Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

NIT (2.451-2.475)


  1.      gnomolóški  -a -o prid. (ọ̑) lit. gnomičen: gnomološka vrsta pesnitve ♪
  2.      gó  -ja m (ọ̑) japonska namizna igra z belimi in črnimi kamenčki: igralci goja; garnitura za go; neskl. pril.: razvoj go igre v evropskih deželah ♪
  3.      gobelinka  -e [-belín- tudi -blên-] ž (ȋ; ȇ) tekst. volnena nit za izdelavo gobelinov ♪
  4.      gól  -a m (ọ̑) šport. cilj napada pri nekaterih igrah, predvsem z žogo, vrata: brcniti žogo v gol; nebranjeni gol / streljati na gol / na travniku so postavili gole in začeli z nogometom naprave, ki označujejo cilj napada // dejstvo, da pride žoga v ta cilj: dati, doseči, prejeti gol; žarg. zabiti gol / častni gol edini gol, ki ga je dalo poraženo moštvo / imajo dva gola prednosti ♪
  5.      golén  -i ž (ẹ̑) del noge med kolenom in gležnjem: odrgniti, prebiti si golen; pri padcu si je zlomil kost v goleni ♦ zool. del noge pri žuželkah med stegnom in stopalcem ♪
  6.      golénji  -a -e prid. (ẹ̑) nanašajoč se na golen: golenja kost; golenja mišica ♦ med. golenja razjeda razpadanje tkiva na goleni zaradi prehranitvenih motenj pri krčnih žilah ♪
  7.      golíca  -e ž (í) 1. strm, s travo porasel svet, navadno nad gozdno mejo: golice so bile že pokrite s snegom // strmina, na kateri je bil posekan gozd: spustil se je po golici navzdol 2. pšenica, ki ima klasje brez res: sejati golico 3. neizpolnjena tiskovina: izpolniti golico; brzojavna, čekovna golica ◊ petr. kamnina ali ruda, ki je nekoliko pokrita z zemljo ♪
  8.      goličáva  -e ž (ȃ) neporasel ali deloma porasel svet: puste goličave; siva, kamnita goličava; visoka goličava; pogozdovanje kraških goličav // zemljišče, na katerem je bil posekan gozd: na novo pogozditi goličave ♪
  9.      gòn  gôna m (ȍ ó) knjiž. prirojeno, nehotno teženje človeka ali živali k določenemu ravnanju, stanju; nagon: animalni goni v človeku; spolni gon; gon po obstoju, po samoohranitvi / ljubezen je močen življenjski gon gibalo // želja, sla: sledil je svojemu gonu za slavo ♪
  10.      góndola  -e ž (ọ̑) 1. dolg, ozek čoln z močnimi krivinami na koncih, ki se rabi v Benetkah: gondola je drsela po Velikem kanalu; sesti v gondolo 2. viseča, zaprta priprava za prevoz ljudi, tovora, navadno pri cepelinu ali žičnici: dvigniti se v gondoli; žičnica z dvema gondolama ♪
  11.      gónja  -e ž (ọ́) 1. glagolnik od goniti: gonja živine na pašo / uporabiti moč potoka za gonjo mlinskih koles / le kako zmore vse to delo pri taki naglici in gonji 2. močno, organizirano delovanje proti čemu: končati, začeti gonjo; časopisna, politična gonja; gonja proti novemu zakonu / ekspr. proti škodljivim ptičem so uprizorili pravo gonjo 3. ekspr., v zvezi z za pretirano prizadevanje za dosego česa: gonja za dobičkom, za materialnimi dobrinami; gonja za uživanjem 4. lov. skupen lov, pri katerem gonjači ali psi gonijo divjad pred stojišče lovca; pogon: gonja se je pričela / lovska gonja / tiha gonja 5. nar. severovzhodno pot, steza, po kateri hodi živina na pašo: čez potok so vodile stare, zaraščene gonje ♪
  12.      gónjenje  -a s (ọ́) glagolnik od goniti: gonjenje živine na pašo / gonjenje sovražnika / redno gonjenje živine ♪
  13.      gôr  prisl. (ó) izraža gibanje ali smer proti višjemu kraju, ant. dol: hoditi po stopnicah gor in dol; tja gor poglej; gor splezaj; pot gre zdaj gor, zdaj dol / tanko gor, debelo dol / s prislovnim določilom kraja: naselil se je gor na hrib; veter piha od morja gor; ekspr. obleko ima zapeto gor do vratu prav do vratu // v medmetni rabi izraža ukaz, zahtevo: vina gor! ● pred hišo hodi gor in dol sem in tja; gor — dol pog. en dinar gor ali dol, kaj bi gledal na to naj te ne skrbi preveč, koliko plačaš; ekspr. prijatelj gor, prijatelj dol ne morem ti ustreči, čeprav sva prijatelja; ekspr. eden dol, drugi gor — je že tako na svetu sreča ni stalna; preg. zdravje po niti gor, po curku dol zdravje se pridobi počasi, izgubi pa hitro ♪
  14.      gôra  -e in -é ž, tož. ed. in mn. v prislovni predložni zvezi tudi góro góre (ó) 1. izrazita, visoka vzpetina zemeljskega površja: v daljavi so se videle gore; luna se je dvigala izza gore; priti na goro; sonce gre, zahaja za goro; vas leži pod goro; za gorami se bliska; daljne, strme, visoke gore; pobočje, višina, vrh gore; razgled z gore; jutranja zarja nad gorami; velik ko gora zelo / Šmarna gora / kot vzklik križana gora, je to mogoče / mn.: sneg je pokril gore in doline hribe; iti, hoditi v gore v hribe; redko živeti v gorah v hribih, na hribovitem svetu 2. nar. dolenjsko vinograd (v gričevnatem svetu): vinski hram v gori / vinska gora 3. zastar. gozd v hribovitem svetu: v goro je šel po hlode 4. ekspr., z rodilnikom velika količina, množina: preskrbeli so goro dokazov; v zvezi s tem vprašanjem so popisali že gore papirja; ima cele gore težav / na krožnik si je naložil celo goro krompirja velik kup ● ekspr. saj se ga kar bojim, ko je taka gora velik, močen človek; v pravljicah iti čez devet gorá in devet vodá zelo daleč; ekspr. tat je bil že zdavnaj za deveto goro zelo daleč; je izginil brez sledu; ekspr. on je naše gore list je našega rodu, naše narodnosti; šalj. če noče gora k Mohamedu, mora Mohamed h gori manj pomemben človek se mora podrediti, ukloniti pomembnejšemu ♪
  15.      goréčen  -čna -o prid., goréčnejši (ẹ́ ẹ̄) zelo prizadeven, navdušen: gorečen zagovornik; bil je njihov najgorečnejši pristaš / gorečna molitev / to je bila njegova gorečna želja goréčno prisl.: gorečno je čakala na sinovo vrnitev ♪
  16.      goséničast  -a -o prid. (ẹ̑) podoben gosenici: goseničasta oblika ♦ tekst. goseničasti sukanec okrasni sukanec iz dveh raznobarvnih niti, zasukanih druga okoli druge ♪
  17.      gospôskost  -i ž (ó) gosposki rod, stan: njegove kretnje so odražale gosposkost; upoštevali so ga zaradi njegove učenosti in gosposkosti / obleka ji daje nekakšno gosposkost gosposki, imeniten videz / ekspr. presenetila jih je gosposkost njegovega stanovanja ♪
  18.      góst  -a -o tudi -ó prid., gostéjši (ọ̑ ọ́) 1. ki je bolj v trdnem kot v tekočem stanju: belež je premalo gost, narediti je treba gostejšega; gosta tekočina; gosto blato, testo / gosta juha; gosta snov; od soli gosta voda 2. ki sestoji iz trdno sprijete snovi: gost sprimek / gost kruh // nav. ekspr. skozi katerega se težko vidi: gost dim, prah; gosta megla, sopara / gosta tema 3. razvrščen v majhnih medsebojnih presledkih: gosti cveti; gosti zobje; goste veje; goste zvezde; gosto bukovje, grmovje; drevje je preveč gosto / gosti lasje; gosta črna brada; pes ima zelo gosto dlako // ki sestoji iz enot, razvrščenih v majhnih medsebojnih presledkih: gost glavnik; gost gozd; gost šop cvetov; gosta gruča ljudi / gost dež, sneg / gosta tkanina; gosto sito z majhnimi luknjicami 4. ki se pojavlja v kratkih časovnih presledkih: gosti streli, udarci / gosti obiski pogostni / dela goste korake kratke, drobne 5. ki obstaja v veliki meri: gost promet; gosta naseljenost dežele / gosta senca lipe / knjiž. gost molk popoln / težko je poslušal gosto pripovedovanje žensk gostobesedno ◊ les. gost les les z gostimi letnicami; obrt. gosta petlja prvina (pri kvačkanju), pri kateri se nit ne ovije okoli kvačke gósto in gostó prisl.: gosto kuhan riž; gosto razpredena tihotapska mreža; gosto tekoč; gosto zazidana površina gósti -a -o sam.: nič gostega ne sme jesti; mešati do gostega; na gosto saditi nagosto; po gostem mu je pisal pogostem ♪
  19.      gostíja  -e ž (ȋ) 1. nav. ekspr. pojedina, navadno ob kakem pomembnem dogodku: ob njegovi vrnitvi so pripravili veliko gostijo; povabiti na gostijo / vso noč so plesali na njuni gostiji / redko le malo pogrebcev je prišlo na gostijo pogrebščino, sedmino 2. redko gostaško življenje: pravil je o svoji žalostni gostiji ♪
  20.      gostíti 2 -ím nedov., goščèn (ȋ í) streči gostu z jedmi in pijačami: prijatelje je gostila dolgo v noč; gostiti z vinom / ekspr. natakar, še en liter, danes gostim jaz! poravnam račun, plačam gostíti se nav. ekspr. dobro jesti in piti: imenitno smo se gostili; gostili so se z divjačino / kako se je gostil z mastnim puranom s slastjo jedel / iron. vsak dan so se gostili s koruznim močnikom ♪
  21.      gostolévek  -vka m (ẹ̑) knjiž. žvrgolenje, (ptičje) petje: slišati ni bilo niti ptičjega gostolevka; škrjančev gostolevek / slavec je zapel svoj trepetajoči gostolevek pesem, spev ♪
  22.      gotòv  -óva -o prid. (ȍ ọ́) 1. s širokim pomenskim obsegom ki je v svoji končni obliki: na policah so stali že gotovi čevlji; knjiga bo kmalu gotova napisana, natisnjena; obleka še ni gotova narejena, sešita; večerja je gotova skuhana, pripravljena / na razpolago so vam jedi po naročilu in gotove jedi že pripravljene jedi // v povedni rabi ki konča, opravi kako delo: danes bom bolj pohitel, pa bom jutri gotov; s pripravami, z beljenjem so gotovi; z zidanjem hiše bo kmalu gotov / pri zdravniku sem bil hitro gotov sem hitro opravil, uredil / pog. kar pojdimo, smo že gotovi napravljeni, oblečeni 2. ki ne vzbuja nobenega dvoma, pomislekov glede a) uresničitve, nastopa, obstajanja: čaka ga gotov uspeh; razdor med njimi je gotov; šel je v gotovo pogubo; rešil ga je gotove smrti / ta zaslužek je gotov, drugi pa niso; vsak mesec ima gotovo plačo / njegov odhod je gotov sklenjen, odločen b) resničnosti, pravilnosti: ta letnica ni čisto gotova; meni je to reč kot gotovo pripovedoval sosed / gotova znamenja nosečnosti zanesljiva, jasna c) varnosti, uspešnosti: njegov položaj ni nič kaj gotov; gotova naložba; naša bodočnost ni preveč gotova // pog., v povedni rabi ki glede česa popolnoma izključuje omahovanje med pozitivno in negativno možnostjo; prepričan, trden: bil je gotov zmage; tega (si) nisem popolnoma gotov; zdaj so gotovi, da je pobegnil; niti za trenutek ni bil gotov, kaj bo z njim / sovražnik ni bil čisto gotov, kakšno vojsko ima pred seboj ni vedel natančno 3. prepričan o svoji moči, sposobnosti: potrebna je še ena vaja, da bomo bolj gotovi // samozavesten, odločen: všeč jim je bil njegov gotovi nastop / glas ji je bil čedalje manj gotov in ji je začel drhteti 4. ki obstaja v gotovini: gnojilo so oddajali le za gotovo plačilo; star. nima gotovega premoženja / plačati z gotovim denarjem z gotovino 5. neustalj., z oslabljenim pomenom določen, neki, nekateri: gotovi ljudje zmeraj kritizirajo; do gotove mere si ga lahko privoščiš; o gotovih stvareh je bolje molčati ● pog. njegova izvolitev je gotova stvar prav gotovo bo izvoljen; preg. dolga bolezen, gotova smrt gotóvo 1. prislov od gotov: na ta način se da najbolj gotovo ugotoviti, kako se ptice selijo; glas mu je zvenel gotovo in mirno / zabij še en žebelj, da bo bolj gotovo držalo 2. nav. ekspr. izraža a) prepričanost o čem: takemu delu gotovo ne bo kos; gotovo niso oni krivi; prav, skoraj gotovo je zamudil; on je gotovo najhitrejši v teku pri nas; tega denarja je gotovo vreden / redko ta gotovo lepa pesem je zaradi slabega izvajanja izgubila svojo vrednost res lepa b) v povedni rabi podkrepitev trditve: gotovo je, da o tem ne bi smel javno govoriti; gotovo je, da bolj revno ne živi nihče v vasi c) nepreklicnost česa: gotovo bom naredil do jutri; počakaj me, gotovo pridem / za gotovo vam bom prinesel pismo zagotovo 3. v medmetni rabi izraža a) nepreklicnost česa: vrnem vam z obrestmi, gotovo; »ali mi boste naredili okvir do jutri?« »Gotovo, nič ne skrbite.« b) soglasje, pritrditev: »tega ne bi smel reči.« »Gotovo, predaleč je šel.«; gotovo, to se ne bi spodobilo gotóvi -a -o sam.: priti na gotovo ko je že vse pripravljeno, narejeno; o tem ne vem nič gotovega nimam zanesljivih podatkov; star. nima nič dolga, pa še precej gotovega pod palcem gotovine ♪
  23.      góvor  -a m (ọ̑) 1. oblikovanje besed, stavkov z govorilnimi organi: s ceste se je slišal glasen govor; neizrazit, nosljajoč govor; motnje, tehnika govora / obvladati kak jezik v govoru in pisavi / spoznati koga po govoru // sposobnost tega oblikovanja: človeka loči od drugih živih bitij tudi govor; v bolezni je izgubil vid in govor / dar govora; imeti dar govora biti dober govornik ∙ iron. torej si spet dobil dar govora si pripravljen, hočeš spet govoriti 2. izražanje misli z govorjenjem: obtičati sredi govora; seči, vpasti komu v govor / svoboda govora 3. izmenjava mnenj, misli; pogovor: govor je nanesel na očeta; napeljal je govor na svoj članek; obrniti, zasukati govor drugam / v povedno-prislovni rabi, navadno z nikalnico: o tem bo še govor, pog. govora prihodnjič; zdaj ni govor o premirju se ne govori; zdaj še govora ni o premirju še misliti ni nanj; ekspr. o kakem spanju sploh ni bilo govora; pren. govor pesti // v medmetni rabi, z nikalnico izraža močno zanikanje: ni govora, da bi ga še čakal / »Ali grem lahko v kino?« »Ni govora.« 4. sestavek o kaki stvari, ki se neposredno podaja v javnosti, ali podajanje tega sestavka: predsednikov govor je vse navdušil; govor je dolgo trajal; govora ni govoril, ampak bral; izdati govore v knjigi; prenašati govor po radiu in televiziji; v govoru je poudaril, da je potrebna takojšnja pomoč; dolgovezen, ognjevit, oster govor; otvoritveni, pozdravni, uvodni govor / pog. imeti, nižje pog. držati govor govoriti 5. s prilastkom jezik, zlasti v govorjeni obliki: izobraženci so začeli povzdigovati v knjižni jezik tudi domači govor; nemški govor je še kar razumela; slovenskega govora ne bo nikoli pozabil / ljudski, otroški, pesniški govor; govor izobražencev; pren. likovni govor; govor oči in kretenj ◊ lingv. govor jezikovni sistem v okviru kakega narečja; odvisni ali indirektni govor navajanje tujega sporočila v slovnični odvisnosti od poročevalčevega govorjenja; premi ali direktni govor navajanje tujega sporočila v izvirni obliki ♪
  24.      govoríca  -e ž (í) 1. kar se širi navadno s pripovedovanjem: med ljudmi krožijo, se širijo o njem razne govorice; raznesla se je govorica, da pije; nasesti govoricam, ki jih širijo sovražniki; dogodek je povzročil govorice; prazne govorice 2. s prilastkom jezik, zlasti v govorjeni obliki: naučila se je kuhanja in nemške govorice; dolgo je bil v tujini, pa ni pozabil domače slovenske govorice / ljudska, pesniška govorica; govorica izobražencev / po govorici sklepam, da niste iz naših krajev po narečju; pren., ekspr. filmska, glasbena govorica; govorica arhitekture 3. navadno s prilastkom način, značilnosti govorjenja: zoprna mu je njegova sladka govorica; za seboj je zaslišal veselo govorico; ekspr. cmokasta govorica / rada posluša otroško govorico / oponašal je njegovo govorico 4. raba peša pogovor, govor: govorica ni hotela prav teči; obrniti govorico na ženitev; začeli so govorico o politiki ♪
  25.      govorílen  -lna -o prid. (ȋ) ki se uporablja za govor, govorjenje: govorilni organi; govorilne mišice ◊ ptt naglavna govorilna garnitura; šol. govorilna ura čas, določen za učiteljeve razgovore s starši; teh. govorilna cev cev za prenašanje govora iz enega prostora v drugega, zlasti na ladjah, letalih ♪

   2.326 2.351 2.376 2.401 2.426 2.451 2.476 2.501 2.526 2.551  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA