Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

NA (14.804-14.828)


  1.      drugoróden  -dna -o prid. (ọ̄) 1. knjiž. ki je drugega rodu, druge narodnosti: priznati jezikovne pravice drugorodnemu prebivalstvu 2. redko drugačen, različen: upoštevati tudi drugorodno, nasprotno mišljenje ♪
  2.      drúgorojèn  -êna -o prid. (ū-ȅ ū-é) ki se rodi drugi po vrsti: drugorojeni otrok ♪
  3.      drúgorojênka  -e ž (ū-é) drugorojena hči: od štirih otrok ji je drugorojenka umrla že v otroških letih ♪
  4.      drugospôlen  -lna -o prid. (ȏ) nanašajoč se na drug, nasprotni spol: drugospolni znaki / drugospolno prijateljstvo ♪
  5.      drúgost  -i ž (ȗ) filoz. kar je nasprotno biti: drugost subjekta ♪
  6.      drugostôpen  -pna -o prid. (ȏ) drugostopenjski: drugostopni državni organ ♪
  7.      drugostôpenjski  -a -o [pǝn] prid. (ȏ) nanašajoč se na drugo, višjo stopnjo: drugostopenjski državni organ ♦ jur. drugostopenjsko sodišče sodišče druge stopnje; šol. učenci drugostopenjskih šol šol druge stopnje ♪
  8.      drugošólec  -lca m (ọ̑) učenec drugega razreda, zlasti na gimnaziji: drugošolci so šli na ekskurzijo ♪
  9.      drugošólka  -e ž (ọ̑) učenka drugega razreda, zlasti na gimnaziji: stanovala je z dvema drugošolkama ♪
  10.      drugôten  -tna -o prid. (ó) 1. ki je po pomembnosti, vrednosti na drugem mestu: literatura je zanj drugotnega pomena; zaslužek je pri njem igral drugotno vlogo 2. ki se pojavi za prvim, glavnim: drugotni učinki atomske eksplozije; drugotni spolni znaki ◊ gozd. drugotni poganjek poganjek, ki zraste iz starega tkiva ♪
  11.      drugovánje  -a s (ȃ) glagolnik od drugovati: drugovanje s Čopom je bilo za Prešerna velikega pomena / pri drugovanju se je med drugom in družico pogosto razvila ljubezen ♪
  12.      drugováti  -újem nedov. (á ȗ) 1. knjiž. biti s kom, da ni sam: večkrat mu je drugoval na straži; drugovati komu v bridkosti; v samoti mu je drugoval njegov zvesti pes / gostu sta drugovali domači dekleti; pren. bila je sama, le misel nanj ji je drugovala // redko biti v tovariških, prijateljskih odnosih: od tistega časa sta neprenehoma drugovala 2. redko biti za druga ali družico: ona je bila nevesta, sestra pa je drugovala / drugoval mu je pri novi maši ♪
  13.      drúgovŕsten  -tna -o prid. (ū-ȓ) ki je po kakovosti, pomembnosti na drugem mestu; drugorazreden: drugovrstna moka // ekspr. slabši, manjvreden: poplava drugovrstne literature / drugovrstna vloga stranska, postranska ♪
  14.      drugovŕsten  -tna -o prid. (ȓ) redko drugačen, različen: drugovrstni pogledi ♪
  15.      drùm  in drúm medm. (ȕ; ȗ) posnema nizek, zamolkel glas pri igranju na glasbilo: drum, drum / drumla drumla drum ♪
  16.      drúmljati  -am nedov. (ȗ) igrati na dromljo; dromljati: znal je zelo lepo drumljati ♪
  17.      drúštven  -a -o prid. (ȗ) nanašajoč se na društvo: društveni odbor; društvena pravila / društveno glasilo / veseli ga društveno delo; med okupacijo je društveno življenje zamrlo // zastar. družaben, zabaven: bil je zelo društven človek / društveno življenje v mestu je bilo živahno ♪
  18.      drúštvenica  -e ž (ȗ) zastar. članica: število društvenic se je znatno povečalo ♪
  19.      drúštvo  -a s (ȗ) 1. organizirana skupina ljudi, ki ima skupne cilje in deluje po določenih pravilih: ustanoviti, razpustiti društvo; pristopiti k društvu; biti, delati v društvu; cerkvena, dijaška, strokovna društva; predsednik društva; občni zbor društva; sprejeti pravila društva / avto-moto društvo; čebelarsko društvo; prostovoljno gasilsko društvo; kulturno-prosvetno društvo; planinsko, telesnovzgojno, turistično društvo; društvo književnikov / Društvo prijateljev mladine ♦ zgod. Društvo narodov po prvi svetovni vojni ustanovljena organizacija večjega števila držav, katere cilj je bil krepiti sodelovanje med narodi in ohraniti mir na svetu 2. zastar. druščina, družba: ni mogel živeti brez veselega društva / potovati v društvu ljubeznivih dam ♪
  20.      drúza  -e ž (ū) min. skupina kristalov, nastala na ravni podlagi; kopuča ♪
  21.      družáben  -bna -o prid. (á ā) 1. nanašajoč se na razvedrilo, zabavo: družabna igra, prireditev / razgibano družabno življenje / uredili so nove družabne prostore / takrat je pokazal svoje družabne spretnosti / prirediti družabni večer gostu na čast ♦ kor. družabni ples ples, namenjen predvsem zabavi // ki je rad med ljudmi in zna zabavati: družaben človek; ni preveč družaben; že od nekdaj je zelo družaben 2. nanašajoč se na medsebojne človeške odnose v določenem okolju, krogu: družabni takt; izpolnjevati družabne obveznosti; oblike družabnega občevanja; družabna pravila // ki živi v kolektivu, v družbi; družben: človek je družabno bitje 3. zastar. družben: razprava o družabnem pomenu dela; v romanu smeši avtor družabni red svoje dobe družábno prisl.: s temi ljudmi je povezan službeno in družabno; domišlja si, da je družabno več vreden kot drugi ♪
  22.      družábnica  -e ž (ȃ) 1. ženska, ki je s kom, da ni sam: stara gospa bi potrebovala družabnico // ženska, ki je s kom, zlasti zaradi zabave: v njej je imel prijetno družabnico; družabnice si izbira med najboljšimi plesalkami / grlica ji je postala ljuba družabnica 2. ženska, ki sodeluje pri podjetju ali gospodarski akciji s kapitalom ali delom: s podjetno družabnico sta odprli modni salon 3. rel. članica Marijine družbe; družbenica: Po opravilu je Ančka med zadnjimi družabnicami zapustila cerkev (F. Finžgar) ♪
  23.      družábnik  -a m (ȃ) 1. kdor je s kom, zlasti zaradi zabave: zanimiv je bil tudi moj drugi družabnik, star podeželski zdravnik; imela je precejšen krog družabnikov; pren. nož je v samotni celici nevaren družabnik // kdor je rad med ljudmi in zna zabavati: ima prijetnega družabnika; on je dober, vesel družabnik 2. kdor sodeluje pri podjetju ali gospodarski akciji s kapitalom ali delom: poiskal si je sposobnega družabnika / v kapitalistični ekonomiki družabnik firme XY ♦ ekon. tihi družabnik kdor vloži kapital v drugo, ne svoje podjetje zaradi udeležbe pri dobičku in izgubi ♪
  24.      družábniški  -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na družabnike ali družabništvo: družabniška pogodba ♪
  25.      družábnost  -i ž (á) lastnost, značilnost družabnega: znan je po svoji družabnosti / gojiti, poživljati družabnost; čut za družabnost / potreba po družabnosti ♪

   14.679 14.704 14.729 14.754 14.779 14.804 14.829 14.854 14.879 14.904  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA