Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
NIT (1.644-1.668)
- zatrníti in zatŕniti -em, tudi zatŕniti -em dov. (ȋ ŕ; ŕ) zastar. zažgati: z gorečo svečo je zatrnil senik // prižgati: zatrniti petrolejko / po hišah so se zatrnile luči ♪
- zatŕzniti -em dov. (ŕ ȓ) sunkovito se premakniti zaradi nehotenega skrčenja mišice, mišic: ustnice mu zatrznejo ● nar. vzhodnoštajersko zatrzniti vrata pripreti ♪
- zaupogníti -pógnem tudi -pôgnem dov. (ȋ ọ́, ó) redko upogniti: zaupogniti vejo ♪
- zavézniti -em dov. (ẹ́ ẹ̑) zakriti s čim tako, da se povezne: zavezniti krožnik s skledo / zavezniti odprtino z lesenim pokrovom zavéznjen -a -o: zaveznjena posoda; nizko zaveznjeno nebo ♪
- zavíhniti -em dov. (í ȋ) zavihati: zavihniti pramen las / zavihniti hlačnice; zavihniti si rokav srajce ♪
- zavíkniti -em dov. (í ȋ) 1. ekspr. vzklikniti: kdo je prišel, zavikne 2. star. zakričati, zavpiti: zavikniti od bolečine ♪
- zavrísniti -em dov. (í ȋ) zaradi vznemirjenja oglasiti se z visokim, močnim glasom: uščipnil jo je, da je zavrisnila / zavrisniti od bolečine, veselja; prestrašeno zavrisniti / redko zavrisnil je in dvignil kozarec zavriskal // z visokim, močnim glasom razburjeno reči: pazi, so zavrisnili otroci ♪
- zavrnítev -tve ž (ȋ) glagolnik od zavrniti: zavrnitev črede / zavrnitev ponudbe / kljub zavrnitvi si je še naprej prizadeval za njeno naklonjenost / zavrnitev prošnje / polemična zavrnitev očitkov ♪
- zavrníti in zavŕniti -em dov. (ȋ ŕ) 1. narediti, da žival ne pride tja, kamor se ne želi, ali se od tam oddalji: zavrniti krave; koze so zašle v koruzo, treba jih je zavrniti / s psi zavrniti ovce 2. narediti, da kdo ne more iti, priti tja, kamor namerava: straža je zavrnila ljudi, ki so hoteli čez most; na meji zavrnejo vse, ki nimajo dokumentov / zavrniti sovražnika odbiti 3. z besedami, s kretnjami izraziti, da osebek ne želi, noče tega, kar se mu daje, ponuja: zavrniti darilo, nagrado / zavrnil je vse funkcije / gledališče je zavrnilo njegovo dramo je ni hotelo uprizoriti; založba je zavrnila rokopis ga ni hotela objaviti 4. z besedami, s kretnjami izraziti, da osebek ne želi, noče tega, kar želi kdo v zvezi z njim
uresničiti: zavrnil je njihovo pomoč; zavrniti ponudbo, vabilo / zavrniti prijateljstvo / zavrniti sodelovanje // z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža odločno voljo osebka, da ne uresniči dejanja, kot ga določa samostalnik: zavrniti plačilo dolga; zavrniti podpis pogodbe 5. z besedami, s kretnjami izraziti, da osebek ne želi, noče narediti česa ali priti v kako razmerje s kom: prosil jo je za ples, pa ga je zavrnila / ponudili so mu družabništvo, pa jih je zavrnil; zavrnila je več snubcev 6. z izrazitvijo nasprotovanja čemu narediti, da se kaj ne sprejme, uveljavi: zavrniti načrt; zavrniti zahtevo po spremembi zakona / njegovo prošnjo so zavrnili neugodno rešili; je niso upoštevali // odkloniti kaj, ne sprejeti česa zaradi neustreznosti, pomanjkljivosti: zaradi
slabe kvalitete zavrniti pošiljko; zavrniti nepopolne prijavnice // odkloniti uradno priznanje, veljavo česa: zavrniti novi učni načrt / pri kontroli so avtomobil zavrnili niso dovolili (ponovne) registracije 7. izjaviti, zatrditi, da je kaj neresnično, nepravilno, neutemeljeno: zavrnil je vse obtožbe; zavrniti nasprotnikove trditve; avtoritativno zavrniti vse očitke / zavrnil je vse točke obtožnice / publ. zavrniti vsako podobnost med resničnimi dogodki in dogodki v romanu zanikati // izraziti negativen odnos do česa, nepriznavanje česa: v zadnjih člankih je zavrnil vso moderno umetnost 8. izraziti svoje nestrinjanje s tem, kar kdo izjavi, trdi: ostro, ekspr. odrezavo zavrniti koga; zavrnil jih je, da ni nič res 9. zastar. odgovoriti, reči: nekaj mu je hotel zavrniti, pa se je premislil / o tem nerad govorim, je zavrnil 10. zastar. obrniti: s težavo so zavrnili čoln; zavrniti krmilo / zavrnil se je proti domu ◊ med. telo je zavrnilo presajeni organ se je odzvalo nanj z imunsko reakcijo, ki je povzročila odmrtje, odmiranje presajenega organa, tkiva; polit. zavrniti noto zavŕnjen -a -o: zavrnjen napad; zavrnjen snubec; biti zavrnjen od koga; zavrnjena ponudba; prošnja je bila zavrnjena ♪
- zavzdígniti -em dov. (í ȋ) star. vzdigniti: zavzdigniti breme; zavzdigniti z roko / zavzdigniti glavo ● star. zavzdignil je glas začel je glasneje govoriti; star. zavzdignili so velik hrup povzročili, naredili; star. pevke so zavzdignile novo pesem začele peti ♪
- zavzdíhniti -em dov. (í ȋ) 1. s slišnim globokim vdihom in izdihom izraziti žalost, hrepenenje, olajšanje: zavzdihnil je, rekel pa ni nič; z olajšanjem je zavzdihnila; glasno, žalostno zavzdihniti / ekspr. zavzdihnil je nad svojo usodo / grozno, je zavzdihnila; pren., ekspr. njegovo srce je tiho zavzdihnilo 2. ekspr. dati vzdihu podoben glas: motor je zavzdihnil in prenehal delovati; brezoseb. zunaj je žalostno zavzdihnilo ♪
- zazéhniti -em dov. (ẹ́ ẹ̑) knjiž. zehniti: zazehniti od utrujenosti ♪
- zazíbniti se -em se dov. (í ȋ) knjiž. zazibati se: čoln se je rahlo zazibnil ♪
- zazvénkniti -em tudi zazvênkniti -em dov. (ẹ́ ẹ̑; é ȇ) dati oster, višji glas zlasti pri udarcu, trku ob kaj trdega: zaloputnil je z vrati, da je posoda na polici zazvenknila ♪
- zazvoníti -ím dov., zazvónil (ȋ í) 1. dati močne, zveneče glasove pri udarjanju kemblja ob rob zvona: zvonovi so glasno zazvonili; brezoseb. v zvoniku je zazvonilo / zamolklo zazvoniti // povzročiti močne, zveneče glasove pri udarjanju kemblja ob rob zvona: zazvoniti na veliki zvon 2. dati zveneče, brneče glasove kot signal: zvonec nad vrati je zazvonil; brezoseb. zazvonilo je, pojdite v razred / budilka je zazvonila ob sedmih; v pisarni zazvoni telefon 3. z zvonjenjem naznaniti: zazvoniti konec pouka; brezoseb. zazvonilo je poldne / v krščanskem okolju: zazvoniti mrliču z zvonjenjem naznaniti, da je kdo umrl; zazvoniti k maši z zvonjenjem naznaniti, da se bo kmalu začela 4.
ekspr. dati zvonjenju podoben glas: kozarci so zazvonili; veriga zazvoni // povzročiti zvonjenju podoben glas: zazvoniti s ključi ● star. jeseni mu je zazvonilo je umrl; ekspr. zazvonilo mu je v glavi, ušesih dobil je občutek zvenenja nepretrganega visokega tona; ekspr. usedel se je na klop in zazvonil z nogami zabingljal; star. v cerkvi je zazvonilo skupaj zazvonilo zadnjič pred začetkom maše ◊ lov. pes zazvoni se pri zasledovanju divjadi oglasi z donečimi, zvenečimi glasovi; rel. zazvoniti avemarijo zazvoniti zvečer v čast Mariji; zazvoniti jutranjico, jutro zazvoniti zgodaj zjutraj, zlasti ob nedeljah in praznikih ♪
- zaženíti -žénim dov. (ȋ ẹ́) nekdaj dati kot zaženilo: nevesti je zaženil pol posestva ♪
- zažvénkniti -em in zažvênkniti -em dov. (ẹ́ ẹ̑; é ȇ) dati oster, višji glas zlasti pri udarcu, trku ob kaj trdega: šipe v oknih so zažvenknile ob strelu ♪
- zbégniti -em tudi izbégniti -em dov. (ẹ́ ẹ̑) knjiž. zbežati, uiti: vsi so zbegnili; zbegnil je čez mejo / spanec mu je zbegnil z oči; prim. izbegniti ♪
- zbesníti -ím dov., zbêsni in zbésni; zbésnil (ȋ í) redko spraviti v besnost: tako ravnanje ga je zbesnilo ♪
- zblázniti -im dov. (á ȃ) knjiž. spraviti v veliko zmedenost, v zmoto: s svojim govorjenjem ga je zblaznil ♪
- zblekniti gl. izblekniti ♪
- zblíniti -im dov. (í ȋ) redko razbliniti: čas je zblinil dvome / sanje so se zblinile v nič ♪
- zbŕkniti se -em se dov. (ŕ ȓ) knjiž., redko zmeniti se: drugi so se veselo zabavali, zanj pa se ni nihče zbrknil ♪
- zdahníti in zdáhniti -em dov. (ȋ á) star. vzdihniti: globoko je zdahnila / besedo je komaj slišno zdahnila ● evfem., redko zdahniti dušo umreti zdahníti se in zdáhniti se oddahniti se: počakaj, da se malo zdahnem; prim. izdahniti ♪
- zdaníti se -ím se dov., zdánil se (ȋ í) brezoseb. preiti iz noči v dan: vstal je, ko se je zdanilo; še preden se je zdanilo, so odšli na pot; poleti se zgodaj zdani ● ekspr. zdaj se mu je zdanilo, zakaj so ga povabili medse je dojel, spoznal; ekspr. polagoma se je zdanilo v njegovi glavi doumel, razumel je ♪
1.519 1.544 1.569 1.594 1.619 1.644 1.669 1.694 1.719 1.744