Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

NIT (3.551-3.575)


  1.      národ  -a stil. -óda m (á, ọ́) 1. skupnost ljudi, navadno na določenem ozemlju, ki so zgodovinsko, jezikovno, kulturno, gospodarsko povezani in imajo skupno zavest: ljudstvo se je izoblikovalo v narod; izkoriščani, neodvisni narodi / češki, slovenski narod; evropski, jugoslovanski narodi / postali smo svoboden narod s svojo državo; vezi manjšine z matičnim narodom; pravica narodov do samoodločbe / Smrt fašizmu — svobodo narodu med narodnoosvobodilnim bojem in prva leta po 1945 pozdrav udeležencev narodnoosvobodilnega boja; zaključek uradnih dopisov; Osvobodilna fronta (slovenskega naroda) slovenska narodnoosvobodilna organizacija, ustanovljena 27. aprila 1941 // s prilastkom taka skupnost, za katero je značilna kaka dejavnost: Grki so pomorski narod / ekspr.: narod hlapcev, poštenjakov; narod pesnikov in mislecev // skupnost ljudi, ki jih druži skupen izvor, skupna preteklost, podoben jezik, običaji; ljudstvo: vpadi barbarskih narodov / nomadski, pastirski narodi / preseljevanje narodov v 6. stoletju 2. v nekaterih družbenih ureditvah večinski, zlasti socialno nižji družbeni sloji: narod je trpel lakoto, mogočniki pa so se zabavali; pesmi je nabral med narodom / izrazi so vzeti iz naroda / nizki, preprosti narod 3. ed., nižje pog. ljudje, ljudstvo: poglej, koliko naroda je prišlo / tepla sta se, narod pa se je zabaval gledalci, opazovalci 4. publ. država: odnosi med narodi ● Organizacija združenih narodov organizacija velike večine držav, katere cilj je krepiti sodelovanje med narodi in ohraniti mir na svetu; ekspr. staro Avstrijo so imenovali ječo narodov državo, v kateri so nekateri narodi zatirani; publ. pomlad narodov leto 1848 v stari Avstriji, ko so nenemški narodi zahtevali svoje narodne pravice; publ. vrata narodov naravni prehodi med gorovji, skozi katere so potovala ljudstva, zlasti iz Azije v Evropo; red zaslug za narod z zlato zvezdo visoko jugoslovansko odlikovanje za družbenopolitične in vojaške zasluge ◊ antr. hamitski, semitski narodi; jur. zbor narodov od 1953 do 1974 zbor (zvezne skupščine) za varstvo enakopravnosti narodov Jugoslavije; zgod. Društvo narodov po prvi svetovni vojni ustanovljena organizacija večjega števila držav, katere cilj je bil krepiti sodelovanje med narodi in ohraniti mir na svetu ♪
  2.      národen  -dna -o prid. (á) 1. nanašajoč se na narod: a) njihov narodni obstoj je ogrožen; narodne meje; narodno ozemlje / narodni buditelj, voditelj; narodni izdajalec / slovenska narodna himna, zastava / narodna nesreča, sramota; narodna osvoboditev / svet za narodno obrambo / narodni muzej; narodno in pokrajinsko gledališče / Narodna galerija; Narodna in univerzitetna knjižnica; od 1894 do 1918 Narodna napredna stranka b) narodni boji v 19. stoletju; narodni praznik; voditi narodno politiko; boriti se za narodne pravice / biti vzgojen v narodnem duhu; narodni ponos; narodna zavest c) pouk v narodnem jeziku v materinščini; narodna cerkev cerkvenopravno samostojna cerkev pripadnikov določenega naroda; narodna država država, katere prebivalci so (v veliki večini) pripadniki določenega naroda in imajo vse pravice; narodna jed jed, značilna za kak narod, kako področje; narodna manjšina; narodno vprašanje vprašanje obstoja, svobode, razvoja kakega naroda 2. navadno v povedni rabi narodno zaveden: zlasti nižja inteligenca je bila narodna 3. ljudski: narodni običaji / narodne pesmi, pripovedke; narodno blago / godci in drugi narodni umetniki / narodna noša obleka iz krajev nekdanje ljudske noše, zlasti za okras prireditev; narodne vezenine; narodno-zabavna glasba zabavna glasba, ki posnema ljudsko glasbo / pisal je narodne igre / narodna prosveta ● narodni heroj kdor ima red narodnega heroja; red narodnega heroja visoko jugoslovansko odlikovanje, ki se podeli za izredno junaška dejanja v boju s sovražnikom; narodni park večje, pretežno prvobitno pokrajinsko območje posebne naravne lepote z znamenitostmi, ki imajo izjemen narodni, kulturni pomen; Narodna banka Jugoslavije centralna (emisijska) banka Socialistične federativne republike Jugoslavije; knjiž. njegove pesmi so postale narodna lastnina pozna, ceni jih ves narod; na osvobojenem ozemlju se je formirala narodna oblast oblast narodnoosvobodilnih odborov; narodno vozilo glede na uporabnost, ceno najbolj pogosto vozilo v državi; ljudsko vozilo ◊ ekon. narodni dohodek novo ustvarjena vrednost v družbenopolitični skupnosti v določenem razdobju, izražena v denarju; narodno gospodarstvo gospodarstvo določene države; zgod. narodni davek davek, ki so ga zavedni Slovenci prostovoljno dajali Osvobodilni fronti (slovenskega naroda) med narodnoosvobodilnim bojem; (narodni) radikal pristaš Tavčarjeve in Hribarjeve, narodno odločnejše frakcije v kranjskem deželnem zboru v osemdesetih letih 19. stoletja; Narodni svet najvišji politični organ, ki so ga sestavljali zastopniki slovenskih strank, ustanovljen avgusta 1918; narodna garda v francoski revoluciji ustanovljene oborožene enote pristašev revolucije; iz meščanov sestavljene oborožene enote za ohranitev reda in miru na Slovenskem leta 1848; narodna straža v revoluciji 1848 oborožene enote pristašev revolucije na Slovenskem; ob razpadu Avstro-Ogrske pomožne krajevne enote za ohranitev reda in miru na Slovenskem národno prisl.: narodno mešano ozemlje; narodno mlačen, zaveden človek; sam.: biti navdušen za narodno ♪
  3.      národnoobrámben  -bna -o prid. (á-ȃ) nanašajoč se na obrambo, ohranitev naroda: narodnoobrambna organizacija; narodnoobrambno društvo / narodnoobrambni članki ♪
  4.      nasadíti  -ím dov., nasádil (ȋ í) 1. spraviti, pritrditi orodje na ročaj: nasaditi cepin, sekiro, vile / vojaki so nasadili bajonete na puške // namestiti vrata, okno na tečaje: nasaditi oknico, vrata / nasaditi kolo 2. postaviti sadike v zemljo, kjer bodo rastle: nasaditi drevesa; letos so nasadili precej krompirja / nasaditi vrt z okrasnim grmičevjem; pren., ekspr. v poročilo je nasadil samih rožic 3. ekspr. nabosti, natakniti: vzel je vilice in nasadil pečenko; nasaditi na konico noža; poskušal je nasaditi ribo z ostmi; nasadil se je na koničasto rogovilo / podivjani bik se je zaletel proti njemu in ga nasadil na roge // dati, namestiti: nasaditi čepico na kljuko; nasadil si je klobuk na glavo in odšel / kipu so odbili glavo in mu nasadili drugo 4. agr. dati valiti: nasadili so dvajset jajc / nasaditi kokoš ● ekspr. žena mu je nasadila roge imela je spolni odnos, spolne odnose z drugimi moškimi nasajèn -êna -o 1. deležnik od nasaditi: z drevjem nasajen vrt; krompir je že nasajen; sekira, nasajena na dolgo toporišče; majavo nasajena pila; pokrivalo je imela po strani nasajeno / na kratke noge nasajeno telo; oblaki so bili kakor nasajeni na vrhove visokih smrek 2. pog., ekspr. nerazpoložen, razdražljiv: biti nasajen; ni vedela, zaradi česa je nasajen ● ekspr. glavo ima na pravem mestu nasajeno zna pametno, premišljeno ravnati; ekspr. danes je nekam kratko nasajen slabe volje, odrezav ♪
  5.      nasájati  -am nedov. (á) 1. spravljati, pritrjevati orodje na ročaj: nasajati sekiro, vile // nameščati vrata, okno na tečaje: nasajati vrata / pomagal mu je dvigniti voz in nasajati kolo 2. postavljati sadike v zemljo, kjer bodo rastle: nasajati sadno drevje, vinsko trto / nasajali so nove vinograde 3. ekspr. nabadati, natikati: nasajati meso na vilice // dajati, nameščati: mati je nasajala otroku kapo na glavo ● ekspr. žena mu je nasajala roge imela je spolne odnose z drugimi moškimi 4. agr. dajati valiti: nasajati jajca kokošim / nasajati kokoš na gnezdo 5. etn. zlagati snope v nasad: snope so nasajali po vsem podu ♪
  6.      nasamáriti  -im dov. (á ȃ) nižje pog. prevarati, ukaniti: pazi, da te ne bodo nasamarili ♪
  7.      nasánkati  -am dov. (ȃ) pog., ekspr. 1. postati deležen česa neprijetnega, neugodnega: nasankali smo; nisi zadnji, ki je nasankal zaradi tega 2. prevarati, ukaniti: pošteno si me nasankal; nasankali so se, ker so mu verjeli nasánkati se zadovoljiti svojo potrebo, željo po sankanju: letos smo se nasankali in nasmučali ♪
  8.      nasédati  -am nedov. (ẹ́ ẹ̄) 1. med plutjem prihajati na oviro, ki onemogoča nadaljnje premikanje: na tem kraju ladje pogostokrat nasedajo 2. nav. ekspr. dajati se prevarati, ukaniti: nasedati klevetam; mladi ljudje s podeželja nasedajo miku mesta; nasedati prevarantom ♪
  9.      nasedlína  -e ž (í) metal. kar se prime na steno plavža: odstraniti nasedlino ♪
  10.      nasésti  -sédem dov., stil. nasèl naséla; nam. nasést in nasèst (ẹ́ ẹ̑) 1. med plutjem priti na oviro, ki onemogoča nadaljnje premikanje: jadrnica je nasedla na čereh; ladja je nasedla s premcem / kit je nasedel na plitvini 2. nav. ekspr. dati se prevarati, ukaniti: dijak jima je nasedel; nasesti govoricam, obljubam, tuji propagandi; na to zvijačo vam ne bom več nasedel; zelo naivno so nasedli zgovornemu trgovcu ♪
  11.      nasílen  -lna -o prid. (ȋ) 1. ki v odnosu do koga uporablja silo, pritisk za uresničevanje svoje volje, zahteve: nasilen človek; kadar je pijan, je zelo nasilen; nasilno, teroristično gibanje / biti nasilen do žensk / človek nasilne narave // ki se uresničuje z uporabo sile, pritiska: nasilna kolektivizacija; nasilno dejanje, ravnanje; nasilno potujčevanje / nasilna sprememba družbene ureditve 2. nav. ekspr. ki ni v skladu z bistvenimi, resničnimi značilnostmi, zakonitostmi česa: nasilni posegi v knjižni jezik / taka razlaga je očitno nasilna ● publ. umreti nasilne smrti umreti zaradi (posledic) nasilnega dejanja, uboja; ekspr. morje je postajalo vse bolj nasilno razburkano, nemirno ◊ les. biološko nasilno drevo drevo, ki raste, se širi na škodo drugih dreves nasílno prisl.: nasilno odpeljati, odvzeti; nasilno odpreti vrata s silo, na neustrezen način ♪
  12.      nasílje  -a s (ȋ) dejaven odnos do koga, značilen po uporabi sile, pritiska: nasilje raste, se širi; tam vlada nasilje; upirati se nasilju; biti kaznovan zaradi nasilja; z nasiljem kaj doseči; brezobzirno, duhovno, ekonomsko nasilje; žrtve fašističnega nasilja; nasilje nad delom prebivalstva / delati komu nasilje / knjiž. odmiranje države kot aparata nasilja // nasilno dejanje, ravnanje: bil je prepričan, da se bodo začela nasilja; krvava nasilja; to je telesno nasilje // ekspr. dejanje ali ravnanje, ki ni v skladu z bistvenimi, resničnimi značilnostmi, zakonitostmi česa: nasilje nad jezikom / nasilje nad naravo ♪
  13.      nasiljeváti  -újem nedov. (á ȗ) 1. knjiž. v odnosu do koga uporabljati silo, pritisk za uresničevanje svoje volje, zahteve; biti nasilen: tu ne sme nihče nikogar nasiljevati / nasiljeval ga je na vse mogoče načine, da bi izdal skrivališče / reklama človeka nasiljuje / nasiljevati koga z obiski, vprašanji nadlegovati 2. publ. ne biti v skladu z bistvenimi, resničnimi značilnostmi, zakonitostmi česa: s stanovanjskimi bloki nasiljujejo stare, arhitekturno skladne predele mesta / ta umetnik nasiljuje naravo / nasiljevati svoja čustva proti lastni volji jih kazati drugačna, kot so v resnici ♪
  14.      nasilováti  -újem nedov. (á ȗ) 1. knjiž. v odnosu do koga uporabljati silo, pritisk za uresničevanje svoje volje, zahteve; biti nasilen: nasilovati prijatelje; ob zaostritvi odnosov se je nasilovalo od obeh strani 2. publ. ne biti v skladu z bistvenimi, resničnimi značilnostmi, zakonitostmi česa: te teorije nasilujejo resničnost, življenje ♪
  15.      nasipávati  -am nedov. (ȃ) 1. polniti kaj s čim sipkim, drobnim: nasipavala mu je brento / reka nanaša in nasipava kamenje 2. delati kaj prekrito s čim sipkim, drobnim: nasipavati ceste // z nasipavanjem delati kaj višje: tu bo treba še nasipavati ♪
  16.      naskrív  prisl. (ȋ) star. skrivaj, naskrivaj: naskriv izginiti; naskriv poizvedovati, pošiljati poročila ♪
  17.      naskrívoma  prisl. (ȋ) star. skrivaj, naskrivaj: naskrivoma se vrniti / naskrivoma pogledovati ♪
  18.      naslédnik  -a m (ẹ̑) 1. kdor neposredno po kom drugem prevzame njegov položaj, funkcijo: imenovati, izvoliti naslednika; izbrati za naslednika; direktorjev, predsednikov naslednik; predhodnik in naslednik / knjiž. naslednik prestola prestolonaslednik / ekspr. duhovni naslednik / prepustiti grunt nasledniku // jur. kdor neposredno po kom drugem pridobi njegovo premoženje ali določene pravice: naslednik je podedovano posestvo prodal; zakoniti naslednik; dedič, kupec in drugi nasledniki / v nekaterih državah podjetje XY in nasledniki / pravni naslednik 2. kar je glede na prostor, čas, vrstni red po čem drugem iste vrste: Prešernovi nasledniki so pravila soneta sprostili / roman je naslednik epa / Češkoslovaška, Jugoslavija in drugi nasledniki Avstro-Ogrske ♦ mat. naslednik števila število, ki je v določenem zaporedju neposredno po kakem drugem številu 3. potomec: njegovi nasledniki še živijo; predniki in nasledniki ♪
  19.      naslómba  -e ž (ọ̑) star. naslonitev: naslomba na stare običaje // zastar. pomoč, podpora: na mojo naslombo lahko zmeraj računaš ♪
  20.      naslòn  -ôna m (ȍ ó) 1. del stola, klopi, namenjen za naslanjanje hrbta, rok: usedel se je v naslanjač in položil roko na naslon; hrbtni, stranski naslon / sedlo z naslonom // redko ograja z navadno širšim zgornjim delom, urejenim za naslanjanje rok, telesa: z žametom pokrit naslon lože 2. redko naslonitev: zavesten naslon na ljudsko umetnost ♪
  21.      naslonílo  -a s (í) 1. del stola, klopi, namenjen za naslanjanje hrbta, rok: mehko, visoko naslonilo; naslonilo za hrbet, roke; stol brez naslonila / naslonilo stola, zofe // knjiž. priprava za naslonitev česa sploh: ker je bilo drv preveč, se je naslonilo zlomilo / železno naslonilo za drva zglavnik 2. redko ograja z navadno širšim zgornjim delom, urejenim za naslanjanje rok, telesa: rokavice je odložila na naslonilo; ložno naslonilo ◊ adm. ploščica za valjem pisalnega stroja, na katero se ob vlaganju nasloni papir ♪
  22.      naslòv  -óva m (ȍ ọ́) 1. navedba imena, priimka in bivališča: napisati, povedati svoj naslov; natančen, nečitljiv naslov; sporočiti na določen naslov; naslov na pismu, pošiljki; sprememba naslova / dobivati pošto na počitniški, privatni, vojaški naslov / dati komu svoj naslov; pog. vaš naslov, prosim / naslov podjetja, šole // kraj bivanja, prebivanja: predstavil se je, naslova pa ni povedal / iskati koga na napačnem naslovu 2. navadno s prilastkom ime glasbenega, likovnega, literarnega dela: naslov članka, filma, knjige, poglavja; naslov televizijske oddaje; pesem, slika brez naslova; dati, povedati naslov za šolsko nalogo; film z naslovom Na svoji zemlji / izdati knjigo pesmi pod naslovom Poezije / veliki časopisni naslovi napovedujejo konec vojne naslovi časopisnih člankov / drami je dal naslov Hlapci; revija ima, nosi naslov Sodobnost / publ. delovni naslov dela naslov, ki ga nosi delo med nastajanjem 3. s prilastkom beseda, več besed, ki izražajo, označujejo a) višjo, visoko stopnjo izobrazbe: podeliti naslov doktor znanosti, doktorja znanosti / dobiti, doseči akademski, doktorski naslov b) višjo, visoko stopnjo na hierarhični lestvici v kaki družbi, organizaciji: imeti pravico do naslova guverner, načelnik / dobiti, podeliti baronski, plemiški naslov; ministrski, vladarski naslov / publ. biti izvoljen v naslov znanstveni svetnik za znanstvenega svetnika c) publ. visoko stopnjo na jakostni, vrednostni lestvici v kaki športni disciplini, kulturni dejavnosti: dobiti naslov najboljša filmska igralka; obdržati, osvojiti naslov prvaka, zmagovalca / pomeriti se za državne naslove naslove državnih prvakov / naslov heroja, udarnika / častni naslov č) vrsto glede na medsebojne, zlasti starostne, vljudnostne odnose ljudi: spoštljiv naslov; naslov za odraslega moškega / nagovoriti koga z naslovom tovariš 4. jur., navadno v zvezi pravni naslov pravni predpis, dokument, na osnovi katerega se lahko uveljavlja določena pravica: dokazati, navesti pravni naslov / dedič na podlagi pravnega naslova zakona / izvršilni naslov pravnomočna odločba ali druga listina, s katero se dovoli izvršba // publ. sklad, fond: dobiti sredstva iz naslova zdravstvenega zavarovanja 5. zastar. oznaka, vzdevek: vzdeli so mu naslov krasnoslovec / delu je dal naslov izvirna povest podnaslov ● publ. braniti naslov prvaka tekmovati za pravico do naslova prvaka, pridobljenega na prejšnjem tekmovanju; ekspr. obrnil si se na napačen naslov v tej zadevi ti ne bom pomagal, ustregel ◊ biblio. prejeti sto naslovov sto različnih časopisov, knjig; elektr. naslov celice število, simbol, ki označuje mesto pomnilne celice v pomnilniku (elektronskega) računalnika; ptt brzojavni naslov pri pošti prijavljen skrajšani naslov fizične ali pravne osebe; šah. mojstrski, velemojstrski naslov ♪
  23.      naslóvljenka  in naslovljênka -e ž (ọ̑; é) ženska oblika od naslovljenec: naslovljenka je pismo prejela / naslovljenka se je govorniku zahvalila za prijazne besede / naslovljenka pesnitve ♪
  24.      nasmehljáti se  -ám se dov. (á ȃ) nekoliko se nasmehniti: nasmehljala se je otroku; prijazno, zlobno, žalostno se nasmehljati nasmehlján -a -o: nasmehljan obraz; deklica mu je nasmehljana stekla naproti ♪
  25.      nasmejáti se  -sméjem se tudi -ím se stil. -sméjam se dov., nasméj se in nasmèj se nasméjte se stil. nasméjaj se nasmejájte se; nasmejál se stil. nasméjal se nasmejála se (á ẹ́, í, ẹ́) 1. nasmehniti se, zasmejati se: glasno, široko, trpko se nasmejati; prijazno se mu je nasmejala; v zadregi se je nasmejal / ves obraz se ji je nasmejal 2. zadovoljiti svojo potrebo, željo po smejanju: v družbi se je nasmejal / ekspr. nasmejati se do solz ● ekspr. sreča se mu je nasmejala doživel je uspeh, navadno brez svojih zaslug nasmejáti publ. zadovoljiti komu potrebo, željo po smejanju: film želi nasmejati gledalce; znal je nasmejati otroke nasmeján -a -o: nasmejan obraz; bila je srečna in nasmejana ♪

   3.426 3.451 3.476 3.501 3.526 3.551 3.576 3.601 3.626 3.651  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA