Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
NA (46.804-46.828)
- ratiné -ja m (ẹ̑) tekst. rahlo, debelo blago, kosmateno na licu: obleka iz ratineja ♪
- rating -a [réjt-] m (ẹ̑) šport. število točk, s katerimi se glede na rezultate, dosežene v določenem obdobju, določi moč igralca: dobiti visok rating; ta teniški igralec, šahist je po ratingu na desetem mestu; neskl. pril.: rating lista ♪
- rátio -a [raci-] m (ȃ) knjiž. razum: v njem prevladuje ratio nad čustvom / ratio preprečuje pristop k umetniškemu jedru literarnega dela ♪
- ratíšče -a s (í) nar. vzhodno držaj: ratišče sekire / nasaditi koso na ratišče kosišče ♦ alp. ratišče cepina ♪
- raván -i ž (ȃ) zastar. ravnina: peljati se po ravani ♪
- raván -vní ž (ȃ) knjiž. ravnina: živeti na ravni, v ravni; po ravneh tekoče reke; leteti nizko nad ravnjo; močvirna, travnata ravan / Četena Ravan / ekspr. bojna ravan ● knjiž., redko dvigati življenjsko ravan raven, nivo ♪
- rávbar -ja m (á) nižje pog. ropar, razbojnik: pridružil se je ravbarjem ♦ etn. ravbarji in žandarji otroška igra, pri kateri ena skupina otrok lovi drugo ♪
- rávbarski -a -o prid. (á) nanašajoč se na ravbarje: bali so se ravbarskih tolp / ravbarski napadi ∙ pog. narediti komu ravbarsko lojtrico, ravbarske lojtrice nastaviti komu sklenjene roke, ramena, da nanje stopi in se tako povzpne ♪
- rávbšic -a m (ȃ) nižje pog. divji lovec: ravbšic je nastavil srnam zanko; lovci in ravbšici ♪
- ráven -vní in -vni ž (ā) star., navadno v imenovalniku in tožilniku ednine ravnina: priti s hriba na raven, v raven; na ravneh so se pasle črede krav ♪
- ráven tudi ravèn -vní ž, or. ed. rávnijo tudi ravnjó (á; ǝ̏ ȋ) navadno s prilastkom 1. kar opredeljuje kvalitativno vrednost pojava: dvigati izobrazbeno, kulturno, življenjsko raven prebivalstva; duševna raven učencev; zdrkniti na raven, pod raven povprečnosti; biti na visoki umetniški ravni // kar opredeljuje kvantitativno vrednost pojava: ohraniti raven dohodkov; izvoz je presegel pričakovano raven 2. publ. stopnja v razvrstitvi po položaju, pristojnosti, pomembnosti: razpravljali bodo na vseh ravneh; analize so opravili na ravni občine / konferenca na najvišji ravni konferenca vodilnih oseb, navadno šefov držav ● publ. prehajati z estetske na sociološko raven z estetskega področja na sociološko; publ. biti na ravni biti dober, kvaliteten; publ. pojava sta na isti ravni sta enakovredna; sta istovrstna; publ. biti pod ravnijo biti podpovprečen, nekvaliteten, slab ♪
- ráven stil. raván rávna -o tudi -ó prid. (á ȃ á) 1. ki se ne odklanja, ne izstopa iz osnovne smeri: potegniti ravno črto; stati v ravni vrsti; cesta je ravna, brez ovinkov / ravna drevesa / pred njim se je razprostiral raven svet, travnik; ravne ploskve; tla so popolnoma ravna brez vboklin ali izboklin; morje je bilo ravno kot miza / ravni lasje lasje, ki niso kodrasti, skodrani // ki je tak zaradi svojega namena: raven nož; dleto mora biti ravno // ki ima naravno, pravilno obliko: ima ravne noge; bil je raven kot jelka, sveča / ima grški, raven nos nos v isti črti s čelom 2. zastar. enak, enakovreden: najina položaja sta ravna; ni jima raven / ni ji ravna po lepoti 3. zastar. dosleden, načelen: je vzkipljiv, a raven človek / ima raven značaj 4. zastar. sod, paren: ravne in neravne hišne številke ◊ arhit. ravna streha streha, ki je vodoravna ali nagnjena za manj kot šest stopinj; fiz. ravno zrcalo gladka ravna ploskev, ki odbija vpadajoče valovanje; geom. ravna ploskev ravnina ali del ravnine; jur. sorodniki v ravni črti sorodniki, ki neposredno ali posredno izhajajo drug od drugega; min. ravni prelom prelom, pri katerem je ploskev zaradi enake debeline posameznih zrn ravna, gladka; teh. ravno ozobje ozobje, pri katerem so zobje ravni; ravno steklo; vet. ravna glava glava s čelom in nosnim grebenom v isti ravnini; zool. ravno vretence vretence, ki je spredaj in zadaj ravno rávno tudi ravnó prisl.: ravno se držati, hoditi; ravno potegnjena črta; sam.: hiša stoji na ravnem ♪
- raviól -a m (ọ̑) nav. mn., gastr. izdelek iz rezančnega testa trikotne ali obročaste oblike z nadevom, navadno iz sesekljanega mesa: preliti raviole s paradižnikovo omako; zakuhati raviole v juho ♪
- ravníca -e ž (í) manjši raven svet: pred njim se je razprostirala ravnica; obdelal je vsako ravnico med skalnatimi griči; ustavili so se na ravnici pod vrhom hriba; plodna, travnata ravnica / naplavinska ravnica ♪
- ravník in rávnik -a m (í; ā) 1. knjiž. umišljen krog na zemeljski površini, ki deli zemljo na severno in južno polovico; ekvator: pokrajine ob ravniku; ladja je plula južno od ravnika 2. geogr. ostanek nekdaj uravnanega površja: ob vrhu tega hribovja so vidni ostanki ravnika / kraški ravnik uravnano kraško površje, ki ga lahko razčlenjujejo manjše ali srednje velike kraške kotanje ♪
- ravnílo -a s (í) 1. priprava za delanje, risanje ravnih črt: podčrtati z ravnilom; kovinsko, leseno ravnilo; ravnilo z označenimi centimetri / risati s šestilom in ravnilom ♦ agr. sadilno ravnilo lesena letev za določanje sadilnega mesta sadike; teh. nastavno ravnilo; priložno ravnilo s kratko prečko na koncu, ki se položi ob rob risalne deske 2. star. vzor, vodilo: to mu je postavil za zgled in ravnilo / očetove besede so mu bile življenjsko ravnilo ♪
- ravnínec -nca m (ȋ) kdor živi na ravnini ali je doma z ravnine: ravninci in hribovci ♪
- ravnínica -e ž (í) manjšalnica od ravnina: na ravninici so se pasle krave; travnata ravninica na robu gozda ♪
- ravnínje -a s (ȋ) geom. množica ravnin v prostoru: skupna točka ravnin v ravninju / osno ravninje ravnine, ki potekajo skozi isto premico; središčno ravninje ravnine, ki potekajo skozi isto točko ♪
- ravnínski -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na ravnino: ravninski prebivalci / ravninski gozdovi; ravninske reke / ravninski svet ♦ geom. ravninski lik lik na ravnini; ravninski koordinatni sistem koordinatni sistem za določanje lege točke v ravnini; ravninska geometrija geometrija, ki se ukvarja z ravninskimi tvorbami; planimetrija; ravninska tvorba geometrijska tvorba, katere elementi so vsi na isti ravnini ♪
- ravníški in rávniški -a -o prid. (ȋ; ā) nanašajoč se na ravnik: ravniški del Afrike / rastlinstvo v ravniškem pasu ♪
- rávno prisl. (á) nav. ekspr. 1. izraža odsotnost kakršnekoli omejitve: ravno on je to storil / ravno tisto obleko bom kupil; avtomobil je ustavil ravno pred hišo / ravno tak je kot oče; ravno tako govori kot njegov brat; danes sem ga ravno tam srečal kot včeraj; ravno toliko vem kot ti / v vezniški rabi: siten je, ravno zato ga ne maram; to bo treba natančno razložiti. Ravno tako ni jasno vprašanje rokov / v povedno-prislovni rabi premalo delamo, to je ravno / v medmetni rabi ravno prav, takoj pridem // z oslabljenim pomenom poudarja pomen besede, na katero se veže: ne grem s teboj, ravno nalašč ne; obleka mu je ravno prav; ravno toliko časa imava, da greva v trgovino // navadno v zvezi s še izraža omejitev za uresničitev dejanja: zdaj bo ravno še čas, da prideva na ta vlak; skril se je v travi, tako da se je ravno glava še videla / ravno trideset dinarjev imam še za avtobus samo, le 2. v nikalnih stavkih izraža rahlo omejitev: ravno klical te nisem, pa če si že tu, tudi prav; dež ni ravno potreben; ravno sprti nismo, prav radi se pa nimamo // izraža nezadostno stopnjo: hrana ni ravno dobra; dekle ni ravno lepo; ni ravno najbolj pameten, je pa priden 3. izraža, da se je dejanje zgodilo v najbližji, neposredni preteklosti: vlak je ravno odpeljal / v vezniški rabi zalotili so ga, ravno ko je vdrl v blagajno 4. izraža sočasnost dogajanja v preteklosti ali sedanjosti, gledano s stališča govorečega: ravno odhajal je, ko sem prišel / v vezniški rabi ravno ko je hotel vstopiti, ga je nagovoril neznanec 5. natančno, natanko:
danes je ravno pet let od očetove smrti; ravno tri metre blaga potrebujem za plašč ● ekspr. zakaj naj plačam ravno jaz izraža nezadovoljstvo, očitek; pog. to ravno ne izraža, da trditev sogovornika ni v celoti sprejemljiva; iron. ti se pa ravno spoznaš na te stvari nič se ne spoznaš; ekspr. ravno treba ti je bilo iti v kino izraža nejevoljo, očitek; star. kozarček ti ne bo škodoval, če ga ravno nisi vajen čeprav ♪
- ravno... prvi del zloženk nanašajoč se na raven prid.: ravnočrten, ravnokrilec, ravnostropen, ravnotežje ♪
- ravnočŕten -tna -o prid. (ȓ) 1. nanašajoč se na ravno črto: ravnočrtni vzorci na blagu / ravnočrtni bliski / ravnočrten razvoj dramskega dejanja premočrten 2. knjiž. dosleden, načelen: ravnočrtno gledanje na vzgojo ♪
- ravnodúšen -šna -o prid. (ū ȗ) ki nima, ne kaže zanimanja, zavzetosti za kaj: ravnodušen človek; do teh idej, ljudi je ravnodušen / popolnoma ravnodušen je do teh težav, za te težave ga ne vznemirjajo / pripovedoval je z ravnodušnim glasom; jezile so jo bratove ravnodušne pripombe ∙ ekspr. ni ravnodušen do nje čuti do nje naklonjenost, ljubezen ravnodúšno prisl.: ravnodušno gledati, govoriti ♪
46.679 46.704 46.729 46.754 46.779 46.804 46.829 46.854 46.879 46.904