Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Mula (51-75)


  1.      člén  in člèn čléna m (ẹ̑; ȅ ẹ́) 1. del, ki se veže z drugimi v celoto: sestaviti člene; člen verige; vezava členov; pren. vezni člen med preteklostjo in sedanjostjo; to vprašanje je samo člen v verigi problemov 2. oštevilčen odstavek zakona ali določbe: 62. člen ustave določa; 5. člen [čl.] zakona se glasi 3. zastar. členek, sklep: zapestni člen 4. zastar. stopnja sorodstva; koleno: sorodstvo v prvem členu ◊ anat. prstni člen del prsta med dvema sklepoma; bot. člen del stebla med dvema kolencema; elektr. akumulatorski člen osnovna enota akumulatorja; galvanski člen osnovna enota galvanske baterije; lingv. člen beseda pred samostalniki v nekaterih jezikih, ki navadno označuje spol; stavčni člen sintaktična enota v stavku; mat. člen del matematičnega izraza, ki ga od drugih delov ločita znaka + ali -; členi aritmetičnega zaporedja; zool. člen obroček telesa ali nog pri členonožcih in nekaterih črvih ♪
  2.      denáren  -rna -o prid. (ā) 1. nanašajoč se na denar: biti v denarni stiski, zadregi; nobenih denarnih skrbi nima / denarni kapital; denarni kredit; ukvarja se z raznimi denarnimi posli; zbirati denarne prispevke; visoke denarne dajatve; denarna kazen; denarna podpora; dobiti sporočilo o denarni pošiljki / denarni sistem; perspektivna denarna politika / denarni zavod zavod, ki se ukvarja s kreditnimi in plačilnimi posli; denarna nakaznica obrazec, s katerim se nakazuje denar po pošti ali banki ♦ ekon. denarna akumulacija; denarna enota enota, ki je izhodišče pri računanju zneskov; denarno gospodarstvo finance, denarništvo; gospodarstvo, ki uporablja denar kot menjalni pripomoček; denarna sredstva za določen namen potrebni znesek; blagovno-denarni odnosi 2. ekspr. premožen, bogat: to je pa denaren človek; seveda, za denarne ljudi to ni drago / priženil se je k denarni hiši denárno prisl.: tudi denarno ga je podpiral ♪
  3.      dogmatizírati  -am nedov. in dov. (ȋ) knjiž., nav. slabš. dajati čemu značilnosti dogme: svojega nazora nočem dogmatizirati; dogmatizirali so njegovo teorijo dogmatizíran -a -o: program ne sme postati dogmatizirana formula ♪
  4.      dolgocvéten  -tna -o [u̯g] prid. (ẹ̑) bot., v zvezi dolgocvetni jeglič jeglič z dolgo venčno cevjo, rastoč na planinskih tratah, Primula halleri ♪
  5.      dopovedljív  -a -o prid. (ȋ í) ki se da dopovedati: umetnostno doživetje je težko dopovedljivo / nazorna in dopovedljiva formulacija problema dopovedljívo prisl.: govoril je zelo dopovedljivo prepričevalno ♪
  6.      drobížen  -žna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na drobiž: drobižen denar / drobižno delo ◊ bot. drobižna pijavčnica na vlažnih tleh rastoča rastlina s plazečim se steblom in rumenimi cveti, Lysimachia nummularia ♪
  7.      elektrárna  -e ž (ȃ) objekt z napravami za proizvajanje električne energije: nova elektrarna že obratuje; graditi elektrarne; elektrarna na atomski pogon ♦ elektr. kalorična elektrarna termoelektrarna; pretočna elektrarna hidroelektrarna brez večjega akumulacijskega bazena; vodna elektrarna hidroelektrarna ♪
  8.      eléktrokár  -a m (ẹ̑-ȃ) elektr. transportni voziček, ki ga žene energija iz akumulatorjev; akumulatorski voziček ♪
  9.      empíričen  -čna -o prid. (í) ki temelji predvsem na čutnem dojemanju, opazovanju, izkustven: empirična metoda; priti do česa po empirični poti; teoretične in empirične vede; empirično raziskovanje, znanje ◊ filoz. empirična filozofija; kem. empirična formula formula, ki kaže elemente v spojini in njihovo medsebojno razmerje; lingv. empirični sedanjik sedanji čas, ki izraža na izkustvo oprto, na čas nevezano dovršno glagolsko dejanje; izkustveni sedanjik empírično prisl.: empirično dobljeni izsledki; empirično ugotoviti ♪
  10.      enáčba  -e ž (ȃ) mat. zapis, ki sestoji iz dveh, z enačajem povezanih matematičnih izrazov: nastaviti, rešiti enačbo; enačba z eno neznanko; leva, desna stran enačbe / algebrajska ali algebrska enačba v kateri so neznanke in znana števila povezana z znaki za seštevanje, odštevanje in množenje; diferencialna enačba v kateri nastopajo odvodi funkcije; kvadratna enačba z neznankami v drugi potenci; enačba prve stopnje ali linearna enačba z neznankami v prvi potenci ◊ astr. časovna enačba razlika med pravim in povprečnin sončnim časom; kem. enačba kvalitativni in kvantitativni prikaz reakcije s kemijskimi formulami in simboli ♪
  11.      geniálen  -lna -o prid. (ȃ) ki je izvirno ustvarjalen in ima najvišje duševne sposobnosti: genialen človek; genialen iznajditelj, slikar, znanstvenik / ekspr. za kaj takega mu ni treba biti ravno genialen // ki vsebuje, izraža izvirno ustvarjalnost in najvišje duševne sposobnosti: genialna matematična formula; genialna iznajdba; ekspr. to ti je genialna misel; genialno delo / genialna sila geniálno prisl.: hipotezo je pozneje genialno dokazal / iron. znala je genialno zapravljati ♪
  12.      hídrocentrála  -e ž (ȋ-ȃ) elektrarna, ki izkorišča za pogon turbin mehansko energijo vode: jez hidrocentral; sistem hidrocentral z akumulacijskimi jezeri ♪
  13.      hídroelektrárna  -e ž (ȋ-ȃ) elektrarna, ki izkorišča za pogon turbin mehansko energijo vode: hidroelektrarna obratuje ♦ elektr. pretočna hidroelektrarna brez večjega akumulacijskega bazena ♪
  14.      izpolnítev  tudi spolnítev -tve [u̯n] ž (ȋ) glagolnik od izpolniti: doživel je izpolnitev življenjskih idealov; izpolnitev vseh želj / izpolnitev dolžnosti, obveznosti, pogodbe, predpisov / izpolnitev načrta / izpolnitev formularja, vprašalne pole ♪
  15.      izpolnjevánje  tudi spolnjevánje -a [u̯n] s (ȃ) glagolnik od izpolnjevati: izpolnjevanje dolžnosti, obveznosti, predpisov; izpolnjevanje povelj, ukazov; usposobiti delavce za izpolnjevanje nalog / izpolnjevanje letnega načrta / izpolnjevanje formularjev ♪
  16.      izpolnjeváti  -újem tudi spolnjeváti -újem [u̯n] nedov. (á ȗ) 1. delati, da kaj obljubljenega, napovedanega postane stvarnost, dejstvo: izpolnjevati obljube; njegove besede so se začele izpolnjevati / star. božja volja se izpolnjuje nad njim // delati, da kaj zahtevanega, obvezujočega postane stvarnost, dejstvo: izpolnjevati dolžnosti; izpolnjevati ukaze / izpolnjevati normo / izpolnjevati naloge opravljati ∙ publ. kandidati morajo izpolnjevati splošne pogoje razpisa imeti kvalitete, ki se zahtevajo, pričakujejo 2. vpisovati zahtevane podatke, navadno na določena mesta: izpolnjevati formularje, anketne liste / izpolnjevati obrazce s tiskanimi črkami / izpolnjevati rubrike v prijavnici / izpolnjevati volilne listke 3. delati, da prostor ni več prazen: stike kamnov v zidu izpolnjuje samo zemlja / to pohištvo lepo izpolnjuje prostor; pren. šport in glasba izpolnjujeta njegov prosti čas izpolnjujóč tudi spolnjujóč -a -e: izpolnjujoč svojo domovinsko dolžnost, je padel ♪
  17.      izprazníti  in izprázniti -im tudi sprazníti in sprázniti -im dov. (ȋ á) 1. napraviti, da v čem ni več določene stvari, vsebine: izprazniti poštni nabiralnik, posodo, satje; vse žepe je izpraznil, a ključa ni našel; rezervoar se je izpraznil ∙ evfem. ponoči so izpraznili blagajno ukradli denar iz blagajne; ekspr. v mestu so mu kar precej izpraznili denarnico potrošil je precej denarja; ekspr. proti njemu je izpraznil pet strelov izstrelil; ekspr. pred prazniki so ljudje skoraj izpraznili trgovine pokupili skoraj vse blago ♦ elektr. izprazniti akumulator porabiti shranjeno električno energijo // izpiti, popiti: izpraznili so nekaj buteljk vina; izprazniti kozarec na dušek, v dušku 2. izločiti blato, seč: izprazniti črevo, mehur / pog., ekspr. izpraznil se je kar pred vrati opravil potrebo; se izbruhal 3. narediti, da kdo odide, zapusti kak kraj, prostor: izprazniti dvorano, postajo; proti večeru se je mesto izpraznilo / med racijo so izpraznili pol mesta odpeljali, zaprli; do nedelje je treba izprazniti stanovanje oditi iz njega z vsemi premičninami izprazníti se in izprázniti se tudi sprazníti se in sprázniti se postati prost, nezaseden: v podjetju se je izpraznilo nekaj mest; v kratkem se bo izpraznilo mesto tajnika ∙ ekspr., redko zdaj je vrsta na tebi, da se izprazniš rečeš, poveš vse izpráznjen tudi spráznjen -a -o: izpraznjen akumulator; izpraznjena posoda; izpraznjeno službeno mesto ♪
  18.      izpúst  -a m (ȗ) 1. izpustitev: aretiranec čaka na izpust; izpust iz zapora / izpust živine na pašo / izpust odplak, plinov 2. odprtina za izpuščanje česa: plinski avtomat ima lahko več izpustov; izpust za paro; zbiralnik z izpustom v reko ◊ agr. izpust ograjen prostor ob hlevu za izpuščanje živine; grad. izpust objekt pri dolinski pregradi za praznjenje vode iz akumulacijskega jezera; jur. pogojni izpust; lingv. izpust neuporaba jezikovne prvine, ki jo je iz zveze lahko razbrati ♪
  19.      jéglič  -a in jeglìč -íča m (ẹ̑; ȉ í) bot. rastlina z zraščenimi listi v cvetih, ki so posamezni ali v kobulih, Primula: razporeditev listov pri jegličih / brezstebelni jeglič trobentica; kranjski jeglič z vijoličastimi cveti, ki raste po vlažnih skalnih razpokah v Sloveniji, Primula carniolica; lepi jeglič prijetno dišeča, trobentici podobna gorska rastlina z rumenimi cveti, Primula auricula ♪
  20.      jézero  stil. jezéro stil. jezêro -a s (ẹ̑; ẹ̑; ȇ) večja kotanja, napolnjena z vodo, zlasti s sladko: jezero presahne; napraviti jezero z umetno pregrado; reka se izliva v jezero; cesta je speljana ob jezeru; voziti se po jezeru; kopati se v jezeru; čisto, globoko jezero; breg, dno, gladina jezera / akumulacijsko, naravno, umetno jezero; ekspr. dežela tisočerih jezer Finska / Bohinjsko jezero / na tej strani jezero odteka jezerska voda ♦ geogr. ledeniško jezero nastalo na svetu, ki ga je pokrival ledenik; podzemeljsko jezero v kraškem podzemlju; presihajoče jezero; grad. zajezitveno jezero // ekspr., s prilastkom kar je podobno jezeru: iz meglenega jezera so se dvigali vrhovi gora; jezera trave / pesn. Kot ptičje krilo nad temnečim jezerom spomina visi pobočje bele gore sanj (G. Strniša) // knjiž., ekspr., z rodilnikom velika količina, množina: potočila je jezero solz; jezero nadlog ♪
  21.      kapacitéta  -e ž (ẹ̑) 1. sposobnost vsebovati, sprejeti kaj vase, zlasti v večji količini, zmogljivost: imeti kapaciteto; majhna, velika kapaciteta; kapaciteta skladišča je tisoč kubičnih metrov / kapaciteta ceste, pristanišča; kapaciteta ladje nosilnost; pren. umska kapaciteta // sposobnost obrata, tovarne, da naredi, proizvede določeno količino izdelkov: kuhinja je povečala svojo kapaciteto / premogovnik dela s polno kapaciteto 2. mn., publ., navadno s prilastkom vse razpoložljive naprave, sredstva, ki kot celota služijo za opravljanje kake dejavnosti: gostinske, industrijske, predelovalne kapacitete; izkoriščanje, rekonstrukcija obstoječih kapacitet / hotel je oddal vse proste kapacitete 3. ekspr. kdor zelo obvlada kako področje, zlasti znanstveno: on je velika kapaciteta; pri raziskavah sodelujejo same znane kapacitete; kapaciteta za biologijo ◊ elektr. kapaciteta akumulatorja sposobnost akumulatorja, izražena v množini elektrine, ki jo lahko odda; gozd. kapaciteta tal za vodo sposobnost tal, da sprejmejo in zadržijo vodo; med. vitalna kapaciteta pljuč dihalna sposobnost pljuč, izražena v količini zraka, ki se izdihne po najglobljem vdihu ♪
  22.      kapitál  -a m (ȃ) 1. denar, proizvajalna sredstva, finančne naložbe, ki prinašajo dohodek: kapital se obrestuje / nalagati, vlagati kapital v industrijo / denarni kapital / v kapitalistični ekonomiki: državni, privatni kapital; kapital delniške družbe ♦ ekon. kapital vrednost, ki služi za prilaščanje presežne vrednosti z izkoriščanjem mezdnega dela; cirkulirajoči kapital; industrijski kapital kapital, naložen v proizvodna sredstva, industrijo; akumulacija kapitala spreminjanje presežne vrednosti v kapital; izvoz kapitala; uvoz kapitala; fin. bančni kapital denar, vložen v bančne posle, ali sredstva, ki so last banke 2. nav. ekspr. denar, materialne dobrine sploh: potrošil je že precej kapitala; vse življenje si je kopičil kapital / v posestvu ima precejšen kapital // s prilastkom vrednost, vrednota: duhovni, moralni kapital naroda / reke so naš naravni kapital // navadno v povedni rabi izraža veliko količino: ta denar je zanj že kapital / takšno imetje je pravi kapital 3. publ., v kapitalistični ekonomiki lastniki kapitala kot predstavniki gospodarskega, političnega vpliva, moči: domači in tuji kapital; v ozadju volilne kampanje stoji veleindustrijski kapital ♪
  23.      kázen  -zni ž (ȃ) 1. kar je določeno za kršilca kakih norm, zahtev: otrok je bil priden, zato so mu kazen odpustili, preklicali; pog. kazen odsedeti, odslužiti; zaslužila je kazen; mila, stroga kazen; groziti s kaznijo; kazen za tatvino; vzgojni učinek kazni / doma ga je doletela, zadela huda kazen / dati kazen kaznovati; dobiti kazen biti kaznovan / disciplinska, eksemplarična kazen / v prislovni rabi: za kazen bo ostal doma; ekspr. naj bo za kazen, je rekel škodoželjno / ubogal je iz strahu pred kaznijo kaznovanjem // dogovorjena odškodnina za primer neizpolnitve ali nepravilne izpolnitve pogodbe: moral je plačati kazen / publ. zapadel je kazni 2. jur. ukrep proti krivemu in kazensko odgovornemu storilcu kaznivega dejanja, (gospodarskega) prestopka ali prekrška: določiti, odmeriti, predpisati kazen; kazen izreči, izvršiti / kazen nastopiti / obsoditi koga na denarno, zaporno kazen / pogojna kazen pri kateri se izvršitev kazni pogojno odloži; pogojna obsodba; prostostna kazen ali kazen odvzema prostosti pri kateri mora obsojenec prebivati v kazenskem poboljševalnem zavodu; smrtna kazen pri kateri se obsojenec kaznuje s smrtjo; telesna kazen v nekaterih deželah pri kateri se obsojenec kaznuje s telesnim trpljenjem, z izgubo pomembnega organa; kumulativno predpisana kazen pri kateri se obsojenec kaznuje z denarno in zaporno kaznijo; kazen prepovedi opravljanja določenega poklica; kazen zaplembe premoženja ◊ ped. vzgojna kazen; rel. večna kazen večno trpljenje človeka po smrti; šol. pisati kazen zaradi nediscipline prepisovati kak tekst ♪
  24.      koncentrácija  -e ž (á) 1. navadno s prilastkom povečanje količine, množine česa na določenem mestu, območju; osredotočanje, kopičenje: prišlo je do koncentracije industrije v večjih centrih; zbirati podatke o koncentraciji vojaških sil / preprečiti pretirano koncentracijo bogastva koncentriranje / koncentracija oblasti je, se pojavlja v rokah peščice ljudi oblast je koncentrirana / žarg., voj. sovražne koncentracije so se pomikale proti jugu veliko vojakov, vojaških enot // s prislovnim določilom količina, množina česa v zmesi, raztopini: koncentracija soli v Mrtvem morju narašča; že majhna koncentracija ogljikovega monoksida v zraku je nevarna / 80-odstotna koncentracija solne kisline 2. (miselna) zbranost, osredotočenost: to delo zahteva precejšnjo koncentracijo; koncentracija med poukom; zmožnost popolne koncentracije / miselna koncentracija ◊ ekon. koncentracija kapitala večanje kapitala z akumulacijo, centralizacijo; količina kapitala, s katero kdo razpolaga ♪
  25.      kônčen  -čna -o prid. (ó) nanašajoč se na konec: a) zaupali so jim končno redakcijo zakona; opraviti morajo še končna montažna dela; končno oblikovanje predmeta b) končni rezultat, uspeh; končni sklep zasedanja / sporočili so končni vrstni red / končni cilj / dati stvari končno obliko, podobo / sedanja formulacija je končna dokončna / končni izdelki, proizvodi izdelki, proizvodi za neposredno uporabo c) najbolj je uspel končni prizor; končni samoglasnik v besedi / končni del kosti / izstopiti mora na končni postaji ● knjiž. prostor ni omejen, je pa končen se konča; publ. v končni konsekvenci vpliva to tudi na tržišče končno, nazadnje ◊ fiz. končna hitrost hitrost telesa ob koncu opazovanja; mat. končno zaporedje zaporedje, ki ima omejeno število členov; ptt končna telefonska centrala telefonska centrala v medkrajevnem telefonskem omrežju, na katero so neposredno priključene krajevne centrale; šol. končna ocena; končno spričevalo spričevalo, ki ga dobi učenec, dijak po končanem šolanju na ustrezni stopnji kônčno prisl.: končno pojmovane stvari ♦ lingv. končno dovršni glagol dovršni glagol, ki izraža konec dejanja kônčni -a -o sam.: končni naj stopi naprej; pojmovanje končnega in neskončnega; prim. končno ♪

   1 26 51 76 101 126  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA