Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

NIT (6.294-6.318)


  1.      túl 1 -a m (ȗ) cevasta priprava za hranjenje, nošenje puščic: napolniti tul s puščicami; obesiti si tul čez rame; lesen, usnjen tul / redko vtakniti nož v tul v nožnico // kar je po obliki temu podobno: zatakniti baklo v tul / zviti papir v tul v cev, tulec ♦ etn. pastir trobi na tul, v tul na rog, v rog iz lubja ♪
  2.      túlec  -lca m (ȗ) 1. cevasta priprava a) za hranjenje, nošenje puščic: obesiti si tulec čez rame; potegniti puščico iz tulca b) za hranjenje, nošenje česa sploh: spraviti šivanke v tulec; izročiti komu diplomo v tulcu; kovinski, plastičen tulec / tulec za kvačko; tulec za zobno ščetko c) kot del naboja, ki ostane po izstrelitvi krogle: vojaki so pobirali tulce; stresti smodnik iz tulca; medeninast tulec // cevast predmet, element, v katerega se kaj da, vstavi: svinčnik, podaljšan s tulcem; vtakniti svečo v tulec svečnika / nekdaj tulec za cigarete papirnata cevka, ki se napolni s tobakom, da nastane cigareta // kar ima cevasto obliko sploh: zviti papir v tulec / model (za potico) s tulcem 2. redko tuljava: naviti sukanec na tulec / tekstilni tulec 3. knjiž. tok: tulec za očala / tulec za pištolo 4. knjiž., redko kornet: kepica sladoleda v tulcu / testeni tulec 5. teh. kos cevi, odrezan pravokotno na vzdolžno os: povezati, stisniti s tulcem / spojni tulec; tulci vezalk za čevlje 6. obrt. polizdelek iz klobučevine, iz katerega se oblikuje klobuk: valjati tulce; klobučevinasti tulci / moški, ženski tulec // temu polizdelku podobno pokrivalo: pokriti si glavo s tulcem ◊ bot. večji ovršni list, ki obdaja socvetje; igr. beseda, ki je navadno somerni notranji del kake druge daljše besede; lov. past iz votlega debla in težkega ošiljenega kola, ki usmrti žival; zool. trden, na spodnjem koncu cevast osrednji del ptičjega peresa ♪
  3.      tuljáva  -e ž (ȃ) 1. navadno cevasta priprava z višjima robovoma, na katero se kaj navija: naviti nit, žico na tuljavo; lesena, papirnata tuljava / tuljava za telefonski kabel / porabiti tuljavo sukanca 2. redko tul, tulec: vzeti puščico iz tuljave / zviti list papirja v tuljavo 3. cevast prostor, skozi katerega kaj prehaja: omesti tuljavo v dimniku / dimniška, prezračevalna tuljava 4. grad., navadno s prilastkom element za sestavljanje cevi: izdelovati dimne, ventilatorske tuljave 5. star. cevasti končni del kake priprave, posode; dulec: tuljava lijaka, steklenice 6. elektr. žica, zvita v vijačnico: tuljave transformatorja / indukcijska, magnetilna tuljava / naviti tuljavo ♦ strojn. vžigalna tuljava ki s pretvarjanjem nizke napetosti v visoko omogoča vžig eksplozivne zmesi v motorju z notranjim zgorevanjem ♪
  4.      tuljávica  -e ž (ȃ) manjšalnica od tuljava: naviti nit na tuljavico / povezati konca tuljavice z virom električnega toka ♪
  5.      túlka  -e ž (ȗ) teh. kratki cevi podoben strojni element: natakniti tulko na iglo, os; napeljati nit skozi tulko / ležajna, navijalna tulka ♪
  6.      túnjka  -e ž (ū) nar. severovzhodno okrogla, spodaj širša nizka posoda, zlasti za shranjevanje masti; deža: napolniti tunjko z mastjo; vzeti klobaso iz tunjke / meso iz tunjke ♪
  7.      túrček  -čka m (ȗ) ekspr. manjšalnica od tur1: na roki ima turček; stisniti turček ♪
  8.      turístičen  -čna -o prid. (í) nanašajoč se na turiste ali turizem: turistična sezona / turistični urad; turistično društvo / turistične informacije / turistični kraj; turistična točka; turistične znamenitosti / turistična prireditev / turistični spominki / turistični zemljevid / turistično letalo / turistični razred na ladji, letalu; turistični vodnik; turistična taksa taksa, ki se plača za bivanje v turističnem kraju ◊ tur. (turistični) paket celotna penzionska oskrba z dodatnimi turističnimi storitvami; turistična prepustnica prepustnica, ki daje turistu pravico bivanja v državi do 30 dni; zasebna turistična soba turístično prisl.: turistično urejene kraške jame; turistično znan kraj ♪
  9.      túrštvo  -a s (ú) lastnosti, značilnosti Turkov: v pesnitvi je čutiti pravo turštvo / vpliv turštva turške kulture, miselnosti ● ekspr. obsojati turštvo teh divjakov brezobzirno nasilje, ravnanje ♪
  10.      tvór  -a m (ọ̑) 1. gnojno vnetje lasnega mešička in okolice: tvor se mi dela; predreti tvor; tvor na vratu / gnojni tvor 2. zastar. tvorba: kamniti tvori ♪
  11.      u...  predpona 1. v glagolskih sestavljenkah za izražanje a) v zvezi s se usmerjenosti dejanja z višjega mesta, položaja na nižjega: ugrezati se, usedati se / ulekniti se b) premikanja stran: ubežati, uiti, uteči / umakniti se c) dosege zaželenega namena, cilja: ublažiti / uokviriti, ustekleničiti / udobrovoljiti, uenosmeriti, upokončiti / ubesediti, učlovečiti / udomačiti, upijaniti / uhoditi, uigrati se / upliniti, utekočiniti se č) v zvezi s se zmanjšanja česa kot posledice dejanja: ukuhati se, uskočiti se, usušiti se d) v zvezi s se napake, pomote pri dejanju: umeriti se, uračunati se, ušteti se e) povzročitve škode, poškodbe z dejanjem: urezati, ustriči / usekati se f) same dovršnosti (včasih brez pomenskega odtenka): ubraniti, uloviti / uleči se 2. v imenskih sestavljenkah glagolskega izvora za izražanje pomena, kot ga določa ustrezni glagol: udor, udoren, udrtje, usedlina ♪
  12.      ubežáti  -ím dov., ubéži; ubéžal tudi ubêžal (á í) 1. z begom se umakniti pred kom, izmakniti se komu: ubežati sovražniku / ubežati pred zasledovalci // ekspr. umakniti se pred čim, izmakniti se čemu: ubežati kazni / ubežati usodi / za las je ubežal smrti 2. star. pobegniti, zbežati: obljubil je, da ne bo poskušal ubežati; ubežati od doma / pes se je strgal z verige in ubežal ušel; ubežati od vojakov dezertirati ♪
  13.      ubranljív  -a -o prid. (ȋ í) ki se da ubraniti: soteska je lahko ubranljiva / ubranljiv napad ♪
  14.      ubrísati  ubríšem dov., tudi ubrisála (í ȋ) 1. pog. udariti: tiho, če ne te ubrišem; ubrisati s palico po tleh 2. pog., ekspr., navadno v zvezi z jo hitro oditi, steči: ubrisal jo je proti dolini; ubrisal jo je, kar so mu noge dale ● zastar. ubrisati solze obrisati ubrísati se star. zjasniti se: nebo se je ubrisalo / vreme se je ubrisalo ∙ knjiž. obraz se ji je ubrisal razjasnil; nar. vino se je ubrisalo izčistilo ubrísan -a -o 1. deležnik od ubrisati: ubrisano nebo 2. pog., ekspr. čudaški, neumen: smešen, malo ubrisan človek; mahal je z rokami kot ubrisan ♪
  15.      učákati  -am dov., učákajte in učakájte; učákala in učakála (á ȃ) star. dočakati: učakati boljše čase; učakati svobodo / učakati izid knjige; učakati bratovo vrnitev / končno je učakal sina se mu je rodil sin / učakati sto let; bolnik ni učakal večera ♪
  16.      učárati  -am dov. (ȃ) 1. po ljudskem verovanju s skrivnostnimi silami povzročiti, da kdo izgubi kako dobro, naravno lastnost, sposobnost: čarovnica ga je učarala, zato je bolan; učaral jo je, da se samo smeje // s skrivnostnimi silami spremeniti koga v kaj nižjega, slabšega: učarati koga v žival 2. knjiž. s svojimi lastnostmi, vplivom povzročiti, da kdo izgubi lastno voljo, sposobnost kritičnega presojanja: ta ženska ga je učarala učáran -a -o: stali so nepremično, kakor učarani; učarano mesto ♪
  17.      učíti  -ím nedov. (ȋ í) 1. s posredovanjem znanja usposabljati za opravljanje določenega dela, dejavnosti: učiti otroka brati, govoriti; učiti koga plesti, voziti kolo; učiti koga streljanja; naredil je, kot ga je učil oče / učiti psa; učiti vole orati // s ponavljanjem, popravljanjem si prizadevati, da bi kdo kaj znal, si zapomnil: učiti koga pesem / prijatelj ga uči angleščino 2. poklicno se ukvarjati s podajanjem učne snovi v šoli: uči že več let; učiti četrti razred; učiti na osnovni, srednji šoli; učiti v sedmem razredu / učiti slovenščino, zgodovino / učiti klavir, violino igranje klavirja, violine / na tej šoli uči že deset let je zaposlen kot učitelj, profesor; ta predmet se uči v višjih razredih je v učnem programu višjih razredov 3. pog., v zvezi dati, poslati učit narediti, da se kdo začne usposabljati za kak poklic, kako obrt: dati, poslati sina učit; dati koga učit mizarstva, za mizarja 4. s spodbujanjem, opozarjanjem povzročati, da kdo pridobi določeno pozitivno lastnost: učiti otroka prijaznosti, vljudnosti; oče me je učil biti odkrit, pošten / učiti koga lepega vedenja; učili so nas spoštovati starše / učiti mladino ljubezni do domovine; ekspr. učiti koga pameti / učiti z besedami, zgledom 5. razlagati, razglašati, kaj je resnično, pravo, z namenom, da kdo to sprejme, se po tem ravna: to je učil že Sokrat; učil je, da bomo vsi enaki, enakopravni / tega cerkev ne uči / laži nas niso učili; učiti novi nauk / slovnica uči drugače 6. delati, povzročati, da prihaja kdo do koristnega spoznanja, znanja: izkušnje, napake nas učijo; pamet, življenje me uči tako / dela najboljših umetnikov učijo, kako se piše, slika učíti se 1. s sprejemanjem znanja se usposabljati za opravljanje določenega dela, dejavnosti: učiti se kuhanja; učiti se plavati; učiti se iz knjig, po knjigah; učiti se od očeta / učiti se klavir igranja klavirja // s spoznavanjem, ponavljanjem si pridobivati znanje, spretnost: učiti se za šolo, življenje; učiti se naglas, zjutraj; pog. kaj se imate za učiti imate za učenje / učiti se fiziko, zgodovino / kletvice sem se učil kar tako, na cesti, od sošolcev // prizadevati si znati, zapomniti kaj: že eno uro se uči pesem, pa je še ne zna / učiti se besedilo na pamet 2. navadno s prislovnim določilom biti glede na šolske ocene pri sprejemanju, pridobivanju znanja uspešen, kot izraža določilo: uči se slabo, za silo / kako se kaj učiš v šoli 3. pog. usposabljati se za kak poklic, kako obrt: učiti se za kovača, šiviljo; učiti se v trgovini / učiti se obrti 4. zastar. študirati, šolati se: učiti se za pravnika 5. na osnovi izkušenj, opozoril pridobivati določeno pozitivno lastnost: učiti se natančnosti / učiti se uglajenega vedenja; učiti se spoštovati starejše // prihajati do koristnega spoznanja, znanja na način, kot ga izraža določilo: učiti se iz izkušenj, na izkušnjah, ob izkušnjah; učiti se na napakah 6. s spoznavanjem česa prihajati do kakega spoznanja, znanja: učiti se iz jezika ljudstva; učiti se od starih Grkov / učiti se pri Prešernovi poeziji, kaj je lepota ● ekspr. le kje si se učil manir(e) zelo si neolikan; ekspr. človek se do smrti uči človek pridobiva znanje, izkušnje vse življenje ◊ psih. izpopolnjevati, spreminjati dejavnost s sorazmerno trajnim učinkom učèč -éča -e: učeč otroke, se je tudi sama izobraževala; pridno se učeči otroci; učeče osebje šole ♦ med. učeča klinika klinika, ki ima pravico, da zlasti praktično uči medicino; prisl.: učeče govoriti; sam.: ne motite učečih; pridno se učeči so bili nagrajeni učívši zastar.: ne učivši se madžarščine, tujca niso razumeli učèn -êna -o 1. deležnik od učiti: tako sem bil učen že doma in tako delam 2. nav. ekspr. ki ima obsežno in poglobljeno znanje s področja znanosti: učen človek; biti zelo učen / postati član učene akademije, družbe akademije, družbe učenih ljudi, učenjakov ∙ nihče ne pade učen z neba vsak si mora pridobiti znanje z učenjem, trudom // ki vsebuje tako znanje: brati, pisati učene knjige, razprave 3. nav. ekspr. zaradi strokovnosti odmaknjen vsakdanjemu življenju in zato nestrokovnjaku težko razumljiv: učeni izrazi; razpravljati o učenih stvareh / ne bodi tako učen, kdo te bo pa razumel 4. star. izveden, izobražen: učeni in ljudski pesniki / učeni in laični sodniki / govoril je vse jezike učene Evrope izobražene, kulturne 5. star. nanašajoč se na visoko izobrazbo, veliko znanje: končati učene šole / odločiti se za učeni stan; učeni poklici intelektualni 6. zastar. vešč, sposoben (na osnovi učenja): biti učen branja, ročnih spretnosti / grščine najbolj učen profesor 7. zastar. ki se razume na kaj, pozna kaj: kmet, učen pravu; v sveto pismo učen človek; prisl.: učeno govoriti; to se sliši zelo učeno; sam.: rad pove kaj učenega; star. učeni o tem še razpravljajo učenjaki ♪
  18.      učlovečeváti  -újem nedov. (á ȗ) knjiž. 1. delati, povzročati, da kdo dobi lastnosti, značilnosti, bistvene za človeka kot družbeno, biološko bitje: s pokončno držo se je začel človekov prednik učlovečevati 2. delati kaj človeško, dobro, plemenito; počlovečevati: umetnost človeka učlovečuje ♪
  19.      učlovéčiti  -im dov. (ẹ̄ ẹ̑) knjiž. 1. narediti, povzročiti, da kdo dobi lastnosti, značilnosti, bistvene za človeka kot družbeno, biološko bitje: pokončna hoja je pomagala učlovečiti človekovega prednika; učlovečiti se z delom / biološko, sociološko se učlovečiti 2. narediti kaj človeško, dobro, plemenito; počlovečiti: kultura učloveči človeka 3. prikazati kako lastnost, kak pojav v veliki meri v določenem človeku: pisatelj je v glavnem junaku učlovečil etično načelo učlovéčiti se pojaviti se v človeški podobi: verjel je, da se dekličin duh v pomladnih nočeh učloveči ♦ rel. Kristus se je učlovečil učlovéčen -a -o: v glavni osebi romana je učlovečena narodna ideja; stal je pred njim kot učlovečeno zdravje ♪
  20.      úd  -a m, im. mn. údje in údi (ȗ ū) 1. del človeškega telesa, ki se uporablja za premikanje ali prijemanje: ud se izpahne, zlomi; odrezati oboleli ud; pretegniti, razgibati si ude; dolgi, suhi udje; otrpli, premrli udje; zakrnel ud / spodnji noge, zgornji udje roke ∙ pog., ekspr. cel dan preklada ude po postelji poležava, lenari 2. v zvezi spolni ud zunanje moško spolovilo: spolni ud nabrekne; razkazovanje spolnega uda / moški spolni ud 3. star. član: društvo pridobiva, vpisuje nove ude / častni, dosmrtni ud / biti ud plemiške rodbine ♪
  21.      udárec  -rca m (ȃ) 1. sunkovit dotik, navadno z namenom prizadeti bolečino: udarec ga je zadel v tilnik; ekspr. udarci so padali z vseh strani; odbijati, prestrezati udarce; stisniti pest za udarec; umikati se pred udarci; z enim udarcem ga je pobil na tla; boleč udarec; močen, rahel, silovit udarec; udarec po glavi je bil smrten; udarec pri boksu / dajati, dobivati udarce // sunkovit dotik predmeta z drugim predmetom: udarec kose ob kamen; poškodba tkiva zaradi udarca // glas ob takem dotiku: slišati udarce; enakomerni udarci ure; kratek, zamolkel udarec / prisluškovati udarcem srca bitju, utripom / ob napovedi časa ob udarcu na gong bo ura pet 2. glagolnik od udariti: udarec kemblja, kladiva, sekire; udarec ptičjih peruti; povratni udarec napete vrvi; udarci kopit ob tla; udarci po kovini, lesu; udarec s palico, z roko / udarec strele 3. hiter, silovit vojaški napad: vzdržati sovražnikove udarce; udarec v bok je nasprotnika presenetil 4. navadno s prilastkom nenadno močno povečanje pritiska na kakem mestu zaradi pojavitve velike količine česa; udar: vodni, zračni udarec // nenaden silovit nastop tega, kar izraža določilo: udarec mraza, vročine 5. ekspr., navadno s prilastkom kar koga nenadoma zelo prizadene: doživeti hud, težek udarec; moralni, politični udarec; vdano nositi udarce usode, življenja / duševni udarec / pretil jim je finančni udarec; zadati dogmatizmu odločilni udarec ● očetova smrt je bila zanj hud udarec ga je zelo prizadela; publ. za dosego cilja se je posluževal tudi nizkih udarcev nepoštenih sredstev; ekspr. to je udarec s kolom po glavi brezobzirna zavrnitev; ekspr. ves njegov napor je bil udarec v prazno zaman; publ. pasti, priti pod udarec zakona morati podrediti svoje delovanje zakonu ◊ šport. delfinski udarec sočasni udarec z nogami pri plavanju delfina; direktni pri boksu z izprožitvijo roke naravnost naprej, nizki udarec prepovedani udarec nižje od pasu; začetni udarec pri nekaterih igrah z žogo udarec, podaja žoge, s katerim se začne igra ali del igre; servis ♪
  22.      udáren  -rna -o prid., udárnejši (á ā) 1. nanašajoč se na udar, udarec: udarna hitrost; udarna moč, sila / udarni val vode, zraka; udarne jame na vozišču jame, nastale zlasti zaradi zmrzali, v katere udarjajo kolesa vozil 2. ki je pripravljen, oborožen za hiter, učinkovit napad: sestaviti, ustanoviti udarni bataljon; udarna skupina prostovoljcev / udarna letalonosilka / udarna vojaška akcija; udarna sposobnost armade 3. ekspr. ki s svojo vsebino skuša koga razgibati, spraviti v dejavnost: udarni naslovi v časopisu; udarna koračnica; pisati udarne reportaže; njegove besede so vedno udarne 4. navadno v zvezi z brigada, med narodnoosvobodilnim bojem in prva leta po 1945 ki se odlikuje po visoki politični zavesti in borbenosti: prihod udarne brigade; razglasiti brigado za udarno / trikrat so bili udarni ● publ. ta dva igralca sta udarna moč našega moštva od njiju se največ pričakuje ◊ strojn. udarni vrtalni stroj vrtalni stroj, pri katerem se sveder vrti in udarja; šah. udarna moč figure število polj, ki jih ima figura na razpolago, da na njih vzame nasprotnikovo figuro; teh. udarni mehanizem; udarni preizkus preizkus, ki pokaže odpornost česa proti udarcem; udarna trdnost največja mogoča obremenitev, ki jo telo prenese pri udarcu, ne da bi se zdrobilo, prelomilo; voj. udarni vžigalnik ki se aktivira z udarcem ob trd predmet; udarna igla del orožja, ki s svojim udarcem aktivira naboj ♪
  23.      udáriti  -im dov. (á ȃ) 1. sunkovito dotakniti se koga, navadno z namenom prizadeti bolečino: udariti otroka, žival; udariti koga v obraz, trebuh; udaril ga je po glavi; udariti s palico, z roko; udaril jo je, da se je opotekla; lahno, močno udariti; pog. udariti koga nazaj vrniti komu udarec; pren. udariti z besedo, jezikom // sunkovito dotakniti se česa, navadno z določenim namenom: udariti žogo; udariti na boben; udariti po šipi, vratih; udariti z loparjem; vojak je udaril s petami v pozdrav / pog. udariti pečat na listino dati, odtisniti // dati glas ob sunkovitem dotiku: ura udari vsake pol ure; kratko, zamolklo udariti / ura je udarila poldne z zvočnim znakom naznanila; brezoseb. udarilo je polnoč 2. premikajoč se sunkovito dotakniti se česa: pri vstopu je udaril ob podboj; avtomobil je čelno udaril v ograjo / zobje so mu udarili skupaj / burja je udarila v okno 3. narediti sunkovit gib: petelin je udaril s perutmi in zakikirikal / srce je še nekajkrat udarilo in obstalo 4. v zvezi s strela zaradi visoke napetosti ob razelektritvi ozračja preskočiti s telesa na telo in povzročiti močen pok: strela je udarila in bil je takoj mrtev; napeljati strelovod, da v hišo ne bi udarila strela / nepreh. kadar je udarila strela, so se stisnili skupaj 5. ekspr. hitro, silovito (vojaško) napasti: najprej je udarila konjenica; udariti z bombami, brzostrelkami / udariti na sovražnika, po sovražniku 6. nepreh., ekspr., s prislovnim določilom nenadoma, silovito nastopiti, pojaviti se: sredi travnika je udarila na dan voda; skozi odprtino je udarila svetloba / plamen je udaril nazaj / njegove slabe lastnosti so spet udarile na dan // pojaviti se v čutno močno zaznavni obliki: v nos mu je udaril vonj po ožganem; v obraz jim je udaril mrzel veter; ko so stopili na cesto, je udarila vanje vročina / s plesišča je udaril tango se je zaslišal; na ušesa, v ušesa so jim udarili čudni glasovi // postati opazen, viden: skozi belež je udarila stara barva 7. ekspr. povzročiti škodo, težave; prizadeti: s svojim dejanjem je udaril vso družino / državo je udarila gospodarska kriza; nesreča jih je udarila 8. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik: slepota ga je udarila / udarila sta jih griža in tifus; kap jo je udarila zadela; udarila ga je sončarica 9. pog., navadno z dajalnikom s svojim delovanjem povzročiti negativne posledice: mraz ji je udaril na pljuča; brezoseb.: udarilo ji je na ledvice, oči bolna je na ledvicah, očeh; udarilo jo je v noge, da se ni mogla premakniti 10. ekspr., v zvezi s po začeti neprizanesljivo ravnati s kom: udariti po političnih nasprotnikih // začeti kritizirati, napadati koga: vsi so udarili po njem; če le more, udari po tašči 11. ekspr., s širokim pomenskim obsegom izraža začetek dejanja, kot ga določa sobesedilo: udariti tarok; udariti koračnico, polko zaigrati / udariti po sadjevcu začeti ga piti 12. ekspr., z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: ko sta prišla na vrh, sta udarila obilno malico / udariti v jok, smeh zajokati se, zasmejati se 13. nepreh., ekspr. hitro, silovito reči: nič ne premisli, kar udari; naravnost udariti; brezoseb. kam boš šla, je udarilo iz njega 14. pog., ekspr., navadno v zvezi z jo iti, oditi: udarili so jo počez čez travnik; udariti jo v gore; udariti za kom ● ekspr. te besede so udarile vanjo kot strela so jo zelo prizadele; star. božje ga je udarilo kap ga je zadela; ekspr. kri mu je udarila v glavo, lica zelo je zardel; ekspr. nekaj mu je udarilo na možgane ne more misliti, razmišljati; pog. pohvala mu je udarila v glavo postal je domišljav, prevzeten; pog. vino mu je udarilo v glavo ga je upijanilo; pog. ob obračunu bo udarilo na dan, da so zadolženi bo prišlo na dan; ekspr. udariti na pravo struno najti pravi način; pog. udariti (s pestjo) ob mizo, po mizi odločno, ostro nastopiti, zahtevati; ekspr. udariti koga po žepu finančno ga prizadeti; ekspr. v glavo mu je udarila misel, da bi se oženil začel je misliti na ženitev; ekspr. to mi je takoj udarilo v oči sem takoj opazil, zagledal; udariti v prazno ne da bi zadel; ekspr. po dolgem pogajanju sta si udarila v roke sta sklenila dogovor, kupčijo; star. bog ga je udaril s hudo žensko dobil je hudo ženo; pog. udariti mimo reči, storiti kaj napačnega; pog., ekspr. udarili so jo po slovensko začeli so govoriti, peti (po) slovensko udáriti se 1. povzročiti si bolečino z udarcem: zelo se je udaril; pri padcu se je udaril v glavo // v zvezi s po z udarjanjem po kakem delu na sebi izraziti podkrepitev tega, kar določa sobesedilo: jaz, tepec, se je udaril po čelu, glavi; udaril se je po stegnih in poskočil od veselja 2. ekspr. sporeči se, spreti se: večkrat se udarijo; udarila sta se zaradi otroka, zemlje // spopasti se: študenti so se udarili s policijo udárjen -a -o 1. deležnik od udariti: s poplavami, snegom udarjeni kraji; udarjeni pešec je obležal nezavesten; nogo ima udarjeno in odrgnjeno; udarjena je z neplodnostjo, s slepoto 2. ekspr., v povedni rabi čudaški, neumen: malo je udarjen; vsak je po svoje udarjen 3. pog., ekspr., navadno v povedni rabi, v zvezi z na ki čuti, ima veliko željo po tem, kar izraža določilo: udarjen je na denar, meso; udarjen na ženske / zelo je udarjena nanj zelo ga ima rada ♪
  24.      udéjstviti  -im dov. (ẹ̑) knjiž. uresničiti, izvesti, izpolniti: udejstviti načrt, zamisel / udejstviti izobraževanje / udejstviti svojo osebnost ♪
  25.      udeležíti se  -ím se dov., tudi udeléži se; udeléžil se (ȋ í) biti eden od osebkov kake dejavnosti: pogreba se je udeležilo veliko ljudi; udeležiti se bitke, seje, tekmovanja / volitev se ni mogel udeležiti udeležíti knjiž. pritegniti, zaplesti: udeležiti še druge pri pogovoru udeležèn -êna -o in udeléžen -a -o 1. deležnik od udeležiti se: biti udeležen pri družbenem dogajanju; pri vlomu je bil udeležen tudi on; neposredno udeležen 2. ki ima delež pri čem: biti z določenim zneskom udeležen pri glavnici podjetja ♪

   6.169 6.194 6.219 6.244 6.269 6.294 6.319 6.344 6.369 6.394  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA