Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

NA (39.429-39.453)


  1.      pogúzniti se  -em se dov. (ú ȗ) nar. zahodno zdrseti, spustiti se po zadnjici: otrok se je poguznil s peči; pren. s strmine nad cesto se je poguznilo za voz zemlje ♪
  2.      pohába  -e ž (ȃ) 1. glagolnik od pohabiti: pohaba ujetnikov 2. nav. ekspr. trajna telesna okvara: njena pohaba ga ne moti // pohabljen človek: po nesreči je ostal pohaba / kot psovka daj mi že mir, ti pohaba ♪
  3.      pohabítev  -tve ž (ȋ) glagolnik od pohabiti: pohabitev vojakov / nekdaj so obsojali na smrt ali na pohabitev ♪
  4.      pohábiti  -im dov. (á ȃ) povzročiti trajno telesno okvaro: hlod je padel nanj in ga pohabil; ob padcu z drevesa si je pohabil roko; pohabiti se v vojni; pren., ekspr. z razvajanjem sta otroka duševno pohabila // knjiž., nav. ekspr. poškodovati, pokvariti: pohabiti drevo / v pretepu so pohabili skoraj vse stole pohábljen -a -o: od rojstva pohabljeni otroci; ptica s pohabljeno perutnico ♪
  5.      pohábljati  -am nedov. (á) povzročati trajno telesno okvaro: težka bolezen pohablja mnogo otrok; pren., ekspr. s svojim grobim ravnanjem otroka duševno pohablja ♪
  6.      pohábljenka  -e ž (ȃ) pohabljena ženska: grba mlade pohabljenke ♪
  7.      pohábljenost  -i ž (ȃ) lastnost, značilnost pohabljenega: huda pohabljenost; pren., ekspr. duševna pohabljenost ♪
  8.      pohajáč  -a m (á) nav. ekspr. postopač: trg je bil poln pohajačev; lenuhi in pohajači ♪
  9.      pohájanje  -a s (ȃ) glagolnik od pohajati: med pohajanjem po mestu je srečal znanca / pohajanje v šolo ♪
  10.      pohájati  -am nedov. (ȃ) 1. bližati se stanju, ko kaj ni več na razpolago: denar mi že pohaja; živila so začela pohajati / starcu so pohajale moči; ko je to poslušala, ji je pohajal pogum; potrpežljivost mi je začela pohajati 2. nav. ekspr. postopati, pohajkovati: ves dan je samo pohajal; dobre volje je pohajal po mestu / pri nas ne boš pohajal 3. star. (večkrat) hoditi: ob nedeljah je pohajal v družbo; s sedmimi leti je začel pohajati v šolo ● zastar. pogosto je pohajal svoj rojstni kraj hodil, prihajal v svoj rojstni kraj; ekspr. na strmi poti jim je pohajala sapa težko so dihali; zastar. pohaja iz kmečke družine izvira pohajajóč -a -e: pohajajoč po mestu, je srečal prijatelja ♪
  11.      pohajkováč  -a m (á) nav. ekspr. kdor (rad) pohajkuje: na trgu je videval pohajkovače / bil je pohajkovač in lenuh ♪
  12.      pohajkoválec  -lca [u̯c tudi lc] m (ȃ) nav. ekspr. kdor (rad) pohajkuje: skupina nočnih pohajkovalcev / berači in pohajkovalci ♪
  13.      pohajkovánje  tudi pohájkovanje -a s (ȃ; ȃ) glagolnik od pohajkovati: naveličal se je pohajkovanja po trgovinah / ves dan samo pohajkuje ♪
  14.      pohajkováti  -újem tudi pohájkovati -ujem nedov. (á ȗ; ȃ) hoditi brez cilja, namena: celo popoldne je pohajkoval po mestu; vojaki so v skupinah pohajkovali ob obrežju / pohajkoval je od znanca do znanca // nav. ekspr. lenariti: on nikoli ne pohajkuje / pohajkovati v senci ♪
  15.      póhanec  -nca m (ọ́) agr. za zakol namenjen, navadno farmsko gojen piščanec: farma za pohance ♪
  16.      póhanje  -a s (ọ́) 1. glagolnik od pohati: posoda za pohanje / za kosilo je bilo pohanje in solata 2. nar. dolenjsko flancati: skleda pohanja ♪
  17.      pohčérjenka  -e ž (ẹ̑) ženska, ki je posvojena: oženil se je s pohčerjenko znanega umetnika ♪
  18.      pohíšje  -a s (ȋ) zastar. hišna oprema: staro pohišje v gradovih ♪
  19.      pohíštven  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na pohištvo: pohištveni elementi / pohištveni mizar; pohištvena industrija / pohištveno okovje ♦ tekst. pohištvene tkanine tkanine, ki se uporabljajo pri blazinjenju pohištva ♪
  20.      pohíštvo  -a s (ȋ) 1. predmeti, navadno leseni, namenjeni za stanovanjske, delovne prostore: izdelovati, oblikovati pohištvo; kupiti, postaviti, razvrstiti pohištvo; svetlo, temno pohištvo; pohištvo iz hrastovega lesa; pohištvo za jedilnico; razstava pohištva / furnirano, masivno, oblazinjeno pohištvo; kosovno, kuhinjsko pohištvo / pohištvo v spalnici je že staro ♦ obrt. kovinsko pohištvo s kovinskimi nosilnimi deli; ležalno, omarasto, sedežno pohištvo 2. zastar. posestvo, domačija: pohištvo je prepisal na sina // hiša z gospodarskimi poslopji: pohištva so postavljali v breg, da so obvarovali rodovitno zemljo ♪
  21.      pohitéti  -ím dov., pohítel (ẹ́ í) 1. hitro iti, oditi: pohitela je domov; pohiteti nazaj, za kom; pohiteli so po zdravnika; mimo sosedove hiše je zelo pohitel // ekspr. iti sploh: v Beograd bo pohitel z letalom; pohiteli so mu čestitat; pren. njegova misel je večkrat pohitela v rojstni kraj 2. hitro narediti, opraviti kaj: pohiti, se že mudi; delavci so pohiteli, da so še isti dan končali; pohiteti z delom, z odgovorom; z nedoločnikom pohiteti narediti nalogo ● ekspr. vsi sošolci hodijo plesat, je pohitel fant hitro rekel, povedal ♪
  22.      pohladíti  -ím dov., pohládil; pohlajèn (ȋ í) 1. narediti kaj hladno, mrzlo; ohladiti: pohladiti jed / nevihta je precej pohladila ozračje 2. ekspr. pomiriti, zmanjšati: skušal je pohladiti jezo staršev ♪
  23.      pohlèp  -épa m (ȅ ẹ́) strastna želja prisvajati si dobrine: njegov pohlep je zelo velik; ekspr. nepotešljiv pohlep / pohlep po dobičku, slavi, zemlji; to ozemlje vzbuja pohlep sosedov / vzbudil mu je pohlep po znanju ♪
  24.      pohlépen  -pna -o prid., pohlépnejši (ẹ́ ẹ̄) ki čuti, ima strastno željo prisvajati si dobrine: pohlepen človek; bil je pohlepen in gospodovalen / pohlepen po bogastvu, denarju / bil je pohlepen novih vtisov // ki izraža tako željo: pohlepne oči / napravil je pohlepen požirek pohlépno prisl.: pohlepno jesti; pohlepno je strmel vanjo ♪
  25.      pohlépnost  -i ž (ẹ́) lastnost, značilnost pohlepnega: pohlepnost in zavistnost / razjeda ga pohlepnost po bogastvu / pohlepnost njegovega pogleda ♪

   39.304 39.329 39.354 39.379 39.404 39.429 39.454 39.479 39.504 39.529  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA