Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

NA (2.251-2.275)


  1.      naznáčiti  -im dov. (á ȃ) 1. knjiž. na splošno, v obrisih spregovoriti o čem, predstaviti kaj; nakazati: skušala je le naznačiti nekaj dogodkov; v uvodu je naznačil namen srečanja // narediti, predstaviti kaj le v glavnih, osnovnih črtah, potezah: pisatelj je svojega junaka le naznačil 2. knjiž. ukazati, zahtevati, kako naj bo; določiti: naznačiti kraj sestanka / star. naznačili so ga v drug kraj 3. star. dati pismeno naročilo komu, naj plača naslovniku določeni znesek za naročnikov račun; nakazati: naznačili so mu tristo goldinarjev naznáčen -a -o: narahlo naznačen vzorec; priti ob naznačeni uri ♪
  2.      naznanílo  -a s (í) 1. knjiž. sporočilo, obvestilo: dobil je naznanilo, da je sosed umrl / poslali so mu naznanilo za davek / knjižno naznanilo / slišati je bilo hrup bobnov in zvonov v naznanilo njihovega prihoda 2. zastar. spričevalo: vsi so že dobili šolska naznanila ♪
  3.      naznaníti  in naznániti -im dov. (ȋ á ā) 1. narediti, da postane prihod koga vnaprej znan: naznanili so gosta; prosim, naznanite me direktorju najavite / psi so z lajanjem naznanili njihov prihod // vnaprej pokazati, opozoriti na nastop, pojavitev česa: naznaniti nesrečo, nevarnost / temni oblaki so naznanili nevihto; pomlad se je že naznanila 2. sporočiti pristojnemu organu storilca kaznivega dejanja: znanec ga ni naznanil; naznaniti tatu; šel je in se sam naznanil 3. knjiž. sporočiti, povedati: naznaniti imena nastopajočih; naznanil je, da se bo poročil; naznanila mu je, kako se je to končalo naznánjen -a -o: naznanjeni gostje; to je bilo naznanjeno v časopisu ♪
  4.      naznánjati  -am nedov. (á) 1. delati, da postane prihod koga vnaprej znan: naznanjati goste; prijatelji so se mu naznanjali po telefonu / petelini so s petjem naznanjali dan // vnaprej kazati, opozarjati na nastop, pojavitev česa: naznanjati nesrečo, nevarnost / zvon je naznanjal, da nekje gori; svetloba se je naznanjala na obzorju 2. sporočati pristojnemu organu storilce kaznivih dejanj: ni hotel naznanjati ljudi oblastem 3. knjiž. sporočati, obveščati: naznanjam vam veselo novico; v pismu mu naznanja, da je stvar uspela naznanjajóč -a -e: dobil je obvestilo, naznanjajoče dan njihovega prihoda ♪
  5.      naznanjeváti  -újem nedov. (á ȗ) star. 1. naznanjati, napovedovati: naznanjevati goste 2. izpovedovati, izražati: naznanjuje ji svojo ljubezen; naznanjevati svoje misli naznanjujóč -a -e: žvižganje, naznanjujoče njihov prihod ♪
  6.      naznótraj  in na znótraj prisl. (ọ́) knjiž. 1. znotraj, v notranjosti: državo so razdvajala naznotraj družbena nasprotja, napadali pa so jo tudi sovražniki / naznotraj vsa drhti, nazunaj pa je mirna 2. navznoter: naznotraj zapognjena hrbtenica / naznotraj uprt pogled ♪
  7.      nazobáti se  -zóbljem se tudi nazóbati se -am se in -zóbljem se dov. (á ọ́; ọ̄) zadovoljiti svojo potrebo, željo po hrani, zobanju: kokoši so se že nazobale // nav. ekspr. najesti se, navadno česa drobnega: nazobati se češenj, grozdja ● pog., ekspr. v krčmi sta se ga nazobala sta se napila (alkoholne pijače) ♪
  8.      nazóbčati  -am dov. (ọ̄) narediti zobce, zobčke: nazobčati papir nazóbčan -a -o: nazobčana znamka; nazobčano kolesce ♦ bot. nazobčani list ♪
  9.      nazóbčkati  -am dov. (ọ̄) nazobčati: nazobčkati papir, znamke nazóbčkan -a -o: nazobčkan papir ♪
  10.      názor  -ôra m, pod točko b) tudi názora (á ō, á) navadno s prilastkom skupek med seboj povezanih misli, pojmov, sodb a) o svetu, družbi, človeku: njegov nazor temelji na spoštovanju človeškega dostojanstva; braniti, izpovedati svoj nazor, nazore; napredni, plemeniti, zastareli nazori; ekspr. imeti pametne, trezne nazore / fevdalni, meščanski, svobodomiselni nazori / zagovarjal je nazor, da so ljudje enaki, enakopravni b) v zvezi svetovni nazor o temeljnih, splošnih vprašanjih sveta, družbe, človeka: svoj svetovni nazor je zgradil na evolucijski teoriji; idealistični, krščanski, marksistični, materialistični svetovni nazor / znanstveni svetovni nazor c) v zvezi življenjski nazor o vprašanjih konkretnega, vsakdanjega življenja, ravnanja: držati se svojega življenjskega nazora č) v zvezi s področjem kake vede, kakim delom stvarnosti: razložiti, zagovarjati svoj estetski, filozofski, politični nazor; nazor o literaturi, narodu, zgodovini / po svojih nazorih je hegeljanec, marksist; antropocentrizem, etatizem, humanizem in drugi nazori ♪
  11.      nazóren  -rna -o prid., nazórnejši (ọ́ ọ̄) 1. ki vsebuje elemente, ki povečujejo dojemljivost, razumljivost: navesti nazoren primer za svojo trditev; nazorna razlaga; nazorno izražanje, podajanje, pripovedovanje / da bi bil bolj nazoren, si je pomagal s kretnjami ♦ šol. nazorni pouk pouk, pri katerem se učencem stvarno, jasno prikažejo stvari, ki se obravnavajo 2. s čuti zaznaven, resničen, stvaren: nazorna predstava o čem; to je nazorna slika o razvojnih težnjah tovarne / nazorno mišljenje nazórno prisl.: nazorno govoriti o čem; razstava nazorno kaže rast tovarne; nazorno si predstavljati stvari; nazorno izražene misli ♪
  12.      nazórnost  -i ž (ọ́) lastnost, značilnost nazornega: nazornost izražanja, pripovedovanja / nazornost razlage / predstava izgublja svojo nazornost; nazornost metafor je pesnik črpal iz ljudskega pesništva ♪
  13.      nazórski  -a -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na nazor: pesnikova nazorska opredeljenost; nazorske razlike; nazorska struktura študentov / nazorska načela dobe / nazorska skupina; nazorska smer ♪
  14.      nazôvi...  predpona v sestavljenkah (ō) zastar. tako imenovani, laži ...: nazovikritik, nazoviznanstven ♪
  15.      nazúnaj  in na zúnaj prisl. (ú) izraža stanje ali položaj, ki se kaže z zunanje strani: tudi nazunaj sta si zelo podobna; že nazunaj kaže hiša revščino / nazunaj je miren, v sebi pa se komaj premaguje navidez ♪
  16.      nazváti  -zôvem dov., nazvál (á ó) knjiž. nasloviti, nagovoriti: nazval ga je tovariš / nazvati koga po imenu, z imenom poklicati ♪
  17.      nazvèn  [vǝn] prisl. (ǝ̏) knjiž. navzven: telo se boči nazven ♪
  18.      nažágati  -am dov. (ȃ) 1. z žaganjem priti do določene količine česa: nažagal je drva za zimo 2. z žaganjem načeti: nažagati desko, vejo nažágan -a -o: nažagana bruna; nažagana drva ♪
  19.      nažéhtati se  -am se dov. (ẹ̑) pog., slabš. napiti se (alkoholne pijače): nažehtati se vina / v gostilni so se ga nažehtali ♪
  20.      nažéti  -žánjem dov., nam. nažét in nažèt (ẹ́ á) z žetjem priti do določene količine česa, navadno žita: naželi so dovolj pšenice; nažeti travo za zajce ♪
  21.      nažgáti  -žgèm dov., nažgál (á ȅ) 1. prižgati: nažgati cigareto; nažgali so sveče / nažgati pisane lampijone 2. nar. severovzhodno s kuhanjem priti do določene količine česa, navadno žganja: popili so vse žganje, ki so ga nažgali doma 3. ekspr. natepsti, pretepsti: bal se je, da ga oče ne bi nažgal; nažgati koga s palico / pog. nažgati sovražnika premagati ♪
  22.      nažícati  -am dov. (ȋ) žarg. z vztrajnimi prošnjami, prigovarjanjem priti do česa: nažicati cigarete pri prijatelju / nažicati soseda za kruh ♪
  23.      nažíganje  -a s (ȋ) glagolnik od nažigati: nažiganje cigarete ♪
  24.      nažígati  -am nedov. (ȋ ȋ) 1. prižigati: nažigati sveče; možje so si nažigali pipe / nažigati les, trske 2. ekspr. tepsti, pretepati: oče ga je nažigal s palico; nažigati žival z bičem / pog. nažigati po sovražniku streljati ♪
  25.      nažírati  -am nedov. (ȋ ȋ) ekspr. povzročati, da postane kaj deloma poškodovano: stebre že nažira rja; pren. neustrezne delovne razmere so ji nažirale zdravje ♪

   2.126 2.151 2.176 2.201 2.226 2.251 2.276 2.301 2.326 2.351  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA