Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

NA (59.404-59.428)


  1.      utírjenost  -i ž (ȋ) stanje utirjenega: utirjenost vesoljske ladje / ekspr. za to obdobje razvoja je značilna dokončna utirjenost v izbiro poklica / ekspr. utirjenost mišljenja, vedenja ♪
  2.      utirjeválen  -lna -o prid. (ȃ) teh., v zvezi utirjevalni greben kolobar na robu platišča, ki drži kolo na tirnici ♪
  3.      utíšati  -am dov. (ȋ) 1. narediti, da postane kaj tiho, tišje: utišati glas, jok, stopinje; utišati pogovor / utišati motor, radijski sprejemnik / utišati otroke pomiriti // narediti, povzročiti, da kdo preneha govoriti: utišati koga z ostro besedo, s pestmi; hotel je spregovoriti, pa so ga utišali / ekspr. utišati politične nasprotnike onemogočiti / ekspr. utišati (si) vest 2. ekspr. povzročiti, da postane kaj manj intenzivno, manj izrazito: utišati bolečino, nemir; utišati svoja čustva; vihar se je utišal ● knjiž. utišati nerede pomiriti; ekspr. utišati si lakoto potešiti utíšati se postati tih, tišji: glasovi so se utišali; ploskanje v dvorani se je utišalo / proti polnoči se mesto utiša utíšan -a -o: utišan korak; utišana glasba, utišana želja ♪
  4.      utočíti se  utóčim se dov. (ȋ ọ́) zmanjšati svojo količino zaradi izgube pri točenju: pri pretakanju se nekaj vina utoči utočíti star. natočiti: utočili so jim novega vina ♪
  5.      utolažíti  in utolážiti -im, in utolážiti -im dov. (ȋ á ȃ; á ȃ) potolažiti: naredili so vse, da bi jo utolažili; utolažiti otroka / utolažiti komu srce / utolažiti lakoto / utolažiti jezo, žalost / knjiž. komaj je utolažil razdraženo gospodinjo pomiril utolážen -a -o: utolažen otrok; utolaženo srce ♪
  6.      utoníti  utónem dov. (ȋ ọ́) 1. nehote priti pod (vodno) gladino in se zadušiti zaradi vdora vode v pljuča: deček bi utonil, če ga ne bi rešil neki kopalec; utoniti v ribniku 2. ekspr. izginiti pod (vodno) gladino; potoniti: vedro se je utrgalo in utonilo / ves prah je utonil v lužah 3. ekspr., navadno s prislovnim določilom izginiti, izgubiti se: gledala je za njim, dokler ni utonil v gozd, v gozdu; prijatelja sta utonila v noč; utoniti v množici / njegove besede utonejo v splošnem trušču 4. ekspr., z oslabljenim pomenom, navadno z glagolskim samostalnikom, v zvezi z v izraža nastop stanja osebka, kot ga določa samostalnik: utonil je v trden spanec; utoniti v spomine / ti dogodki so že utonili v pozabo / taborišče je utonilo v nočni tišini ● ekspr. grmovje je utonilo v snegu grmovje je prekril sneg; ekspr. v vinu mu utonejo vse skrbi pozabi nanje; ekspr. sonce je utonilo za gore je zašlo; ekspr. brez njega bi utonila v blatu bi se moralno pokvarila; ekspr. utoniti v dolgovih zelo se zadolžiti; propasti zaradi dolgov; ekspr. utoniti v nemškem, tujem morju postati sestavni del nemškega, tujega naroda in prenehati se šteti za pripadnika svojega naroda; ekspr. jokala je, da bi skoraj utonila v solzah močno, silovito ♪
  7.      utópen  -pna -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na utop: utopno jeklo / utopno kovanje kovanje v utopih ♦ les. utopna ključavnica ključavnica, ki je vgrajena v utor in je vidna le z roba vrat utópno prisl.: utopno kovan strojni del ♪
  8.      utópičen  -čna -o prid. (ọ́) 1. ki v stvarnosti ni mogoč, uresničljiv: utopični cilji, programi; utopične zamisli; ta želja ni utopična / utopična podoba visoko razvite družbe 2. ki podaja idealno družbeno ureditev ali družbeno ureditev v prihodnosti: utopični spisi; napeta utopična zgodba / utopični roman ◊ polit. utopični socializem predmarksistični nauki, teorije, ki ob prizadevanju za spremembo takratne družbene ureditve ne upoštevajo dejanskih zgodovinskih razmer utópično prisl.: utopično je misliti, da se bodo spremenili ♪
  9.      utópičnost  -i ž (ọ́) lastnost, značilnost utopičnega: utopičnost idej, zamisli / programska utopičnost romantikov ♪
  10.      utopíja  -e ž (ȋ) 1. načrt, zamisel idealne družbene ureditve ali družbene ureditve v prihodnosti, ki v stvarnosti ni mogoč, uresničljiv: utopija je lahko izhodišče za poznejše družbene spremembe; razvoj socializma od utopije do znanosti // pripovedno delo, v katerem je podana, opisana taka družbena ureditev: rad bere utopije; pisatelj je v utopiji skušal prikazati svet, kakršen naj bi bil // navadno v povedni rabi načrt, zamisel česa sploh, ki v stvarnosti ni mogoč, uresničljiv: polet na luno ni več utopija; svetovni mir je za nekatere utopija / ekspr. vse to so same utopije / moralna, socialna utopija 2. knjiž. predstava, podoba česa, ki ni osnovana na resničnosti: sredi pekla taborišča si je ustvaril utopijo iz želja in hrepenenj ♪
  11.      utopíst  -a m (ȋ) 1. kdor piše utopije: utopisti so popularizirali namišljene države 2. knjiž. utopični socialist: francoski utopisti; teorije utopistov / socialist utopist 3. ekspr. sanjač, zanesenjak: ta človek je utopist ♪
  12.      utopístičen  -čna -o prid. (í) 1. nanašajoč se na utopiste ali utopizem: utopistični nauki; utopistične teorije / utopistični sanjači 2. utopičen: utopistične zamisli / pisci utopističnih del ♪
  13.      utopíti  -ím dov., utópil (ȋ í) 1. usmrtiti s potopitvijo pod (vodno) gladino, da v pljuča vdre voda: mlade mačke so utopili; žrtvi je zvezal roke in jo utopil; utopila se je v domačem vodnjaku; iz obupa se utopiti 2. ekspr. narediti, povzročiti, da kaj pri kom preneha obstajati, ne nastopi: utopiti skrbi, žalost v alkoholu ● ekspr. če bi mogel, bi ga v žlici vode utopil zelo ga sovraži ◊ les. vdelati v ploskev tako, da je zunanji vidni del v isti ravnini kot ploskev utopíti se 1. nehote priti pod (vodno) gladino in se zadušiti zaradi vdora vode v pljuča; utoniti: utopiti se v bazenu; vsako leto se utopi veliko kopalcev 2. ekspr., navadno s prislovnim določilom izginiti, izgubiti se: utopiti se v gozdu, temi / njegove besede so se utopile v splošnem trušču 3. ekspr., z oslabljenim pomenom, v zvezi z v izraža nastop stanja osebka, kot ga določa samostalnik: preveč se je utopil v svojo žalost ● ekspr. sonce se je utopilo za goro je zašlo; ekspr. utopiti se v nemškem, tujem morju postati sestavni del nemškega, tujega naroda in prenehati se šteti za pripadnika svojega naroda; ekspr. jokala je, da bi se skoraj utopila v solzah močno, silovito utopljèn -êna -o: utopljen človek; zjutraj so ga našli utopljenega ♪
  14.      utopízem  -zma m (ȋ) 1. miselnost, nazor, ki ne upošteva dejstev, uresničljivih možnosti: pri našem delu nas ne vodi utopizem; boj znanosti proti utopizmu / vdajati se utopizmu / ekspr. ta ideja je navaden utopizem 2. knjiž. utopični socializem: postal je privrženec utopizma ♪
  15.      utoplíti  -ím dov., utóplil (ȋ í) knjiž. ogreti, segreti: sonce je utoplilo vodo utoplíti se postati toplejši: soba se je utoplila; brezoseb. proti koncu tedna se je utoplilo ♪
  16.      utopljênčev  -a -o prid. (é) nanašajoč se na utopljenca: utopljenčeva obleka / utopljenčevo truplo ♪
  17.      utopljeník  -a m (í) nar. vzhodno utopljenec: po reki je priplaval utopljenik ♪
  18.      utòr  -óra in -ôra m (ȍ ọ́, ó) ozek žleb v deski ali strojnem delu: dolbsti, vrezovati utore; globina, širina utora; stroj za izdelavo utorov / grelna žica pri kuhalniku je položena v spiralaste utore ♦ les. spah na utor in pero ♪
  19.      utóren  -rna -o prid. (ọ̄) nanašajoč se na utor: žaga z utorno napravo / utorni stik; utorna gred gred z enim ali več vzdolžnimi utori; utorna letvica letvica, ki se da v utor za okrepitev, zaporo stika dveh desk ♪
  20.      utóriti  -im dov. (ọ́ ọ̑) les. narediti utor, utore v kaj: oba dela utorimo z istim orodjem utórjen -a -o: utorjena deska ♪
  21.      utrakvístičen  -čna -o prid. (í) nanašajoč se na utrakviste ali utrakvizem: utrakvistični duhovniki / utrakvistično gibanje / utrakvistična šola ♪
  22.      utrakvízem  -zma m (ȋ) 1. zmerna smer husitstva, katere pripadniki zahtevajo obhajilo pod obema podobama: pripadnik utrakvizma 2. v stari Avstriji smer, ki zagovarja raznarodovalno dvojezičnost, zlasti v šolstvu: utrakvizem na Koroškem; zagovorniki in nasprotniki utrakvizma / utrakvizem v šolstvu ♪
  23.      utŕdba  -e ž (ȓ) objekt, zgrajen za obrambo pred sovražnikom: graditi utrdbo; napasti, zavzeti utrdbo; močna, naravna utrdba; rimske utrdbe; utrdba iz betona ♦ voj. protitankovska utrdba ♪
  24.      utŕdben  -a -o prid. (ȓ) nanašajoč se na utrdbo: utrdbene naprave / renesančna utrdbena arhitektura / utrdbena dela utrjevalna dela ♪
  25.      utrdítev  -tve ž (ȋ) glagolnik od utrditi: gramoz za utrditev cestišča / gospodarska utrditev podjetja / utrditev prijateljstva, medsebojnih vezi / utrditev miru, oblasti / utrditev znanja ♪

   59.279 59.304 59.329 59.354 59.379 59.404 59.429 59.454 59.479 59.504  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA