Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

NASA (8.774-8.798)


  1.      túrški  -a -o prid. (ú) nanašajoč se na Turke ali Turčijo: turški narod / turški športniki / turški predsednik // nanašajoč se na staro Turčijo: turški imperij / turški paša, sultan / turški vpadi / turški časi časi turških vpadov ● poljud. turški nagelj okrasna rastlina z rdečimi ali belkastimi cveti v gostih socvetjih, strok. brkati nagelj; turški polmesec simbol muslimanske vere; pog. biti izmučen, zbit kot turška fana zelo; turška kopel vroča zračna kopel, ki ji sledi masaža in tuširanje; turška sablja sablja z zelo zakrivljenim rezilom; ekspr. turška vera muslimanska vera, islam; redko turško stranišče stranišče na počep ◊ anat. turško sedlo jamica v lobanjskem dnu, v kateri je hipofiza; bot. navadna turška detelja krmna rastlina z lihopernatimi listi in rožno rdečimi cveti v grozdih, Onobrychis vicifolia; turška lilija rastlina z velikimi temno rožnatimi cveti z nazaj zavihanimi listi, Lilium martagon; gastr. turški med slaščica iz sladkorja, beljakov, orehov ali lešnikov; turška kava kava, ki se kuha navadno s sladkorjem in servira z usedlino; lingv. turški jeziki jeziki, ki jih govorijo Turki, Tatari, Azerbajdžanci, Uzbeki; vrtn. turška leska okrasno drevo piramidaste oblike, Corylus colurna; zool. turška grlica grlica rumeno rjave barve s črno liso na zadnjem delu vratu, Streptopelia decaocto túrško prisl.: govoriti (po) turško ∙ sedeti po turško s prekrižanimi nogami v isti višini, kot je zadnjica; sam.: popiti turško s smetano turško kavo ♪
  2.      tušíren  -rna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na tuširanje1: tuširni postopek / tuširna plošča zelo gladka plošča, premazana s tušem, barvo, za označevanje izboklih mest s pritiskom ob obdelovanec ♪
  3.      tùuráden  -dna -o prid. (ȕ-ȃ) pisar. nanašajoč se na tukajšnji urad: tuuradni dopis tùurádno prisl.: tuuradno se potrjuje ♪
  4.      tùzêmeljski  tudi tùzémeljski -a -o [-mǝl-] prid. (ȕ-ȇ; ȕ-ẹ̑) knjiž. nanašajoč se na kaj tu, na zemlji: tuzemeljsko življenje / tuzemeljske sfere in metafizika ♪
  5.      tùzémski  -a -o prid. (ȕ-ẹ̑) knjiž. nanašajoč se na kaj tu, na zemlji: gospodarstvo, politika in druga tuzemska področja / tuzemsko življenje ♪
  6.      tuzémski  -a -o prid. (ẹ̑) knjiž. nanašajoč se na ozemlje, dežele tostran državne meje: tuzemski transport; inozemski in tuzemski / tuzemski izdelki domači izdelki ♪
  7.      tvórben  -bna -o tudi tvórben -a -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na tvorbo: tvorben proces / tvorbna sestavina ♦ lingv. tvorbna slovnica slovnica o delanju, ustvarjanju stavkov, besednih zvez ♪
  8.      ubesedítven  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na ubeseditev: ubeseditveni postopek / ubeseditvena sredstva ♪
  9.      ubesedoválen  -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na ubesedovanje: ubesedovalni postopek / ubesedovalne prvine ♪
  10.      ubéžen  -žna -o prid. (ẹ́ ẹ̄) knjiž. nanašajoč se na beg, pobeg: ubežni nameni / ubežni rovi v brlogu // star. pobegel: ubežni vojak; ubežna skupina ◊ astr. ubežna hitrost hitrost, ki jo mora dobiti telo, da premaga privlačno silo nebesnega telesa; mat. ubežna ravnina s projekcijsko ravnino vzporedna ravnina skozi projekcijsko središče ♪
  11.      ubéžniški  -a -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na ubežnike: ubežniška skupina / knjiž., redko ubežniška vlada begunska vlada ♪
  12.      ubijálen  -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na ubijanje: ubijalna sla / ubijalno orožje ♪
  13.      ubijálski  -a -o [u̯s] prid. (ȃ) nanašajoč se na ubijalce ali ubijanje: ubijalsko orodje, orožje / ubijalski pogled / ubijalski mraz zelo hud ♪
  14.      ubóžniški  -a -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na ubožnico: ubožniška uprava / ubožniški ljudje ♪
  15.      účbeniški  -a -o prid. (ȗ) nanašajoč se na učbenik: učbeniška obravnava snovi / zadovoljiti učbeniške potrebe ♪
  16.      účen  -čna -o prid. (ȗ) nanašajoč se na učenje, pouk: učni pripomoček; učna knjiga; učne metode; učno-vzgojni proces / publ. dobiti novo učno moč novega učitelja; učne ustanove; učno osebje / učne delavnice do 1980 delavnice za praktični pouk strokovnih predmetov; učna knjiga; učna ura časovna enota pouka, navadno petinštirideset minut; eno učno mesto je prazno delovno mesto učitelja // nanašajoč se na uk 2: učna pogodba ◊ ped. učni stroj mehanska, električna ali elektronska naprava, ki podaja učno snov in preverja znanje, usmerja učenje, pomaga pri pridobivanju raznih psihofizičnih spretnosti; šol. učni čas trajanje pouka; učni jezik jezik, v katerem poteka pouk; učni korak osnovna snovna enota v programiranem učenju; učni načrt načrt, ki za učne predmete šol določene stopnje predpisuje, določa vsebino, obseg učne snovi; učni predmet; učni program predmetnik in učni načrt; nezadostni, odlični učni uspeh; učna doba do 1980 predpisan čas za izučitev v poklicu; učna enota del učne snovi, ki se obravnava v eni učni uri ali v več učnih urah; učna obveznost učitelja tedensko število ur pouka, ki jih mora opraviti učitelj; učna snov kar tvori, sestavlja znanje, védenje, ki se podaja v izobraževalnem procesu ♪
  17.      učênčev  -a -o prid. (é) nanašajoč se na učenca: učenčev zvezek / učenčev učni uspeh ♪
  18.      učenjáški  -a -o prid. (á) nanašajoč se na učenjake: učenjaška vprašanja / učenjaška besedila / ne bodi tako učenjaški učenjáško prisl.: učenjaško opisovati ♪
  19.      učílniški  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na učilnico: učilniška oprema / učilniški red / učilniška mladina ♪
  20.      učinkoválen  -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na učinkovanje: učinkovalna moč zdravil / učinkovalna vrednost gledaliških sredstev ♪
  21.      učíteljev  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na učitelja: učiteljeva beležnica / učiteljeva družina / učiteljeva razlaga; sam.: učiteljev se je na izletu izgubil učiteljev sin; obiskati učiteljeve učiteljevo družino ♪
  22.      učiteljíški  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na učiteljišče: učiteljiški ravnatelj / učiteljiški pevski zbor ♪
  23.      učíteljski  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na učitelje: učiteljski priročnik; učiteljska knjižnica / učiteljska konferenca / izhaja iz učiteljske družine / tvoje izpraševanje je čisto učiteljsko ♦ rel. učiteljska služba naloga, poslanstvo papeža, škofov in duhovnikov sploh, da učijo evangelij; šol. ukor po razrednem učiteljskem zboru ♪
  24.      učíti  -ím nedov. (ȋ í) 1. s posredovanjem znanja usposabljati za opravljanje določenega dela, dejavnosti: učiti otroka brati, govoriti; učiti koga plesti, voziti kolo; učiti koga streljanja; naredil je, kot ga je učil oče / učiti psa; učiti vole orati // s ponavljanjem, popravljanjem si prizadevati, da bi kdo kaj znal, si zapomnil: učiti koga pesem / prijatelj ga uči angleščino 2. poklicno se ukvarjati s podajanjem učne snovi v šoli: uči že več let; učiti četrti razred; učiti na osnovni, srednji šoli; učiti v sedmem razredu / učiti slovenščino, zgodovino / učiti klavir, violino igranje klavirja, violine / na tej šoli uči že deset let je zaposlen kot učitelj, profesor; ta predmet se uči v višjih razredih je v učnem programu višjih razredov 3. pog., v zvezi dati, poslati učit narediti, da se kdo začne usposabljati za kak poklic, kako obrt: dati, poslati sina učit; dati koga učit mizarstva, za mizarja 4. s spodbujanjem, opozarjanjem povzročati, da kdo pridobi določeno pozitivno lastnost: učiti otroka prijaznosti, vljudnosti; oče me je učil biti odkrit, pošten / učiti koga lepega vedenja; učili so nas spoštovati starše / učiti mladino ljubezni do domovine; ekspr. učiti koga pameti / učiti z besedami, zgledom 5. razlagati, razglašati, kaj je resnično, pravo, z namenom, da kdo to sprejme, se po tem ravna: to je učil že Sokrat; učil je, da bomo vsi enaki, enakopravni / tega cerkev ne uči / laži nas niso učili; učiti novi nauk / slovnica uči drugače 6. delati, povzročati, da prihaja kdo do koristnega spoznanja, znanja: izkušnje, napake nas učijo; pamet, življenje me uči tako / dela najboljših umetnikov učijo, kako se piše, slika učíti se 1. s sprejemanjem znanja se usposabljati za opravljanje določenega dela, dejavnosti: učiti se kuhanja; učiti se plavati; učiti se iz knjig, po knjigah; učiti se od očeta / učiti se klavir igranja klavirja // s spoznavanjem, ponavljanjem si pridobivati znanje, spretnost: učiti se za šolo, življenje; učiti se naglas, zjutraj; pog. kaj se imate za učiti imate za učenje / učiti se fiziko, zgodovino / kletvice sem se učil kar tako, na cesti, od sošolcev // prizadevati si znati, zapomniti kaj: že eno uro se uči pesem, pa je še ne zna / učiti se besedilo na pamet 2. navadno s prislovnim določilom biti glede na šolske ocene pri sprejemanju, pridobivanju znanja uspešen, kot izraža določilo: uči se slabo, za silo / kako se kaj učiš v šoli 3. pog. usposabljati se za kak poklic, kako obrt: učiti se za kovača, šiviljo; učiti se v trgovini / učiti se obrti 4. zastar. študirati, šolati se: učiti se za pravnika 5. na osnovi izkušenj, opozoril pridobivati določeno pozitivno lastnost: učiti se natančnosti / učiti se uglajenega vedenja; učiti se spoštovati starejše // prihajati do koristnega spoznanja, znanja na način, kot ga izraža določilo: učiti se iz izkušenj, na izkušnjah, ob izkušnjah; učiti se na napakah 6. s spoznavanjem česa prihajati do kakega spoznanja, znanja: učiti se iz jezika ljudstva; učiti se od starih Grkov / učiti se pri Prešernovi poeziji, kaj je lepota ● ekspr. le kje si se učil manir(e) zelo si neolikan; ekspr. človek se do smrti uči človek pridobiva znanje, izkušnje vse življenje ◊ psih. izpopolnjevati, spreminjati dejavnost s sorazmerno trajnim učinkom učèč -éča -e: učeč otroke, se je tudi sama izobraževala; pridno se učeči otroci; učeče osebje šole ♦ med. učeča klinika klinika, ki ima pravico, da zlasti praktično uči medicino; prisl.: učeče govoriti; sam.: ne motite učečih; pridno se učeči so bili nagrajeni učívši zastar.: ne učivši se madžarščine, tujca niso razumeli učèn -êna -o 1. deležnik od učiti: tako sem bil učen že doma in tako delam 2. nav. ekspr. ki ima obsežno in poglobljeno znanje s področja znanosti: učen človek; biti zelo učen / postati član učene akademije, družbe akademije, družbe učenih ljudi, učenjakov ∙ nihče ne pade učen z neba vsak si mora pridobiti znanje z učenjem, trudom // ki vsebuje tako znanje: brati, pisati učene knjige, razprave 3. nav. ekspr. zaradi strokovnosti odmaknjen vsakdanjemu življenju in zato nestrokovnjaku težko razumljiv: učeni izrazi; razpravljati o učenih stvareh / ne bodi tako učen, kdo te bo pa razumel 4. star. izveden, izobražen: učeni in ljudski pesniki / učeni in laični sodniki / govoril je vse jezike učene Evrope izobražene, kulturne 5. star. nanašajoč se na visoko izobrazbo, veliko znanje: končati učene šole / odločiti se za učeni stan; učeni poklici intelektualni 6. zastar. vešč, sposoben (na osnovi učenja): biti učen branja, ročnih spretnosti / grščine najbolj učen profesor 7. zastar. ki se razume na kaj, pozna kaj: kmet, učen pravu; v sveto pismo učen človek; prisl.: učeno govoriti; to se sliši zelo učeno; sam.: rad pove kaj učenega; star. učeni o tem še razpravljajo učenjaki ♪
  25.      udáren  -rna -o prid., udárnejši (á ā) 1. nanašajoč se na udar, udarec: udarna hitrost; udarna moč, sila / udarni val vode, zraka; udarne jame na vozišču jame, nastale zlasti zaradi zmrzali, v katere udarjajo kolesa vozil 2. ki je pripravljen, oborožen za hiter, učinkovit napad: sestaviti, ustanoviti udarni bataljon; udarna skupina prostovoljcev / udarna letalonosilka / udarna vojaška akcija; udarna sposobnost armade 3. ekspr. ki s svojo vsebino skuša koga razgibati, spraviti v dejavnost: udarni naslovi v časopisu; udarna koračnica; pisati udarne reportaže; njegove besede so vedno udarne 4. navadno v zvezi z brigada, med narodnoosvobodilnim bojem in prva leta po 1945 ki se odlikuje po visoki politični zavesti in borbenosti: prihod udarne brigade; razglasiti brigado za udarno / trikrat so bili udarni ● publ. ta dva igralca sta udarna moč našega moštva od njiju se največ pričakuje ◊ strojn. udarni vrtalni stroj vrtalni stroj, pri katerem se sveder vrti in udarja; šah. udarna moč figure število polj, ki jih ima figura na razpolago, da na njih vzame nasprotnikovo figuro; teh. udarni mehanizem; udarni preizkus preizkus, ki pokaže odpornost česa proti udarcem; udarna trdnost največja mogoča obremenitev, ki jo telo prenese pri udarcu, ne da bi se zdrobilo, prelomilo; voj. udarni vžigalnik ki se aktivira z udarcem ob trd predmet; udarna igla del orožja, ki s svojim udarcem aktivira naboj ♪

   8.649 8.674 8.699 8.724 8.749 8.774 8.799 8.824 8.849 8.874  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA