Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

NA (8.951-8.975)


  1.      bárva  -e ž (ȃ) 1. lastnost predmeta, katero očesu posreduje svetloba, ki jo telo seva, odbija ali prepušča: bela, črna, rdeča, rjavkasto rumena barva; drap barva; kričeča, mirna, mrzla neugodno delujoča, pastelna, topla ugodno delujoča, živa barva / jesenske, mavrične barve; naravna barva lesa; harmonija barv; čut za barve / letos je modna barva oranžna; zelena barva je barva upanja; barva kriči, bode v oči neprijetno učinkuje; barve se skladajo, se ujemajo; barve se tepejo se ne ujemajo 2. naravna obarvanost kože, obraza: v njenih licih je že več barve; ima lepo, zdravo barvo / polt žametne barve; ljudje vseh jezikov in barv 3. sredstvo za barvanje: barva zaliva; modra barva hitro zbledi; to blago dobro prime barvo; mešati, nanašati, polagati barve; barvati, slikati z oljnato barvo; preproge obstojnih barv; barva je še sveža / cinkova bela, kovinska, vodena barva / tiskarska, zidna barva; barva za usnje 4. ekspr. prepričanje, mišljenje, nazor: pokazal je svojo pravo barvo; šele zdaj so prišli s pravo barvo na dan; vprašanje so rešili ne glede na politično barvo posameznih skupin 5. knjiž. izrazite poteze, značilnosti: v romanu je precej lokalne barve; delo ima avtorjevo osebno barvo 6. zvočna obarvanost: pevkin glas ima prijetno barvo; barva glasu, tona, vokalov 7. nav. mn. razločevalno znamenje pripadnosti: belo-modra barva je barva tega kluba / publ., z oslabljenim pomenom: ekipa bo zastopala ljubljanske barve; igral je za barve Olimpije 8. igr. igralne karte z istim znakom: napovedati barvo ● vse barve ga spreletavajo, od jeze spreminja barve bledi in rdi hkrati; publ. barve svoje države je uspešno branil na tekmovanju je kot reprezentant svoje države dosegel športne uspehe; opisovati razmere v rožnatih barvah olepševalno; ljudi opisuje s črnimi barvami negativno ◊ fiz. komplementarni ali dopolnilni barvi ki pomešani med seboj dasta belo barvo; spektralne barve ki nastanejo pri razklonu belega žarka; kem. barva anorganska snov za barvanje; lov. barva krvna sled obstreljene divjadi; rel. liturgične barve barve oblačil pri bogoslužju, ki izražajo značaj določenega praznika; zool. varovalna barva ki se ujema z barvo okolice ♪
  2.      barválen  -lna -o prid. (ȃ) teh. ki je za barvanje: barvalni stroj; vreči usnje v barvalno kad ♪
  3.      bárvar  -ja m (ȃ) 1. kdor se poklicno ukvarja z barvanjem: barvar porcelana, tekstila; barvar in ličar 2. lov. pes, ki sledi obstreljeno divjad po krvni sledi ♪
  4.      barvaríja  -e ž (ȋ) barvarna: barvarija usnja in čevljev / brez plačila davka ne bo smela imeti barvarije barvarske obrti ♪
  5.      barvárnica  -e ž (ȃ) redko barvarna: barvarnice imajo premalo sprejemališč / tovarniška predilnica in barvarnica ♪
  6.      bárvarski  -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na barvanje ali barvarstvo: barvarski pomočnik; barvarska delavnica, obrt ♪
  7.      bárvast  -a -o prid. (ȃ) 1. ki vsebuje barvo; barven: barvasti svinčniki; barvaste krede / barvasto prebivalstvo barvnopolto / barvaste kovine vse kovine razen železa in železovih zlitin; barvasta metalurgija // ki je v barvah, ant. črno-bel: barvast posnetek; barvasta fotografija 2. ki se mu da drugačna barva, kot jo ima navadno: barvast papir; barvasta tkanina; barvasto steklo ♪
  8.      bárven  -vna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na barvo: barvni kontrasti, odtenki; ubranost barvnih tonov; barvna harmonija; široke barvne ploskve / barvna snov; barvno sredstvo / barvna lestvica, skala ♦ med. barvna slepota nesposobnost za zaznavanje barv, zlasti rdeče in zelene; tisk. barvni valj // ki vsebuje barvo: barvni trak za pisalni stroj; barvni svinčniki / človek barvne polti človek, ki ni bele rase / barvne kovine vse kovine razen železa in železovih zlitin; barvna metalurgija // ki je v barvah, ant. črno-bel: barvni diapozitiv; cinemaskopski barvni film; barvna fotografija; barvna televizija / barvni kliše, lesorez, tisk bárvno prisl.: barvno dognana slika; barvno vzorčaste tkanine ♪
  9.      bárvica  -e ž (ȃ) nav. mn. sredstvo za barvanje pri šolskem risanju: škatlica vodenih, vodnih barvic; tempera barvice; čopič za barvice ♦ etn. barvice prodajati, ugibati otroška igra, pri kateri se ugiba, katero barvo kdo predstavlja ♪
  10.      barvílen  -lna -o prid. (ȋ) ki je za barvanje: barvilna raztopina; barvilne snovi / barvilna moč ♦ bot. barvilni brošč rastlina z rdečim barvilom v koreniki, Rubia tinctorum; barvilni skalovec grmičast lišaj, iz katerega se pridobiva vijoličasto barvilo lakmus, Roccella tinctoria ♪
  11.      barvílnica  -e ž (ȋ) izdelovalnica barvil: delati v barvilnici // redko barvarna ◊ bot. barvilnice visoke trajnice z barvilnimi jagodami, Phytolaccaceae ♪
  12.      barvílo  -a s (í) 1. snov, ki daje organizmu in njegovim delom barvo: ljudje brez kožnega barvila; krvno, lasno barvilo 2. kem. organska snov za barvanje: bazično barvilo; naravna barvila / anilinsko barvilo 3. redko ličilo: barvilo za ustnice ♪
  13.      barvít  -a -o prid., barvítejši (ȋ) 1. poln, bogat barv: barvito cvetje / barvita pokrajina 2. poln izrazitih, značilnih potez: barvit jezik; barvit opis / barvita skladba zvočno bogata skladba barvíto prisl.: barvito karakterizirati osebe; barvito poslikana podoba ♪
  14.      barvítost  -i ž (ȋ) lastnost, značilnost barvitega: barvitost cvetja / barvitost Jurčičevega jezika; barvitost pripovedi; Pariz jo je prevzel s svojo barvitostjo / hvalijo barvitost njegove skladbe; zvočna barvitost ♪
  15.      bárvnica  -e ž (ȃ) tisk. naprava pri tiskalnem stroju za nanašanje barve na stavek: produktivnost strojev se je povečala tudi zaradi izboljšanih barvnic ◊ biol. celica z barvilom pri človeku ali živalih, ki more prilagajati barvo kože okolici ♪
  16.      barvnopólt  -a -o [u̯t] prid. (ọ̑ ọ̄) ki je barvne polti: barvnopolti narodi ♪
  17.      barvoslóvje  -a s (ọ̑) nauk o barvah in tehniki barvanja ♪
  18.      barvotísk  -a m (ȋ) žarg., tisk. barvni tisk: reprodukcija v barvotisku // tiskana barvna slika: stene so našarjene s številnimi barvotiski ♪
  19.      baržún  -a m (ȗ) knjiž. tkanina s ščetkasto površino na eni strani; žamet: prevleka iz rdečega baržuna; mah je mehek kakor baržun / oblečena je v svilo in baržun ♪
  20.      bás  -a m (ȃ) 1. najnižji moški glas: peti bas / govoriti z basom; debel, globok bas // nav. mn., žarg. basist: basi v zboru so prešibki; filharmonija išče base 2. glasbilo z najnižjim glasom: igrati bas, na bas 3. basovska tipka: harmonika z osemdesetimi basi ◊ etn. lončeni bas ljudsko glasbilo v obliki glinastega lonca, ki ima čez odprtino napet svinjski mehur; muz. generalni bas basovski part, označen s številkami akordov, ki jih izvajalec improvizira na glasbilu s tipkami; prvi bas najvišji glas med basi ♪
  21.      basáč  -a m (á) nekdaj kdor nabija topove: basač tretjega topa ♪
  22.      basálnik  -a [u̯n] m (ȃ) nekdaj palica za nabijanje pušk ali topov ♪
  23.      básati  bášem tudi básam nedov., tudi basájte; tudi basála (á ȃ) 1. s silo polniti, tlačiti: basati pipo / basati si jabolka v žepe 2. polniti orožje z naboji; nabijati: basati puško / basati možnar 3. nar. gorenjsko seliti se: vrgli so me iz bajte, še danes moram basati 4. brezoseb., pog. biti v stiski, zlasti glede na denar, čas: ob koncu meseca ga vselej baše; zdaj se obirate, potem vas bo pa basalo básati se pog. 1. tlačiti se, riniti se: potniki so se basali v avtobus 2. naglo, pohlepno jesti: otroci se bašejo s potico ● redko počasi se je basala s koleslja nerodno lezla, kobacala ♪
  24.      báselski  -a -o [bazl-] prid. (á) nanašajoč se na Basel: baselske znamenitosti ♦ rel. baselski koncil koncil v Baslu od 1431 do 1448 ♪
  25.      básen  -sni ž (ȃ) lit. poučna pripoved, v kateri nastopajo poosebljene živali ali stvari: basni Krilova; basen o lisici in grozdju ♪

   8.826 8.851 8.876 8.901 8.926 8.951 8.976 9.001 9.026 9.051  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA