Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

NA (4.876-4.900)



  1.      onesnaževáti  -újem nedov.) delati kaj nečisto, umazano, navadno zdravju škodljivo: izpušni plini onesnažujejo zrak
  2.      onesžiti  -im dov.) narediti kaj nečisto, umazano, navadno zdravju škodljivo: onesnažiti vodo, zrak; reke se onesnažijo z odplakami; pri delu si je onesnažil roke umazal onesžen -a -o: onesnažen zrak; onesnažena živila
  3.      oparína  -e ž (í) med. poškodba kože, tkiva zaradi vroče tekočine, pare: dobiti oparine / oparina na roki
  4.      oparjenína  -e ž (í) med. oparina: oparjenine in opekline
  5.      opéčnat  -a -o prid. (ẹ̑) 1. ki je iz opeke: zid je opečnat; opečnata hiša, streha; opečnata tla 2. po barvi podoben opeki: na hrbtu ima ta žival opečnate proge / opečnata barva opéčnato prisl.: opečnato rdeča obleka; opečnato rjava barva
  6.      opekárna  -e ž () obrat, tovarna za izdelovanje opeke: zgraditi opekarno; delavci v opekarni
  7.      opekárnar  -ja m () v nekaterih deželah lastnik opekarne: bogat opekarnar
  8.      opeklína  -e ž (í) poškodba kože, tkiva zaradi ognja, električnega toka, vroče ali jedke tekočine: pri eksploziji je dobil hude opekline; umreti od opeklin / na koži so se napravili mehurji zaradi sončnih opeklin / opekline na roki ♦ med. opeklina prve stopnje
  9.      operacionalizírati  -am dov. in nedov. () knjiž. narediti uporabno, učinkovito v kakem postopku: operacionalizirati spoznanja
  10.      opetjstiti  -im dov.) ekspr. ogoljufati, prevarati: pri kupčiji so ga opetnajstili / opetnajstili so jo za delež
  11.      ópna  -e ž (ọ̄) 1. na obod napeta tanka prožna plast kakega tkiva, ki more nihati: opna se je predrla, raztrgala / opne v ušesih / opna na bobnu // teh. na obod napeta, pritrjena tanka prožna ploščica, ki more nihati: opna v slušalki, zvočniku; kovinska opna 2. tanka plast snovi, skozi katero more pronicati plin, tekočina: pronicanje plina skozi opno 3. knjiž. tapeta, stenska obloga: stena je bila prevlečena s srebrnimi opnami / stenske opne
  12.      ópnast  -a -o prid. (ọ̄) knjiž., redko ki ima opno: prvotno je imel grad opnasta okna
  13.      opojnína  -e ž () knjiž., redko alkoholna pijača: uživati opojnine
  14.      opóna  -e ž (ọ̑) knjiž. tapeta, stenska obloga: salon z modrimi oponami / stenske opone
  15.      oponašálec  -lca [c tudi lc] m () kdor ravna, govori tako, kot ravna, govori kdo drug: nadarjen odrski oponašalec / oponašalec živalskih glasov ♦ zool. oponašalci drozgu podobne ameriške ptice pevke, ki oponašajo glasove drugih ptic, Mimidae
  16.      oponašálka  -e [k tudi lk] ž () ženska oblika od oponašalec: bila je dobra oponašalka
  17.      opošanje  -a s () glagolnik od oponašati: oponašanje govornika; oponašanje zvokov / njegovo oponašanje jih je jezilo
  18.      opošati  -am nedov. () 1. ravnati, govoriti tako, kot ravna, govori kdo drug: otrok rad oponaša (starejše); oponašati govorjenje, kretnje, navade drugih; v oblačenju oponaša sosedo posnema / oponašati ptice / oponašati lajanje psov, rezgetanje konj / ta ptič oponaša druge ptiče // ravnati, govoriti tako, kot ravna, govori kdo drug z namenom smešiti, žaliti ga: vsi se mu posmehujejo in ga oponašajo; oponaša ga, kako jeclja 2. raba peša očitati: oponašati komu hinavščino, malomarnost; oponaša mu, da ni točen; oponašala si je, ker mu ni pomagala / oponaša mu hrano
  19.      opoziciolec  -lca m () publ., v nekaterih državah član opozicijske stranke: boriti se proti opozicionalcem ∙ ekspr. on je večni opozicionalec rad nasprotuje
  20.      opoziciolen  -lna -o prid. () opozicijski: opozicionalni poslanec; opozicionalni tisk / opozicionalna stranka
  21.      opoziciolnost  -i ž () knjiž. nagnjenost k nasprotovanju: znan je po svoji opozicionalnosti
  22.      opraskanína  -e ž (í) med. povrhnja poškodba kože zaradi prask: opraskanina se je ognojila
  23.      opravnína  -e ž () knjiž., redko provizija: dobiti pet odstotkov opravnine
  24.      opresnína  -e ž () star. surova krma, zlasti korenje, krompir, repa: imeti dovolj opresnine
  25.      ordicija  -e ž (á) 1. soba, prostor za pregled bolnikov in za določanje načina zdravljenja: opremiti ordinacijo; iti, stopiti v ordinacijo / specialistična, splošna ordinacija // pregledovanje in določanje načina zdravljenja: po končani ordinaciji je šel v kavarno / danes je imel čez trideset ordinacij / pog. odprl je svojo ordinacijo postal je samostojen zdravnik 2. rel. podelitev kleriškega reda: še nekaj dni je do ordinacije / asistirati pri ordinaciji posvetitvi

   4.751 4.776 4.801 4.826 4.851 4.876 4.901 4.926 4.951 4.976  




Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA