Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

NA (34.129-34.153)


  1.      odkrívati  -am nedov. (í) 1. odstranjevati z odprtega dela predmet, nameščen nanj: odkrival je lonce in gledal, kaj se kuha; odkrivati vodnjak / odkrivati pokrov // odstranjevati s česa, kar je položeno nanj zlasti zaradi varstva, zaščite: odkrivati gredo; odkrivati tla // s strehe odstranjevati kritino: začeti odkrivati streho 2. z odstranitvijo česa delati kaj vidno: z roko je zakrival in odkrival črke / luščil je omet in počasi odkrival fresko 3. z raziskovanjem, preučevanjem delati znano kaj neznanega: odkrivati nove elemente, zvezde; pri izkopavanju so odkrivali okostja izumrlih živali / odkrivati nove metode // delati znano kaj prikritega, skrivnega: pravočasno odkrivati bolezni; odkrivati mlade talente // delati znano sploh: odkrivati preteklost dežele / odkrivati svojim rojakom bogastvo ruske književnosti 4. delati, da kaj izve kdo drug: ne odkriva rad svojih misli, načrtov 5. ugotavljati, da kje kaj je: v mestu je odkrival eno znamenitost za drugo; z mikroskopom odkrivati bakterije v hrani odkrívati se 1. dajati pokrivalo z glave: zaradi vročine so se dekleta odkrivala / odkrivati se znancem jih z odstranitvijo klobuka z glave pozdravljati 2. ekspr. postajati viden, kazati se: na drugi strani hriba so se nam odkrivale prijazne vasi; pred našimi očmi so se začeli odkrivati vrhovi gor ● ekspr. prej so sleparja hoteli ubiti, zdaj se mu pa odkrivajo izkazujejo mu čast, spoštovanje odkrivajóč -a -e: odkrivajoč prave vzroke, se je čudil ♪
  2.      odkrížati se  -am se dov. (ȋ) znebiti se, otresti se: hitro, težko se ga je odkrižala / odkrižati se dolžnosti, skrbi za koga / ni se mogel odkrižati ljubosumnosti, misli nanjo odkrížati knjiž., redko oprostiti, rešiti: odkrižati koga dajatev ♪
  3.      odkrúšek  -ška m (ȗ) odkrušen drobec, kos: pri plezanju so se mu usipali na glavo odkruški; premogovi odkruški / na vse strani so leteli leseni odkruški iveri; pren., knjiž. natresel jim je nekaj odkruškov iz svojega bogatega življenja // arheol. odkrušen kos prodnika: obdelovanje odkruškov v kameni dobi ♪
  4.      odkrušíti  in odkrúšiti -im, in odkrúšiti -im dov. (ȋ ú; ú ū) s pritiskom, udarcem odstraniti kaj krušljivega, drobljivega: odkrušiti velik kos ometa, skale; kamen se odkruši / vrh gore se je odkrušil / ekspr. odkrušiti košček kruha odlomiti // s pritiskom, udarcem odstraniti del česa krušljivega, drobljivega: granata je odkrušila zid; pri jedi si je odkrušil zob odkrúšen -a -o: odkrušen grušč, kamen ♪
  5.      odkúp  -a m (ȗ) glagolnik od odkupiti: odkup slike / odkup pravic / ponuditi kaj v odkup / ukvarjati se z odkupom in prodajo odkupovanjem // količina odkupljenega: odkup žita narašča; zadovoljiv odkup kmetijskih pridelkov in živine ♪
  6.      odkúpen  -pna -o prid. (ū) nanašajoč se na odkup ali odkupovanje: odkupno poslovanje se je ugodno razvijalo / odkupna mreža; poslovodja odkupne postaje; odkupno podjetje / odkupna cena cena, po kateri odkupnik dobi blago ♦ jur. odkupna pravica izgovorjena pravica prodajalca, da sme prodani predmet znova kupiti; ptt odkupna pošiljka pošiljka, ki jo pošta izroči naslovniku proti plačilu določenega zneska ♪
  7.      odkupíti  in odkúpiti -im dov. (ȋ ú) 1. s plačilom priti do česa, kar je bilo prej last drugega: njeno sliko so odkupili; od soseda je odkupil travnik, ki je mejil na njegovega / odkupiti žito / odkupil mu je vso knjižnico / pridržujejo si pravico odkupiti poslana dela / v tistem času so mesta odkupila pravico kovati denar 2. s plačilom rešiti, osvoboditi: odkupiti ugrabljenega otroka // nekdaj s plačilom doseči prenehanje položaja sužnja, tlačana: odkupiti sužnja; nekateri tlačani so se odkupili / oče ga je odkupil od vojaške službe z odkupnino dosegel, da mu ni bilo treba biti vojak 3. ekspr., navadno z orodnikom dati kaj zaradi storjenega mu slabega, neprimernega dejanja, ravnanja: z darilom se mu je želela odkupiti / odkupiti se z delom odkúpljen -a -o: odkupljeni izdelki; odkupljena zbirka ljudskih pesmi ∙ ekspr. s krvjo, žrtvami odkupljena svoboda pridobljena ♪
  8.      odkúpnik  -a m (ȗ) odkupovalec: s tem so seznanili odkupnike in potrošnike sirov ♪
  9.      odkupováti  -újem nedov. (á ȗ) 1. s plačilom prihajati do česa, kar je bilo prej last drugega: odkupovati razstavljene slike // poklicno se ukvarjati s kupovanjem blaga, stvari od pridelovalcev, rejcev, prinašalcev: odkupovati borovnice, star papir, živino; zadruga odkupuje kmetijske pridelke 2. s plačilom reševati, osvobajati: odkupovati ugrabljene osebe // nekdaj s plačilom dosegati prenehanje položaja sužnja, tlačana: odkupovati sužnje; tlačani so se začeli odkupovati ♪
  10.      odkuríti  in odkúriti -im dov. (ȋ ú) pog., ekspr., navadno v zvezi z jo oditi, zbežati: odkuriti jo skozi okno, v svet; odkuriti hitro, brez slovesa / odkuril jo je s konjem; vlak jo je odkuril proti Dunaju odpeljal ♪
  11.      odlagálen  -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na odlaganje: odlagalno mesto / odlagalna miza, naprava ♪
  12.      odlagalíšče  -a s (í) prostor za odlaganje večjih količin materiala, navadno odvečnega: odvoz odpadkov, starega železa na odlagališče; javno odlagališče; odlagališče (za) smeti / ekspr. tudi morje je odlagališče za odpadke / odlagališče premoga, rude; pren., publ. jezik je odlagališče mnogih ostankov preteklosti ♪
  13.      odláganje  -a s (ȃ) glagolnik od odlagati: odlaganje orodja po končanem delu / odlaganje blaga, materiala / rodovitno prst je ustvaril Nil z naplavljanjem in odlaganjem / odlaganje rešitve / storiti brez odlaganja hitro, takoj ♪
  14.      odlágati  -am nedov. (ȃ) 1. delati, da osebek kaj preneha imeti v roki, na sebi: delavci so odlagali orodje in se preoblačili / vstopil je, ko je odlagal nahrbtnik / počasi je odlagal plašč slačil / ekspr. gozdovi odlagajo pisano obleko 2. delati, da kaj pride z vozila, živali: ustavil je pred hišo in začel odlagati; odlagati naročeno blago // delati, da kaj delno pride z vozila, živali: tovor so pred velikimi klanci odlagali; odlagati in dolagati 3. delati, da kaj pride z določenega mesta drugam: sproti odlagati izdelke; naprava, ki odlaga bale // z nošenjem, vožnjo delati, da kaj kam pride: odlagati pesek za posipanje na določena mesta ob cesti; tukaj ni dovoljeno odlagati smeti / voda odlaga na breg pesek in prod nanaša 4. s svojim delovanjem prenehavati premikati, nositi dalje: voda odlaga najprej debelejše kamenje in nato še pesek 5. prenehavati vztrajati v položaju, kot ga določa samostalnik: odlagati funkcije; glede na svoje zdravstveno stanje odlaga odborniško mesto 6. z glagolskim samostalnikom delati, da se kaj ne opravi ob določenem času: odlagati obisk, poroko; odlagati študij, knjiž. s študijem 7. v zvezi z jajčece, jajce izločati zaradi razmnoževanja: samica odlaga jajčeca poleg nakopičene hrane; želve odlagajo jajca v pesek na obali / odlagati ikre odlagáje: odlagaje plašč, je brundala popevko ♪
  15.      odlahníti  in odláhniti -em, in odláhniti -em dov. (ȋ á; á ā) nar., s smiselnim osebkom v dajalniku odleči: bolniku je odlahnilo / ko jo zagleda, mu vidno odlahne ♪
  16.      odlákan  -a -o prid. (ȃ) knjiž. porasel z dlako: odlakan pes; mladiči še niso odlakani / odlakana stran kožuha ♪
  17.      odlámljati  -am nedov. (á) z lomljenjem odstranjevati: odlamljal je vejice in si z njimi označeval pot // z lomljenjem odstranjevati dele česa: odlamljati slamico; zobje se mu odlamljajo ♪
  18.      odlášanje  -a s (ȃ) glagolnik od odlašati: odlašanje rešitve tega vprašanja je privedlo do neprijetnosti / brez odlašanja opraviti nalogo hitro, takoj ♪
  19.      odlášati  -am nedov. (ȃ) z glagolskim samostalnikom delati, da se kaj ne opravi ob določenem času: odlašati delo, plačilo; odlašati z odhodom / elipt. pojdi, ne odlašaj ∙ preg. kar danes lahko storiš, ne odlašaj na jutri delo opravi čimprej odlašajóč -a -e: odlašajoč prijavo, je zamudil rok ♪
  20.      odléči  -léžem dov., odlézi odlézite; odlégel odlêgla; nam. odléč in odlèč (ẹ́ ẹ̑) 1. s smiselnim osebkom v dajalniku izraža izboljšanje počutja pri slabosti, bolečinah: ko mu je odleglo, je vstal; na svežem zraku mu je odleglo; bolniku je po treh dneh odleglo // izraža občutenje velikega olajšanja zaradi prenehanja česa neprijetnega: odleglo mu je, ko so odšli / redko odleglo ji je od skrbi oddahnila se je 2. nav. 3. os., star. ponehati, popustiti: bolečine so mu odlegle / ko mu je odlegel kašelj, je začel govoriti 3. nar. prenehati nadlegovati: vnovič sem ga nadlegoval in nisem odlegel, dokler ni začel z novo zgodbo o medvedu (F. Finžgar) 4. dov. in nedov. opraviti določen delež dela: hči odleže za deklo; on odleže za dva; stroji veliko odležejo // zadostiti del potrebe po čem: sadje jim dosti odleže ♪
  21.      odlégati  -am nedov. (ẹ̄ ẹ̑) s smiselnim osebkom v dajalniku izraža izboljševanje počutja pri slabosti, bolečinah: odlega mu, ne bo umrl; bolniku polagoma odlega odlégati se nar. napredovati, potekati: oranje se jima je dobro odlegalo ♪
  22.      odlepíti  in odlépiti -im, tudi odlépiti -im dov. (ȋ ẹ́; ẹ́ ẹ̑) narediti, da kaj preneha biti prilepljeno: odlepiti nalepko, znamko; etiketa se je odlepila // narediti, da kaj preneha biti zalepljeno: odlepiti pismo; zavitek se je odlepil odlepíti se in odlépiti se, tudi odlépiti se ekspr. ne biti več na določenem kraju; ločiti se: odlepil se je od ograje in stekel; komaj se je odlepil od stola vstal / bombe so se odlepile od letala začele padati; ladja se je odlepila od pomola odplula; letalo se je odlepilo od tal dvignilo // raziti se, posloviti se: odlepiti se od slabe družbe, organizacije ∙ ekspr. zasledovalci se dva dni niso odlepili od njih so jih zasledovali ♪
  23.      odlépljati  -am nedov. (ẹ́) delati, da kaj preneha biti prilepljeno: odlepljati nalepke, obliže; odlepljati se zaradi slabega lepila / previdno odlepljati povoj z rane // delati, da kaj preneha biti zalepljeno: videla ga je, kako je odlepljal pismo odlépljati se ekspr., navadno v zvezi z od drug za drugim se ločiti: skakalci so se odlepljali od skakalnice / čolni so se odlepljali od obale; galebi so se odlepljali od skal se dvigali, odletavali / dvojice so se odlepljale od skupine, ki se je manjšala ♪
  24.      odlèsk  -éska in -êska tudi odlésk -a m (ȅ ẹ̄, ē; ẹ̑) knjiž. močen odsev: odlesk luči v vodi / na njenem obrazu se vidi odlesk notranjega zadovoljstva odraz, izraz ♪
  25.      odlésti  -lézem dov. (ẹ́ ẹ̑) z lezenjem se oddaljiti: kača je odlezla; mravlja je odlezla k jajčecem / vojaki so previdno odlezli / ekspr. vlak je počasi odlezel odpeljal // ekspr. počasi, navadno tudi s težavo oditi: bolnik je odlezel iz sobe / kadar more, odleze v mesto odide, gre ● nar. po njivah je sneg že odlezel skopnel ♪

   34.004 34.029 34.054 34.079 34.104 34.129 34.154 34.179 34.204 34.229  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA