Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

NA (6.976-7.000)


  1.      znamenováti  -újem nedov. (á ȗ) zastar. označevati: znamenovati strani v knjigi / to gotovo znamenuje nesrečo pomeni ♪
  2.      známka  -e ž (ȃ) 1. nazobčan listek z natisnjeno podobo in nominalno vrednostjo, ki se lepi na poštne pošiljke: nalepiti znamko; zbirati znamke; večbarvna, žigosana znamka; znamka za pismo, razglednico; znamka z rastlinskimi, živalskimi motivi; serija znamk; vrednost znamke; album za znamke; kolki in znamke / poštna znamka 2. vet. ploščica, navadno kovinska, za označevanje živali: obesiti živali znamko na ovratnico; trikotna znamka / pasja znamka ploščica za označevanje psov glede na obvezno cepljenje in občinski register, ki jo nosijo psi na ovratnici; ušesna znamka navadno kovinska ploščica z registrsko številko živali in njene matere, ki se pritrdi na uhelj zlasti goveda, prašiča 3. kar označuje kak izdelek glede na podjetje, ki ga izdeluje: pri nakupu biti pozoren na znamko; to je dobra znamka smuči; parfum priznane znamke; motorno kolo znamke Tomos; tip in znamka avtomobila ● knjiž. bankovec z vodno znamko vodnim znakom; knjiž. igralna znamka žeton; publ. izboljšati svetovno znamko v hitrostni vožnji svetovni rekord; publ. športnik je dosegel znamko osem metrov je skočil osem metrov ◊ filat. notirati znamke določati, objavljati ceno znamk na tržišču; osredena znamka katere podoba ima na vseh straneh enako širok rob; znamka s priveskom z nazobčanim delom, navadno s priložnostnim besedilom ali sliko, ki se drži znamke; fin. izdajati znamke; jur. blagovna, storitvena znamka zaščitni grafični, črkovni znak za označevanje blaga, storitev; mont. (osebna) znamka okrogla kovinska ploščica s številko delavca v rudniku, ki jo ta vzame s seboj, ko gre v jamo; ptt portovna znamka do 1966 ki jo pošta nalepi na premalo frankirano pošiljko; priložnostna znamka izdana ob obletnici določenega dogodka ali ob določenem dogodku ♪
  3.      známkar  -ja m (ȃ) knjiž. filatelist: srečanje znamkarjev ♪
  4.      známkarski  -a -o prid. (ȃ) knjiž. filatelističen: znamkarsko društvo / znamkarska razstava ♪
  5.      známkica  -e ž (ȃ) 1. manjšalnica od znamka: nalepiti znamkico na pismo / pes nosi znamkico na ovratnici 2. nazobčan listek z nominalno vrednostjo kot dokazilo o plačilu določene obveznosti: nalepiti znamkico v izkaznico; kolki in znamkice ● knjiž. igralna znamkica žeton ♪
  6.      znamováti  -újem nedov. (á ȗ) zastar. označevati: krožci na zemljevidu znamujejo mesta / njegov glas je znamoval notranjo napetost izražal, kazal ♪
  7.      znàn  in znán znána -o prid. (ȁ á; á) 1. ki zanj zlasti zaradi kake lastnosti, značilnosti ve dosti ljudi: v svojem času je bil znan govornik; najel je znanega odvetnika; na prireditvi so nastopali znani športniki; daleč naokrog znana gostilna; svetovno znana slika; ekspr. znana spogledljivka; obiskati znano letovišče / predaval bo znani ekonomist / kraj je znan po marmorju; znana je po gostoljubnosti / znan je kot velik razgrajač 2. ki se zanj ve, da obstaja: dozdaj znani ostanki izumrlih živali; znane in nanovo odkrite rastline; objavil je vsa znana pisateljeva pisma // ki se zanj ve sploh: o nesreči je znanih le malo podatkov; ponavljal je same znane stvari; afera je že splošno znana / iz znanih podatkov narediti zaključek / storilec dejanja še ni znan odkrit / kot podkrepitev znana stvar, polomil ga je 3. katerega lastnosti, značilnosti kdo osebno pozna iz izkustva, študija: v znanem kraju se dobro počuti; vsak prostor v tem mestu mu je bil znan; vsebina knjige mu je le deloma znana / pravna stran zadeve mu ni znana je ne pozna / sredstva za investicije bodo znana po obračunu takrat se bo vedelo, koliko jih je // za katerega se ve, kdo je, kateri je: na cesti je srečal dosti znanih ljudi; igral se je samo z znanimi otroki; povzročitelj bolezni ni znan // ki vzbudi v osebku občutek identičnosti s tem, kar pozna, ve: po telefonu se je spet oglasil znani glas; bil mu je znan, vendar se ni spomnil njegovega imena; kraj se mu je zdel znan; pisava v pismu mu je bila znana / znan mi je le po obrazu 4. navadno v povedni rabi s katerim se kdo pozna in ima z njim osebne stike: za pomoč je prosil le znane ljudi; že dolgo sta znana / bil je znan z vsemi veljaki v kraju; z dekletom sta si znana; z njim je osebno znan 5. navadno v povedni rabi, s prislovnim določilom ki je, obstaja na kakem prostoru, v kakem času: v alpskem svetu znani plesi; ti običaji so znani na kmetih; iz te geološke dobe so znani predniki orangutana / v tem času znano orodje ● v mestu ni bil znan se ni spoznal ◊ mat. znani člen enačbe člen enačbe, katerega vrednost je dana znáno prisl.: bila je znano najimenitnejša gostilna v okolici / v povedni rabi: kolikor je meni znano, ne bodo prišli po tem, kakor sem jaz obveščen; ni nam znano, kaj nameravajo ne vemo; znano vam je, da tega ne želimo veste; ni znano, kam je izginil ne ve se; alkohol, kot je znano, zmanjšuje prištevnost izraža neosebnost trditve znáni -a -o sam.: nobenega znanega ni srečal; meja znanega in neznanega ♦ ped. načelo od znanega k neznanemu ♪
  8.      znánec  -nca m (ā) kdor se s kom pozna in ima z njim osebne stike: obiskati znance in prijatelje; pridobiti si znance; bila sta dobra znanca iz študentskih let; priložnostni znanci; med njimi se je počutil kot stari znanec; znanec s ceste ● ekspr. on je star znanec te gostilne mnogokrat zahaja vanjo; zastar. dober znanec vseh kultur poznavalec ♪
  9.      znaník  -a m (í) star. znanilec: ta veter je znanik lepega vremena / bil je znanik novih časov glasnik, oznanjevalec ♪
  10.      znanílec  -lca [u̯c tudi lc] m (ȋ) kdor kaj naznanja: znanilec sreče / prezgodnji znanilci pomladi // glasnik, oznanjevalec: znanilec resnice ◊ agr. rastlina, po kateri se presojajo tla in podnebje; nakazovalec ♪
  11.      znanílka  -e [u̯k tudi lk] ž (ȋ) ženska oblika od znanilec: ljudje imajo to ptico za znanilko hude ure ♪
  12.      znaníti  in znániti -im nedov. (ȋ á ā) star. naznanjati: ptice znanijo pomlad / dim znani, da je v bližini človek // oznanjati: znaniti svetu mir; znaniti kak nauk ● star. zvonjenje znani k večernicam vabi znanèč -éča -e: nesrečo znaneče govorice ♪
  13.      znaníti se  in znániti se -im se nedov. (ȋ á ā) zastar. seznanjati se: kadar so ljudje dobre volje, se radi znanijo ♪
  14.      znánje  -a s (ȃ) 1. celota podatkov, ki si jih kdo vtisne v zavest z učenjem, študijem: izpopolniti, poglobiti, razširiti, utrditi znanje; uporabiti v šoli pridobljeno znanje v praksi; ima pomanjkljivo jezikovno znanje; sistematično, temeljito znanje; zahtevati več strokovnega, teoretičnega znanja; trajnost znanja; ekspr. vrzeli v znanju // celota znanih, ugotovljenih podatkov o stvarnosti: dobivati znanje iz knjig; posredovati komu znanje; enciklopedija zajema vse znanje svojega časa; novo odkritje je obogatilo znanje o morju / širiti meje znanja 2. z učenjem pridobljeno tako poznavanje besedila, da se to lahko pove, navede: površno znanje pesmi, vloge; izkoristili so njegovo znanje pravljic / utrditi znanje abecede, poštevanke // seznanjenost z dejstvi, podatki s kakega strokovnega področja: zahtevati v računalništvu znanje matematike; znanje slovnice / znanje tujega jezika usposobljenost za sporazumevanje v njem // izurjenost, usposobljenost za kako dejavnost: iskati delavca z znanjem kmečkih del; predpisati za določeno delovno mesto znanje stenografije / znanje smučanja 3. star. poznavanje: dobro znanje dežele; znanje človeške narave 4. nav. mn., star. veščina, spretnost: obvlada temeljna znanja; telovadba, kolesarjenje in druga znanja 5. star. poznanstvo: očitali so mu znanje s sumljivimi ljudmi; dolgotrajno znanje / v vsakem kraju ima kako znanje kakega znanca // ljubezensko razmerje: imeti, skrivati, začeti znanje s poročeno žensko / grešno, prepovedano znanje izvenzakonsko spolno razmerje ● dati na znanje sporočiti, pojasniti; ekspr. jemljem, sprejmem na znanje izraža informiranost o stvari, ki se obravnava; ekspr. to opozorilo je treba vzeti na znanje upoštevati; publ. odliv znanja v tujino odhod izobražencev, strokovnjakov; v znanju je moč znanje poveča učinkovitost, vplivnost človeka ◊ ped. formalistično znanje ki sestoji iz naučenih podatkov brez razumevanja vsebine; uporabno znanje ki omogoča reševanje novih nalog v novih okoliščinah; test znanja; šol. oceniti, preveriti znanje; znanje zadnje učne snovi ♪
  15.      znánka  -e ž (ā) ženska, ki se s kom pozna in ima z njim osebne stike: predstavil mu je svojo znanko; pogovarjati se z znankami in prijateljicami; znanka z vlaka / ekspr. te rastline so naše stare znanke že dolgo jih gojimo ♪
  16.      znánoneznàn  in znánoneznán -ána -o prid. (á-ȁ á-á; á-á) knjiž. skrivnosten: skušal se je približati temu znanoneznanemu obrazu ♪
  17.      znánost  -i ž (á) 1. ed. dejavnost, ki si prizadeva metodično priti do sistematično izpeljanih, urejenih in dokazljivih spoznanj: znanost išče zakonitosti; financirati, podpirati znanost; metode, odkritja znanosti; ekspr. stoletje znanosti; veje, zgodovina znanosti / doktorat znanosti; filozofija znanosti / ustanoviti svet za znanost in kulturo / Slovenska akademija znanosti in umetnosti // celota spoznanj te dejavnosti: obvladoval je vso tedanjo znanost 2. navadno s prilastkom dejavnost, ki si prizadeva tako priti do takih spoznanj določenega področja, vidika stvarnosti: vsaka znanost si prizadeva biti eksaktna; mesto družboslovja med znanostmi / agronomske, pedagoške, vojaške znanosti; pedagoška psihologija in druge interdisciplinarne znanosti; literarna, računalniška znanost; mejne znanosti ki segajo na področje drugih samostojnih znanosti; teoretične, uporabne znanosti; znanost o kulturi, prihodnosti; znanost o znanosti / doktor, magister pravne znanosti, pravnih znanosti // celota spoznanj te dejavnosti: študirati kemijo in druge znanosti 3. lastnost, značilnost znanega: znanost njegovih izjav, pesmi se je po tem dogodku še povečala 4. zastar. znanje: s tem je dokazal svojo znanost / v šoli si pridobiti razne znanosti ● ekspr. črna znanost po ljudskem verovanju čarovništvo ♪
  18.      znánosten  -tna -o prid. (á) zastar. znanstven: znanostna vprašanja / znanostni podpornik podpornik znanosti ♪
  19.      znánstven  -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na znanost: znanstvena metoda / znanstvena izdaja knjige; znanstvena raziskava, razprava / znanstveni jezik; doktor in drugi znanstveni naslovi / znanstvena ustanova / znanstveni delavec, svetnik / znanstvena natančnost / znanstvena fantastika literarna dela, ki temeljijo na predvidenih izsledkih znanosti ♦ polit. znanstveni socializem revolucionarna teorija, ki sta jo na podlagi znanstvene analize kapitalizma utemeljila Marx in Engels znánstveno prisl.: znanstveno utemeljiti trditev ♪
  20.      znánstvenica  -e ž (ȃ) ženska, ki se ukvarja z znanostjo: mlada znanstvenica; delo znanstvenice ♪
  21.      znánstvenik  -a m (ȃ) kdor se ukvarja z znanostjo: razviti se v znanstvenika; odkritje, teorija znanstvenika / atomski znanstvenik; znanstvenik sociolog ♪
  22.      znánstveniški  -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na znanstvenike: znanstveniška in pisateljska pot / znanstveniška natančnost ♪
  23.      znánstvenoraziskoválen  -lna -o prid. (ȃ-ȃ) nanašajoč se na znanstveno raziskovanje: znanstvenoraziskovalna dejavnost / znanstvenoraziskovalna ustanova ♪
  24.      znánstvenost  -i ž (ȃ) lastnost, značilnost znanstvenega: znanstvenost metode / visoka znanstvenost revije ♪
  25.      znánstvo  -a s (ȃ) 1. poznanstvo: gojiti, obnoviti znanstvo s kom; sklepati, začenjati nova znanstva; kratkotrajno, prisrčno znanstvo / star. po ločitvi je imel več znanstev površnih razmerij z več ženskami ∙ star. ima vplivna znanstva vplivne znance, prijatelje 2. zastar. znanost: podpirati znanstvo; ukvarjati se z znanstvom / mladina bi morala razpolagati z zadostnim strokovnim znanstvom znanjem ♪

   6.851 6.876 6.901 6.926 6.951 6.976 7.001 7.026 7.051 7.076  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA