Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

NA (17.654-17.678)


  1.      glásbenica  -e ž (ȃ) ženska, ki se ukvarja z glasbo: izredna glasbenica ♪
  2.      glásbenik  -a m (ȃ) kdor se ukvarja z glasbo: ustvarjalni in poustvarjalni glasbeniki; nastop mladih glasbenikov ♪
  3.      glásbenokrítičen  -čna -o prid. (ȃ-í) nanašajoč se na glasbeno kritiko: glasbenokritični poskus / glasbenokritična osebnost ♪
  4.      glásbenopedagóški  -a -o prid. (ȃ-ọ̑) nanašajoč se na glasbeno vzgojo: glasbenopedagoško prizadevanje / glasbenopedagoška literatura ♪
  5.      glásbenoprosvéten  -tna -o prid. (ȃ-ẹ̑) glasbenopedagoški: glasbenoprosvetno delo ♪
  6.      glásbenovzgójen  -jna -o prid. (ȃ-ọ̑) nanašajoč se na glasbeno vzgojo: glasbenovzgojne metode ♪
  7.      glásbenozgodovínski  -a -o prid. (ȃ-ȋ) nanašajoč se na glasbeno zgodovino: glasbenozgodovinski spis ♪
  8.      glasbílo  -a s (í) priprava za proizvajanje tonov: igrati na glasbilo; ljudsko glasbilo; trgovina z glasbili / godala in druga orkestrska glasbila ♪
  9.      glasbo...  prvi del zloženk nanašajoč se na glasbo: glasboslovec, glasbosloven, glasbotvoren ♪
  10.      glásen  -sna -o, stil. glasán glásna -o in -ó, stil. glasèn -snà -ò prid., glasnéjši (á; ȃ á; ǝ̏ ȁ) 1. zelo dobro slišen: pogovor je vedno bolj glasen; zbudi ga glasno petje; pozdravili so ga z glasnim ploskanjem / glasen potok // slišen sploh: glasen jok; glasen pozdrav; pogovor je pretrgal glasen smeh / ekspr. glasni udarci srca 2. ki mnogo, zelo slišno govori: glasni ljudje; težko se je znašel med tako glasnimi gosti; bil je vedno glasnejši in zabavnejši / glasna, razigrana družba; glasna skupina sejmarjev; pren., ekspr. o tej zadevi je bil tisk zelo glasen // knjiž. ki ima močen glas: glasen lovski rog; glasen zvon; glasna piščalka glasnó in glásno prisl.: glasno brati, govoriti; glasno klicati; še glasneje je začel peti; glasno zaloputniti vrata; elipt. nikar tako glasno ∙ imel je navado glasno misliti govoriti sam s seboj; ekspr. to je treba povedati jasno in glasno brez olepševanja in prikrivanja, odločno ♦ muz. glasno označba za jakost izvajanja forte glásni -a -o sam.: vedno je bil med najbolj glasnimi; stopil je k radiu in zavrtel gumb na glasno ♪
  11.      glasílec  -lca [u̯c tudi lc] m (ȋ) knjiž., redko, s prilastkom kdor javno izraža, razširja kako idejo, nazor; glasnik: glasilec novega življenja ♪
  12.      glasílen  -lna -o prid. (ȋ) ki tvori glas: glasilne priprave ♪
  13.      glasílka  -e ž (ȋ) nav. mn., anat. prožna guba sluznice v grlu za tvorjenje glasu: napenjati glasilke; vnetje glasilk / ekspr. ta otrok ima pa dobre glasilke ♪
  14.      glasíti se  -ím se nedov. (ȋ í) knjiž. 1. zlasti pri napovedovanju imeti naslednjo vsebino, biti tak: Pitagorov izrek se glasi: a2 + b2 = c2; moja trditev se glasi; sodba se je glasila: pet let ječe; pismo se je glasilo takole / odgovor se je glasil kratko in ostro / z oslabljenim pomenom: kako se glasi vaš naslov; rezervacija se glasi na vaše ime je 2. s prislovnim določilom biti slišen: od hiše sem se je glasil pridušen, že hripav jok; zamolklo zvonjenje se je glasilo iz daljave; iz sobe se glasi veselo žvenketanje kozarcev / vsepovsod se je glasila pesem glasíti star. razširjati, razglašati: glasiti nove ideje; glasil in poveličeval je njegovo slavo / zastar. glasiti ure biti, udarjati glasèč se -éča -e: zavarovalna polica, glaseča se na očetovo ime ♪
  15.      glaskoválen  -lna -o prid. (ȃ) šol., v zvezi glaskovalna metoda metoda pri pouku branja, po kateri se najprej berejo posamezni glasovi, nato pa vežejo v besedo ♪
  16.      glásnik  -a m (ȃ) zastar. najmanjša akustična enota govorjenega jezika; glas ♪
  17.      glasník  -a m (í) 1. s prilastkom kdor javno izraža, razširja kako idejo, nazor: bil je glasnik idealov takratne mladine; glasnik svobode / težke naloge pesniškega glasnika 2. knjiž. kdor prinaša kako novico ali sporočilo; sel, kurir: vest so poslali po posebnih glasnikih ♪
  18.      glásniški  -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na list Slovenski glasnik: glasniška doba ♪
  19.      glásnost  -i ž (á) 1. lastnost, značilnost glasnega: glasnost pogovora je upadala, začeli so govoriti šepetaje / zaradi glasnosti orkestra pevcev ni bilo slišati 2. jakost slušnega vtisa: glasnost tona; glasnost in barva zvoka; merjenje glasnosti ♪
  20.      glásom  predl. (ȃ) pisar., z rodilnikom na podlagi, po: glasom odredbe je udeležba obvezna ♪
  21.      glasoslóven  -vna -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na glasoslovje: glasoslovni zakoni; glasoslovna pravila ♪
  22.      glasoslóvje  -a s (ọ̑) lingv. nauk o glasovih: glasoslovje in besedotvorje ♪
  23.      glasotvóren  -rna -o prid. (ọ̄) lingv. ki tvori, oblikuje artikulirane glasove: glasotvorne prvine ♪
  24.      glasoválec  -lca [u̯c] m (ȃ) kdor glasuje: za predlog se je izrekla večina glasovalcev ♪
  25.      glasoválen  -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na glasovanje: glasovalna pravica / glasovalne skrinjice so bile polne glasovnic; glasovalni listek glasovnica / publ., nav. slabš. glasovalni stroj vse, kar v zvezi z volitvami, glasovanjem dela kaka skupina za svojo zmago ♪

   17.529 17.554 17.579 17.604 17.629 17.654 17.679 17.704 17.729 17.754  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA