Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
NA (1.751-1.775)
- nasolíti -ím dov., nasólil (ȋ í) posuti, natreti s soljo, navadno zaradi konzerviranja: nasolil je veliko kumaric; meso je razsekal in nato nasolil nasoljèn -êna -o: nasoljene ikre; nasoljeno meso ♪
- nasoljeváti -újem nedov. (á ȗ) posipati, natirati s soljo, navadno zaradi konzerviranja: meso so nasoljevali in prekajevali ♪
- nasónčiti se -im se dov. (ọ́ ọ̑) zadovoljiti svojo potrebo, željo po sončenju: na morju so se nasončili in naplavali ♪
- nasôpsti se -sôpem se dov., nasópel se in nasôpel se nasôpla se (ó) knjiž. nadihati se: stopila je k oknu, da bi se nasopla svežega zraka / nasopsti se dima / redko ustavil se je, da bi se nasopel oddahnil ♪
- naspánčkati se -am se dov. (ȃ) otr. naspati se: no, si se naspančkal ♪
- naspánost -i ž (á) stanje naspanega človeka: naspanost in spočitost ♪
- naspáti se -spím se dov., naspì se naspíte se; naspál se (á í) zadovoljiti svojo potrebo, željo po spanju: ko so se spočili in naspali, so nadaljevali pot; dobro se naspati naspán -a -o: bil je spočit in naspan ♪
- naspéti -spèm dov. (ẹ́ ȅ) 1. knjiž., redko nasuti: naspeti kokošim koruze 2. nar. zgoditi se, pripetiti se: kadar mu je kaj naspelo, se ni razjezil, samo dotaknil se ni ničesar (M. Kranjec) ♪
- nasplòh prisl. (ȍ) 1. izraža splošno veljavnost povedanega: kažipot je nasploh tam, kjer je križišče; otrokom nasploh marsikaj spregledajo / knjige berejo redki in nasploh mlajši; to so nasploh znane besede // izraža približno ocenitev, ocenjevanje: kaj mislite nasploh, načelno o tem / ne poznam ga, samo nasploh vem, da je priljubljen / letošnja letina, nasploh rečeno, zaostaja za lansko 2. izraža veljavnost za celoto v primerjavi z njenimi deli; sploh: pred očmi mu ni posameznik, ampak človek nasploh; govori o gospodarstvu nasploh in še posebej o kmetijstvu / gre za prepoved
zbiranja večjih skupin in nasploh ♪
- naspól [ou̯] prisl. (ọ̑) star. 1. na pol, na polovico: deliti si stroške naspol / njivo imata naspol na spolovini 2. napol, delno: naspol izpita pijača ♪
- nasprótek -tka m (ọ̑) knjiž. kar se v čem bistvenem popolnoma razlikuje od drugega; nasprotje: življenje in smrt sta si nasprotka; v delu je polno nasprotkov / druge osebe v drami so moralni in idejni nasprotek glavnemu junaku ♪
- naspróten -tna -o prid. (ọ̑) 1. ki je, se nahaja tako, da glede na izhodišče na drugem koncu, strani omejuje vmesni prostor: priplavati na nasprotni breg; z nasprotnega hriba so prihajali glasovi; slika visi na nasprotni steni; odšel je skozi nasprotna vrata / prijeti za nasprotni konec palice / pri nasprotni mizi so sedeli sami znanci bližnji, sosednji / zasukati kolo v nasprotno smer; nasprotna stran / pomagati si na nasprotni način / nasprotni gol // ki deluje ravno drugače kot izhodiščni: odbiti nasprotni napad; prestreči nasprotni udarec; nasprotna sila / piha močen nasprotni veter / nasprotni promet; nasprotna vozila 2. ki se v čem bistvenem popolnoma razlikuje od drugega: oče in sin sta nasprotnega značaja; nasprotna ideologija / nasprotna izjava; ekspr. diametralno nasprotna trditev; dobivati nasprotna povelja / nasprotna prizadevanja 3. katerega prizadevanje, delovanje ima z
določenim tekmovalen, nesoglasen, neujemalen odnos: nasprotni igralec; nasprotno moštvo / prestopil je v nasprotni tabor; nasprotna stranka / nasprotna vojska 4. v povedni rabi ki je, nastopa proti delu, mnenju, naziranju drugega: kdo mi je nasproten; izjave prič so si nasprotne; to je nasprotno vsem našim prizadevanjem ● publ. poravnajte račun, v nasprotnem primeru boste plačali zamudne obresti drugače, sicer ◊ bot. nasprotni listi nasproti stoječi pari listov; geom. nasprotni stranici po dve in dve premici četverokotnika, na katerih
so vsa štiri oglišča; jur. nasprotna tožba tožba, ki jo vloži toženec v tekoči pravdi zoper tožnika; mat. nasprotna predznaka plus in minus v odnosu drug do drugega; seštevanje in odštevanje sta nasprotni računski operaciji nasprótno 1. prislov od nasproten: nasprotno delovati; nasprotno usmerjeno gibanje 2. uvaja novo trditev namesto prej zanikane: s to izjavo ni škodil samo sebi, nasprotno, to bo škodilo vsemu kolektivu; izjava ni resnična, nasprotno, zlonamerna je; prosil ga nisem jaz, nasprotno, on mene; sam.: dosegel je ravno nasprotno; prepričal sem
ga o nasprotnem ♪
- naspróti prisl. (ọ̑) 1. izraža usmerjenost h komu ali čemu pri gibanju, navadno s sovražnim namenom: sovražnik gre nasproti; veter piha nasproti; nasproti vozeči avtobus // izraža položaj, ki je glede na izhodišče na drugem koncu vmesnega prostora: ob cesti stoji hiša, nasproti je spomenik; vojski si stojita nasproti ♦ geom. nasproti ležeči stranici 2. star. izraža nasprotovanje, sovražnost: zmeraj dela, ravna bratu nasproti / v povedni rabi: vsi so ti nasproti; to ni resnici prav nič nasproti 3. raba peša uvaja novo trditev
namesto prej zanikane; nasprotno: ne bojim se ga, ravno nasproti, smejem se mu / vsi mu verjamejo, jaz pa sem, nasproti, prepričan, da laže 4. redko naproti: otrok teče očetu nasproti ♪
- naspróti predl. (ọ̑) I. z dajalnikom 1. za izražanje usmerjenosti pri gibanju h komu ali čemu: premakniti stol nasproti peči // za izražanje položaja, ki je glede na izhodišče na drugem koncu vmesnega prostora: stavba stoji nasproti cerkvi; okno nasproti vratom / stanuje meni nasproti 2. za izražanje nasprotovanja, sovražnosti: postavljati nasproti kritikom svojo razlago; znajti se nasproti dvojnemu sovražniku / zločin nasproti narodu proti 3. za izražanje primerjave z drugačnim; v primeri z: padanje cen nasproti decembru; ti si nasproti meni
pritlikavec / razlika nasproti lani je očitna // za izražanje razmerja, navadno čustvenega; do: budnost nasproti takim pojavom; politika Avstrije nasproti Slovencem / neustalj.: sočutje nasproti lačnim; nezaupljiv nasproti vsemu novemu // za izražanje omejitve na navedeno osebo: nasproti meni se je tako izrazil II. raba peša, z rodilnikom za izražanje pomena kakor pod I, 1: postaviti pisalni stroj nasproti okna / stanovati nasproti gostilne ♪
- nasprótje -a s (ọ̑) 1. pojav ali stanje, ko se kaj po bistvenih lastnostih razlikuje od določenega: v njegovih trditvah je precej nasprotij; odpraviti, omiliti nasprotja; izgladil je na prvi pogled veliko nasprotje; v stranki je prišlo do nasprotij; družbena, nacionalna, politična, razredna, socialna nasprotja; nasprotje med besedami in dejanji; nasprotje med mladimi in starimi; nasprotja v izpovedbah prič; knjiž. Indija je dežela nasprotij / priti v nasprotje s predpisi, z
zakonom; to je v nasprotju z logiko, moralo, s prej povedanim; ekspr. to je v kričečem nasprotju z njegovimi težnjami; ravnati v nasprotju s predpisi ♦ soc. enotnost nasprotij načelo, da je trenutno stanje posledica ravnotežja sil v stvareh in pojavih 2. kar se v čem bistvenem popolnoma razlikuje od drugega: njegova zadnja umetniška zbirka je nasprotje prejšnji; nasprotje izrazu dober je slab; tema v Župančičevi poeziji se pojavlja le kot nasprotje luči // ekspr., navadno s prilastkom kdor je od koga po lastnostih, mišljenju popolnoma drugačen: sin je pravo nasprotje očeta; dekle je živo nasprotje svoje družine ● evfem. zaradi meje sta si prišla v nasprotje sta se sprla;
pog., ekspr. tvoja trditev je v direktnem nasprotju s splošnim mnenjem popolnoma nasprotna; publ. v nasprotju s prvo tekmo je naša reprezentanca drugo tekmo izgubila v prvi tekmi je zmagala, drugo pa je izgubila; nasprotja se privlačujejo ♪
- nasprotljívost -i ž (í) knjiž. nagnjenost k nasprotovanju: fantova nasprotljivost in upornost / to je storil iz nasprotljivosti nasprotovanja, kljubovanja ♪
- nasprótnica -e ž (ọ̑) ženska oblika od nasprotnik: vedno je bila njegova nasprotnica ♪
- nasprótnik -a m (ọ̑) 1. kdor komu nasprotuje: biti komu nasprotnik; dolgoletna nasprotnika sta se pobotala; dokazal je nasprotnikom, da ima prav; pri svojem delu ima veliko nasprotnikov; skušal je onemogočiti svojega političnega nasprotnika; nevaren, ekspr. zagrizen nasprotnik; izjava nasprotnika / nasprotnik v vojni sovražnik // z rodilnikom kdor je, nastopa proti čemu: postal je velik nasprotnik alkohola; nasprotnik nemštva, samoodločbe narodov / vlada se je pokazala za nasprotnika revolucionarnih prizadevanj
2. publ. nasprotni igralec, tekmovalec, nasprotno moštvo: nasprotnika sta se sporazumela za remi; naša enajstorica ni bila kos nasprotniku; premagati nasprotnika; boksarja sta si bila v tem boju enakopravna nasprotnika ♪
- nasprótnikov -a -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na nasprotnike: zanikati nasprotnikove trditve / nasprotnikove teroristične akcije ♦ šport. streljati na nasprotnikova vrata ♪
- nasprótniški -a -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na nasprotnike: nasprotniška mnenja, stališča / nasprotniška mornarica ♪
- nasprotnoiménski -a -o prid. (ẹ̑) v zvezah: elektr. nasprotnoimenski električni naboji električni naboji, izmed katerih so eni pozitivni, drugi pa negativni; fiz. nasprotnoimenski magnetni pol južni ali severni magnetni pol v odnosu do drugega ♪
- nasprotnosméren -rna -o prid. (ẹ́ ẹ̄) teh. vzporeden z drugim, a nasprotno usmerjen: nasprotnosmerna električna toka / nasprotnosmerni sili ♪
- nasprótnost -i ž (ọ̑) lastnost, značilnost nasprotnega: nasprotnost interesov, pojavov; nasprotnost stališč / nasprotnosti med naprednimi prizadevanji nasprotja ♪
- nasprotoválec -lca [u̯c tudi lc] m (ȃ) knjiž. nasprotnik: govornik je poskušal prepričati nasprotovalce ♪
- nasprotovánje -a s (ȃ) glagolnik od nasprotovati: nasprotovanje predpisom, predlogom; idejno, politično nasprotovanje / kljub nasprotovanjem nadaljuje začeto delo ♪
1.626 1.651 1.676 1.701 1.726 1.751 1.776 1.801 1.826 1.851