Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

NIT (6.744-6.768)


  1.      vzfrfotáti  -ám tudi -óčem dov. (á ȃ, ọ́) hitro, slišno zamahniti s perutmi: kokoši so preplašeno vzfrfotale // frfotaje zleteti: golob je vzfrfotal s tal; jata vrabcev je vzfrfotala v zrak ♪
  2.      vzgíb  -a m (ȋ) 1. malo zaznaven, rahel gib, zlasti navzgor: naredila je vzgib z roko; z vzgibom glave je vrgel lase nazaj / pozdravil je z vzgibom glave // tak gib, s katerim se kaj izraža: ni prezrla niti najmanjšega vzgiba na njegovem obrazu; vzgib pričakovanja 2. kar povzroča, pospešuje kako dogajanje v človeku: lastna doživetja so mu dala prve vzgibe za pisateljevanje; čustveni, duhovni, idejni vzgibi; notranji, zunanji vzgibi 3. kar se pojavi, začne, navadno kot nehoten psihofizični odziv, pobuda v človeku: začutila je rahel vzgib bolečine; opazovati vzgibe svojih čustev; pesnik prikazuje podzavestne vzgibe duše / ekspr. premagati vsak vzgib sovraštva ♪
  3.      vzgibljáj  -a m (ȃ) knjiž. gib, zlasti malo zaznaven, rahel: v opoldanski pripeki ni bilo niti najrahlejšega vzgibljaja zraka / vzgibljaji veselja na obrazu ♪
  4.      vzglèd  vzgléda m (ȅ ẹ́) 1. oseba, stvar z zelo izrazitimi, opaznimi lastnostmi, značilnostmi, po katerih (naj) se kdo ravna, jih posnema: njegov vzgled je bil stric; biti komu vzgled / pogosto so ga dajali drugim fantom za vzgled, redko v vzgled; vse življenje si je postavljala mater za vzgled 2. ekspr., navadno v povedni rabi, s prilastkom oseba, stvar, ki ima v veliki meri lastnosti, značilnosti, kot jih določa prilastek: bil je vzgled skromnega človeka; njegovo ravnanje je vzgled tovarištva 3. dejanje, ravnanje, po katerem se kdo ravna, ga posnema; zgled: vzgajati mlade z dobrimi vzgledi / s takim pisanjem je tisk dajal slab vzgled; njegovo gospodarjenje je bilo za vzgled vsem sosedom 4. knjiž. primer, zgled: navesti nekaj vzgledov za obravnavano zakonitost ♪
  5.      vzgòn  vzgôna m (ȍ ó) 1. sila, ki deluje na telo v tekočini ali plinu v smeri navzgor: zaradi vzgona je telo v vodi lažje; delovanje vzgona / vzgon letalskega krila 2. knjiž. teženje dvigniti se na višjo stopnjo: izgorevati v ustvarjalnem vzgonu; človek brez vzgona / vzgon k sreči, svobodi / vzgon srca ♪
  6.      vzíti 1 vzídem dov., vzšèl vzšlà vzšlò tudi vzšló (í) 1. dvigniti se izza obzorja, nad obzorje: luna, sonce vzide / vzšla je rdeča zarja / ekspr. izza hriba vzide oblak / ekspr. vzšel je nov dan začel se je ♦ astr. zaradi vrtenja Zemlje navidezno dvigniti se nad obzorje 2. knjiž. priti, pojaviti se: od nekod vzide šum / iz srca mu vzide molitev, prošnja / iz tega je vzšlo vse zlo // nastati, pojaviti se: v duši vzide upanje, vera / nenadoma mu vzide spoznanje spozna ● ekspr. naj mi več ne vzide dan naj več ne doživim naslednjega dne, naslednjega sončnega vzhoda; vznes. tudi njim bo vzšel dan svobode tudi oni bodo svobodni, osvobojeni; knjiž. končno je vzšlo sonce tudi za nas smo tudi mi srečni vzšèl vzšlà vzšlò knjiž.: vzšla luna vzíšel -šla -o zastar. vzšel: vzišlo sonce ♪
  7.      vzíti 2 vzídem dov., vzšèl vzšlà vzšlò tudi vzšló (í) dvigniti se, razširiti se zaradi plina, nastalega v notranjosti ob delovanju kvasovk: testo vzide / kvas vzide ♪
  8.      vzmét  -í ž (ẹ̑) 1. prožen predmet, navadno kovinski, ki se uporablja za a) blaženje, prestrezanje sunkov: vzmet se pod težo poda; mehka, trda vzmet; vzmeti žimnice / voz na vzmeteh zapravljivček b) premikanje česa: vzmet se sproži; naviti, raztegniti vzmet; vzmeti v uri; skočiti kakor na vzmeti hitro, sunkovito / avtomobilček na vzmet; nož na vzmet 2. ekspr. gibalo, gonilo: glavna vzmet je gospodarstvo; čustvene vzmeti koga; vzmeti razvoja ◊ fiz. spiralna, vijačna vzmet; teh. listna vzmet v obliki ploščate palice; povratna vzmet ki vrača strojni del v prvotno lego; tehtnica na vzmet vzmetna tehtnica ♪
  9.      vznák  prisl. (ȃ) izraža gibanje ali usmerjenost od hrbtne strani proti tlem: leči, pasti, zvrniti se vznak; s pestjo podreti koga vznak / prekopicniti se vznak v sneg // na hrbtu: ležati na strani ali vznak ♪
  10.      vznejevóljiti  -im dov. (ọ̄ ọ̑) spraviti v nejevoljo: očitek ga vznejevolji vznejevóljiti se postati nejevoljen: vznejevoljiti se zaradi slabe postrežbe / vznejevoljiti se nad kom / obraz se mu vznejevolji / tako se ne dela, se je vznejevoljil vznejevóljen -a -o: vrniti se vznejevoljen; prisl.: vznejevoljeno odgovoriti ♪
  11.      vznemírjati  -am nedov. (í) 1. delati, povzročati, da pride kdo v stanje notranje napetosti zaradi motenja, pričakovanja česa, navadno slabega, nezaželenega: hrup je vznemirjal ljudi in živali; ni ga hotel vznemirjati / vznemirjati koga z očitki, željami // delati, povzročati, da pride kdo v stanje notranje neubranosti, neurejenosti: taki filmi ga vznemirjajo; čustveno, moralno vznemirjati koga / dvomi mu vznemirjajo dušo; vznemirjati komu vest / vznemirja ga misel na neuspeh, zmago // delati, povzročati, da pride kdo v stanje, ko hoče, želi a) ukvarjati se s čim, spoznati kaj: to vprašanje že dolgo vznemirja znanstvenike / novo umetniško delo še zmeraj vznemirja kritike b) uresničiti kake želje, doseči kak cilj: fanta so začele vznemirjati ženske; spolno vznemirjati / gledališče je znamenitega igralca vznemirjalo že od mladosti 2. s svojo dejavnostjo delati, povzročati, da pride kdo v stanje notranje napetosti, negotovosti: razbojniki vznemirjajo mesto / med premikom so jih vznemirjala sovražnikova letala / ekspr. upor vznemirja deželo 3. ekspr. delati, povzročati, da kaj ne miruje: veter vznemirja veje / streli vznemirjajo tišino prekinjajo vznemírjati se prihajati v stanje notranje napetosti zaradi motenja, pričakovanja česa, navadno slabega, nezaželenega: za vsako malenkost se vznemirja / kaj bo iz tega, se vznemirjajo ljudje // prihajati v stanje notranje neubranosti, neurejenosti: ob branju detektivskih zgodb se zelo vznemirja; čustveno se vznemirjati vznemirjajóč -a -e: vznemirjajoč glas, nastop; vznemirjajoča misel; prisl.: vznemirjajoče se vesti; vznemirjajoče dolgo čakanje vznemírjan -a -o: vznemirjane živali ♪
  12.      vznêsti  vznêsem dov., vznésel vznêsla (é) 1. star. odnesti navzgor, dvigniti: veter vznese listje / konji so jih vznesli po cesti proti mestu hitro odpeljali 2. knjiž. spraviti v višje, od stvarnega sveta odmaknjeno duševno, duhovno stanje: drznost in vitkost stavbe opazovalca vzneseta; taki trenutki ju vznesejo k višavam; prim. vznesen ♪
  13.      vzník  -a m (ȋ) glagolnik od vznikniti: vznik novega studenca / kalitev in vznik pšenice / vznik društev / zgodovinski vznik človeka ♪
  14.      vzòr  vzôra m (ȍ ó) oseba, stvar z lastnostmi, značilnostmi, ki jih kdo odobravajoče sprejema, želi posnemati: biti vzor mladih, mladim; slediti vzoru; posnemati vzore / postavljati koga za vzor / enakost jim je vzor ideal / ekspr. iskati človeka po vzorih svojega srca // ekspr., navadno v povedni rabi, s prilastkom oseba, stvar, ki ima v veliki meri lastnosti, značilnosti, kot jih določa prilastek: to delo je vzor kritičnosti; biti vzor moža, plemenitosti ● zastar. pokazati nekaj vzorov blaga vzorcev; redko delati po vzoru drugih po zgledu ♪
  15.      vzórec  -rca m (ọ̄) 1. stvar, katere lastnosti, značilnosti se posnemajo, upoštevajo kot merilo: določiti, izbrati vzorec; delati predmete po vzorcu / fantazijska slika nima vzorca v naravi / ta oseba je bila pisatelju vzorec za glavnega junaka 2. besedilo s splošnimi, tipičnimi lastnostmi, značilnostmi, namenjeno za ustvarjanje posameznih besedil iste vrste s posnemanjem: napisati, sestaviti vzorec; vzorec pisma, prošnje; vzorec za prisego 3. kar sestavljajo likovne sestavine, ki se na kaki površini navadno pravilno ponavljajo: prerisati vzorec; geometrijski, karirast, rožast vzorec; vzorec na blagu, steni; pletenina, preproga z vzorcem; vzorec in podlaga / ledeni vzorci na šipah; vzorec črt na koži / risar vzorcev za tapete 4. kar sestavljajo ponavljajoče se bistvene, tipične lastnosti, značilnosti česa: teorija ureja dejstva v vzorce; Trubarjev vzorec jezika; ustaljeni vzorci vedenja 5. s prilastkom kar s svojimi lastnostmi, značilnostmi nazorno, neposredno kaže lastnosti, značilnosti česa splošnega: to gledališče je vzorec modernega gledališča; ravnanje čebel je vzorec instinktivnega ravnanja 6. manjša količina snovi, po lastnostih, značilnostih katere se ugotavljajo lastnosti, značilnosti enote, kateri pripada: analizirati, vzeti vzorec; vzorec mesa, zraka / vzorec za preiskavo // soc. manjša skupina bitij, predmetov, po lastnostih, značilnostih katerih se statistično ugotavljajo lastnosti, značilnosti vseh bitij, predmetov določene skupnosti, vrste: vzorec obsega sto oseb; za enoto vzorca vzeti gospodinjstvo / reprezentativni vzorec / statistični vzorec 7. manjša količina blaga, ki kaže, ponazarja lastnosti, značilnosti vrste, celote: poslati kupcu vzorec / knjiga vzorcev / reklamni vzorec 8. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi za vzorec zelo malo: snega je padlo komaj za vzorec / v povedni rabi na trgu ni pomaranč niti za vzorec ● ekspr. človek je zanj vzorec brez vrednosti stvar brez vrednosti, pomena ◊ jur. papilarni vzorec ki ga sestavljajo papilarne črte; lingv. sklanjatveni, spregatveni vzorec skupek enakih sklanjatvenih, spregatvenih oblik besed; obl. norveški vzorec večbarvni vzorec na pletenini, navadno športni, z desnimi petljami; patentni vzorec na pletenini iz menjavajočih se desnih in levih petelj ♪
  16.      vzorováti se  -újem se nedov. (á ȗ) pri svojem delu, ravnanju imeti koga za vzor: vzorovati se po očetu, pri očetu / pesnitev se vzoruje ob Homerjevi Iliadi vzorován -a -o: po evropskih književnostih vzorovana tematika ♪
  17.      vzpénjati se  -am se nedov. (ẹ̑) 1. hoditi navkreber: zaradi strmine so se s težavo vzpenjali; molče se vzpenjati na hrib / planinca se vzpenjata po steni // premikati se navzgor, kvišku, zlasti po čem navpičnem: vzpenjati se po deblu, drogu / vzpenjati se po lestvi / avtomobil se je s težavo vzpenjal navkreber // knjiž. premikati se navzgor, kvišku; dvigati se: letalo se je vzpenjalo skoraj navpično / iz doline se vzpenja megla 2. dvigati se, iztegovati kak del telesa: konji se vzpenjajo in bijejo s kopiti; opica se vzpenja za sadeži / vzpenjati se na zadnje noge; vzpenjal se je na prste, da bi bolje videl 3. rasti navzgor, oprijemajoč se opore, podlage: po zidu se vzpenja bršljan; fižol se vzpenja vse višje 4. premikati se z nižjega mesta, položaja na višjega: vzpenjati se na konja, vozilo / ptica se vzpenja pod nebo / sence so se vzpenjale vse višje / valovi se vzpenjajo in upadajo 5. dosegati višjo lego, potekajoč, razprostirajoč se navzgor: pobočje se strmo vzpenja / cesta se vzpenja v ostrih zavojih // razprostirati se, biti kje, navadno višje od okolice; dvigati se: nad reko se vzpenja hrib / ekspr. vrhovi smrek se vzpenjajo proti nebu 6. ekspr. biti, obstajati, navadno v obliki loka: na vzhodu se vzpenja mavrica / most se v elegantnem loku vzpenja čez reko 7. ekspr. dosegati višjo stopnjo, raven: gospodarsko se hitro vzpenjati // prihajati na družbeno, hierarhično višje mesto, položaj: vzpenjati se iz nižjih družbenih plasti v višje / vzpenjati se po družbeni lestvici 8. ekspr. prihajati v višjo glasovno lego: zvoki so se ubrano vzpenjali in spuščali / glas se mu je grozeče vzpenjal ● ekspr. napetost drame se naglo vzpenja raste; ekspr. na nebo se vzpenja mesec vzhaja; ekspr. poletje se vzpenja v zenit se bliža višku vzpenjáje se: občudovati okolico, vzpenjaje se po strmini vzpenjajóč se -a -e: skušati videti, vzpenjajoč se na prste; vzpenjajoča se cesta; družbeno vzpenjajoča se družina ♪
  18.      vzpéti se  vzpnèm se dov., vzpél se; nam. vzpét se in vzpèt se (ẹ́ ȅ) 1. s hojo navkreber priti kam: vzpeti se na vrh gore; vzpeti se po pobočju // s premikanjem navzgor, kvišku, zlasti po čem navpičnem, priti kam: vzpeti se na drevo, drog / vzpeti se po lestvi // knjiž. premakniti se navzgor, kvišku; dvigniti se: letalo se vzpne skoraj navpično / ptica se vzpne pod oblake vzleti 2. dvigniti se, iztegniti kak del telesa: vzpni se, pa boš dosegel; jezdec se vzpne v stremenih / vzpeti se iz vode / konj se vzpne in zarezgeta / vzpeti se na prste; vzpeti se na zadnjih nogah / vzpeti se kvišku, navzgor 3. zrasti navzgor, oprijemajoč se opore, podlage: bršljan se vzpne po deblu; fižol se je vzpel do vrha prekel 4. premakniti se z nižjega mesta, položaja na višjega: vzpeti se na konja, vozilo; vzpeti se komu na rame / plamen se je vzpel do strehe, pod nebo; sonce se je že visoko vzpelo je že visoko 5. doseči višjo lego, potekajoč, razprostirajoč se navzgor: cesta, svet se vzpne / steza se v ostrih vijugah vzpne do vrha 6. ekspr. doseči višjo stopnjo, raven: gospodarsko se hitro vzpeti // priti na družbeno, hierarhično višje mesto, položaj: vzpeti se iz nižjih družbenih plasti; vzpeti se na mesto direktorja / vzpeti se po družbeni lestvici; vzpeti se v vrh moštva / družbeno se vzpeti 7. ekspr. priti v višjo glasovno lego: pesem se vzpne in spet spusti / glas se mu je grozeče vzpel 8. publ., z izrazom količine povečati se, narasti: število potovanj se je vzpelo za tretjino / živo srebro se je vzpelo do štirideset stopinj ● ekspr. nenadoma se pred popotnikom vzpne visoka gora se pojavi, pokaže; zastar. vzpeti roke iztegniti navzgor, dvigniti vzpét -a -o: vzpet konj; visoko vzpet lok mavrice ♪
  19.      vzplahutáti  -ám in vzplahútati -am dov. (á ȃ; ū) hitro, slišno zamahniti s perutmi: petelin vzplahuta in zakikirika / vzplahutati s perutmi // plahutaje vzleteti: z vrha smreke vzplahuta jata vran; pren., knjiž. po sobah vzplahuta šepet ♪
  20.      vzplamenévati  -am nedov. (ẹ́) 1. drug za drugim zagoreti s plamenom: po hribih so vzplamenevali kresovi / v uličnih svetilkah vzplameneva plin gori z izmenoma naraščajočim in pojemajočim plamenom // v presledkih začenjati goreti z višjim, močnejšim plamenom: ogenj vzplameneva in pojenjuje 2. knjiž. v presledkih začenjati sijati, žareti v močni svetlobi: na obzorju vstaja sonce in pokrajina vzplameneva / oči so mu vzplamenevale od sreče 3. knjiž. v presledkih pojavljati se, začenjati obstajati v veliki meri: jeza, strast vzplameneva / boji, upori vzplamenevajo // v presledkih postajati zelo čustveno vznemirjen: vzplamenevati od ogorčenja / po tem dogovoru ni več vzplameneval niti kričal se jezil, se razburjal vzplamenevajóč -a -e: vzplamenevajoč blesk oči ♪
  21.      vzplapoláti  -ám dov. (á ȃ) 1. viseč valujoče se premakniti zaradi premikanja zraka: zapihal je veter in zastave so vzplapolale / lasje so ji vzplapolali v vetru 2. višje, močno zagoreti, premikajoč se sem in tja: plamen vzplapola in ugasne // zagoreti z močnim, sem in tja premikajočim se plamenom: ogenj vzplapola / suho dračje je visoko vzplapolalo; kozolec je vzplapolal kakor plamenica / ob vsakem pihu sveča vzplapola 3. knjiž. pojaviti se, začeti obstajati v veliki meri: v očeh mu vzplapola jeza, strast / nasilje je spet vzplapolalo ♪
  22.      vzplávati  -am dov. (ȃ) 1. plavajoč dvigniti se na površje: plavalec se potopi in spet vzplava; vzplavati iz globine, na površino / podmornica je zaradi poškodbe morala vzplavati vzpluti / ekspr. sonce vzplava izza oblaka / ekspr. ptica vzplava pod nebo vzleti 2. redko začeti plavati; splavati: živali vzplavajo po tolmunu / v dok spustijo vodo in ladja vzplava vzplove ● ekspr. na lice ji vzplava smehljaj ji pride, se prikaže ♪
  23.      vzplúti  vzplôvem in vzplújem dov., tudi vzplovíte (ú ó, ú) ploveč dvigniti se na površje: poškodovana podmornica je morala takoj vzpluti / ekspr. ptice vzplovejo pod nebo vzletijo ♪
  24.      vzporédnica  -e ž (ẹ̑) 1. geom. premica, vzporedna dani premici ali dani ravnini: narisati, potegniti vzporednico; vzporednica in pravokotnica 2. vzporedna pot, cesta: asfaltirati vzporednico; vzporednica glavne ceste, h glavni cesti 3. oddelek na večji šoli, nastal zaradi prevelikega števila učencev, ki spadajo v isti razred; paralelka: odpreti novo vzporednico; učiti v vzporednicah / slovenske vzporednice na italijanski šoli oddelki 4. knjiž. kar je kje enako, podobno s čim drugim kje drugje: odkriti več vzporednic med slikama; idejna, stilna vzporednica / ta nagrada je nekakšna vzporednica Nobelove nagrade ♦ lingv. domače besede in njihove tuje vzporednice 5. publ. primerjanje, enačenje: te vzporednice ne sprejemam / potegniti vzporednico čemu, s čim ♪
  25.      vzpostáviti  -im dov. (á ȃ) 1. narediti, da začne obstajati kako zaželeno stanje, dejstvo: vzpostaviti mir, red; vzpostaviti ravnotežje v gospodarskem razvoju; vzpostaviti drugačno družbeno ureditev / vzpostaviti diplomatske odnose, stike; po kurirju vzpostaviti zvezo s četo; vzpostaviti radijsko, telefonsko zvezo / vzpostaviti redni promet med naselji // knjiž. uresničiti, uveljaviti: vzpostaviti nove norme; vzpostaviti se kot subjekt ♦ jur. vzpostaviti poslancu imunitetno pravico narediti, da zanj ponovno velja 2. knjiž. postaviti, sestaviti: vzpostaviti sposobno ekipo, organizacijo / vzpostaviti novo vlado / vzpostaviti oporišča 3. knjiž. obnoviti, znova ustvariti: vzpostaviti nekdanje kraljestvo; vzpostaviti prejšnje, prvotno stanje / teoretično vzpostaviti izumrli jezik 4. zastar. znova postaviti, ustoličiti: vzpostaviti prejšnjega predsednika / vzpostaviti koga na prestolu vzpostávljen -a -o: znova vzpostavljen promet; vzpostavljeno zaupanje ♪

   6.619 6.644 6.669 6.694 6.719 6.744 6.769 6.794 6.819 6.844  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA