Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

NA (15.104-15.128)


  1.      dvóčŕkje  -a s (ọ̑-ȓ) lingv. črki, ki zaznamujeta en glas: dvočrkje zh v bohoričici zaznamuje glas č ♪
  2.      dvóčŕten  -tna -o prid. (ọ̑-ȓ) muz. nanašajoč se na tone v oktavi nad enočrtno oktavo: dvočrtni g; dvočrtna oktava ♪
  3.      dvódejánka  -e ž (ọ̑-ȃ) gled. igra v dveh dejanjih: napisati, igrati dvodejanko ♪
  4.      dvódélen  -lna -o prid. (ọ̑-ẹ̑) ki ima dva dela: klop ob peči je bila dvodelna; dvodelna obleka; dvodelna skladba / dvodelne kopalke; dvodelna omara; dvodelno okno; dvodelna vrata ♦ friz. dvodelna brada brada z dolgimi, v spodnjem delu v dva pramena razdeljenimi kocinami; muz. dvodelni takt dvodobni takt ♪
  5.      dvódélnost  -i ž (ọ̑-ẹ̑) lastnost, značilnost dvodelnega: dvodelnost obleke / dvodelnost epigrama, soneta; dvodelnost kompozicije, skladbe ♪
  6.      dvódihálka  -e ž (ọ̑-ȃ) nav. mn., zool. sladkovodna riba, ki diha s škrgami in pljuči; pljučarica ♪
  7.      dvódnéven  -vna -o prid. (ọ̑-ẹ̑) 1. ki traja dva dni: dvodneven izlet; dvodnevna stavka 2. star dva dni: dvodnevni piščanci ♪
  8.      dvódôben  -bna -o prid. (ọ̑-ó ọ̑-ō) muz. ki obsega dve dobi: dvodobni takt / polka je dvodoben ples ♪
  9.      dvódómen  -mna -o prid. (ọ̑-ọ̄) 1. ki sestoji iz dveh posvetovalnih ali zakonodajnih teles, domov: dvodomni predstavniški organi; dvodomni parlament 2. bot. ki nima moških in ženskih cvetov na isti rastlini: dvodomna rastlina ♪
  10.      dvódómnost  -i ž (ọ̑-ọ̄) značilnost dvodomnega: dvodomnost parlamentarnega sistema ♦ bot. dvodomnost rastlin ♪
  11.      dvóetážen  -žna -o prid. (ọ̑-ȃ) ki ima dve etaži: dvoetažna zgradba / dvoetažni kamion, vagon ♪
  12.      dvófázen  -zna -o prid. (ọ̑-á) elektr. ki ima dve fazi: dvofazni tok ♪
  13.      dvóglásen  -sna -o prid. (ọ̑-ā) muz. komponiran za dva glasova: dvoglasna melodija, pesem / dvoglasno petje dvóglásno prisl.: dvoglasno peti ♪
  14.      dvóglásnik  -a m (ọ̑-ȃ) lingv. zveza dveh različnih samoglasnikov ali samoglasnika in samoglasniškega glasu kot ena glasovna enota: razvoj dolgih samoglasnikov v dvoglasnike ♪
  15.      dvóglàv  in dvógláv -áva -o prid. (ọ̑-ȁ ọ̑-á; ọ̑-ȃ) ki ima dve glavi: dvoglavo tele / v pravljicah dvoglavi zmaj; pren. dvoglava gora ∙ dvoglavi orel podoba orla z dvema glavama, zlasti v državnih grbih ♦ anat. dvoglava mišica mišica, ki ima na enem koncu dva kraka ♪
  16.      dvogóvor  -a m (ọ̑) 1. pogovor, navadno med dvema osebama: imela sta dolg dvogovor / delo je napisano v obliki dvogovora / dramski, filmski dvogovor 2. izmenjava mnenj med zastopniki različnih stališč z namenom doseči soglasje ali sporazum: ta obisk je začetek konstruktivnega dvogovora med našima državama ♪
  17.      dvóhóden  -dna -o prid. (ọ̑-ọ̑) elektr., navadno v zvezi dvohodna vezava vezava, ki omogoča usmerjanje obeh polovic vala izmeničnega toka: dvohodna vezava ♪
  18.      dvóiménski  -a -o prid. (ọ̑-ẹ̑) 1. mat., v zvezi dvoimensko število količina, ki se izrazi z dvema merskima enotama: zapisati vrednost z dvoimenskim številom 2. biol., v zvezi dvoimensko poimenovanje dvojno poimenovanje ♪
  19.      dvóinpólsôben  -bna -o [u̯s] prid. (ọ̑-ọ̑-ō) v zvezi dvoinpolsobno stanovanje stanovanje, ki ima dve sobi in kabinet: zamenjati dvoinpolsobno stanovanje za trisobno ♪
  20.      dvóizménski  -a -o prid. (ọ̑-ẹ̑) ki poteka v dveh izmenah: dvoizmensko delo / dvoizmenski pouk ♪
  21.      dvój  -a -e štev. (ọ̑) raba peša 1. ki je dveh vrst: na vrtu so dvoji otroci, naši in sosedovi; dvoja človekova narava dvojna 2. pri množinskih samostalnikih izraža število dve: pripeljali so se v dvojih saneh; sam.: v življenju so dvoji: eni, ki dajejo, in drugi, ki sprejemajo; dvojega se bojim; mož in žena sta v dvojem eno ∙ obljubiti in dati je dvoje obljubiti je lahko, obljubo izpolniti težje ♪
  22.      dvojáča  -e ž (á) nekdaj avstrijski novec za dva solda, krajcarja ali vinarja: dati beraču dvojačo; plačati z dvojačo; srebrna, zlata dvojača / vino je bilo po dvojači ♪
  23.      dvójájčen  -čna -o prid. (ọ̑-ā) med., navadno v zvezi dvojajčna dvojčka dvojčka, ki se razvijeta iz dveh istočasno oplojenih jajčec ♪
  24.      dvoják  -a m (á) 1. kar je iz dveh delov: hoja je rasla na dvoje in postala dvojak 2. nekdaj avstrijski novec za dva solda, krajcarja ali vinarja; dvojača: mošnja, polna srebrnih dvojakov 3. ekspr. kdor ima lastnosti, značilnosti nasprotnega spola: moja hči se bo poročila s pravim moškim, ne pa s takim dvojakom ♪
  25.      dvójámboren  -rna -o prid. (ọ̑-ā) ki ima dva jambora: dvojamborna jadrnica ♪

   14.979 15.004 15.029 15.054 15.079 15.104 15.129 15.154 15.179 15.204  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA