Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

NA (31.204-31.228)



  1.      nèmóč  -í ž (-ọ̑) stanje človeka, ki mu manjka moči: na obrazu se mu je brala izčrpanost in nemoč; počasna hoja je razodevala njegovo nemoč / knjiž. skrbela jo je otrokova nemoč šibkost, slabotnost / pisateljska, ustvarjalna nemoč; obšel ga je občutek nemoči / ekspr. sedel je v kotu, pogreznjen v obup in nemoč / spolna nemoč nesposobnost za spolne odnose
  2.      nemóč  in némoč ž neskl. (ọ̑; ẹ̑) star., v prislovni rabi, v zvezi čez nemoč zelo, hudo: čez nemoč so hiteli spravljati seno; čez nemoč je ljubezniv / na mizi je bilo čez nemoč pijače veliko, dosti
  3.      nèmočèč  -éča -e prid. (- -ẹ́) fiz., v zvezi nemočeča tekočina tekočina, ki ne omoči stene posode
  4.      nèmôčen  -čna -o prid. (-ó) ki si ne more pomagati: maščevati se nad nemočnimi ranjenci; nemočna žrtev ugrabiteljev / publ. pred nastalim problemom so bili nemočni brez moči ∙ nemočna grožnja grožnja, ki se ne more uresničiti nèmôčno prisl.: nemočno groziti; nemočno je ležal na tleh; roke so ji nemočno ležale v naročju
  5.      nèmôčen  in nèmočán -môčna -o inprid. (- -ó) ki mu manjka moči: nemočen deček / nemočna svetloba
  6.      nèmôčnost  -i ž (-ó) stanje nemočnega človeka: zaradi izčrpanosti in nemočnosti niso mogli iti naprej
  7.      nèmóder  -dra -o prid. (-ọ́) knjiž. ki ni moder, preudaren: nemoder človek, mož / nemodri nauki
  8.      nèmodêren  -rna -o prid. (-ē) ki ni moderen: nemoderni čevlji; nositi nemoderen klobuk / to je nemoderen človek
  9.      nèmodêrnost  -i ž (-é) lastnost, značilnost nemodernega: nemodernost njegove obleke je ni motila / pogovor o modernosti in nemodernosti poezije
  10.      nèmogòč  tudi nèmogóč -óča -e prid. (- -ọ́; -ọ̄ -ọ́) 1. ki ni mogoč: tu je dvom nemogoč; v tistih krajih je življenje skoraj nemogoče / doseči hoče nemogoče cilje; ponovna izdaja knjige je nemogoča; vrnitev je zdaj nemogoča 2. ekspr. ki zaradi svojega vedenja, ravnanja vzbuja nenaklonjenost, odpor: biti nemogoč mož in oče; ta človek je nemogoč; imeti nemogočo ženo 3. ekspr., s širokim pomenskim obsegom slab, neprimeren: ima nemogoč plašč / to je nemogoč izraz; njegovi prevodi so nemogoči; vozil sem po nemogočih cestah / imeti nemogočo pokojnino zelo nizkoekspr. na vse mogoče in nemogoče načine se je trudil, da bi ga pridobil za svoj načrt zelo; ekspr. v tej obleki je nemogoča ta obleka ji ne pristoji nèmogóče 1. prislov od nemogoč: nemogoče se obleči, vesti / v povedni rabi temu človeku ni nič nemogoče 2. v povedni rabi, z nedoločnikom izraža nemožnost a) uresničitve: v takih razmerah je bilo nemogoče delati; nemogoče mi je priti b) da se s predmetom kaj godi, zgodi: nalogo je nemogoče bolje napisati; nemogoče je to stvar dobro urediti 3. v medmetni rabi izraža a) odločno zanikanje: boš prišel jutri? Nemogoče b) presenečenje, začudenje: za knjigo je dobil prvo nagrado. Nemogoče; sam.: nemogoče se mu je zdaj zdelo mogoče; to je nekaj nemogočega
  11.      nèmogóčnost  -i ž (-ọ́) knjiž. 1. kar se ne more uresničiti; nemožnost: ti cilji so nemogočnost; pravljična nemogočnost 2. neprimernost, neumestnost: nemogočnost izraza ● ekspr. naprtili so mu vse mogočnosti in nemogočnosti zelo številne in mnogovrstne stvari; publ. zaplesti kaj do nemogočnosti zelo
  12.      nèmorála  -e ž (-) kar je nasprotno, drugačno od morale: javna nemorala / to je izraz poslovne nemorale / preganjati nemoralo; zavajati v nemoralo
  13.      nèmorálen  -lna -o prid. (-) ki ni moralen: nemoralno dejanje, ravnanje; njegovo življenje je precej nemoralno / širiti nemoralno literaturo; pesmi so razglasili za nemoralne / nemoralen človek nèmorálno prisl.: nemoralno ravnati, živeti
  14.      nèmorálnost  -i ž (-) lastnost, značilnost nemoralnega: očitati komu nemoralnost / nemoralnost takega ravnanja / zagrešil je več nemoralnosti nemoralnih dejanj / zaiti v nemoralnost
  15.      nèmôški  -a -o prid. (-ó) nasproten, drugačen od moškega: fant šibke, nemoške postave / ekspr.: nemoški beg, strah; nemoške solze; postalo ga je sram nemoških čustev / ekspr. neodločen, nemoški odgovor nèmôško prisl.: nemoško se skriti, zbežati
  16.      nemôta  -e ž (ó) knjiž. mir, tišina: v veži ga je pozdravila nemota // nemost: gluhota in nemota
  17.      nèmóten  -a -o prid. (-ọ́) ki ni moten: pri učenju bi bil rad nemoten / nemoten pouk; nemoten razvoj; skrbeti za nemoteno preskrbo z živili; nemotena rast; nemoteno delovanje ◊ jur. nemotena posest; ped. razvojno, vedenjsko nemoten otrok otrok, ki ni oviran v normalni rasti, vzgoji nèmóteno prisl.: nemoteno delati, govoriti; predstava je kljub slabemu vremenu nemoteno potekala; nemoteno uživati
  18.      nèmožàt  -áta -o prid. (- -ā) 1. nav. ekspr. ki ni možat: neodločen in nemožat človek / nemožata poteza / fant nemožate zunanjosti nemoške 2. zastar. neporočen: nemožate ženske nèmožáto prisl.: nemožato govoriti, ravnati, zbežati
  19.      nèmožátost  -i ž (-á) nav. ekspr. lastnost nemožatega človeka: zavedal se je svoje nemožatosti / očitali so mu nemožatost
  20.      nèmóžen  -žna -o prid. (-ọ́ -ọ̄) knjiž. nemogoč: nemožen postopek; nemožne sestavine; vrnitev je še nemožna
  21.      nèmóžnost  -i ž (-ọ́) 1. kar se ne more uresničiti: spoznati nemožnost, da bi bilo drugače; nazor o nemožnosti objektivnega spoznanja 2. kar onemogoča uresničitev česa: možnosti za delo so postale nemožnosti; nemožnost preusmeritve proizvodnje
  22.      némški  -a -o prid. (ẹ́) nanašajoč se na Nemce ali Nemčijo: nemški jezik; nemška književnost / nemški film; nemško-slovenski slovar / nemška klasična filozofija; nemška trgovska mornarica; nemško taborišče / nemški ovčar srednje velik službeni pes z daljšo trdo dlako črne ali sive barvebot. nemški rožmarin okrasna rastlina z rumenimi koški na dolgih pecljih, Santolina chamaecyparissus; nemška detelja lucerna; lov. nemški dolgodlakar rjav ali progast lovski pes z dolgo, valovito dlako; rel. nemški viteški red // med drugo svetovno vojno nanašajoč se na pripadnike oboroženih enot Nemčije: partizani so uničili nemški bunker / nemška okupacija slovenskega ozemlja némško prisl.: govoriti (po) nemško; nemško beroče občinstvo
  23.      nemškováti  -újem nedov.) star. nemčevati, nemčiti: ko je prišel z Dunaja, je rad nemškoval / otroci so morali v šoli nemškovati govoriti nemško nemškujóč -a -e: nemškujoči ljudje
  24.      nemškútar  -ja m () slabš. pripadnik nenemškega naroda, zavzemajoč se za germanizacijo: bil je zagrizen nemškutar
  25.      nemškutáriti  -im nedov.) slabš. vpletati v svoj jezik besede ali značilnosti nemškega jezika: ko se je vrnil iz Nemčije, je zelo nemškutaril / meščanke so v vseh pogledih pridno nemškutarile se zelo navduševale za vse, kar je nemško // govoriti nemško: ni dovolil, da bi se v njegovi hiši nemškutarilo

   31.079 31.104 31.129 31.154 31.179 31.204 31.229 31.254 31.279 31.304  




Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA