Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
NA (52.779-52.803) 
- spojênost -i ž (é) lastnost, značilnost spojenega: spojenost posameznih delov / spojenost človeka z naravo / v antologiji se kaže izredna spojenost pesniške oblike z vsebino ♪
- spojíti -ím dov., spójil (ȋ í) 1. narediti, da je kaj a) tako skupaj, da tvori celoto: spojiti kovinske, lesene dele; spojiti deske z vijaki; spojiti z lepljenjem / spojiti kaj v celoto / spojiti električne vodnike b) skupaj, povezano: spojiti posamezne prostore; spojiti naselji s cesto c) (nova) enota, celota: spojiti dve občini; podjetja so se spojila / predmestni deli so se spojili z mestom / ekspr. v mraku so se hiše spojile z ozadjem č) v kaki zvezi, odvisnosti: spojiti novo znanje s starim / spojiti teorijo s prakso povezati 2. knjiž. notranje, čustveno povezati; združiti: domotožje, ljubezen spoji ljudi; po tej nesreči so se vaščani tesno spojili / v trpljenju sta se spojila v eno ● ekspr. za nekaj časa se je kar spojil z latinsko vadnico se je zelo učil latinščino ◊ agr. cepič se spoji s podlago;
kem. kisik se spoji s kovino; molekule se spojijo v makromolekulo; teh. spojiti s kovičenjem, varjenjem spojèn -êna -o: spojeni deli; biti duševno spojen s kom; gibljivo, trdno spojen; ideja pesmi je umetniško spojena z obliko ♪
- spójka -e ž (ọ̑) teh. priprava za spajanje, povezovanje: spojka se pokvari, zlomi; odpeti, sneti spojko; povezati s spojkami; kovinska spojka; spojke za plinske, vodovodne cevi; spojka z gumijastim tesnilom / na robovih skrinje so bogato rezljane spojke ∙ knjiž., redko zabiti spojko v tram penjo, skobo; knjiž. spenjati akte s spojkami s sponkami; knjiž. na prsih je imela pozlačeno spojko zaponko ♦ elektr. kabelska spojka; žel. zavorna spojka cev za povezavo zavornega voda med dvema tirnima voziloma ♪
- spôjler -ja m (ó) avt. ukrivljena plošča, ki se pritrdi na vozilo, da se zmanjša zračni upor: spojler na kabini kamiona // del karoserije dirkalnega avtomobila, ki zmanjšuje zračni upor in zvečuje stabilnost vozila ♪
- spojljív -a -o prid. (ȋ í) ki se da spojiti: spojljivi deli, elementi / knjiž. tako ravnanje ni spojljivo z moralo združljivo ♪
- spójnica -e ž (ọ̑) teh. priprava za spajanje, povezovanje: zaponka ima na sredi spojnico; odviti spojnico; matica spojnice / cevna spojnica ♦ adm. spojnica črta, ki veže dva stenografska znaka; elektr. električna spojnica priprava za povezovanje tokokrogov dveh spetih vozil; geom. spojnica črta, ki veže dve točki ♪
- spókati -am dov. (ọ́ ọ̑) 1. razpokati: deske so spokale / koža spoka; ustnice na vetru spokajo 2. nar. s perutmi zamahniti po zraku tako, da se sliši pok: petelin je spokal s perutnicami in zapel spókan -a -o: spokan zid; spokane roke ♪
- spôkati -am dov. (ȏ) pog. 1. pripraviti kovček, prtljago: ko je spokala, je odšla na postajo / če gospodar izve za to, lahko spokamo odidemo 2. nagnati, spoditi: spokati vsiljivca iz hiše ♪
- spokòj -ója in -ôja m (ȍ ọ́, ó) knjiž. 1. stanje brez hrupa, ropota; mir: v gozdu je spokoj; spokoj in tihota 2. stanje notranje ubranosti, urejenosti: na dušo mu lega spokoj ♪
- spokójen -jna -o prid. (ọ̄) knjiž. miren: biti moraš bolj spokojen; ostati spokojen / spregovoriti s spokojnim glasom; spokojen obraz / spokojno morje / spokojna noč; ekspr. mesto je bilo pogreznjeno v spokojno tišino v mestu je bilo zelo tiho, mirno / slišati je bilo spokojne korake enakomerne, umirjene / spokojno dihanje spokójno prisl.: spokojno dihati, spati / v povedni rabi ponoči je spokojno ♪
- spokojíti -ím dov., spokójil (ȋ í) knjiž. pomiriti: prijateljeve besede so ga spokojile; na deželi se je spokojil spokojèn -êna -o: po pogovoru je bil spokojen; spokojena duša ♪
- spokójnost -i ž (ọ̄) knjiž. 1. mirnost: njegova spokojnost vzbuja občudovanje / njen obraz izžareva spokojnost / občutiti v sebi spokojnost / spokojnost dihanja 2. mir, tišina: na pokrajino lega spokojnost ♪
- spokônčiti -im dov. (ó ȏ) knjiž. vzravnati: spokončiti glavo, vrat; vstal je in se spokončil ♪
- spokóren -rna -o prid. (ọ́ ọ̄) nanašajoč se na spokoritev, pokoro: spokorno dejanje; spokorno življenje / imeti spokornega duha / spokorni pas groba, bodičasta, pasu podobna priprava, ki se nosi na koži iz askeze, za pokoro; spokorni psalmi spokórno prisl.: spokorno živeti ♪
- spokoríti se -ím se dov., spokóril se (ȋ í) 1. rel. postati boljši z delanjem pokore: grešnik se spokori; spokoriti se za umor; pred smrtjo se je spokoril 2. ekspr. obžalovati storjeno dejanje in se poboljšati: spoznala je svojo napako in se spokorila; vsi pričakujejo, da se spokorim / preveč se je napil, zdaj se mora spokoriti spokoríti knjiž. povzročiti, da kdo postane pokoren: spokoriti upornike / grožnje ga ne bodo spokorile spokorjèn -êna -o: spokorjen grešnik; vrnil se je spokorjen ♪
- spokórniški -a -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na spokornike ali spokorništvo: spokorniško dejanje; spokorniško življenje / spokorniška obleka / s spokorniškim obrazom je stopil pred očeta ♪
- spokórnost -i ž (ọ́) rel. duševno stanje človeka, ki živi spokorno: postna spokornost / storiti kaj iz spokornosti ♪
- spòl spôla m (ȍ ó) 1. značilnosti, po katerih se bitja delijo na moška in ženska: določiti spol živali; pravice za vse ljudi neglede na spol in narodnost / otrok moškega spola; žival ženskega spola / število udeležencev navesti ločeno po spolu; razvrstiti mladiče po spolu // oseba glede na te značilnosti: odnosi, privlačnost med spoloma / knjiž. lepi spol ženske; šalj. predstavniki močnejšega spola moški; ekspr. nežni spol ženske; mladina obojega spola fantje in dekleta; ekspr. novica je zanimala zlasti ženski spol ženske 2. knjiž. spolni nagon, spolnost: vznemirja ga spol 3. lingv. značilnost samostalniške besede, ki jo navadno kaže končnica pridevniške besede ob njej: določiti samostalniku spol, sklon in število / moški, srednji spol; samostalnik ženskega spola / slovnični spol ● knjiž. odrezati komu spol moški spolni ud ♪
- spôlen -lna -o prid. (ȏ) nanašajoč se na spol: spolni razvoj; spolne razlike; spolna zrelost / spolni nagon; spolni organi rastlin, živali; moški spolni ud; spolna nezmožnost / spolni odnosi; spolna ljubezen; spolna morala, vzgoja ♦ biol. spolni hormoni hormoni, ki usmerjajo razvoj in delovanje spolnih žlez; spolni rod spolno se plodeča generacija pri rastlinah in živalih s prerodom; spolni znaki znaki, pojavi, po katerih se razlikujejo med seboj pripadniki iste vrste glede na spol; moška, ženska spolna celica; spolna žleza del spolnega organa, ki proizvaja spolne celice; spolno razmnoževanje razmnoževanje z oploditvijo; med. spolne bolezni nalezljive bolezni, ki se večinoma prenašajo s spolnimi odnosi spôlno prisl.: spolno dozoreti; spolno hladen; spolno nerazvite samice pri čebelah; spolno nezmožen moški; biti spolno normalen ♦ biol. spolno se razmnoževati ♪
- spoliírati -am dov. in nedov. (ȋ) jur., nekdaj nasilno odvzeti: spoliirati posest ♪
- spolírati -am dov. (ȋ) 1. les. z glajenjem in nanašanjem zaščitnih sredstev narediti površino gladko, bleščečo, z izrazito teksturo: spolirati les / spolirati pohištvo 2. teh. s finim brušenjem, glajenjem narediti površino zelo gladko: spolirati kovino / prelakirati in spolirati avtomobil spolíran -a -o: spolirana površina ♪
- spolitizírati -am dov. (ȋ) vnesti politične elemente, vplive v kaj: spolitizirati šolo / spolitizirati ekonomske probleme spolitizírati se začeti se ukvarjati s politiko: mladi člani društva so se spolitizirali spolitizíran -a -o: spolitizirana družba; ta vprašanja so spolitizirana ♪
- spôlnik -a m (ȏ) lingv. beseda pred samostalniki v nekaterih jezikih, ki navadno označuje spol: spolniki v francoščini / določni, nedoločni spolnik ♪
- spôlnost -i ž (ȏ) 1. značilnosti, ravnanje, izhajajoče iz spolnega nagona: spolnost pri razvitih živalih; razvoj spolnosti / ljubezen in spolnost spolni nagon 2. spolna dejavnost, spolno življenje: spolnost je pogojena z nagonom; zunajzakonska spolnost; problemi spolnosti pri mladini / v filmih, leposlovju je veliko spolnosti ♪
- spolovérec -rca m (ẹ̑) nar. belokranjsko dvospolnik: ta petelin je spoloverec ♪
52.654 52.679 52.704 52.729 52.754 52.779 52.804 52.829 52.854 52.879 
