Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Mula (101-125)


  1.      polnílnica  -e [ou̯] ž (ȋ) 1. prostor, obrat za polnjenje: delati v polnilnici; vodja polnilnice / akumulatorska polnilnica; polnilnica jeklenk; polnilnica mleka 2. teh. polnilnik: polnilnica se je pokvarila ♪
  2.      polnílnik  -a [ou̯] m (ȋ) teh. stroj za polnjenje: polnilnik je pokvarjen; mešalnik in polnilnik ♦ elektr. naprava, ki proizvaja električno energijo v taki obliki ali jo pretvarja v tako obliko, da se z njo lahko polni akumulator ♪
  3.      polnítev  -tve [u̯n] ž (ȋ) 1. glagolnik od polniti: končati polnitev / polnitev vina v steklenice / polnitev akumulatorja 2. redko polnilo: odstraniti polnitev ♦ elektr. žarnica s plinsko polnitvijo žarnica, katere žarilna nitka je v plinu; voj. dimna polnitev snov v izstrelku, ki po eksploziji daje velike količine dima za maskiranje; eksplozivna polnitev snov v izstrelku, ki pri aktiviranju povzroči eksplozijo izstrelka; pogonska polnitev snov v izstrelku za poganjanje ♪
  4.      polníti  in pólniti -im [u̯n] nedov. (ȋ ọ́) 1. dajati v kaj v tolikšni meri, da postaja polno: polniti blazine s perjem, volno; polniti jeklenke s plinom; ekspr. pridno je polnil kozarce nalival / voda je vedno bolj polnila kotanjo; spustili so zapornice in ribnik se je začel polniti / polniti cement v vreče dajati; polniti vino v steklenice natakati // delati, da prihaja kaj kam: polniti ladjo s tovorom / polniti puško, top nabijati // gastr. delati, pripravljati jed z nadevom; nadevati: polniti paprike / polniti klobase z rižem in drobovino 2. povzročati, da postaja kak kraj, prostor poln, zaseden: gledalci so začeli polniti dvorano; trg se je začel polniti / ta film že dolgo polni naše kinematografe 3. nav. ekspr. biti, obstajati kje v veliki meri, z veliko intenzivnostjo: sobo je polnil dim cigaret; klici na pomoč so polnili večerni zrak / vrišč ji je polnil glavo, ušesa // z oslabljenim pomenom izraža stanje, kot ga določa osebek: dvorano je polnila tišina / dušo mu je polnila žalost / strast ga je polnila z nestrpnostjo ga je delala nestrpnega; pogled na prizor ga je polnil z gnusom ga je navdajal 4. ekspr., redko dajati čemu vsebino, smisel: delo mu polni življenje / otroku polnijo dneve zelo preproste stvari mu jih bogatijo, delajo kratkočasne ● ekspr. ta igralka polni blagajne kinematografov zaradi njene priljubljenosti kinematografska podjetja dobro zaslužijo; ekspr. s čudnimi teorijami jim polnijo glave, ušesa čudne teorije jim pripovedujejo, vsiljujejo; ekspr. urednik je skoraj sam polnil list pisal, pripravljal članke za list; ekspr. polniti sode brez dna opravljati nekoristno delo; opravljati delo, ki ni nikoli končano; ekspr. take slike so nekdaj polnile sprejemnice bogatih meščanov so pogosto ali v večjem številu visele v sprejemnicah; ekspr. ta novica že nekaj dni polni stolpce, strani časopisov veliko pišejo o njej; ekspr. ta izdelek polni trgovcem žepe jim prinaša velik zaslužek; žarg., fin. tekoči račun se polni na tekočem računu se zbira vedno več denarja; ekspr. čemu bi si polnil glavo s podatki bi si jih prizadeval zapomniti ◊ elektr. polniti akumulator delati, da pride v akumulator toliko električne energije, kolikor jo lahko sprejme; metal. polniti plavž dajati vložek v plavž; polniti vrtine vlagati vanje naboje ali razstrelilno mešanico; tekst. polniti tkanino delati jo navidezno gostejšo polnèč -éča -e: mimo je pripeljal tovornjak, polneč ulico z ropotom pólnjen -a -o: rezervoar bo stalno polnjen ♪
  5.      pólnjenje  -a [u̯n] s (ọ́) 1. glagolnik od polniti: polnjenje bazena; polnjenje in praznjenje / polnjenje mleka v papirnato embalažo / polnjenje klobas / stroj za polnjenje / polnjenje akumulatorjev ♦ gastr. vroče polnjenje pri katerem se da, vlije vroča jed, živilo v ogreto posodo, ki se takoj zapre 2. redko polnilo: odstraniti polnjenje ♪
  6.      prázen  -zna -o prid. (á) 1. v katerem, na katerem ni ničesar: prazen kozarec, zaboj; prazen prostor, stol; prazna miza, posoda / prazen list nepopisan; prazen tovornjak ki ni naložen 2. nav. ekspr. v katerem določenih stvari ni ali so v majhnem številu, v majhni količini: živino so prodali, hlev je prazen; avtobus je odpeljal skoraj prazen; igrali so pred napol prazno dvorano; ta gostilna je največkrat prazna brez gostov / prazen svet neobdelan; jablana je letos prazna nima sadov; prazno klasje // s širokim pomenskim obsegom ki je brez česa zanj značilnega: prazna blagajna, kašča; prazna struga; prazna puška ki je brez nabojev; ceste so skoraj prazne / hotel je prazen nezaseden; oddam prazno sobo neopremljeno; stene so prazne brez okrasa, slik // ki ima določene lastnosti, značilnosti v majhni meri: prazen glas; prazen okus neizrazit / izrazno prazen jezik; vsebinsko prazni verzi 3. nav. ekspr. ki ne predstavlja prave, resnične vrednosti: bogastvo, slava, vse to je prazno / duhovno prazno življenje // ki se mu ne pripisuje vrednost, pomen: prazen uspeh / prazna uglajenost nepristna, navidezna // ki se mu ne pripisuje vsebinska, izrazna vrednost: prazne besede, fraze; vsebinsko prazna izjava; prazno govorjenje / prazen stil; prazna arhitektura 4. ki je brez učinka, koristi: prazen trud; prazna prizadevanja / prazna razprava 5. ki ne izhaja iz objektivnih dejstev: prazni načrti; prazni pomisleki; prazne želje; prazno upanje / ekspr. prazen izgovor neprepričljiv, neutemeljen 6. nav. ekspr. ki ni sposoben (močno) čutiti, doživljati: prazen človek // ki ničesar ne izraža: prazen obraz, pogled 7. brezokusen, neokusen: vino je trpko in prazno / sadje praznega okusa ● ekspr. njegove obljube so prazen dim obljub ne bo izpolnil; ekspr. vedno se prepira za prazen nič brez vzroka; pog. piti na prazen želodec ne da bi prej jedel; ekspr. imeti prazen žep biti brez denarja; ekspr. urednikovi predali so bili prazni ni imel gradiva za objavo; pog. ne morem priti prazen na obisk ne da bi prinesel kako darilo; ekspr. imeti prazno glavo zelo malo ali nič vedeti; ekspr. sedeti pri prazni mizi ki ni pripravljena za serviranje hrane; ki ni obložena s hrano; ekspr. ostal je praznih rok ni dobil pričakovanega; njegova pričakovanja se niso uresničila; prišla je praznih rok k hiši v zakon ni prinesla denarja, premoženja; ekspr. mlatiti, otepati prazno slamo vsebinsko prazno govoriti; knjiž. prazna vera praznoverje; ekspr. prazna vreča ne stoji pokonci brez zadostne hrane človek ni sposoben za delo, se ne počuti dobro; ekspr. nevesta ne bo prazna bo imela precej dote; preg. prazen sod ima močen glas kdor malo ve, veliko govori; preg. kdor sam sebe povišuje, prazno glavo oznanjuje hvaljenje samega sebe in pretirano dobro mnenje o sebi izražata, kažeta omejenost ◊ elektr. akumulator je prazen ne more več oddajati električne energije; fiz. prazen prostor del prostora, v katerem ni snovi; mat. prazna množica množica, ki nima nobenega elementa; strojn. prazni tek stroja vrtenje stroja, pri katerem ta ne opravlja nobenega dela prázno prisl.: te stavbe delujejo prazno in dolgočasno; prazno razpravljati, se smejati prázni -a -o sam.: tam je še nekaj praznega; ekspr. ta je pa prazna to ni res, to je izmišljeno; ekspr. prazne govoriti izmišljene, neresnične stvari; star. oženiti se na prazno poročiti se z revno nevesto; v prazno ekspr. gledati v prazno nepremično predse, brez določenega namena; ekspr. govoriti v prazno prepričevati ljudi, ki se ne dajo prepričati; publ. predlogi so izzveneli v prazno niso imeli zaželenega uspeha; slabš. v prazno mahati govoreč, razpravljajoč o čem ne zadeti bistva; narediti korak v prazno ne da bi z nogo dosegel tla; seči z roko v prazno ne da bi kaj otipal, dosegel; ustreliti, udariti v prazno ne da bi zadel ♪
  7.      praznílen  -lna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na praznjenje: praznilna priprava / praznilni tok akumulatorja, kondenzatorja tok, ki ga daje akumulator, kondenzator pri praznjenju ♪
  8.      prazníti  in prázniti -im nedov. (ȋ á) 1. delati, da v čem ni več določene stvari, vsebine: redno prazniti poštni nabiralnik; prazniti sod; rezervoarji se praznijo ∙ evfem. praznili so blagajne po večjih trgovinah kradli so denar iz blagajn; ekspr. pridno prazni kozarce pije, navadno vino; ekspr. prazniti skledo jesti ♦ elektr. prazniti akumulator porabljati shranjeno električno energijo 2. izločati blato, seč: prazniti črevo, mehur 3. delati, da kdo odide, zapusti kak kraj, prostor: prazniti dvorano; mesto se je hitro praznilo ♪
  9.      práznjenje  -a s (á) glagolnik od prazniti: praznjenje bazena; praznjenje silosov, skladišča, sodov / praznjenje akumulatorja ♦ strojn. gib bata, pri katerem bat potisne plin ali paro iz valja ♪
  10.      pretóčen  -čna -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na pretok: povečati pretočne zmogljivosti jarka / pretočna cev; pretočna naprava / meriti pretočno količino vode ♦ elektr. pretočna elektrarna hidroelektrarna brez večjega akumulacijskega bazena; grad. pretočno polje jeza odprtina, skozi katero lahko teče voda čez jez, skozi jez; teh. pretočni bojler bojler, v katerem se voda greje, ko teče skozenj ♪
  11.      pretovóriti  -im tudi pretovoríti -ím dov., pretovóril (ọ̄ ọ̑; ȋ í) spraviti kaj z enega prevoznega sredstva na drugo: zaboj so pretovorili na voz; v enem dnevu pretovorijo pet tisoč ton cementa / pretovoriti blago s kamionov v skladišče // prenesti kaj na tovorni živini: pretovoril je veliko platna in vina ∙ ekspr. mula je prehodila in pretovorila vso Dolenjsko nosila tovor po vsej Dolenjski; ekspr. v tistih hribih morajo vse pretovoriti na hrbtu prenesti pretovórjen -a -o tudi pretovorjèn -êna -o: blago je bilo pretovorjeno na vlak ♪
  12.      prvobíten  -tna -o prid., prvobítnejši (í ȋ) knjiž. 1. prvoten, osnoven: gorska dolina je še ohranila prvobitno podobo / odkriti sledove prvobitnih prebivalcev ♦ ekon. prvobitna akumulacija kapitala prvotna akumulacija kapitala 2. prvinski, neponarejen: prvobitne moči v človeku; prvobitna življenjska sla ♪
  13.      prvôten  -tna -o prid., prvôtnejši (ó) 1. ki je bil, obstajal na določenem začetku: ohraniti prvotni naslov romana; vrniti predmetu prvotno obliko / ostati pri prvotni odločitvi / prvotno nahajališče zlata / prvotni lastnik 2. ki je bil, nastal prvi in je izhodišče, osnova za druge stvari iste vrste: najti prvotno besedilo / trdil je, da je snov prvotna, zavest pa drugotna 3. ki ni nastal kot posledica zavestne človeške dejavnosti: prvotna podoba pokrajine se je z industrijo zelo spremenila; gozdovi, ohranjeni v prvotnem stanju 4. nanašajoč se na časovno zelo oddaljeno začetno obdobje: prvotno krščanstvo / prvotna skupnost 5. ki je po izvoru od tam, kjer živi: prvotni prebivalci / prvotna sorta, vrsta ● knjiž. ljudje so še preprosti in prvotni naravni, neizumetničeni; knjiž. prvotna ljudstva primitivna ljudstva; star. v teh krajih je poljedelstvo še precej prvotno preprosto, primitivno ◊ ekon. prvotna akumulacija kapitala akumulacija kapitala ob prehodu iz fevdalizma v kapitalizem, zlasti z neekonomskimi, nasilnimi dejanji; lingv. prvotni pomen besede prvôtno prisl.: prvotno je trdil drugače; to so prvotno tropske živali ♪
  14.      razmérje  -a s (ẹ̑) 1. kar izraža medsebojno odvisnost, povezanost količin, vrednosti, ki imajo kaj skupnega: ugotoviti razmerje med časom in dolžino poti; formula kaže elemente v spojini in njihovo medsebojno razmerje; mehanska energija je v stalnem razmerju s toplotno energijo / razdeliti vsoto v razmerju 1 : 5 / določiti razmerja med domačimi in tujimi cenami / razmerje sil v svetu se je spremenilo / človek podira razmerja v naravi sorazmerja / z oslabljenim pomenom biti v sorodstvenem razmerju v sorodstvu 2. navadno s prilastkom kar obstaja med posamezniki, skupinami a) ob skupni dejavnosti: družbeno, produkcijsko razmerje; razmerje med delovno organizacijo in skupnimi službami b) v osebnem življenju: bratsko, prijateljsko razmerje / publ. stopiti v osebno razmerje s kom imeti osebne stike s kom / napeto razmerje v družini ga je zelo težilo napeti odnosi / intimno, ljubezensko, spolno razmerje // zunajzakonski odnosi moškega in ženske, temelječi na spolnosti: razmerja z njo ni skrival; imela je razmerje s poročenim moškim 3. kar se izraža, kaže v ravnanju s kom, vedenju do koga; odnos: urediti razmerje med državo in cerkvijo / dobra medčloveška razmerja // v zvezi z do kar se izraža, kaže v ocenjevanju, presojanju česa: opredeliti razmerje do življenja // v prislovni rabi, navadno v zvezi v razmerju do izraža omejitev, izhodišče pri opredeljevanju: vsak človek v razmerju do drugih ljudi; oblast v razmerju do ljudstva / beseda je v razmerju do sinonima precej redka 4. v prislovni rabi, navadno s prilastkom, v zvezi v razmerju izraža primerjanje, vrednotenje, presojanje: zastavljeni načrti niso bili v pravem razmerju s sposobnostmi delavcev; biti v ustreznem razmerju 5. star. razmere, okoliščine: ostro so kritizirali razmerje v tej deželi ◊ fiz. kompresijsko razmerje; geom. delilno razmerje število, značilno za medsebojno lego treh točk na premici; jur. delovno razmerje pravno razmerje med delavci pri delu z družbenimi sredstvi ali med delodajalcem in delojemalcem; obligacijsko ali obveznostno razmerje pravno razmerje, na podlagi katerega je ena stranka upravičena zahtevati od druge določeno dajatev, storitev; obveznost; pogodbeno razmerje; pravno razmerje urejeno s pravnimi normami; lingv. frekvenčno razmerje med besedami; posledično, sklepalno, vzročno razmerje; mat. razmerje kvocient dveh količin ♪
  15.      redigíranje  -a s (ȋ) glagolnik od redigirati: redigiranje zbornika / končati redigiranje; redigiranje formulacije ♪
  16.      rézus  -a m (ẹ̑) zool. manjša opica z zelenkasto dlako in rdečo zadnjico, ki živi v Aziji, Macaca mulatta: krdelo rezusov ♪
  17.      rígati  -am nedov. (ȋ) 1. oglašati se z glasom i-a: mula, osel riga // ekspr. dajati riganju podobne glasove: kašljal, smejal se je, da je kar rigal 2. nizko spahovati se, pehati se: kolcati in rigati; s smiselnim osebkom v dajalniku: bolniku se je rigalo; od sitosti se mi riga rígati se nizko smejati se: kaj se rigate rigajóč -a -e: osel je rigajoč poskočil; rigajoč glas ♪
  18.      rítniti  -em dov. (í ȋ) suniti z zadnjima nogama nazaj: mula je ritnila in skoraj bi ga bila zadela / žrebec ga je ritnil v prsi ♪
  19.      rubríka  -e ž (ȋ) 1. navadno s črtami omejen prostor v obrazcih, poslovnih knjigah za vpisovanje podatkov; razpredelek, stolpec: izpolniti vse rubrike; razdeliti polo na rubrike; vpisati v rubriko; rubrika formularja; rubrike v knjigovodski knjigi 2. stalni oddelek, stran s specializirano vsebino v časopisu, reviji; razpredelek, razdelek: odpreti novo rubriko; urednik rubrike / gospodarska, kulturna, lokalna, športna rubrika / časopisna rubrika // stalna radijska oddaja s specializirano vsebino: zabavna rubrika se je poslušalcem kmalu priljubila ● ekspr. igralka že nekaj let polni rubrike časopisov veliko pišejo o njej ◊ jur. marginalna rubrika kratka označba vsebine nad posamezno določbo zakona; rel. rubrika navodilo v liturgičnih knjigah, kako naj se obred, molitev opravlja ♪
  20.      skladíščiti  -im nedov. (í ȋ) dajati, spravljati v skladišče: skladiščiti moko, sadje / skladiščiti zaboje drugega na drugega // publ. hraniti v skladišču: skladiščiti blago pri normalni temperaturi // publ. hraniti sploh: skladiščiti krompir v kleti / skladiščiti elektriko v akumulatorju; računalnik skladišči podatke; pren. spomin skladišči vtise ♪
  21.      spodbudílo  -a s (í) knjiž. sredstvo, ki povečuje dejavnost organa, organizma; stimulans: uživati spodbudila; pren. knjiga je zanj duševno spodbudilo ♪
  22.      struktúren  -rna -o prid. (ȗ) nanašajoč se na strukturo: strukturni elementi; strukturne značilnosti / strukturna kriza; strukturne spremembe na vasi / strukturna analiza, razlaga pesmi ◊ biol., kem. strukturne beljakovine beljakovine, ki dajejo celici značilno obliko in strukturo; kem. strukturna formula formula, ki podaja poleg elementov v spojini in njihovega razmerja tudi število valenc in razporeditev atomov v molekuli; psih. strukturna psihologija psihološka smer, po kateri je zavest struktura, sestavljena iz psihičnih elementov; soc. strukturne kategorije prebivalstva kategorije prebivalstva glede na določene lastnosti, spol, starost, poklic, izobrazbo; zool. strukturne barve perja kovinske barve perja, nastale zaradi odboja svetlobe struktúrno prisl.: strukturno razlagati pojave ♪
  23.      svinčén  -a -o prid. (ẹ̑) 1. ki je iz svinca: svinčena cev, krogla; svinčena pločevina, posoda / strupeni svinčeni hlapi; cinkove in svinčene barve / svinčena ruda 2. nav. ekspr. po barvi podoben svincu: njegov svinčeni obraz; svinčena svetloba; svinčeno nebo / oblaki so svinčeni / svinčena sivina neba 3. ekspr. težek, moreč: svinčen molk; svinčena tišina; v sobi je vladalo svinčeno ozračje / zbudila se je iz svinčenih sanj ● ekspr. imeti svinčene noge težko hoditi; ekspr. čutila je le svinčeno utrujenost zelo veliko ◊ elektr. svinčeni akumulator svinčev akumulator; svinčena mreža mreža v svinčevem akumulatorju z aktivno snovjo; metal. svinčena plošča plošča za valjanje svinčene pločevine; tisk. svinčeni stavek; svinčena črka, črta svinčéno prisl.: svinčeno se svetlikati; svinčeno sivi oblaki; svinčeno težke noge ♪
  24.      svínčev  -a -o prid. (í) nanašajoč se na svinec: svinčeve rude / svinčev prah / svinčev rudnik / svinčeve prevleke ♦ elektr. svinčev akumulator akumulator s svinčenima elektrodama; fiz., kem. svinčevo steklo steklo, ki vsebuje veliko svinca in svetlobo močno razklanja; kem. svinčevo belilo iz svinca pridobljen prah za oljnato umazano belo barvo; svinčev karbonat, oksid, sulfid; svinčeva glajenka rumen prah, ki se uporablja zlasti za izdelovanje fajančnega lošča; svinčeve spojine, zlitine; min. svinčev sijajnik galenit; teh. svinčev lot lot, v katerem je več kot 50 odstotkov svinca ♪
  25.      šímelj  -na in -mlja [mǝl] m (í) 1. konj belkaste barve: osedlati, vpreči šimeljna 2. zastar. obrazec, formular: uradnik se je držal šimeljna / uradniški šimelj ♪

   1 26 51 76 101 126  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA