Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

NIT (4.744-4.768)


  1.      povráten  -tna -o prid. (ȃ; drugi pomen ā) 1. ki izraža gibanje nazaj, proti izhodiščnemu položaju: povratni gib, tek; hitrost povratnega sunka puške ∙ povratna pošta prva možna pošta, s katero se lahko pošlje odgovor; povratna vozovnica vozovnica za vožnjo od izhodišča do cilja in nazaj // publ. ki učinkuje, deluje nazaj: povratni vpliv trga na proizvodnjo / povratno delovanje dohodkov na oblikovanje cen 2. ki se lahko vrne: preteklost ni povratna ◊ elektr. povratni tok; povratna tipka tipka, s katero se priprava, del priprave vrača v izhodiščni položaj; filoz. povratna zveza učinkovanje rezultata določenega procesa na vzrok procesa; geom. povratni žarek svetlobni žarek, ki gre skozi sečišče odsebnih senc dveh mimobežnic na skupni prestrezni ravnini; lingv. povratni osebni zaimek zaimek, ki (v odvisnih sklonih) zamenjuje osebni zaimek, ko je ta isti kot osebek; povratni svojilni zaimek zaimek, ki zamenjuje osebni svojilni zaimek, ko gre za svojino osebka; med. povratna mrzlica bolezen, pri kateri se napadi mrzlice in vročine pojavljajo v vedno milejši obliki in daljših presledkih; ptt povratna poštnina poštnina za vrnitev paketa pošiljatelju, če ta ni bil vročen; šport. povratna tekma druga tekma med istima moštvoma na nasprotnikovem igrišču; teh. povratna vzmet vzmet, ki vrača strojni del v prvotno lego povrátno prisl.: delovati, vplivati povratno ♪
  2.      površína  -e ž (í) 1. zunanji, vrhnji del česa: načeti, poškodovati, razbrazdati površino; dlakava, luknjičasta površina lista; gladka, hrapava, ravna, valovita površina; tkanina z grobo, zankasto površino; obdelana površina lesa; površina kamna, kože, možganov / znoj na telesni površini izhlapeva; zemeljska površina / podmornica je naglo izginila pod površino; voda je zamrznila na vsej površini 2. razsežnost česa glede na dolžino in širino: hiša ima majhno površino; povečati površino plodne zemlje; površina ladijskega skladišča / stanovanje ima šestdeset kvadratnih metrov površine; to mesto je po površini drugo v republiki // skupek ploskev, ki omejujejo telo: površina kocke, valja; površina in prostornina 3. s prilastkom zunanji, vrhnji del česa glede na njegov namen: delovna, odlagalna površina; kamion ima veliko nakladalno površino; ogrevalna površina; rezalna površina orodja / dihalna površina pljuč 4. nav. mn., s prilastkom del zemeljskega površja, namenjen, določen za kaj: z izsušitvijo močvirja so pridobili velike površine; površine, ki jih je uničil požar, so zasadili z borovci / obdelovalne, orne, pašne površine; parkovne površine; setvene površine; za javni promet namenjene površine; publ. zasejati njivske površine // navadno večja ploskev česa sploh: s plastičnimi folijami preoblečene površine; zasteklenele površine ● knjiž. kritika ostaja na površini ne obravnava bistva, ne seže do bistva stvari; ekspr. izbrisati s površine zemlje uničiti, odstraniti ◊ aer. nosilna površina letala na katero delujejo sile, ki držijo letalo v zraku; geom. površina mersko število površja telesa ♪
  3.      povŕšje  -a s (ȓ) zunanji, vrhnji del a) zemlje: tam je površje suho in kamnito; kraj, kjer prihaja voda na površje; žareča snov iz notranjosti zemlje se je razlila po površju; kraško površje / zemeljsko površje b) tekočine, zlasti vode v naravi: dvigniti se, splavati na površje; čoln se je komaj obdržal na površju; nekaj metrov pod površjem je bila voda zelo hladna c) kake snovi, stvari sploh: površje krogle, geometrijskega telesa; plast celic na površju kože, možganov ● ekspr. moramo zmagati, ali pa bomo izginili z zemeljskega površja prenehali biti, obstajati; na površje na površje so prišle napredne družbene sile so se uveljavile; na površje so prišle še nekatere doslej neznane stvari so postale znane, javne; ekspr. njegovo ime je splavalo na površje postal je znan; na površju ekspr. ta afera je spet na površju spet se govori, razpravlja o njej; kritiziral je, da so na površju vedno isti ljudje da se govori vedno o istih ljudeh; da so na odgovornih, ključnih položajih vedno isti ljudje; pri oznakah tipov ostaja avtor preveč na površju pri zunanjih, manj pomembnih značilnostih; ekspr. to prijateljstvo ni ostalo samo na površju postala sta zelo dobra, zaupna prijatelja ◊ geom. ploskev, ki omejuje telo ♪
  4.      povŕtati  -am dov. (r̄) 1. z vrtanjem poglobiti, povečati luknjo v čem: desko bo treba še malo povrtati / povrtati odprtino ♦ teh. s povrtalom dokončno obdelati izvrtino 2. ekspr. pobezati, pobrskati: povrtati po žerjavici; povrtal si je po ušesih 3. ekspr. vprašati, povprašati, navadno z določenim namenom: pojdi malo povrtat, da boš videl, kakšno je stanje ● ekspr. povrtati po spominu skušati se spomniti ♪
  5.      povzdígnjenje  -a s (ȋ) glagolnik od povzdigniti: povzdignjenje trga v mesto; povzdignjenje v plemiški stan / duhovno, notranje povzdignjenje človeka ♪
  6.      povzdigováti  -újem nedov. (á ȗ) 1. dajati čemu višjo stopnjo glede na pomembnost: skladatelja povzdiguje zlasti mojstrsko obvladovanje mnogoglasja // izražati, poudarjati pozitivne lastnosti: povzdigovati lepoto kraja; povzdigovati koga pred drugimi; preveč rad se povzdiguje / ekspr. povzdigovati koga do neba, v nebo zelo 2. knjiž. spravljati z nižje stopnje na višjo glede na količino, intenzivnost; dvigati: povzdigovati sloves mesta / glasba je povzdigovala slavnostno razpoloženje // spravljati na višjo stopnjo glede na kakovost, pozitivne lastnosti: povzdigovati gospodarstvo / tak izrez obleko zelo povzdiguje; ta dejavnost človeka povzdiguje plemeniti, boljša 3. star. premikati z nižjega mesta, položaja na višjega; dvigati: povzdigovati glavo, roke; povzdigovali so kozarce in si nazdravljali ● star. povzdigovati duha vojakom jih opogumljati; ekspr. povzdigovati svoj glas pripovedovati svoje mnenje; govoriti, praviti; ekspr. povzdigovati oči h komu pogledovati ga; ekspr. kar naprej povzdiguje prst žuga, svari povzdigujóč -a -e: govoril je o njej, povzdigujoč njene lastnosti; povzdigujoče besede povzdigován -a -o: vselej je bil cenjen in povzdigovan ♪
  7.      povzpéti se  -pnèm se dov., povzpél; nam. povzpét se in povzpèt se (ẹ́ ȅ) 1. premakniti se navzgor, kvišku a) po strmem svetu: povzpeti se na goro, v breg / povzpeli so se po strmem žlebu med skalami b) zlasti po čem navpičnem: povzpeti se po lestvi / povzpeti se po stopnicah v drugo nadstropje // premakniti se z nižjega mesta, položaja na višjega: povzpeti se na konja, vozilo / letalo se je povzpelo dvajset kilometrov visoko / povzpeti se na prste vzpeti se 2. nav. ekspr. doseči višjo stopnjo, raven: ta narod se je kulturno visoko povzpel / do take višine se avtor ni povzpel še v nobenem delu / povzpeti se nad povprečje // priti do česa, doseči kaj: povzpeti se do oblasti 3. publ., z izrazom količine povečati se, narasti: število žrtev se je povzpelo na dvesto; stroški so se povzpeli nad milijardo / mraz se povzpne na minus petindvajset stopinj Celzija ● publ. povzpeti se do objektivnosti postati objektiven; ekspr. pokrajina z nizkim hribovjem, ki se redko povzpne nad tisoč metrov seže nad tisoč metrov nadmorske višine; publ. naš tekmovalec se je povzpel na drugo mesto je dosegel; ekspr. povzpeti se na družbeni, socialni lestvici doseči boljši družbeni, socialni položaj; v družbi, službi se je visoko povzpel dosegel je visok družbeni, službeni položaj ♪
  8.      pozába  -e ž (ȃ) 1. stanje, ko kaj ni več aktivno v zavesti: hrepeneti po pozabi; prijetna pozaba; trenutki pozabe; omama in pozaba / ekspr.: rešiti kaj pozabe; biti zapisan pozabi; izbrskati iz pozabe; spomini so vstajali iz pozabe; iti, pasti, utoniti v pozabo ∙ knjiž. izročiti kaj pozabi, v pozabo napraviti, povzročiti, da se pozabi; knjiž., ekspr. razgrniti čez kaj plašč pozabe narediti, povzročiti, da se pozabi 2. glagolnik od pozabiti: pozaba vsega hudega; pozaba samega sebe ♪
  9.      pozabíti  in pozábiti -im dov. (ȋ á) 1. ne imeti aktivno v zavesti: pozabiti ime ulice; naslov knjige sem že pozabil; pozabila je, da jo čakajo; pozabil je, kako se to dela; za hip kaj pozabiti; pozabil je na to kot na svojo smrt popolnoma // zaradi tega priti v položaj, ko določena stvar ostane na prejšnjem mestu: pozabiti denarnico doma; dežnik je pozabil na vlaku // ne znati, vedeti več česa: v tujini je pozabil materni jezik; kar se je naučil, je že vse pozabil; stare pesmi so se pozabile jih ne pojejo, ne poznajo več 2. navadno z nedoločnikom izraža, da osebek dejanja ne uresniči, ker mu potrebnost uresničitve ne pride v zavest: pozabila je kupiti kruh, naviti uro; pozabil je paziti na mleko na štedilniku; ne pozabi ugasniti luči; pozabil se je zahvaliti; ekspr. čisto sem pozabil sporočiti 3. prenehati spominjati se česa, misliti na kaj: še zdaj ni pozabil košate lipe; pozabiti prvo ljubezen, žalitev; pozabiti obljubo, na obljubo; so stvari, ki jih ni mogoče pozabiti; tistih časov ne more pozabiti; grobih dejanj ni mogel kar tako pozabiti; hitro, popolnoma pozabiti; tega ni nikoli pozabil; rada bi pozabila, kar je bilo; ljudje so že pozabili, da sta se nekoč sprla; sčasoma se vse pozabi / pozabiti na bolečino, lakoto, nevarnost; ekspr. pozabiti na ves svet / ljudje so ga kmalu pozabili; to žensko moraš pozabiti // ekspr. oprostiti, odpustiti: dovolj neumnosti sem ti že pozabil; tega mu ni mogel pozabiti / pozabi, prosim 4. prenehati misliti na koga, skrbeti za koga: nadrejeni so nanj pozabili; otroci so pozabili starše; pozabil je na mater; zastar. pozabiti svojih roditeljev / pozabiti samega sebe, nase biti nesebičen 5. v medmetni rabi opozarja na trditev v dostavku: da ne pozabim, pošta je zate; ne pozabi, tudi tu so živeli naši predniki ● šalj. da še glave ne pozabiš ne bodi tako pozabljiv, raztresen; šalj. ne pozabi, kje si doma vrni se pravočasno; ob taki priložnosti ne pozabite na klobuk se pokrijte s klobukom; ekspr. na udobje kar pozabi udobja ne bo, ga ne boš imel pozabívši zastar.: pozabivši na bolečine, se je prijazno nasmehnila ∙ star. pozabivši je vtaknila ključ v žep nehote, nevede pozábljen -a -o: pozabljeni grobovi; prepir je bil hitro pozabljen; kolovrat leži pozabljen na podstrešju; vse je pozabljeno ∙ ekspr. od vsega sveta pozabljena dolina dolina, v katero pride, zaide le redkokdo; sam.: ne obujaj pozabljenega ♪
  10.      pozábljati  -am nedov. (á) 1. (večkrat) ne imeti aktivno v zavesti: pozabljati imena, letnice; pozabljaš, da nisi sam; sproti pozablja, kaj govori // zaradi tega prihajati v položaj, ko določena stvar ostane na prejšnjem mestu: pozabljati denarnico doma; rad pozablja dežnike // prenehavati znati, vedeti kaj: pozabljati tuji jezik; hitro pozabljati naučeno snov; šege in navade se pozabljajo 2. navadno z nedoločnikom izraža, da osebek dejanja ne uresničuje, ker mu potrebnost uresničevanja ne prihaja v zavest: pozablja kupiti knjigo; pozabljati vrniti denar, se zahvaliti 3. prenehavati spominjati se česa, misliti na kaj: pozabljati ljubezen, razočaranje; pozabljati na obljubo / pozabljati na bolečino, grožnjo; ekspr. pozabljati na ves svet / ljudje so ga že pozabljali; počasi je pozabljal nanjo // ekspr. oproščati, odpuščati: vse mu pozablja, kar ji prizadeva 4. prenehavati misliti na koga, skrbeti za koga: nadrejeni so nanj pozabljali; pozabljati starše, na starše, zastar. staršev / pozabljati samega sebe, nase biti nesebičen pozabljajóč -a -e: zahajal je v gostilno, pozabljajoč na ženo in otroke doma ♪
  11.      pozabljênje  -a s (é) stanje, ko kaj ni več aktivno v zavesti: cvetlica, ki prinaša pozabljenje / knjiž. iskati pozabljenja; ekspr. pasti, utoniti v pozabljenje ♪
  12.      pozábnost  -i ž (á) knjiž. pozaba, pozabljenje: hrepeneti po pozabnosti / izginiti, pogrezniti se v pozabnost / plašč pozabnosti ♪
  13.      pozakónjenje  -a s (ọ̑) glagolnik od pozakoniti: pozakonjenje otroka ♪
  14.      pozdràv  -áva m (ȁ á) 1. beseda, besede, s katerimi se izrazi naklonjenost, spoštovanje, zlasti ob srečanju s kom: izgovoriti, zamomljati pozdrav; odgovoriti na pozdrav; glasen, komaj slišen pozdrav; dober dan, nasvidenje, zdravo in drugi pozdravi; pozdrav ob prihodu, slovesu / dobiti, poslati, prinašati, sprejeti pozdrave; ekspr. izročite mu lepe pozdrave; pog. naročil mu je pozdrave za domače naj pozdravi domače; oditi brez pozdrava / v pismih prejmite najlepše pozdrave od mene in moje družine; kot zaključek uradnih dopisov s tovariškimi pozdravi ∙ ta pesem je bila zadnji pozdrav prijatelju zapeli so mu jo ob njegovem pogrebu; preg. kakršen pozdrav, takšen odzdrav kakor se kdo obnaša do drugih, tako se tudi drugi do njega // s prilastkom dogovorjeno, ustaljeno besedilo, kretnja, s katero se pozdravlja določena skupina ljudi: gasilski, pionirski pozdrav; rudarski pozdrav: srečno; Smrt fašizmu — svobodo narodu je bil pozdrav udeležencev narodnoosvobodilnega boja 2. glagolnik od pozdraviti: pozdrav med bratoma je bil prisrčen / dvigniti klobuk, roko v pozdrav; mahala sta si v pozdrav; nagib glave kot pozdrav / kot povelje pozdrav na desno ♪
  15.      pôzen  -zna -o prid., peti pomen poznéjši (ó ō) 1. navadno v povedni rabi ki ima do določenega časa, roka malo, premalo časa: zaspal je, zato je pozen; pozni ste za gledališče / ekspr. pozen si z opravičilom že prej bi se moral opravičiti / pozni potniki so hiteli na avtobus potniki, ki so bili pozni 2. z glagolskim samostalnikom ki je, se pojavi ob koncu predvidenega časa ali (nekoliko) po njem: pozen izid knjige; pozen prihod vlaka / ni se mogel zadovoljiti s tako poznim uspehom zapoznelim / pozna setev; danes imamo pozno kosilo pozno kosimo; letos je sadje zelo pozno pozno dozorelo // ki je, se pojavi ob koncu dneva, večera: njegov pozni prihod nas je zmotil; pozno branje jo utruja / ekspr. danes bom pozen bom pozno prišel (domov) 3. od začetka trajanja zelo oddaljen: bil je že pozen večer, ko so se razšli; pozna jesen, pomlad; šiva do pozne noči; pozno popoldne / prišel je v poznih (večernih) urah pozno zvečer; ekspr. ura je že pozna pozno je že / dočakal je pozno starost visoko / pozni srednji vek zadnje obdobje; pozna antika ∙ ekspr. občudovali ga bodo še pozni rodovi še dolgo bo slaven, občudovan 4. ki doraste, dozori v razmeroma daljšem času: pozni krompir; cveteli so pozni nageljni; pozne češnje; pozne in zgodnje sorte 5. v primerniku ki se zgodi, opravi v času, ki sledi določenemu: tedanja konferenca niti poznejši pogovori med državniki niso pripeljali do sporazuma; delo je napisal zelo zgodaj, poznejši popravki ga niso dosti spremenili / odkloni v poznejšem razvoju; tudi poznejše operacije niso uspele / kot opozorilo: prijavite se do prvega junija, poznejših prijav ne bomo sprejemali; preštejte denar, poznejših reklamacij ne upoštevamo // nanašajoč se na osebo, ki bo v kakem stanu, poklicu, funkciji, zdaj pa še ni: poznejši minister; njegov poznejši sodelavec ◊ gozd. pozni les gostejša plast lesa v letnici; um. pozni barok; pozna gotika; vrtn. pozna čremsa parkovno drevo s pokončnimi cvetnimi grozdi, po izvoru iz Severne Amerike, Prunus serotina pôzno 1. prislov od pozen: a) danes smo pozno jedli / pozno je šel na vlak / že precej pozno je za prijavo b) vrnil se bo pozno; prihajal je vsak večer pozneje / zelo je že pozno pozno zvečer / pozno popoldne so odšli; govorili so pozno v noč c) pridi pozneje; morda se bo pozneje spomnil / prišla je uro pozneje, kot je rekla; ekspr. bil je jezen, kakor ga nisem videl ne prej ne pozneje / leto (dni) pozneje je umrla še mati 2. v presežniku poudarja skrajnost določenega roka: nalogo mora oddati najpozneje do konca semestra; dolg mora vrniti najpozneje v enem letu ● ekspr. njen dan se zgodaj začne in pozno konča delati začne zgodaj zjutraj in neha pozno zvečer; bolje pozno kot nikoli tudi z zamudo opravljeno dejanje je vredno priznanja ♪
  16.      pozídati  tudi pozidáti -am dov. (í á í) 1. z zidanjem stavb izpolniti prostor: dolino so zelo hitro pozidali / pozidati zemljišče 2. z zidanjem popraviti, obnoviti: kupil je staro hišo in jo pozidal / pozidati porušeno mesto // redko sezidati, zgraditi: dolgo je hranil, da je pozidal novo hišo 3. z zidanjem porabiti: pozidal je že vso opeko pozídan -a -o: pozidana parcela; mesto je bilo porušeno in spet pozidano ♪
  17.      poznánstvo  -a s (ȃ) odnos med ljudmi, ki se poznajo: obnoviti staro, skleniti novo poznanstvo; poznanstvo med njima, z njim bi ga lahko obremenjevalo; minilo je leto dni njunega poznanstva / brez poznanstva ga ne bi sprejeli v društvo; to je dobil po poznanstvu / star. priti v poznanstvo s kom skleniti, vzpostaviti poznanstvo ● star. ima veliko poznanstva znancev, prijateljev ♪
  18.      pozòr  -ôra m, mest. ed. tudi pozóru (ȍ ó) 1. nav. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi z v drža, v kateri se stoji vzravnano, z rokami, iztegnjenimi navzdol in pritisnjenimi k bokom: vojaki so se postavili v pozor; stati v pozoru; klasje je stalo kakor v pozoru 2. v medmetni rabi izraža a) opozorilo: pozor, hud pes; pozor, stopnice b) poziv k pripravljenosti: pozor, pripravljeni, zdaj 3. zastar. pozornost: obrniti pozor na kaj; vzbuditi pozor ♪
  19.      pozórnost  -i ž (ọ́) 1. zavestna (miselna) zbranost: pozornost poslušalcev je popustila; odvrniti, preusmeriti pozornost; to delo zahteva posebno pozornost; študiju je posvečal veliko pozornost 2. povečano zanimanje, zavzetost za kaj: posvečati čemu pozornost; pritegniti, vzbuditi pozornost; ta slikar je vreden večje pozornosti; splošna pozornost / biti središče, v središču pozornosti 3. kar kaže, izraža skrb, zavzetost za koga: njegova pozornost jo je ganila; izkazati komu pozornost; ekspr. obsipati koga s pozornostjo; biti deležen posebne pozornosti / pridobil jo je z majhnimi pozornostmi ♪
  20.      pozvánjati  -am nedov. (ā) 1. v presledkih zvoniti: zvon pozvanja / ekspr. k hudi uri pozvanja zvoni // večkrat pozvoniti: kar naprej je pozvanjala služabnici 2. dajati zvonjenju, zvončkljanju podoben glas: kozarci pozvanjajo na mizi / pozvanjati z ostrogami 3. knjiž. majati, migati: sedela je in pozvanjala z glavo / beli cveti pozvanjajo v vetru ● ekspr. v glavi mu je ves čas pozvanjala misel nanjo ves čas je mislil nanjo pozvanjajóč -a -e: pozvanjajoča drobnica ♪
  21.      pozvončkljáti  -ám dov. (á ȃ) ekspr. narahlo pozvoniti: od časa do časa je pozvončkljal ♪
  22.      požágati  -am dov. (ȃ) z žaganjem podreti: požagati drevo; vse smreke so požagali // z žaganjem odstraniti: požagati veje požágan -a -o: požagano drevje ♪
  23.      požírček  -čka m (ȋ) ekspr. manjšalnica od požirek: srkniti požirček / požirček vina ♪
  24.      požírek  -rka m (ȋ) 1. količina tekočine, ki se naenkrat pogoltne: izpiti, srkniti požirek vode; ekspr. debel, krepek požirek; hlasten požirek; nizko napravil je kravji požirek zelo velik, hlasten; majhen, velik požirek; požirek mleka, pijače // dejanje, s katerim se kaj pogoltne: narediti požirek; pri zadnjem požirku se mu je zaletelo / piti po požirkih; popiti v požirkih; pren., ekspr. v enem samem požirku bi rad izpil vso lepoto okrog sebe 2. ekspr., z rodilnikom zelo majhna količina tekočine: ostalo je le še nekaj požirkov vode; v steklenici je bil le še požirek žganja ● pog., ekspr. dajva ga še požirek popijva še malo (alkoholne) pijače; ekspr. iti, povabiti na požirek iti, povabiti pit; ekspr. v enem požirku je izpraznil kozarec ne da bi se vmes oddahnil ♪
  25.      poživínjenje  -a s (ȋ) glagolnik od poživiniti: poživinjenje ljudi ♪

   4.619 4.644 4.669 4.694 4.719 4.744 4.769 4.794 4.819 4.844  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA