Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

NA (1.429-1.453)


  1.      narávnost  -i ž (á) lastnost, značilnost naravnega: dekoracija vzbuja vtis naravnosti / naravnost interpretacije / zanj sta značilni preprostost in naravnost ♪
  2.      narávnost  prisl. (á) 1. izraža gibanje ali položaj v ravni črti brez odmikanja: naravnost iztegnjena roka; na križišču peljite naravnost, ne na desno ne na levo / gledati, svetiti naravnost v oči // izraža gibanje ali smer po najkrajši poti in brez postankov: iti naravnost domov / ekspr. drveti naravnost v pogubo; stopati naravnost proti cilju // neposredno, direktno: blago dobiva naravnost iz tovarne; pošlji ga naravnost k zdravniku / ekspr. ni mu treba kar naravnost verjeti brez pomišljanja 2. nav. ekspr. brez prikrivanja, odkrito: spregovori z njim naravnost; vprašaj naravnost, zakaj ne mara priti; kar naravnost povej, da se bojiš / naravnost nas v govoru ni imenoval; tega naravnost ne trdim 3. izraža odsotnost kakršnekoli omejitve: otrok je priletel naravnost pod kolesa; zadel ga je naravnost v oko // pog., ekspr. poudarja trditev: bil si naravnost imeniten; to bi bila naravnost sramota // poudarja intenzivnost dejanja; kar: začeli so ga naravnost sovražiti ● redko ni bila naravnost bolna, zdrava pa tudi ne ravno ♪
  3.      narávnosten  -tna -o prid. (á) zastar. 1. neposreden, direkten: naravnosten dotik / imeti naravnostne dokaze / mož je bil naravnosten, odkrit 2. ki vodi naravnost: iti po naravnostni poti ♪
  4.      naravoslóvec  -vca m (ọ̑) strokovnjak za naravoslovje: raziskovanja naravoslovcev ♪
  5.      naravoslóven  -vna -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na proučevanje narave: naravoslovno raziskovanje / naravoslovne vede; naravoslovna znanost ♪
  6.      naravoslóvje  -a s (ọ̑) naravoslovne vede: razvoj naravoslovja / fakulteta za naravoslovje in tehnologijo ♪
  7.      naravoslóvski  -a -o prid. (ọ̑) star. naravosloven: naravoslovsko raziskovanje / naravoslovske vede ♪
  8.      naravovárstven  -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na varstvo narave: naravovarstveni ukrepi / turistični in naravovarstveni delavci ♪
  9.      naravoznánstven  -a -o prid. (ȃ) naravosloven: naravoznanstvena dognanja / naravoznanstvene knjige ♪
  10.      naravoznánstvo  -a s (ȃ) naravoslovje: naravoznanstvo in tehnika ♪
  11.      nárazen  in narázen prisl. (ȃ; ȃ) izraža medsebojno ločenost ali ločevanje, ant. skupaj: držati prste, stopala narazen; potegniti zavese narazen; ob strelu so ljudje skočili narazen; hiši stojita precej narazen ∙ po nazorih sta si daleč narazen njuni nazori so zelo različni; pog. dajati stroj narazen razstavljati ga (na dele); iti narazen pog. suha klada gre nerada narazen se nerada razkolje; ekspr. v mladosti so bili nerazdružljivi, potem pa so šle njihove poti narazen niso več živeli skupaj; niso bili več v prijateljskih odnosih; pog. po dveh letih zakona sta šla narazen sta se razvezala; lesti narazen pog. blago leze narazen postaja vedno tanjše, se na več mestih trga; ekspr. lica mu lezejo narazen od zadovoljstva poteze obraza kažejo, da je zadovoljen; ekspr. posestvo, premoženje leze narazen se manjša, propada; pog. toliko jé, da kar narazen leze se zelo debeli; pog. spraviti pretepače narazen ločiti, razgnati; pog. živeti narazen ločeno ♦ lingv. nekatere prislove pišemo skupaj ali narazen ♪
  12.      narcís  -a m (ȋ) 1. bot. rastlina z dolgimi ozkimi listi in velikimi dišečimi, navadno belimi ali rumenimi cveti, Narcissus: beli, ozkolistni narcis; mnogocvetni narcis vrtna rastlina z manjšimi belimi ali rumenkastimi cveti v socvetju, Narcissus polyanthus 2. knjiž. moški, ki občuduje samega sebe, zlasti svojo lepoto: malomeščanski narcis / ekspr. pesnik ni bil nikoli egocentričen narcis ♪
  13.      narcísa  -e ž (ȋ) rastlina z dolgimi ozkimi listi in velikimi dišečimi, navadno belimi ali rumenimi cveti: trgati narcise; šopek narcis ♪
  14.      narcísen  -sna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na narciso: narcisni vonj / narcisna polja ♪
  15.      narcisízem  -zma m (ȋ) knjiž. občudovanje samega sebe, zlasti svoje lepote: opisovati narcisizem junaka / pisateljski narcisizem ♪
  16.      narcisoíden  -dna -o prid. (ȋ) knjiž. ki občuduje samega sebe, zlasti svojo lepoto: domišljav, narcisoiden moški; je egocentričen in narcisoiden / narcisoiden odnos do življenja ♪
  17.      narcisoídnost  -i ž (ȋ) knjiž. lastnost, značilnost človeka, ki občuduje samega sebe, zlasti svojo lepoto: za njeno zunanjo narcisoidnostjo se skriva egocentričnost / narcisoidnost gledališkega izraza ♪
  18.      narcísovski  -a -o prid. (ȋ) knjiž. tak, kot pri moškem, ki občuduje samega sebe, zlasti svojo lepoto: narcisovska domišljavost, zagledanost vase ♪
  19.      narcístičen  -čna -o prid. (í) knjiž. ki občuduje samega sebe, zlasti svojo lepoto: narcističen človek; narcistično bitje / narcistično čustvo ♪
  20.      narcízem  -zma m (ȋ) knjiž. občudovanje samega sebe, zlasti svoje lepote: mladostni narcizem ♪
  21.      nárda  -e ž (ȃ) knjiž. olje, mazilo iz korenin indijske rastline: vonj narde in galbana ♪
  22.      nardečíti  -ím dov., nardéči in nardêči; nardéčil (ȋ í) prekriti z rdečilom: nardečiti ustnice nardečèn -êna -o: nardečena lica ♪
  23.      narebríčiti  -im dov. (í ȋ) teh. narediti, da ima kaj podolgovate vzboklinice, rebra: narebričiti gladko površino / narebričiti glave vijakov ♪
  24.      narebríti  -ím dov., narébril (ȋ í) narediti, da ima kaj podolgovate vzbokline, rebra: narebriti desko narebrèn -êna -o in narébren -a -o: narebrena lončena posoda ♪
  25.      naréčen  -čna -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na narečje: narečna beseda, oblika; narečne posebnosti / govoril je brez narečnih primesi / narečna razčlenjenost slovenskega jezika naréčno prisl.: narečno obarvan izgovor ♪

   1.304 1.329 1.354 1.379 1.404 1.429 1.454 1.479 1.504 1.529  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA