Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

NA (6.126-6.150)


  1.      soséščina  -e ž (ẹ̑) 1. dejstvo, da je kdo sosed: njena soseščina mu je bila zelo prijetna / ekspr. soseščina tega planeta bi za zemljo pomenila katastrofo 2. najbližji del naselja, najbližji kraji: najti si prijatelja v soseščini; opravljala ga je po vsej soseščini; otroci iz soseščine / urediti soseščino stavbe okolico; blagovnica stoji v soseščini avtobusne postaje zraven, blizu nje; nasad v soseščini gozda 3. ekspr. sosedje: na praznovanje je povabil vso soseščino; imeti nevarno, tatinsko soseščino / izstopanje glasu po jakosti ali tonu nasproti soseščini sosednjim glasovom ♪
  2.      soznáčen  -čna -o prid. (ȃ) lingv. istopomenski, sinonimen: soznačni izrazi; soznačne besede ● knjiž. ti signali niso soznačni nimajo istega pomena; publ. njegovo ime je bilo soznačno s pojmom genija bil je genij ♪
  3.      soznáčica  -e ž (ȃ) knjiž. sinonim, sopomenka: narečne soznačice za strokovna imena rastlin ♪
  4.      soznáčnica  -e ž (ȃ) lingv. beseda, ki ima (skoraj) enak pomen kot kaka druga beseda; sinonim: navesti ob tujki domačo soznačnico; beseda ljudstvo je v tem primeru soznačnica za ljudje ● publ. dekadenca jim je bila soznačnica za vso umetnost zahodnoevropske meščanske družbe oznaka ♪
  5.      spakedránščina  -e ž (ā) slabš. jezikovno spremenjena, popačena govorica: govoriti v spakedranščini / predmestna spakedranščina ♪
  6.      spálna  -e ž, spálnih (ȃ) zastar. spalnica: umakniti se v spalno ♪
  7.      sparína  -e ž (í) 1. knjiž. izhlapina, izparina: kisla sparina iz posode / sparine od znojnih teles; duh po sparinah 2. nar. soparica: sparina poletnega dne / spravljati seno v hudi sparini / vrh gore, ovit v sparino ♪
  8.      spináker  -ja m (á) navt. pomožno jadro pri tekmovalnih jadrnicah, jahtah, ki se ob vetru (zelo) izboči: glavno jadro in spinaker ♪
  9.      spinálen  -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na hrbtenjačo, hrbtenjačen: spinalni živci ♦ med. spinalno obolenje ♪
  10.      spletíčna  -e ž (ȋ) nekdaj, zlasti v plemiškem okolju služabnica za osebno strežbo plemkinji: grajska spletična; služila je kot spletična ♪
  11.      splôšnonároden  -dna -o prid. (ō-á) nanašajoč se na ves narod: vzdrževanje kulturnih ustanov je splošnonarodni problem ♪
  12.      spojína  -e ž (í) kem. snov, ki nastane pri spajanju dveh ali več elementov v določenem razmerju: oksidi so spojine elementov s kisikom; uvajati klor v spojine; spojina železa in žvepla; struktura spojine / aciklične, ciklične spojine; anorganske, organske spojine; dušikove, kalijeve spojine; nasičene, nenasičene spojine ♪
  13.      spoklína  -e ž (í) star. razpoka: spokline v lesu, skalnati steni ♪
  14.      spolovína  -e ž (í) jur., v prislovni rabi, v zvezi z na izraža delitev pridelka na pol med lastnikom zemlje in zakupnikom: dati, obdelovati zemljo na spolovino / njivo imata na spolovini ♪
  15.      spolovínar  -ja m (ȋ) jur. zakupnik zemlje, ki mora polovico pridelka dati lastniku: dninarji, najemniki in spolovinarji ♪
  16.      spolovínarski  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na spolovinarje ali spolovinarstvo: biti iz spolovinarske družine / spolovinarski odnosi ♪
  17.      spolovínarstvo  -a s (ȋ) jur. dajanje zemlje v zakup za polovico pridelka: odpraviti spolovinarstvo ♪
  18.      spóna  -e ž (ọ̑) 1. priprava za spenjanje: spona se je ukrivila, zlomila; povezati, speti s spono; jeklena, plastična spona / pasna spona zaponka; spone za vagone // les. železna priprava, zlasti za začasno spenjanje lesenih delov: zabiti spono v tram / tesarska spona // vrv, veriga a) s katero se kaj spne: spona na vozu se je utrgala b) s katero se komu omeji gibanje, prostost: porezati, zrahljati ujetniku spone; spona na nogah je konja ožulila / imeti spone na rokah; biti v sponah / nadeti komu spone okove 2. ekspr., navadno s prilastkom kar utesnjuje, omejuje prostost sploh: voda, rešena ledenih spon / administrativne, duhovne, politične spone; spone gospodarske zaostalosti ● ekspr. pretrgati, streti, zlomiti spone osvoboditi se; ekspr. stoletja smo bili v sponah smo bili nesvobodni ◊ adm. spona element stenografske pisave za povezovanje dveh tankih znakov; teh. vijačna, vzmetna spona ♪
  19.      sponášati  -am nedov. (ȃ) raba peša očitati: sponaša mu hrano / sponašati komu malomarnost, nezvestobo sponášati se zastar. uspevati: govedo se ne sponaša posebno dobro; nekatere vrste sadja se sponašajo tudi v teh krajih ♪
  20.      spoznánje  -a s (ȃ) 1. glagolnik od spoznati: spoznanje napak; znanost je pot k spoznanju resnice / čutno, intuitivno, razumsko spoznanje / meje človeškega spoznanja sposobnosti spoznati kaj sploh / imeti dar za spoznanje bolezni 2. kar kdo v zvezi s kom, čim spozna: spoznanje, da ga prijatelj vara, ga je prizadelo; globoko, grenko spoznanje / priti, ekspr. dokopati se do kakega spoznanja spoznati kaj / življenjska spoznanja / nova spoznanja na področju fizike; znanstvena spoznanja 3. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi za spoznanje izraža zelo majhno stopnjo: za spoznanje se zrediti; za spoznanje presvetla barva; potrebno bi bilo za spoznanje več odločnosti ● star. za moje spoznanje je on eden najbolj poštenih ljudi po mojem mnenju ◊ filoz. spoznanje proces simbolnega odražanja in obnavljanja stvarnosti v človeškem mišljenju; rel. drevo spoznanja drevo v raju, ob katerem naj bi prvi človek ob neizpolnjevanju zapovedi spoznal zlo, ob izpolnjevanju zapovedi pa naj bi spoznal dobro ♪
  21.      spoznánjski  -a -o prid. (ȃ) knjiž. nanašajoč se na spoznanje: spoznanjska plast romana / spoznanjska groza spoznánjsko prisl.: spoznanjsko razgibano pisanje ♪
  22.      spoznátek  -tka m (ȃ) star. kar kdo v zvezi s kom, čim spozna; spoznanje: spoznavanje je pot, ki drži do spoznatkov / spoznatki vede ♪
  23.      spoznáten  -tna -o prid. (á ā) knjiž. spoznaven: kot življenje tudi umetnost ni do konca spoznatna ♪
  24.      spoznátev  -tve ž (ȃ) star. spoznanje: spoznatev resnice / njegovih spoznatev niso hoteli poslušati ♪
  25.      spoznáti  -znám dov. (á ȃ) 1. na osnovi zaznav, podatkov in umske dejavnosti priti do a) poznavanja česa: spoznati delovanje organa, telesa; spoznati lastnosti snovi b) védenja: spoznati resnico, zmoto; spoznal je, kaj pomeni njeno molčanje / ob tem delu je spoznal otrokovo nadarjenost / napenjal je oči, pa ni mogel spoznati, kaj je v jami ugotoviti 2. priti do poznavanja pravih, resničnih lastnosti koga, česa na osnovi dejstev, izkušenj: spoznati človeka po dejanjih / spoznati v kom iskrenega prijatelja // priti do poznavanja koga ali česa a) na osnovi neposrednega stika, srečanja: na potovanju spoznati nove kraje, ljudi b) na osnovi doživljanja: spoznati lakoto, trpljenje, udobje 3. ugotoviti, da je kdo isti, kot se misli: spoznati koga že od daleč; spoznati koga po glasu, hoji; ni se jim dal spoznati / spoznati obleko, pisavo koga 4. publ. seznaniti: spoznati koga s kom; osebno se spoznati s kom / spoznati delavce z njihovimi pravicami in dolžnostmi / spoznati se z novim delom ● zastar. spoznali so mu premajhno plačo priznali, določili; publ. sodišče ga je spoznalo za krivega je odločilo, da je kriv; prijatelja spoznaš v nesreči; preg. da se resnica prav spozna, treba je čuti dva, oba zvona spoznáti se 1. nedov., v zvezi z na imeti s študijem, raziskovanjem pridobljeno vednost o določeni dejavnosti, stvari ali področju: spoznati se na delo, glasbo, modo 2. dov. in nedov. znajti se, orientirati se: v gosti megli se ni mogel spoznati; ker se v mestu slabo spozna, se je izgubil spoznávši star.: spoznavši gospodarja, je pes nehal lajati spoznán -a -o: spoznani in nespoznani naravni zakoni; biti spoznan za krivega ♪

   6.001 6.026 6.051 6.076 6.101 6.126 6.151 6.176 6.201 6.226  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA