Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
NA (18.029-18.053) 
- golorít -a -o prid. (ȋ ȋ) ekspr. ki ima golo, nepokrito zadnjico: golorit otrok / golorit amorček nag ♪
- goloróč prisl. (ọ̑) nar. z golimi rokami: Da bi sadežev ne poškodovali z motikami, so rili goloroč po zemlji (Prežihov) ♪
- goloseménka -e ž (ẹ̑) nav. mn., bot. cvetnice, ki nimajo plodnice, Gymnospermae ♪
- golôta -e ž (ó) lastnost, značilnost golega: obsojati goloto; golota telesa / peščena golota puščave / golota prostora ∙ ekspr. spoznal je življenje v vsej njegovi goloti kot v resnici je // kar je golo: velik izrez je kazal precej golote ♪
- golôten -tna -o prid. (ó) zastar. gol: golotne veje / napol golotna ženska ♪
- golovíca -e ž (í) nar. zahodno suha veja: pobirati golovice ♪
- gólsniti -em [u̯s] dov. (ọ́ ọ̑) slabš., navadno z nikalnico spregovoriti, reči: nobene besede ni golsnil / niti golsniti si ni upal // povedati, omeniti: obljubil mu je, da ne bo nikomur golsnil o tem ♪
- gólša -e [u̯š] ž (ọ́) 1. bolezensko povečana žleza ščitnica: golša ji raste; golšo ima; velika golša 2. razširjeni del požiralnika pri pticah in nekaterih žuželkah: nojeva golša; kokoši z velikimi golšami ♪
- gólšarica -e [u̯š] ž (ọ̑) nav. mn., zool. majhne, ploščate sladkovodne ribe z zelo izbočenim spodnjim sprednjim delom telesa, Gasteropelecidae ♪
- gólšec -šca [u̯š] m (ọ̑) bot. rastlina s celimi, nazobčanimi listi in zelenkastimi cveti, Mercurialis: enoletni golšec ♪
- gólšen -šna -o [u̯š] (ọ̄) pridevnik od golša: golšno tkivo ♪
- gólt -a [u̯t] m (ọ̑) ekspr. žrelo, grlo: zinil je, da se mu je videlo v golt; grižljaj se mu je zataknil v goltu ∙ ekspr. vse mu gre v nenasitni golt zelo je lakomen, pohlepen // slabš., redko usta: zaprl mu je golt ◊ anat. prehod iz ustne votline v žrelo ♪
- goltáj -a [u̯t] m (ȃ) star. požirek: goltaj vina ♪
- goltàn -ána [u̯t] m (ȁ á) star. goltanec: zgrabil ga je za goltan ♪
- goltánec -nca [u̯t] m (á) ekspr. sprednji, srednji del vratu; grlo: stiskal ga je za goltanec; zgrabiti koga za goltanec / kost se mu je zataknila v goltancu // slabš., redko usta: zamašiti komu goltanec ● ekspr. nastaviti komu nož na goltanec prisiliti koga k čemu ♪
- góltanje -a [u̯t] s (ọ́) glagolnik od goltati: slišalo se je goltanje pijače / značilno za to bolezen je bljuvanje in boleče goltanje ♪
- góltati -am [u̯t] nedov. (ọ́) 1. nav. ekspr. hitro, hlastno jesti ali piti: bil je zelo lačen, zato je kosilo kar goltal; golta žgance; nenasitno goltati // ekspr. požirati: kar cele kose mesa golta; grlo ga boli in le s težavo golta slino / plamen je goltal papirje / vsak dan golta tablete za živce uživa, jemlje ∙ ekspr. goltal jo je z očmi, s pogledi poželjivo jo je ogledoval 2. ekspr., redko zadrževati, premagovati: goltati gnev, jezo / goltati solze goltáje: goltaje se je zalival z vinom goltajóč -a -e: gledal je v goltajoči plamen ♪
- goltàv -áva -o [u̯t] prid. (ȁ á) star. požrešen: goltav človek / goltav je bil na žganje goltávo prisl.: goltavo jesti ♪
- gólten -tna -o [u̯t] prid. (ọ̑; drugi pomen ọ̄) 1. nanašajoč se na golt: goltna bezgavka / spregovoril je s tihim, goltnim glasom 2. star. požrešen: bil je zelo golten ♪
- góltnež -a [u̯t] m (ọ̑) slabš., redko požrešnež: takšen goltnež je, da bi najraje vse sam pojedel ♪
- góltniti -em [u̯t] dov. (ọ́ ọ̑) ekspr. 1. hitro, sunkovito kaj reči, spregovoriti: ves prestrašen je nekaj goltnil 2. narediti požirek: parkrat je goltnil žganje, pa mu je odleglo ♪
- góltnost -i [u̯t] ž (ọ̄) slabš., redko požrešnost: vsi so ga poznali po njegovi goltnosti ♪
- golžún -a [u̯ž] m (ȗ) nar. primorsko golša (pri perutnini): kokoši z velikimi golžuni ♪
- gomád -i ž (ȃ) star. golazen: iz zemlje je prilezla številna gomad ♪
- gomázen -zni ž (ȃ) star. golazen: nadležna, strupena gomazen; zvija se kot gomazen ♪
17.904 17.929 17.954 17.979 18.004 18.029 18.054 18.079 18.104 18.129 
