Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

NA (49.779-49.803)


  1.      samôten  -tna -o prid., samôtnejši (ó) 1. ki okoli sebe, v bližini nima drugih stvari svoje vrste: samoten popotnik; na drevesu se je oglašal samoten ptič; oreh je stal samoten sredi dvorišča; na koncu doline stoji samotna hiša; samotno drevo / ekspr. iz sosednje ulice so se slišali samotni koraki / ekspr. glasovi so postali samotnejši redkejši / samotna kmetija kmetija zlasti v hribovitem svetu, katere zemljišče se v enem kosu razprostira okoli domačije 2. nenaseljen, neposeljen: to so samotni kraji; samotna dolina, okolica; ko so jih izgnali, je ostala hiša samotna / pozimi je park samoten; zavil je v samotno ulico 3. ki je brez družbe, brez povezave z drugimi: počutil se je samotnega; bila je samotna in bolna // nav. ekspr. ki poteka v samoti, osamljenosti: koliko je prejokala v tistih samotnih nočeh; v samotnih urah je mislil na dom; samotno življenje / samotne misli ● ekspr. to je bil najsamotnejši kotiček v parku najbolj oddaljen, odmaknjen; zastar. samotni so šli na pot sami, brez spremstva; ekspr. samoten je taval po mestu sam, brez družbe; knjiž. samotna celica samica; to je samotna pot pot, ki vodi po nenaseljenem, neposeljenem svetu samôtno prisl.: samotno živeti / v povedni rabi po materini smrti je bilo doma samotno ♪
  2.      samótež  -a m (ọ̄) ročni voziček, navadno na dveh kolesih: pred seboj je porival svoj samotež; cize, gare in drugi samoteži ♪
  3.      samótež  tudi samotéž prisl. (ọ̄; ẹ̑) 1. nar. brez vprege, sam: samotež peljati; kmetje so samotež ali z živino vozili seno / izpregel je konje in samotež porinil voz pod kozolec 2. star. brez pomoči, sam: samotež se je naučil brati in pisati / zmeraj se je samotež sprehajal brez družbe, sam ♪
  4.      samótežen  in samotéžen -žna -o prid. (ọ̄; ẹ̑) 1. ki ga premika, pelje človek sam, brez vprege: samotežni voziček; samotežne sani 2. knjiž. ki je, deluje zaradi lastne teže: samotežno kolo / samotežna žičnica gravitacijska žičnica ♪
  5.      samótežnice  tudi samotéžnice -žnic ž mn. (ọ̄; ẹ̑) nar. gorenjsko samotežne sani: peljati seno s planine s samotežnicami ♪
  6.      samótežnik  tudi samotéžnik -a m (ọ̄; ẹ̑) nar. ročni voziček, navadno na dveh kolesih: s težavo je porivala do vrha naložen samotežnik ♪
  7.      samotíja  -e ž (ȋ) knjiž., redko samota: živeti v samotiji ∙ knjiž. hribovske naselbine in samotije samotne kmetije ♪
  8.      samotíšče  -a s (í) zastar. preprosta stavba na samotnem kraju: živeti v samotišču na skalnatem otoku ♪
  9.      samôtnež  -a m (ȏ) ekspr. osamljen človek, samotar: mračen samotnež / v hribih je srečal nekaj samotnežev; pren. prikazal se je mesec, samotnež na nebu ♪
  10.      samôtnica  -e ž (ȏ) 1. ženska oblika od samotnik: zagrenjena samotnica 2. mn., nar. gorenjsko samotežne sani: pripeljati slamo s samotnicami ♪
  11.      samôtnost  -i ž (ó) lastnost, značilnost samotnega: samotnost njegovega doma mu je neprijetna / knjiž. samotnost noči / knjiž. bati se samotnosti samote // knjiž. osamljenost: v družbi se bo najlažje boril proti svoji samotnosti ♪
  12.      sámotolážba  -e ž (ȃ-ȃ) knjiž. tolažba samega sebe: njene besede niso bile le samotolažba, temveč popolna vdanost ♪
  13.      samotŕžen  -žna -o prid. (r̄) zastar. monopolen: velike delniške družbe so imele takrat samotržno pravico ♪
  14.      sámoučênje  -a s (ȃ-é) zastar. pridobivanje (strokovnega) znanja brez šol: opisal je trnovo pot svojega samoučenja ♪
  15.      samoúk  -a m (ȗ) kdor si pridobi (strokovno) znanje brez šol: kot zidar je bil samouk / razstava slikarjev samoukov ♪
  16.      samoúk  -a -o prid. (ȗ ū) ki si pridobi (strokovno) znanje brez šol: izdelki samoukih vaških slikarjev ♪
  17.      samoúkinja  -e ž (ȗ) ženska oblika od samouk: njena šivilja je samoukinja / slikarka samoukinja ♪
  18.      sámouméven  -vna -o prid. (ȃ-ẹ́ ȃ-ẹ̄) razumljiv, umeven sam po sebi: te stvari so preproste in samoumevne; zanj so to samoumevna izhodišča; samoumevno zadovoljstvo zaradi uspeha / knjiž. samoumevna resnica, trditev / redko uro je vzel kot samoumeven dar sámoumévno 1. prislov od samoumeven: njegovo ravnanje jemlje samoumevno 2. nav. ekspr., v povedni rabi izraža podkrepitev trditve: samoumevno je, da sovražniki tudi tem krajem niso prizanesli / elipt. samoumevno, da so nesoglasja med starimi in mladimi pogosta; sam.: to je zame nekaj samoumevnega ♪
  19.      sámoumévnost  -i ž (ȃ-ẹ́) značilnost samoumevnega: niso bili prepričani o samoumevnosti njegovih izhodišč // knjiž. kar je razumljivo, umevno sámo po sebi: tako načelo je bilo takrat samoumevnost; svobodo zahtevajo ti narodi kot samoumevnost / darilo je sprejela z mirno samoumevnostjo ♪
  20.      sámouníčenje  -a s (ȃ-ȋ) uničenje samega sebe: želja po samouničenju / samouničenje človeka / razcepljenost v malem narodu vodi do samouničenja; preprečiti samouničenje človeštva / knjiž. samouničenje morale propad ♪
  21.      sámouničeválen  -lna -o prid. (ȃ-ȃ) nanašajoč se na samouničevanje: samouničevalni nagibi; brezizhodnost položaja ga je vodila k uničevalnim in samouničevalnim dejanjem / to bi bila samouničevalna vojna ♪
  22.      sámoupráva  -e ž (ȃ-ȃ) 1. samostojno upravljanje določenega ozemlja v okviru države: imeti, izgubiti samoupravo / mestna samouprava // knjiž. neodvisnost, samostojnost: samouprava narodov glede jezika, šol 2. samoupravljanje: naša družbena ureditev sloni na samoupravi; občanova pravica do samouprave / samouprava delovnih organizacij ♪
  23.      sámoupráven  -vna -o prid. (ȃ-á) nanašajoč se na samoupravo ali samoupravljanje: a) samoupravno ozemlje / samoupravna enota b) samoupravni odnosi; samoupravne pravice občanov; samoupravna načela; samoupravno odločanje / samoupravni položaj delovnega človeka; samoupravni razvoj naše družbe / samoupravna organizacija; samoupravna ureditev socialistične države / samoupravni splošni akti akti, ki na splošno urejajo družbenogospodarske in druge samoupravne odnose; samoupravni organ oseba ali telo, kateremu je po predpisih, statutu ali z drugim splošnim aktom zaupano neposredno upravljanje; samoupravni sporazum samoupravni splošni akt, s katerim se v skladu z ustavo in zakonom urejajo družbenogospodarski in drugi samoupravni odnosi; samoupravna interesna skupnost skupnost, v kateri delovni ljudje določene dejavnosti in uporabniki te dejavnosti usklajujejo skupne interese; samoupravno dogovarjanje ◊ jur. samoupravna sodišča sodišča, ki se ustanovijo s samoupravnim aktom sámouprávno prisl.: samoupravno odločati; samoupravno urejati medsebojna razmerja ♪
  24.      sámoupravljálen  -lna -o prid. (ȃ-ȃ) knjiž. samoupraven, samoupravljavski: uveljavljanje samoupravljalnih funkcij / samoupravljalni sistem / samoupravljalna družba ♪
  25.      sámouprávljanje  -a s (ȃ-á) samostojno neposredno ali posredno odločanje članov delovne ali kake druge skupnosti pri upravljanju skupnih zadev: uresničevati samoupravljanje; pravica samoupravljanja, do samoupravljanja / socializem temelji na samoupravljanju; socialistično samoupravljanje; samoupravljanje v organizaciji združenega dela, v krajevni skupnosti / delavsko samoupravljanje odločanje članov delovne skupnosti pri upravljanju gospodarske delovne organizacije; družbeno samoupravljanje odločanje članov delovne skupnosti pri upravljanju delovne organizacije; organ samoupravljanja samoupravni organ / samoupravljanje učencev ♦ jur. družbeni pravobranilec samoupravljanja organ družbene skupnosti, ki skrbi za uresničevanje družbenega varstva samoupravnih pravic delovnih ljudi in družbene lastnine; šol. samoupravljanje s temelji marksizma učni predmet, pri katerem se poučujejo osnove samoupravljanja in marksizma ♪

   49.654 49.679 49.704 49.729 49.754 49.779 49.804 49.829 49.854 49.879  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA