Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

NA (13.404-13.428)


  1.      diftóng  -a m (ọ̑) lingv. zveza dveh različnih samoglasnikov ali samoglasnika in samoglasniškega glasu kot ena glasovna enota, dvoglasnik: jat je prešel v nekaterih slovenskih dialektih v diftong ♪
  2.      diftóngičen  -čna -o (ọ́) pridevnik od diftong: diftongičen izgovor ♪
  3.      diftongizácija  -e ž (á) lingv. proces, v katerem nastane diftong ♪
  4.      difúzen  -zna -o prid. (ȗ) enakomerno razdeljen, razpršen: difuzna obarvanost cvetnih listov; difuzna svetloba / difuzna razsvetljava; pren. ta duševna napetost se pojavlja v difuznih občutjih ♦ med. difuzno vnetje potrebušnice vnetje, enakomerno razdeljeno po vsej potrebušnici ♪
  5.      difuzêr  -ja m (ȇ) teh. naprava za izluževanje: izluževati sladkor iz sladkorne pese v difuzerju ♪
  6.      difuzíja  -e ž (ȋ) fiz. 1. samodejno prodiranje kake snovi v drugo, pronicanje: difuzija plina skozi opno; pren. difuzija kulture 2. razprševanje svetlobe na drobnih delcih, sipanje: difuzija sončne svetlobe na kapljicah vode v megli ♪
  7.      difuzíjski  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na difuzijo: difuzijski pojav; difuzijska hitrost; difuzijska površina / difuzijska priprava ♪
  8.      difúznost  -i ž (ȗ) lastnost, značilnost difuznega: difuznost svetlobe ♪
  9.      difúzor  -ja m (ȗ) teh. priprava za razprševanje, razpršilec: razprševati z difuzorjem ♦ avt. del vplinjača, v katerem se gorivo meša z zrakom; strojn. stožčast del cevi, v katerem se hitrost tekočine zmanjšuje, tlak pa narašča ♪
  10.      digéste  -gést ž mn. (ẹ̑) jur., v zakonodaji cesarja Justinijana zbrani izvlečki iz del rimskih pravnikov drugega in tretjega stoletja ♪
  11.      digestíven  -vna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na digestijo, prebaven: digestivni trakt / digestivna sredstva sredstva, ki pospešujejo prebavo ♪
  12.      digestórij  -a m (ọ́) kem. omari podoben zastekljen prostor, ki preprečuje širjenje škodljivih plinov, nastalih pri poskusih ♪
  13.      digitálen  -lna -o prid. (ȃ) med. opravljen s prsti, prsten: digitalna preiskava ◊ elektr. digitalni računalnik računalnik, pri katerem so podatki predstavljeni v obliki niza ločenih numeričnih vrednosti ♪
  14.      digitalín  -a m (ȋ) farm. strup iz naprstca, rabljen zlasti kot zdravilo za srce ♪
  15.      diglosíja  -e ž (ȋ) lingv. raba dveh jezikov, zvrsti jezika za različna področja, dvojezičje: diglosija slovenščine in italijanščine v zamejstvu ♪
  16.      digresíja  -e ž (ȋ) knjiž. odmik od glavnega, bistvenega, odstopanje: lirske digresije v tem delu izzvenijo včasih satirično; številne digresije so zgradbi romana v škodo ♪
  17.      díh  -a m (ȋ) 1. enkraten sprejem zraka v pljuča in njegovo iztisnjenje: šteti dihe; to je bil njegov zadnji dih; pogostnost dihov // dihanje: stisnil ga je tako močno, da mu je zastajal dih; pridrževati, zadrževati dih; dolgo je zdržal brez diha 2. iz pljuč iztisnjeni zrak: čutil je njegov dih na obrazu; grela ga je s toplim dihom; pren., ekspr. zjutraj se je videl dih zemlje nad vlažno črnico // knjiž. rahlo pihanje, pihljanje: dih večernih sapic; sveži dih z gora // knjiž., s prilastkom rahlo znamenje prisotnosti, bližine česa: pomladni dih; čutim dih smrti; dih novega časa ● ekspr. nenavadna lepota jim je jemala dih zaradi nenavadne lepote so bili zelo prevzeti; brez diha je čakal, kaj bo zelo napeto; ekspr. do zadnjega diha se je boril do konca življenja, do smrti; knjiž., ekspr. v tem ni niti diha resnice prav nič ♪
  18.      dihálen  -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na dihanje: dihalni organi; dihalne mišice / dihalne motnje / dihalne vaje / v rudnik so se spustili reševalci z dihalnimi aparati ♦ anat. obolenje dihalnih poti ♪
  19.      dihálka  -e [tudi u̯k] ž (ȃ) nav. mn., zastar. škrga: dihati z dihalkami ♪
  20.      dihálnica  -e ž (ȃ) nav. mn., zool. odprtina za sprejemanje zraka pri dihalih žuželk: skozi dihalnice prihaja zrak v zračnice ♪
  21.      dihálnik  -a [tudi u̯n] m (ȃ) geogr. odprtina na kraškem površju, skozi katero se izmenjujeta jamski in zunanji zrak ♪
  22.      dihálo  -a s (á) nav. mn. dihalni organ: dihala in prebavila; dihala vretenčarjev; bolezen dihal ♪
  23.      díhanje  -a s (í) glagolnik od dihati: slišati je bilo težko dihanje; enakomerno, hropeče, pravilno dihanje; dihanje skozi nos, usta / dihanje rastlin / tkanina naj ne ovira dihanja kože stika kože z zrakom; dihanje lesa, usnja prepuščanje zraka in vlage ◊ biol. celično ali notranje dihanje razgrajevanje glukoze v celici s prostim kisikom, pri čemer se sprošča energija; med. globoko dihanje; prsno dihanje pri katerem se širi in oži prsni koš; trebušno dihanje pri katerem se širi in krči trebušna prepona; umetno dihanje umetno dovajanje zraka v pljuča ♪
  24.      díhati  -am stil. díšem nedov. (í ȋ) 1. zajemati zrak v pljuča in ga iz njih iztiskati: bolnik težko diha; dihati skozi nos, usta; enakomerno, globoko, sunkovito dihati; diha kot kovaški meh; bilo ga je tako strah, da si še dihati ni upal / dvoživke dihajo tudi s kožo sprejemajo zrak; ribe dihajo s škrgami / najlonska srajca ne dovoljuje koži, da bi dovolj dihala; les pod linolejem ne more dihati ne pride v stik z zrakom; pren., ekspr. morje je čisto rahlo dihalo v zalivu; zemlja je mirno dihala ∙ evfem. ponesrečenec ne diha več je mrtev // preh. vdihavati: dihati svež gorski zrak; pren. dihati atmosfero novega časa; dihati svobodo // izdihavati: ne dihaj vame 2. z odprtimi usti rahlo iztiskati zrak: dihala si je v roke, da bi jih ogrela; dihati v šipo 3. ekspr. živeti, bivati: vse, kar diha, se veseli pomladi; vsi rodovi so dihali v tem upanju / vedno ga je vleklo v gore, v dolini ni mogel dihati se je slabo, nelagodno počutil; diha le za svoje otroke se jim popolnoma posveča // uspevati, shajati: morali bomo pošteno delati, če bomo hoteli dihati; s tem denarjem bomo za silo že dihali / ozke razmere mu ne pustijo, ne dajo dihati se polno razvijati, delovati 4. ekspr. širiti se, prihajati od kod: iz kleti diha vlaga / z njegovega obraza diha dobrohotnost; ljubezen diha iz vsake vrstice pisma; iz fanta sta dihala zdravje in moč; preh. vsaka njena beseda je dihala neodločnost 5. ekspr. rahlo pihati, pihljati: južni veter diha čez polje; skozi okno diha topel zrak; preh.: gozd diha prijeten hlad; peč diha toploto diháje: bolnik leži težko dihaje dihajóč -a -e: naglo dihajoč je tekla po stopnicah; težko dihajoč bolnik ♪
  25.      dihetáti  -ám nedov. (á ȃ) nar. hitro, na kratko dihati: ali že se je sklonila nekam nad otroka, kakor da bi ga hotela pokriti, in začela .. dihetati in potihoma jokati (I. Potrč) ♪

   13.279 13.304 13.329 13.354 13.379 13.404 13.429 13.454 13.479 13.504  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA