Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

NATO (101-125)


  1.      bŕstnat  -a -o prid. (ȓ) poln brstov: drevje je že močno brstnato ♦ vrtn. brstnati ohrovt brstični ohrovt ♪
  2.      búkev  -kve tudi búkva -e ž (ȗ) veliko gozdno listnato drevo z gladkim deblom: podreti bukev; počivati pod bukvijo; debela, košata bukev / pog. bukev pokriva večji del hriba bukov gozd / pog. toporišče iz bukve bukovega lesa ♦ vrtn. rdečelistna bukev okrasno drevo z rdečimi listi, Fagus silvatica atripurpurea ♪
  3.      búrnat  -a -o prid. (ȗ) poln burje, vetroven: vreme je bilo mrzlo in burnato ♪
  4.      cemènt  -ênta m (ȅ é) drobno mlet gradbeni vezivni material iz žganih silikatov in aluminatov: tovarna, vreča cementa / portlandski cement žgan iz laporja in apnenca // pog. beton: mešati cement; tlak iz cementa ◊ anat. zobni cement kostno tkivo, ki prekriva zobne korenine; grad. beli cement ki je skoraj brez železovih primesi; hitrovezni cement ki se strdi približno v eni uri ♪
  5.      cíf  prisl. (ȋ) ekon., kratica stroški prevoza, natovarjanja in zavarovanja blaga so všteti v ceni: prodati blago cif / cena žitu je bila cif Reka; neskl. pril.: cif cena ♪
  6.      cínkov  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na cink: cinkova ruda / cinkova pločevina / cinkova bela barva oljnata bela barva iz cinkovega belila; cinkovo belilo iz cinka pridobljen bel prah za oljnato belo barvo ◊ min. cinkova svetlica najvažnejša cinkova rudnina; tisk. cinkova plošča plošča za ofsetni tisk ♪
  7.      citronát  -a m (ȃ) limonin ekstrakt v prahu: pripraviti limonado s citronatom ♪
  8.      čèp  čépa m (ȅ ẹ́) šport. stoja na zelo skrčenih nogah; čepenje: vzpon na prste, nato nekaj časa čep ♪
  9.      čepúr  -ja m (ú) nar. posoda za shranjevanje osle pri košnji; oselnik: Nato je pokril koso s travo, odpasal čepur in ga zaril v zemljo (A. Novačan) ♪
  10.      češljíka  -e ž (í) bot. rastlina s pernato razcepljenimi listi in belimi ali rdečkastimi cveti, Scandix pecten veneris ♪
  11.      čílski  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na Čile: čilsko pristanišče ♦ agr. čilski soliter dušičnato umetno gnojilo ♪
  12.      číst  -a -o stil. -ó prid., čistéjši (ȋ ȋ) 1. ki je brez umazanije, prahu: čisti čevlji; čista posoda; obleči čisto srajco; čiste ulice; vse je pospravljeno in čisto / otroci so siti in čisti / čist planinski zrak; splakniti perilo v čisti vodi / prepisati na čist list nepopisan; čista polt brez izpuščajev in peg; čista rana ki se ne gnoji / čista gospodinja ki ima smisel in skrb za snago; čisto delo pri katerem se človek ne umaže // ki ni skaljen ali moten: čist studenec; čista gladina jezera / čisto obzorje; ekspr. jutro je bilo kristalno čisto; nebo je čisto kot ribje oko; pren. čista glava, pamet 2. ki je brez primesi: napolniti blazino s čistim puhom; čista rudnina; čisto srebro, zlato / čista pasma, rasa / piše v čistem jeziku / čista matematika teoretična, ne praktično uporabna matematika; bluza iz čiste svile prave svile; čista umetnost nepoučna, netendenčna; pren. svoje vrste hočejo imeti čiste // ki obstaja iz istovrstnih (duhovnih) prvin: stavba v čistem gotskem slogu; na razstavi so presenečale likovno čiste plastike; stilno čista predstava 3. ki ni hripav ali zamolkel: zapel je z lepim in čistim glasom; ekspr. srebrno čist glas 4. ekon. ki ostane po odbitku vseh bremen, dajatev ali dolgov: čisti dobiček; pravilnik o delitvi čistega dohodka; čisti donos; čista plača 5. ki ima pozitivne lastnosti v etičnem, zlasti pa v moralnem pogledu: čist človek; čist značaj / biti, ostati čist / čista ljubezen, misel; čisto življenje / čisto dekle nedolžno / vodili so ga čisti nameni / ima čisto politično preteklost neoporečno; pren. čisto srce 6. ekspr. ki je brez česa drugega: njegova zahteva je čisti formalizem; čista abstrakcija / hišo je prodal v čisto izgubo // z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: njegove besede so čist nesmisel; to je čista laž; kar sem povedal, je čista resnica ● zdaj imata čiste račune poravnala sta medsebojna navzkrižja; nimata več medsebojnih obveznosti; ekspr. poglej, če je zrak čist če ni nevarnih ali nezaželenih oseb; evfem. nima čistih rok je kriv; čista teža teža, v katero ni všteta teža embalaže; nima čiste vesti čuti se krivega; je kriv; ekspr. nalil, natočil mu je čistega vina povedal mu je resnico brez olepšavanja; čisti računi, dobri prijatelji poravnane medsebojne obveznosti omogočajo prijateljske odnose; čistemu je vse čisto ◊ farm. čisti bencin bencin za rane; filoz. čisti razum spoznavna zmožnost duha, ločena od čutnih zaznav in čustev; čisti um bistvena lastnost duha ustvarjati misel in oblikovati spoznanje; gastr. čista juha nezakuhana juha; čista mast mast brez ocvirkov; kem. kemično čist; lit. čista lirika lirika, ki izraža le čustva; čista rima rima, pri kateri se vokali ujemajo glede dolžine in širine; šol. čisti biolog biolog, ki študira sámo biologijo čísto stil. čistó prisl.: čisto oprati; čisto obrita brada; orkester zveni intonančno čisto / doma imajo zelo čisto čísti -a -o sam.: pog. prireditelji so imeli pet milijonov čistega čistega dobička; zbrisati kaj do čistega; prepisati na čisto dokončno, brez popravkov; prišel je na čisto sam s seboj spoznal je, kakšen je; dati otroka v čisto v čisto perilo; s tem si nisem na čistem tega ne razumem popolnoma; ekspr. ni pri čisti je nekoliko duševno zmeden ♦ gozd. sečnja do čistega, na, v čisto sečnja, pri kateri se posekajo prav vsa drevesa; prim. čisto ♪
  13.      člôvek  -éka m ed. in dv. (ó ẹ́) 1. bitje, ki je sposobno misliti in govoriti: človek in narava; človek se rodi, umrje; te živali se bojijo človeka; anatomija človeka; razlika med človekom in živaljo 2. oseba neglede na spol ali oseba moškega spola: neki človek stoji pred vrati; ta človek ni priljubljen; našel sem človeka, ki me razume; bližal se je neki bradat, visok človek; pri mizi je prostora še za dva človeka / ekspr. ni ga človeka, ki bi tega ne vedel to vsakdo ve / kot nagovor: človek, kaj pa misliš; ali te ni sram, človek božji / človeka vredno življenje // s prilastkom oseba kot nosilec kake lastnosti: dober človek to rad stori; boj se hinavskega človeka; pameten, pošten človek; star človek tega ne more razumeti / star. popotni človek popotnik / v povedni rabi: čustven, izobražen človek je; saj ni ravno lahkomiseln, slab človek; postal je čisto drug človek // s prilastkom oseba kot nosilec časovno, krajevno ali kako drugače povezane skupine: mišljenje evropskega, renesančnega človeka; biti kmečki, mestni človek; slovenski človek / gledališki, poslovni človek / skrb za delovnega človeka 3. ekspr., navadno v povedni rabi kdor združuje v sebi vse pozitivne moralne lastnosti: bodi človek in ne živina; to je človek, to je mož; ni vreden, da se imenuje človek; v vsakem človeku je nekaj človeka 4. nar., s svojilnim zaimkom (zakonski) mož: kje pa je tvoj človek 5. v zaimenski rabi izraža nedoločeno, katerokoli osebo: hudo je, če človek nima strehe; človek mora potrpeti, pa gre; star. tej ženski ni da bi človek verjel / človek bi rad vedel, kaj bo iz tega; človeku je žal, da nismo vsega opravili / človek bi dejal, da to ni res / ekspr. živ človek ga ni več videl nihče ● v tujini je srečal domačega človeka pripadnika iste države, rojaka; publ. mali človek človek brez važnejšega družbenega položaja in brez velikega premoženja; ekspr. to je naš človek privrženec, somišljenik; prvi človek po bibliji Adam; naš oče je človek starega kova v vsem se drži ustaljenih navad iz prejšnjih časov; ne zabavljaj čezenj, on je že človek na mestu zaupanja vreden, pošten; ekspr. vse sta si rekla, samo človek ne z zelo grdimi izrazi sta se zmerjala; vsak človek je sebe vreden vsak človek zasluži spoštovanje; obleka dela človeka kdor se lepo, izbrano oblači, ima večji ugled, dela boljši vtis; preg. človek obrača, bog obrne človekova pričakovanja se ne uresničijo zmeraj; preg. človek človeku volk v določenih okoliščinah se ljudje zelo sovražijo ◊ antr. pleistocenski človek; človeku podobne opice; igr. človek, ne jezi se družabna igra, pri kateri se premikajo figurice za eno do šest mest; jur. pravice človeka pravice, ki pripadajo človeku ne glede na raso, jezik ali politično pripadnost; prim. ljudje ♪
  14.      črkoválen  -lna -o prid. (ȃ) šol., v zvezi črkovalna metoda metoda pri pouku branja, po kateri se najprej imenujejo posamezne črke, nato pa vežejo v besedo ♪
  15.      čŕten  -tna -o prid. (ȓ) nanašajoč se na črto: črtna skladnost; črtno bogastvo grafike ◊ filat. črtno zobčanje zobčanje, pri katerem se zobčajo pole znamk najprej vodoravno, nato navpično ali obratno; tisk. črtni kliše kliše, s katerim se odtisnejo črte ali ploskve brez vmesnih tonov ♪
  16.      dêblo  -a s (é) 1. olesenelo steblo dreves: posekati deblo; drevesno deblo; debelo, ravno, suho, vejnato, votlo deblo; brezovo, hrastovo, smrekovo deblo; z mahom poraslo deblo 2. biol. najvišja sistematska kategorija rastlinstva ali živalstva: deblo brstnic; deblo mnogočlenarjev 3. lingv. s pripono razširjeni koren besede; osnova: ajevsko deblo ◊ anat. možgansko deblo spodnji del možganov; navt. deblo spodnji del sestavljenega jambora; zgod. genealoško deblo grafični prikaz razvoja kake rodbine in rodbinskih zvez ♪
  17.      delítev  -tve ž (ȋ) 1. glagolnik od deliti: delitev dohodka na posamezne sklade; delitev oblasti na zakonodajno, izvršilno in sodno oblast; delitev parcele na tri dele; delitev po delu; pravilnik o delitvi osebnih dohodkov / delitev hrane poplavljencem ♦ ekon. delitev dela delitev enotnega produkcijskega procesa na več ločenih procesov; mednarodna delitev dela specializacija posameznih narodnih gospodarstev na proizvajanje posameznih vrst blaga, ki jih na svetovnem trgu med seboj zamenjujejo 2. biol. razmnoževanje organizmov z razpolovitvijo: podolžna, prečna delitev / delitev celice razpolovitev celice tako, da se najprej razpolovi jedro, nato pa ostali del 3. strojn. razdalja med ponavljajočimi se oblikami ali elementi na delih stroja: delitve pri zobniku niso enakomerne; utorska delitev ♪
  18.      delíti  -ím nedov. (ȋ í) 1. iz celote delati, napravljati dele: jarek deli njivo na dva dela; deliti na pet delov; zavesa deli sobo v dva prostora / dobiček sta pošteno delila / deliti ljudi na dobre in slabe 2. nav. ekspr. od večje količine dajati po delih: mati jim je delila orehe in hruške / deliti darove, miloščino; darežljivo deliti / učitelj je delil zaušnice; pren., nav. iron. deliti nauke; deliti ljudem pravico 3. navadno v zvezi z z ne imeti česa sam, ampak skupaj s kom: deliti sobo s prijateljem / z nikomer noče deliti oblasti, odgovornosti; prvo mesto si delita naš in avstrijski smučar / ekspr. delila je z možem veselje in žalost; deli usodo s svojimi tovariši, svojih tovarišev ima enako usodo // dajati kaj od svojega: vsak grižljaj je delila z njim; kar je imel, je delil z reveži; vedno je našel koga, da je delil z njim 4. biti, nahajati se vmes: Gibraltarski preliv deli Afriko od Pirenejskega polotoka; delilo ju je rešetkasto okno; pren. od tega dogodka nas deli skoraj osemdeset let; štel je dneve, ki ga še delijo od vrnitve domov ločijo 5. mat. delati računsko operacijo, pri kateri se ugotavlja, kolikokrat je deljenec večji od delitelja: deliti in množiti; deliti dvajset s pet ● publ. ne delim vašega mnenja nisem takega mnenja kot vi; ekspr. dêli in vladaj! vnašaj neslogo med ljudi, narode, da jim boš lažje gospodoval, vladal ◊ biol. celica se deli se razpolavlja tako, da se razpolovi najprej jedro, nato pa ostali del; lingv. deliti besedo prenesti del besede na koncu vrste v naslednjo deljèn -êna -o: nosil je črno, deljeno brado; deljeni delovni čas delovni čas dopoldne in popoldne ∙ v pisarno sem stopil z deljenimi občutki različnimi, negotovimi; mnenja so deljena so različna, se ne skladajo ♦ mat. deset deljeno s pet je dve ♪
  19.      dezangažírati  -am dov. in nedov. (ȋ) publ. odtegniti od aktivnega, dejavnega odnosa do česa: slaba idejno-vsebinska konstrukcija drame je gledalce dezangažirala / senatorji so zahtevali, naj se njihova država vojaško dezangažira ♪
  20.      dežévnat  -a -o [dǝž] prid. (ẹ̑) deževen: deževnato jesensko vreme ♪
  21.      díhnik  -a m (ȋ) bot. rastlina s celimi ali pernato razdeljenimi listi in drobnimi cveti, Sisymbrium: nežnolistni dihnik ♪
  22.      diktírati  -am nedov. in dov. (ȋ) 1. govoriti besedilo, namenjeno za dobeseden zapis; narekovati: najprej je razlagal, nato pa je glavne misli diktiral; diktirati strojepiski / pog. diktirati (dopis) v stroj sestavljati (dopis) sproti ob narekovanju 2. predlagati kaj tako, da je za drugega sprejem obvezen: diktirati pogoje posojila, premirja / publ.: mednarodno ekonomsko sodelovanje je nujnost, ki jo diktira povezanost svetovnega gospodarstva; domače moštvo je diktiralo tempo igre // dajati ukaze, vsiljevati svojo voljo: mislil je, da bo lahko diktiral zgodovini / ekspr. tukaj ne boš diktiral ♪
  23.      dímnat  -a -o prid. (ȋ) poln dima: dimnat prostor; še kazalcev ni mogel razločiti, tako je bilo dimnato // ki je iz dima: dimnate krogle eksplozij ♪
  24.      dinastíja  -e ž (ȋ) vrsta vladarjev istega rodu na prestolu: faraonska dinastija; dinastija Nemanjićev / biti v sorodu z vsemi evropskimi dinastijami vladarskimi rodbinami; pren. dinastija igralcev; dinastija industrijskih magnatov ♪
  25.      diskéta  -e ž (ẹ̑) elektr. upogljiva, vrtljiva magnetna plošča, zaščitena s papirnato, plastično ovojnico, za shranjevanje informacij: vstaviti disketo v računalnik / dvostranska, enostranska disketa ♪

   1 26 51 76 101 126 151 176 201 226  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA