Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

NA (24.004-24.028)


  1.      kóckast  -a -o prid. (ọ̑) 1. ki ima obliko kocke: kockast kristal; kockaste zgradbe moderne stanovanjske četrti 2. ki ima navadno večbarvni vzorec v obliki kvadratov: kockast prt / kockasto blago za obleko karirasto / kockast vzorec ♪
  2.      kóckati  -am nedov. (ọ̑) 1. igrati igro (na srečo) s kockami: kocka z bogatim tujcem / ekspr. kockati na srečo / otroci so se vse popoldne kockali // pog. igrati igro (na srečo) sploh: samo pije in kocka 2. tlakovati z (granitnimi) kockami: delavci kockajo še zadnji del cestišča kockajóč -a -e: slika prikazuje kockajoče vojake kóckan -a -o: cesta je skozi vas kockana; kockano cestišče ♪
  3.      kóckovec  -vca m (ọ̑) premog v velikosti od 3 do 6 cm: naročiti dve toni kockovca ♪
  4.      kôcnjast  -a -o prid. (ó) nar., navadno v zvezi s snežinka velik, cunjast: kocnjaste snežinke ♪
  5.      kocnjáti  -ám nedov. (á ȃ) nar., navadno v zvezi s sneg padati v debelih kosmih: proti večeru je sneg že kar kocnjal ♪
  6.      kòč  kôča m (ȍ ó) 1. nar. gorenjsko ograjen prostor v kotu hleva, zlasti za prašiče: zapreti prašičke v koč 2. lov. skrivališče za lovca na tleh, narejeno iz vej: skril se je v koč in čakal na ruševca ♪
  7.      kóča  -e ž (ọ́) 1. gostišče v gorah, zlasti manjše: koča je vse leto oskrbovana; prenočila sta v koči / planinska koča 2. zasilno, občasno prebivališče: sredi gozda si je postavil kočo / drvarska, planšarska, ribiška koča 3. star. majhna, preprosta hiša, bajta: posedati pred kočo; kmečka, lesena koča // zelo majhno posestvo: na koči se težko živi ◊ rib. vlačilna mreža v obliki vreče za lov morskih rib ♪
  8.      kóčar  -ja m (ọ̑) star. bajtar, kajžar: na koncu vasi so živeli kočarji ♪
  9.      kóčarica  -e ž (ọ̑) star. bajtarica, kajžarica: revna kočarica s kopico otrok ♪
  10.      kočaríja  -e ž (ȋ) nar. vzhodno bajtarija: priženil se je na kočarijo ♪
  11.      kóčarski  -a -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na kočarje: izvira iz kočarskega rodu / kočarska bivališča; sam.: poročil se je s kočarsko ♪
  12.      kôček  -čka m (ō) nar. gorenjsko prašiček: kočki so rili po blatu ♪
  13.      kočemájka  -e ž (ȃ) nekdaj daljša, oprijeta ženska jopa iz blaga: oblekla je kočemajko; žametna kočemajka ♪
  14.      kóčevniški  in kočévniški -a -o prid. (ọ̄; ẹ̑) nanašajoč se na kočevnike: kočevniški način življenja / kočevniška ljudstva ♪
  15.      kočévski  -a -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na Kočevarje, Kočevje ali Kočevsko: kočevski gozdovi / kočevski premog / kočevska nemščina nemščina, ki so jo govorili v Kočevju živeči Nemci / Kočevski zbor Zbor odposlancev slovenskega naroda ♪
  16.      kóčica  -e ž (ọ́) manjšalnica od koča: nizka lesena kočica ♪
  17.      kóčič  -a m (ọ̄) zool. rak, ki živi po kleteh, drvarnicah in pod lubjem; navadni prašiček ♪
  18.      kočíja  -e ž (ȋ) udoben, navadno dvovprežen, pokrit voz: sedel je v kočijo; zapreči konje v kočijo; voziti se v veliki, gosposki kočiji / poštna kočija nekdaj za prevoz pošte in potnikov ● ekspr. pav je vozil kočijo hodil s pahljačasto razprtim repom ♪
  19.      kočijáški  -a -o prid. (á) nanašajoč se na kočijaže: kočijaško delo / kočijaški konj kočijski konj ♪
  20.      kočijáž  -a m (á) voznik kočije: kočijaž je pognal konja ♪
  21.      kočíjen  -jna -o (ȋ) pridevnik od kočija: kočijne vzmeti; kočijna vratca ♪
  22.      kočíjica  -e ž (ȋ) nav. ekspr. manjšalnica od kočija: bil je ponosen na svojo novo kočijico ♪
  23.      kočíjnik  -a m (ȋ) knjiž. del kočije, namenjen za potnike: kočijnik se je zazibal / pripeljal se je s poštnim kočijnikom s (poštno) kočijo ♪
  24.      kočíjski  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na kočijo: kočijsko okno / kočijski konj konj, vprežen v kočijo; kočijska vprega ♪
  25.      kóčka  -e ž (ọ́) nar. vzhodno hišica, bajtica: imel je le njivo in napol podrto kočko ♪

   23.879 23.904 23.929 23.954 23.979 24.004 24.029 24.054 24.079 24.104  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA