti; jokaje je pritekel domov; pozdravil ga je, jokaje od veselja jokajóč -a -e: jokajoč ga je objela; jokajoč glas; jokajoči otroci; prisl.: jokajoče govoriti ♦ muz. jokajoče označba za izraz izvajanja lagrimoso; sam.: bibl. veseliti se z veselimi in jokati z jokajočimi ♪
  5.      joule  -a [džúl] m (ȗ) fiz. enota za merjenje dela, energije in toplote: meriti v joulih; toplota enega joula ♪
  6.      joviálen  -lna -o prid. (ȃ) knjiž., redko dobrodušen, hrupno vesel: notar je bil jovialen človek / jovialen obraz ♪
  7.      juán  -a m (ȃ) denarna enota Kitajske: to stane sto juanov ♪
  8.      judikatúra  -e ž (ȗ) knjiž. sodna praksa, sodstvo: analiza judikature; pomen javnega tožilstva za poenotenje judikature v državi / judikatura v kazenskih primerih mladoletnikov ♪
  9.      junákov  -a -o (á) pridevnik od junak: junakova notranjost, usoda ♪
  10.      káder 2 -dra m (á) film. najmanjša vsebinska in oblikovna enota filma: snemajo zadnje kadre novega filma / razdeliti prizor, scenarij na kadre / iz filma so izrezali cele kadre / filmski, televizijski kader ♪
  11.      kadét  -a m (ẹ̑) 1. gojenec šole za miličnike: v šoli za notranje zadeve je letos večje število kadetov / miličniški kadeti 2. v nekaterih državah gojenec, ki se v vojaški šoli usposablja za oficirja: v boj so morali tudi kadeti 3. tip zahodnonemškega osebnega avtomobila znamke Opel: pred hišo se je ustavil (opel) kadet 4. v carski Rusiji, med državljansko vojno član buržoazne protirevolucionarne stranke: kadeti in menjševiki ◊ navt. pripravnik za oficirja krova v trgovski mornarici ♪
  12.      káj  čésa zaim., čému, káj, čém, čím (ā ẹ̄) 1. izraža vprašanje po neznani stvari, pojavu: kaj leži na mizi? kaj se je zgodilo? iz česa je to narejeno? čemu se smeješ? kaj vidiš? na kaj misliš? po kaj si prišla? o čem govoriš? s čim se igraš? / nav. ekspr., s samostalniško rabljenim pridevnikom: kaj lepega si prinesel? kaj takega si mu povedal, da je ves prebledel? kot nagovor kaj bo dobrega? kakšne novice prinašate; kaj želite / elipt.: kaj boš pa zdaj; kaj pa, če ga ne bo? E, kaj, nič ne bo; kaj pa dežnik, ali ga imaš; denar ima, ali kaj, ko pa ne ve kam z njim; pog., kot vprašanje po nerazumljeni trditvi Kaj? prosim / v vezniški rabi, v vprašalnih odvisnih stavkih vseeno mi je, kaj ljudje govorijo; elipt. s tovariši se pogovori, kako in kaj // v neosebni rabi izraža vprašanje po neznanem sploh: kaj je švignilo čez cesto, maček ali senca? kaj je zaropotalo po stopnicah? 2. v povedni rabi izraža vprašanje po opredelitvi, stanju osebka: kaj je ta človek (po poklicu)? kaj je to? / elipt. menda je pijan ali kaj ● kaj (pa) je kaj se dogaja; ekspr. kaj je spet izraža nestrpnost, nejevoljo; kaj ti je, ali si bolna izraža vprašanje po stanju, razpoloženju; ekspr. le kaj je na njej, da je tako privlačna izraža začudenje nad ugodnim mnenjem o njej; ekspr. kaj bo iz tega izraža skrb, strah pred prihodnostjo; ekspr. misli, da je bogve kaj zelo pomemben, imeniten; pog. kaj, če bi šla v kino izraža željo, predlog; ekspr. kaj revež, da je le pošten izraža pomembnost prve, predhodne trditve; ekspr. kaj za to, če ni mlada izraža nepomembnost povedanega; ekspr. to so res velike reči, kaj meniš izraža močno podkrepitev trditve; ekspr. kaj se da tu napraviti izraža zelo slab, brezupen položaj; ekspr. oh, kaj sem dočakal kako velika nesreča me je zadela; ekspr. kaj hočemo, stari smo izraža sprijaznjenje z danimi dejstvi; žarg. kaj si imel v matematiki katero oceno; ekspr. kaj ne poveste, da je res ušel izraža začudenje, presenečenje; ekspr. kaj se to pravi, nimam časa izraža zavrnitev, odklonitev; pog., ekspr. nad naju se je spravilo osem, kaj pravim, deset pobalinov izraža stopnjevanje z dodatno trditvijo; ekspr. kaj vse ti (ne) pride na misel izraža začudenje, zavrnitev; ekspr. odšel je kaj vem kam ne ve se kam; pog., ekspr. bilo jih je kaj jaz vem koliko zelo veliko; ekspr. toliko piješ, le čemu je to podobno izraža nejevoljo; po čem je vino izraža vprašanje po ceni; ne vem, pri čem sem kakšen je moj položaj; ne ve, s čim naj plača s katerim plačilnim sredstvom; izraža nezmožnost plačila; neprav. ne vem, kaj za ena ženska je bila katera, kakšna; sam.: ne sme se ocenjevati samo kaj, ampak tudi kako ♪
  13.      kalíber  -bra m (í) 1. navadno s prilastkom notranji premer cevi ali premer izstrelka pri strelnem orožju: kaliber puške; novi top ima večji kaliber / krogla kalibra 7,9 mm; top kalibra 75 mm / kaliber cevi 2. ekspr., s prilastkom stopnja glede na kvaliteto; pomen, vrednost: bil je politik velikega kalibra / v mestu delujejo vohuni največjih kalibrov / to je človek drugačnega kalibra / miličniki so prijeli dva težja kalibra huda kriminalca 3. strojn. natančna priprava brez gibljivih delov, s katero se preverja ustreznost mer kakega predmeta: potisniti kaliber v cev / navojni kaliber 4. teh. odprtina med valjema, ki daje valjanemu, vlečenemu izdelku natančno obliko, mero: kalibri za tirnice ♪
  14.      kalibrírati  -am nedov. in dov. (ȋ) 1. teh. z valjanjem, vlečenjem dajati izdelku natančno obliko, mero: kalibrirati kovinske palice / kalibrirati papir 2. strojn. preverjati ustreznost mer kakega predmeta s kalibrom: kalibrirati navoje 3. teh. določevati in označevati merilne enote na merilnih pripravah; umerjati: v laboratoriju sami kalibrirajo termometre kalibríran -a -o: kalibrirana steklenica ♦ strojn. kalibrirana veriga veriga, ki ima enake člene ♪
  15.      kaloríja  -e ž (ȋ) enota za merjenje toplote: dnevni obrok hrane znaša 2.400 kalorij / ta premog ima 4.500 kalorij / meriti v kalorijah ♦ fiz. mala kalorija; velika kalorija kilokalorija // ekspr. (kalorična) hrana: preveč kalorij si si naložil na krožnik ♪
  16.      kámen  -mna m (á) 1. trdna snov, iz katere je sestavljena zemeljska skorja: kamen se drobi, se kruši, razpoka; dež izpira kamen; oster, trd kamen; kamen in pesek; gluh kakor kamen popolnoma gluh; molči kot kamen; mrtev kot kamen / izklesati (kip) iz kamna; vklesati, vrezati v kamen / ekspr. kamor se ozreš, povsod sam kamen kamnit, skalnat svet; kamenje / drobljeni, lomljeni kamen; lahki kamen lehnjak; sekira iz kamna kamnita sekira // kos te snovi: metati kamne v vodo; vreči, zagnati kamen; zvaliti kamen s poti; debel, okrogel, težek kamen; pregraja iz kamnov / brusiti, obdelovati kamne / zidal je v glavnem s kamnom uporabljal kamen kot gradbeni material 2. ekspr. kar povzroča veliko skrb, nadlogo: ko je to izvedel, se mu je kamen odvalil od srca; kamen mu leži na duši 3. s prilastkom kos te snovi, pripravljen za določen namen: postaviti brusni kamen; mejni kamen; mlinski kamen za mletje žita, narejen v obliki kolobarja / kilometrski, obcestni kamen; kresilni kamen kremen; nagrobni kamen nagrobnik; okrasni kamen / napisni kamen z vklesanim napisom / kamen modrosti, modrijanov po verovanju alkimistov s katerim se dajo spremeniti nežlahtne kovine v zlato ali srebro 4. v zvezi drag(i) kamen kristal zelo trdih in obstojnih rudnin, ki se uporablja za nakit: razstava dragih kamnov; biseri in dragi kamni / dragi in poldragi kamni / pog. prstan z rdečim kamnom z dragim ali poldragim kamnom rdeče barve ● ekspr. mesto so porušili, da ni ostal (niti) kamen na kamnu popolnoma so ga porušili; ekspr. joka, da bi se je kamen usmilil zelo; ekspr. namesto srca ima kamen je neusmiljen, nesočuten; pog. na grob so mu postavili kamen nagrobnik; bibl. kdor je brez greha, naj prvi vrže kamen vanjo človek ne sme obsojati drugih, če sam ni brez napak; bibl. beseda je padla na kamen nauk, nasvet ni imel zaželenega uspeha; nar. mleti na bel(i), na črn(i) kamen mleti tako, da se pridobiva bela, črna moka; star. hudičev kamen kamenček iz srebrovega nitrata za izžiganje ran ali divjega mesa; lapis; ekspr. preizkusni kamen česa, za kaj kar služi za presojanje uspešnosti, pravilnosti, resničnosti česa; ekspr. položiti temeljni kamen za kaj opraviti začetno, za nadaljnji potek najvažnejše delo; ekspr. kamen spotike s čimer ljudje niso zadovoljni, kar kritizirajo; žarg., um. razstava kamna umetniških izdelkov iz kamna; ekspr. imeti srce iz kamna biti neusmiljen, nesočuten; preg. zrno do zrna pogača, kamen do kamna palača iz vztrajnega drobnega dela nastanejo velike stvari ◊ agr. vinski kamen usedlina, ki se nabira na notranji strani soda; arheol. votivni kamen s posvetilnim napisom; med. ledvični kamen trda, kamnu podobna tvorba iz snovi, ki je v seču; zobni kamen; obrt. preizkusni kamen kalcedon, ki se uporablja za ugotavljanje karatov drage kovine; rel. kropilni kamen kamnita posoda za blagoslovljeno vodo, nameščena v cerkvi pri vhodu; krstni kamen kamnita posoda s krstno vodo za krščevanje; strojn. kotelni kamen kotlovec; zgod. knežji kamen kamnit uradni sedež deželnega kneza na Gosposvetskem polju ♪
  17.      kamén  -a -o prid. (ẹ̑) knjiž. ki je iz kamna; kamnit: kameni most; kamena miza; kameno orodje ● zastar. kameno olje nafta ◊ arheol. kamena doba predzgodovinska in prazgodovinska doba ob začetku kvartarja; mlajša kamena doba; geol. kameno jedro otrdela anorganska snov, nastala v notranjosti lupine ali hišice mehkužcev; min. kamena strela; zool. kamene korale kaméno prisl.: kameno hladna žena; kameno sivo nebo ♪
  18.      kámenček  -čka [mǝn] m (ā) 1. manjšalnica od kamen: vreči kamenček v okno; raznobarvni kamenčki v rečnem produ; hiše so bile videti kot drobni beli kamenčki / kamenčki v mozaiku ♦ anat. ravnotežni kamenčki drobci anorganskih snovi v ravnotežnem organu 2. košček iz zlitine cerija, ki pri kresanju (v vžigalniku) oddaja iskre: vstaviti nov kamenček v vžigalnik / kresilni kamenčki 3. nekdaj paličica iz skrilavca za pisanje na kamnito tablico: takrat so v osnovni šoli še pisali s kamenčkom ♪
  19.      kamno...  ali kámno... prvi del zloženk (ā) nanašajoč se na kamen: kamnolom, kamnosek, kamnoseški; kamnotisk, kamnotiskar ♪
  20.      kandéla  -e ž (ẹ̑) fiz. enota za merjenje svetilnosti, sveča ♪
  21.      kantón  -a m (ọ̑) 1. v Franciji manjša upravna enota: departmaji in kantoni // v Švici federalna enota: pravice kantonov 2. pog. obcestni kamen, smernik: sesti na kanton ob cesti; zaleteti se v kanton ◊ zgod. upravna enota v Ilirskih provincah, manjša od distrikta ♪
  22.      kapacitívnost  -i ž (ȋ) elektr. razmerje med množino elektrine in napetostjo na kondenzatorju: obratovalna kapacitivnost / enota kapacitivnosti ♪
  23.      kapitál  -a m (ȃ) 1. denar, proizvajalna sredstva, finančne naložbe, ki prinašajo dohodek: kapital se obrestuje / nalagati, vlagati kapital v industrijo / denarni kapital / v kapitalistični ekonomiki: državni, privatni kapital; kapital delniške družbe ♦ ekon. kapital vrednost, ki služi za prilaščanje presežne vrednosti z izkoriščanjem mezdnega dela; cirkulirajoči kapital; industrijski kapital kapital, naložen v proizvodna sredstva, industrijo; akumulacija kapitala spreminjanje presežne vrednosti v kapital; izvoz kapitala; uvoz kapitala; fin. bančni kapital denar, vložen v bančne posle, ali sredstva, ki so last banke 2. nav. ekspr. denar, materialne dobrine sploh: potrošil je že precej kapitala; vse življenje si je kopičil kapital / v posestvu ima precejšen kapital // s prilastkom vrednost, vrednota: duhovni, moralni kapital naroda / reke so naš naravni kapital // navadno v povedni rabi izraža veliko količino: ta denar je zanj že kapital / takšno imetje je pravi kapital 3. publ., v kapitalistični ekonomiki lastniki kapitala kot predstavniki gospodarskega, političnega vpliva, moči: domači in tuji kapital; v ozadju volilne kampanje stoji veleindustrijski kapital ♪
  24.      kaplaníja  -e ž (ȋ) hiša, namenjena za prebivanje kaplana: zbrali so se v kaplaniji; popravilo župnišča in kaplanije ◊ zgod. teritorialna enota katoliške cerkve, ki ima kaplana z dohodki zlasti iz nepremičnin ♪
  25.      karakterístika  -e ž (í) 1. prikaz, predstavitev tega, kar označuje, loči a) človeka kot posameznika zlasti v odnosu do ljudi, okolja; oznaka, opredelitev: avtorjeva karakteristika glavnega junaka / napravil je dobro karakteristiko njegovega notranjega življenja / publ. ne more si lastiti karakteristike, da je realist b) kaj od drugega v okviru iste vrste: karakteristika dobe; uspela karakteristika resničnosti / združevanje otežuje obrtniška karakteristika naše industrije // publ., navadno v povedni rabi posebnost, značilnost: smeh je njena glavna karakteristika; ugotoviti, v čem je osnovna karakteristika oblasti / poudariti nekaj pozitivnih karakteristik kongresa 2. dokument, pismena izjava o delu, družbenopolitični dejavnosti, obnašanju koga; ocena, mnenje: dati, napisati karakteristiko; oddati prošnjo, karakteristiko in spričevala / žarg. imeti dobro karakteristiko 3. nav. mn., teh., navadno s prilastkom kar označuje kaj glede na delovno zmogljivost, učinkovitost, uporabnost: fizikalne, mehanične in kemične karakteristike lesne surovine; vozne karakteristike vozila / kupiti elektromotor z ustreznimi karakteristikami 4. teh. krivulja, ki kaže odvisnost ene veličine od druge, značilna krivulja: narisati karakteristiko; položna karakteristika / karakteristika elektronke krivulja, ki kaže odvisnost toka pri eni elektrodi od napetosti druge elektrode v elektronki; karakteristika motorja krivulja, ki kaže odvisnost navora od vrtilne hitrosti ◊ mat. karakteristika logaritma celoštevilski del logaritma ♪

   626 651 676 701 726 751 776 801 826 851  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA