Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
NA (20.004-20.028) 
- íguman -a m (ȋ) v pravoslavni cerkvi predstojnik samostana: postavili so ga za igumana ♪
- íhaha m neskl. (ȋ) šalj. konj: sosedovi so zaklali ihaha / malokdaj jedo meso, pa še takrat navadno ihaha konjsko meso ♪
- ihnévmon -a m (ẹ̑) zool. zlasti v severni Afriki živeča majhna zver, ki se hrani s kačami, ptiči, Herpestes ichneumon ♪
- íhta -e ž (ȋ) 1. močna, krčevita jeza: lotevala se ga je ihta; ihta ga je minila; ekspr. popadla ga je divja, uničevalna ihta / v ihti kaj narediti, reči; ekspr. z vso ihto je izgovoril te besede 2. ekspr. velika vnema, zagnanost: polotila se ga je delovna ihta; ves je gorel od ihte / z veliko ihto je tolkel po grči 3. močen, krčevit jok: prevelika ihta mu je vzela besedo / v ihti ji je drgetalo telo 4. ekspr. ihtav človek: pusti to ihto / počivaj malo in ne bodi taka ihta / kot nagovor ihta ihtava ♪
- íhtast -a -o prid. (ȋ) ihtav: ihtast človek / nervozne ihtaste kretnje íhtasto prisl.: vrgla je denar na mizo in ihtasto odšla ♪
- íhtati -am nedov. (ȋ) nar. zahodno hlipati: še vedno je stal v kotu in ihtal ♪
- íhtav -a -o prid. (ȋ) ki je v stanju ihte: tako je bil ihtav, da bi vse razbil / to je ihtav človek, otrok / postal je ihtav in nepopustljiv / v nagovoru ihta ihtava // ki izraža, kaže ihto: govoril je z ihtavim glasom; z ihtavo kretnjo ga je odrinil / ihtava naglica, nestrpnost íhtavo prisl.: ihtavo je delal; ihtavo jokati; kaj te briga, je rekla ihtavo ♪
- íhtavost -i ž (ȋ) lastnost, značilnost ihtavega človeka: njegova nerazsodnost in ihtavost / ihtavost kretenj / vsa ihtavost mu je izginila iz glasu ♪
- íhten -tna -o prid. (ȋ) redko ihtav: ta otrok je ihten ♪
- ihtiól -a m (ọ̑) farm. gosta katranasta tekočina, rabljena kot zdravilo proti kožnim boleznim: kupiti ihtiol; natreti, zdraviti z ihtiolom; krema, ki vsebuje ihtiol ♪
- ihtiólen -lna -o (ọ̑) pridevnik od ihtiol: ihtiolno mazilo ♪
- ihtióza -e ž (ọ̑) med. kožna bolezen s čezmernim luščenjem povrhnjice, ribja koža ♪
- ihtiozáver -vra m (á) pal. velika izumrla morska žival, podobna ribi: okostje ihtiozavra ♪
- íhtiti se -im se nedov. (í ȋ) star. zelo se jeziti: smejali so se, on pa se je ihtil; kar naprej se samo ihti ♪
- ihtívost -i ž (í) ihtavost: pri delu se je poznala njegova ihtivost ♪
- ijékavski -a -o prid. (ẹ̄) nanašajoč se na ijekavce ali ijekavščino: ijekavsko narečje ♪
- íjevski -a -o prid. (ȋ) lingv. nanašajoč se na glas i: ijevski samoglasnik / ijevska osnova osnova, ki se je v indoevropščini končevala na -i; ijevska sklanjatev ♪
- íkanje -a s (ȋ) lingv. izgovarjanje glasu i namesto e: ikanje v rovtarskih govorih; akanje, ukanje in ikanje ♪
- íkavski -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na ikavce ali ikavščino: ikavsko narečje ♪
- ikonografíja -e ž (ȋ) um. oblikovne in vsebinske sestavine likovnega dela: po svoji ikonografiji so te slike še romanske / ta prizor je znan v krščanski ikonografiji // veda o tem ♪
- ikonográfski -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na ikonografijo: ikonografski izvor Mrtvaškega plesa v Hrastovljah; ikonografske značilnosti / Kristusovo rojstvo je stara ikonografska snov ikonográfsko prisl.: slika je ikonografsko zanimiva ♪
- ikonoklást -a m (ȃ) zgod. pristaš ikonoklazma: spor med ikonoklasti in njihovimi nasprotniki; pren., knjiž. ta človek je ikonoklast, ki mu lepota nič ne pomeni ♪
- ikonoklástičen -čna -o prid. (á) nanašajoč se na ikonoklaste ali ikonoklazem: ikonoklastični boji / znašel se je v ikonoklastični atmosferi mladih ljudi ♪
- ikonoklázem -zma m (ā) zgod. nazor, gibanje, ki nasprotuje čaščenju nabožnih, svetih podob: bizantinski ikonoklazem 8. in 9. stoletja; protestantski ikonoklazem ♪
- ikonoskóp tudi ikonoskòp -ópa m (ọ̑; ȍ ọ́) rad. snemalna elektronka pri starejših televizijskih kamerah ♪
19.879 19.904 19.929 19.954 19.979 20.004 20.029 20.054 20.079 20.104 
