Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Ms (1.205-1.229)


  1.      mrtvorojênec  -nca m (é) mrtvorojen otrok: povečanje števila mrtvorojencev zaradi atomskih poskusov ♪
  2.      mŕzel  -zla -o [ǝu̯] prid. (ȓ) 1. ki ima razmeroma nizko temperaturo: mrzel zrak; gaziti mrzlo brozgo; piti mrzle pijače; ledeno mrzla voda; mrzel kot led / mrzel dan; letošnja zima je bila mrzla; mrzlo podnebje / mrzli studenci; mrzle roke // ki vzbuja, povzroča občutek mraza: mrzel veter; nasloniti se s čelom na mrzel zid / ekspr.: mrzli bajoneti; mrzli lunini žarki; mrzle zvezde; mrzlo zimsko nebo // ki ima temperaturo okolice: leči v mrzlo posteljo; mrzla prha; umivati se v mrzli vodi; piti mrzlo mleko / preživeti zimo v mrzli sobi nezakurjeni; peč je še mrzla / postreči z mrzlimi jedmi z jedmi, ki se jedo nekuhane ali ohlajene; mrzla večerja večerja iz mrzlih jedi 2. ki vsebuje, izraža veliko nenaklonjenost, odklanjanje: mrzel nasmeh; premeril ga je z mrzlim pogledom; mrzel sprejem; odgovoriti z mrzlimi besedami / ekspr. oditi v mrzlo tujino / ekspr., v povedni rabi do njega je bila zmeraj mrzla neprijazna, sovražna 3. ki se ne da vplivati čustvom; hladen: mrzel znanstvenik / to mu narekuje mrzli razum; mrzla logika, razsodba; mrzlo opazovanje v naravoslovju / ekspr. mrzla sovražnost // nav. ekspr. ki ne izraža čustev: mrzla glasba, lepota; mrzle oči / lep, a mrzel človek 4. knjiž. zelo neprijeten, tesnoben: mrzel molk; mrzel strah; mrzla groza; spreletela ga je mrzla slutnja / mrzla barva neugodno delujoča ● mrzli bratranec sin očetovega ali materinega bratranca ali sestrične; mrzli stric očetov ali materin bratranec; nizko samo poskusi me udariti, pa boš mrzel te bom ubil; mrzle barve modra, zelena, siva barva; ekspr. biti mrzle krvi ne vdajati se čustvom; nar. mrzla žlahta daljno sorodstvo; ekspr. ima mrzlo srce ni dostopen za ljubezen, sočutje; šalj. mrzle roke, vroče srce mrzle roke izdajajo čustvenost, zaljubljenost ◊ agr. mrzli gnoj gnoj, ki se pri preperevanju navadno ne segreje; mrzla tla tla, pri katerih je voda blizu površine; lov. mrzla sled sled, pri kateri je dah ohranjen le pri tleh; med. mrzli obkladek; meteor. mrzli dan dan s temperaturo pod 0° C; mrzli val je zajel naše kraje v naše kraje je prodrl mrzel zrak; mrzla fronta del atmosferske fronte, kjer prodira mrzel zrak; tekst. mrzli otip otip, ki vzbuja, povzroča občutek hladnosti; hladni otip mŕzlo prisl.: mrzlo gledati, reči; perilo se mrzlo lepi h koži; ob teh besedah ga je mrzlo spreletelo / v povedni rabi: ob vodi je bilo ledeno mrzlo; bilo je mrzlo, da bi se mu skoraj zanohtalo ◊ etn. vroče, mrzlo otroška igra, pri kateri se z vzklikom vroče, mrzlo opozarja na bližino ali oddaljenost skritega predmeta; sam.: upadli obrazi so izražali nekaj mrzlega; ne smete piti nič mrzlega; hraniti na mrzlem ♪
  3.      múčiti  -im nedov. (ú ȗ) 1. namenoma povzročati telesne bolečine: pri zasliševanju so ljudi tudi mučili; mučiti ujetnike; mučiti živali; mučili so ga, da bi kaj priznal / mučiti koga do smrti 2. nav. ekspr. povzročati, da mora kdo prestajati velik napor, velike neprijetnosti: ni je dal študirat, kaj bi jo mučil; mučil in teptal je ljudstvo; glej, kako mučiš psa, ko ga imaš na verigi / kaj bi mučil avtomobil po teh hribih; ne bom (si) mučil oči v temi / mučil jih je z dolgoveznim govorjenjem; ne bi vas rad mučil s številkami 3. povzročati duševno ali telesno neugodje, trpljenje: mučil ga je z molkom, namigovanjem / negotovost ga muči; mučilo ga je, da so ga odstavili // nav. 3. os., ekspr., z oslabljenim pomenom izraža stanje, kot ga določa samostalnik: muči ga zahrbtna bolezen ima zahrbtno bolezen; mučijo ga dvomi; začela ga je mučiti radovednost, kaj se je zgodilo postal je radoveden; žeja ga muči zelo je žejen ● ekspr. ves večer je mučil harmoniko (slabo) igral nanjo múčiti se 1. imeti telesne ali duševne bolečine: videl je, da se bolnik muči; mučil se je tako zelo, da ga ni mogla gledati; ranjeno žival so ubili, da se ne bi mučila // zelo neudobno, nelagodno se počutiti: otrok se muči v takih čevljih; divje živali se mučijo v kletkah 2. čutiti velik napor: poglej, kako se ti mučiš, jaz pa zlahka dvignem; zelo se je mučila, ko je vlekla voz // ekspr., s širokim pomenskim obsegom z naporom opravljati opravilo, delo, kot ga določa sobesedilo: muči se z nemščino, pa ji ne gre; sama se muči z otroki in gospodinjstvom; pren. ladja se muči skozi valove // knjiž. truditi se, prizadevati si: vojaki so se mučili, da bi premaknili voz; zelo se je mučil, da bi jih pridobil múčen -a -o: usoda mučenega naroda; bili so mučeni in pobiti ♪
  4.      muzikálen  -lna -o prid. (ȃ) 1. nanašajoč se na muziko; glasben: muzikalna prvina / muzikalna izobrazba, vzgoja; izvajati, poslušati muzikalne reprodukcije / pomemben muzikalni dogodek 2. ki ima čut, smisel za glasbo: muzikalen otrok / njeno igranje je bilo zelo muzikalno 3. redko blagoglasen, melodičen: imeti muzikalen jezik, stil ◊ lingv. muzikalni naglas tonemski naglas muzikálno prisl.: skladba je muzikalno dobro izvedena; muzikalno izšolani ljudje ♪
  5.      nabirálnik  -a m (ȃ) 1. zaprta, navadno omarici podobna priprava z režo za oddajanje pisem, sporočil: nabiralnik praznijo dvakrat na dan; predloge in pripombe vrzite v nabiralnik / pisemski, poštni nabiralnik 2. star. zbiralnik: vodni nabiralnik ● žarg., žel. nabiralni vlak ♪
  6.      nacionalízem  -zma m (ȋ) 1. prepričanje o večvrednosti lastnega naroda in prizadevanje za uveljavitev njegovih koristi ne glede na pravice drugih narodov: obsojati, zavračati nacionalizem; brezobzirni, napadalni nacionalizem; nacionalizem in šovinizem / ideolog nemškega nacionalizma // knjiž. politična smer, ki trdi, da so narodne koristi pomembnejše od razrednih, ideoloških: ponovni pojavi nacionalizma; nacionalizem in internacionalizem / ekonomski nacionalizem je zahteval bojkot tujega blaga 2. v 19. stoletju meščanska ideologija in politika, ki poudarja narod kot celoto in zagovarja njegove interese: nacionalizem pri Hrvatih in Slovencih v dobi romantike / buržoazni nacionalizem 3. knjiž. značilnosti kulture določenega naroda, ljudstva: uvajati nacionalizem v glasbo ♪
  7.      nacionálno...  prvi del zloženk (ȃ) nanašajoč se na nacionalen: nacionalnoekonomski, nacionalnopolitičen ♪
  8.      nacíst  -a m (ȋ) nav. ekspr. pristaš nacionalsocializma: zborovanje nacistov / nacisti so požgali vas nemški okupator ♪
  9.      načêlo  -a s (é) 1. kar kdo sprejme, določi za usmerjanje svojega ravnanja, mišljenja: poštenost je njegovo osnovno načelo; držati se, odstopati od svojih načel; ravnati po etičnih načelih; jasna, trdna načela; stroga moralna, vzgojna načela; načelo razumljivosti / knjiž., ekspr. njegovo načelo je: uspeti za vsako ceno življenjsko vodilo, geslo / načelo javnosti; kapitalistična družba temelji na načelu lastništva / publ., z oslabljenim pomenom razvrstiti podatke po kronološkem načelu kronološko // nav. mn. kar se sprejme kot osnova, vodilo za opravljanje kakega dela, delovanja: uveljavljati načela samoupravljanja; biti v skladu s slovarskimi načeli; načela za nagrajevanje / društvena načela pravila 2. navadno s prilastkom kar bistveno določa, označuje celoto in elemente kakega nazora, vede, sistema: humanistična, krščanska, marksistična, politična načela; pri analizi je uporabljal matematična, statistična načela; ustavna načela; objektivnost, preverljivost in druga načela pozitivizma / načela logike; sistem načel 3. v prislovni rabi, v zvezi v načelu poudarja bistveno, osnovno, neglede na posameznosti, podrobnosti: predlog so v načelu sprejeli, o podrobnostih pa bodo razpravljali pozneje; v načelu se strinjam s teboj / v načelu so vsi enakopravni, v resnici pa je marsikaj drugače teoretično, nasploh; ekspr. to je že v načelu zgrešeno v začetku, v osnovi ● knjiž. ima čudna načela o poštenosti mišljenje, naziranje; ekspr. on je mož načel ravna v skladu s svojim nazorom, prepričanjem, neglede na trenutne razmere, koristi ◊ ekon. ekonomsko načelo načelo, da se z najmanjšimi sredstvi doseže določen uspeh ali z določenimi sredstvi najboljši uspeh; načelo proračunske enotnosti načelo, da vsi dohodki proračuna krijejo vse njegove izdatke; filoz. načelo protislovja po katerem se kakemu predmetu istočasno in v istem pomenu ne moreta pripisati lastnosti, ki se izključujeta; načelo vzročnosti po katerem ima vsak pojav določen vzrok; jur. inkvizicijsko načelo po katerem zbira dokazno gradivo preiskovalni sodnik sam po uradni dolžnosti; voliti odbornike po načelu delegacije po delegatskem volilnem sistemu; polit. načelo enotnosti oblasti po katerem je nosilec oblasti ljudstvo, ki to oblast uveljavlja po predstavniških organih ♪
  10.      nad...  ali nàd... predpona v sestavljenkah (ȁ) za izražanje a) lege, položaja, premikanja nad čim: nadcesten, nadgroben, nadletavati, nadmorski, nadpalubje, nadvoz, nadzidek, nadzidati b) preseganja glede na družbeni, službeni položaj: nadlogar, nadmoč, nadoblast, nadporočnik, nadškof, nadvojvoda, nadvlada; nadvladovati, nadzirati c) preseganja navadne, običajne mere: nadplanski, nadpolovičen, nadpritisk, nadprodukcija, nadštevilen, nadzvočen č) kvalitativnega preseganja: nadčloveški, nadizkustven, nadljudje, nadnaraven, nadrazumski, nadrealizem, nadstrankarski, nadstvarnost ♪
  11.      nadobúdnica  -e ž (ȗ) knjiž., ekspr. nadarjena, veliko obetajoča ženska: sosedova nadobudnica / filmska nadobudnica ♪
  12.      nàdporóčnik  -a m (ȁ-ọ̑) v avstrijskem in nemškem okolju poročnik, kapetan: ukaz nadporočnika ♪
  13.      nàdrealízem  -zma m (ȁ-ȋ) umetnostna smer v prvi polovici 20. stoletja, ki teži k preseganju resničnega in logično-razumskega s pomočjo vizij, halucinacij in nehotnih asociacij: ta slikarska tehnika se je pojavila v dadaizmu in nadrealizmu; poetični nadrealizem; ekspresionizem in nadrealizem ♪
  14.      nàdstávba  -e ž (ȁ-ȃ) knjiž. nematerialne, duhovne sestavine česa, ki temeljijo na materialnih: proučevati ekonomsko podlago in njeno nadstavbo / duhovna, ideološka, kulturna, politična nadstavba družbe; idejna nadstavba umetniškega dela ♦ soc. družbena nadstavba organizacijske in duhovne sestavine družbe, ki temeljijo na družbeni biti ♪
  15.      naglàs  -ása m (ȁ á) 1. lingv. izstopanje glasu po jakosti ali tonu nasproti soseščini: naglas je na zadnjem zlogu; naglas se v rodilniku premakne; mesto naglasa / premični, stalni naglas / besedni naglas; stavčni naglas stavčni poudarek ♦ lingv. dinamični ali ekspiratorni naglas izstopanje glasu po jakosti nasproti soseščini; tonemski naglas izstopanje glasu po pomensko razločevalnem tonskem poteku nasproti soseščini // grafično znamenje za označevanje tega: napisati, postaviti naglas; naglas v obliki poševne črtice 2. ed. v izreki jezika opazne tuje prvine: govoriti z dolenjskim naglasom; angleščina s francoskim, tujim naglasom // s prilastkom, z oslabljenim pomenom izraža vsebino, kot jo določa prilastek: vprašati z ironičnim, trdim naglasom 3. knjiž., s prilastkom kar sploh izstopa iz okolja: slike z ekspresionističnim naglasom; proza brez individualnega naglasa ♪
  16.      naglaševánje  -a s (ȃ) glagolnik od naglaševati: naglaševanje nedoločnika, rodilnika / tonemsko naglaševanje / jezno, patetično naglaševanje besed / naglaševanje njegovih zaslug ni v skladu z resnico ♪
  17.      naglaševáti  -újem nedov. (á ȗ) 1. izgovarjati izrazito, z naglasom: naglaševati samoglasnike, zloge; pravilno naglaševati / jezno, odločno naglaševati svoje besede ♦ lingv. tonemsko naglaševati izgovarjati s tonemskim naglasom 2. publ. z govorjenjem dajati vsebini povedanega, navedenega večjo pomembnost; poudarjati: naglaševati načelo enakosti; večkrat je naglaševal, kako važno je sodelovanje / tudi to dejanje je naglaševalo njihovo odločnost naglašujóč -a -e: govoril je počasi, naglašujoč vsako besedo naglaševán -a -o: tolikokrat naglaševana lepota je ni prevzela ♪
  18.      náglica  -e ž (ā) 1. sorazmerno velika hitrost pri opravljanju kakega dela: naglica povzroča napake; zakaj taka naglica, saj bomo vse pravočasno naredili ∙ naglica ni nikjer dobra ni koristno, če se kaj opravi hitro, brez preudarka 2. nav. ekspr., v prislovni rabi, s predlogom izraža veliko hitrost: to je treba delati brez naglice; delati z mrzlično, neverjetno naglico; dogodki se vrstijo z bliskovito, filmsko naglico / v naglici se obleči; v naglici je pozajtrkoval in odšel // v prislovni rabi, v zvezi z v izraža, da je pomanjkanje časa vzrok čemu: v naglici je delo le napol končal; v naglici je pozabil zapreti vrata 3. redko hitrost, brzina: voziti z vratolomno naglico; naglica vetra ♪
  19.      nagráda  -e ž (ȃ) 1. kar se da komu kot dokaz priznanja za pomemben znanstveni, umetniški dosežek, za plemenito dejanje: izročiti, odkloniti nagrado; mednarodna, občinska nagrada; na tekmovanju plesnih parov sta dobila prvo nagrado; nagrada za režijo, tekst; dobitnik nagrade / dati nagrado nagraditi / za nagrado je dobil teden dni dopusta / častna, odkupna nagrada; filmska, literarna nagrada / Nobelova, Prešernova nagrada; velika nagrada pri nekaterih tekmovanjih, zlasti športnih najvišje priznanje za zmago // kar se dobi, če se izpolni določen pogoj: izžrebati, razpisati nagrado; denarna, knjižna, praktična nagrada / pri večjem nakupu da tovarna lepo nagrado / tolažilna nagrada / publ. najditelj naj izgubljeni predmet vrne proti nagradi 2. plačilo za vestno, prizadevno delo, ki ni vezano na redno delovno razmerje: določiti, odobriti nagrado blagajniku društva; nagrada za nadurno delo / enkratna, mesečna nagrada / zastar. nagrada se plačuje od tiskarske pole honorar ♪
  20.      naívec  -vca m (ȋ) um. slikar, umetnik, navadno brez akademske izobrazbe, ki ne upošteva realnih, razumskih razmerij med likovnimi sestavinami: hrvaški, slovenski naivci; skulpture, slike naivcev / slikar naivec ♪
  21.      naíven  -vna -o prid. (ȋ) 1. ki (rad) verjame, zaupa zaradi svoje neizkušenosti, nerazsodnosti: izkoriščati, varati naivne ljudi; naivna šestnajstletnica, študentka / fant je preveč naiven, da bi mislil na lastno korist / ekspr. ne bodi naiven. S takimi dokazi me ne boš prepričal / otroško naiven // nav. ekspr. ki izraža tako vero, zaupanje: vprašati z naivnim glasom / narediti nedolžen, naiven obraz / naivna odkritosrčnost, zaupljivost 2. nav. ekspr. ki temelji na površnem, premajhnem poznavanju (slabih, negativnih strani) življenja, resničnosti: ta nauk je naiven; naivna predstava, trditev / zgodbe o bogovih so se jim zdele naivne / naivna zvijača ◊ filoz. naivni realizem spoznavna teorija, po kateri ni bistvene razlike med realnostjo in zaznavami te realnosti; ped. naivni realist otrok v dobi med sedmim in devetim letom; um. naivni slikar, umetnik slikar, umetnik, navadno brez akademske izobrazbe, ki ne upošteva realnih, razumskih razmerij med likovnimi sestavinami; naivna umetnost umetnost, ki navadno ne temelji na akademski izobrazbi in ne upošteva realnih razumskih razmerij med likovnimi sestavinami naívno prisl.: naivno govoriti, verjeti; naivno odkrit človek ♪
  22.      najemnína  -e ž (ȋ) plačilo za začasno uporabo česa: najemnina je majhna, visoka; plačati, zvišati najemnino; letna, mesečna najemnina; najemnina za avto, stanovanje / najemnina za kmetijo ♦ ekon. ekonomska najemnina ki ustreza dejanskim stroškom in zagotavlja čisti dohodek ♪
  23.      nakazílo  -a s (í) 1. pismeno naročilo komu, naj plača naslovniku določeni znesek za naročnikov račun: izdati, prejeti nakazilo ♦ fin. bančno nakazilo; nakazilo v inozemstvo; nalog za nakazilo 2. glagolnik od nakazati: nakazilo naročnine, zneska ♪
  24.      nakladálec  -lca [u̯c] m (ȃ) 1. delavec, ki naklada: nakladalci in šoferji / jamski nakladalec 2. grad. nakladalnik: nakladalec se je pokvaril ♪
  25.      nalóga  tudi náloga -e ž (ọ̑; á) navadno s prilastkom 1. kar mora kdo storiti, opravljati a) glede na voljo, zahtevo koga: vestno je izpolnjeval vse naloge, ki so mu jih dajali, naložili, ekspr. zaupali; igralec je dobro opravil svojo nalogo; dobil je nalogo pojasniti položaj / za (domačo) nalogo jim je dala naučiti se pesem b) glede na lastno voljo, željo: odločil se je, da prevzame, sprejme odgovorno nalogo; zastavil sem si zanimivo, težko nalogo / vznes. to je moja življenjska naloga c) glede na poklic, položaj, mesto: izpolnjevati svoje delovne, službene naloge; seznanjati se z nalogami inšpektorja, tajnika / on ima v podjetju odgovorno, zahtevno nalogo / naloga borca je uničevanje sovražnika č) glede na določene okoliščine: naloga je bila zanj pretežka; publ. iz sklepov kongresa sledijo pomembne naloge; ni bil kos svoji nalogi; publ. sedanji položaj nam narekuje odgovorno nalogo // kar mora kaj storiti, opravljati glede na svoj namen: razpravljati o nalogah gledališča, organizacije; šola ima izobraževalne in vzgojne naloge; koža opravlja različne naloge; naloga znanosti je iskanje, odkrivanje zakonitosti / naloge jezikovne kulture, gospodarske stabilizacije ∙ publ. vrsto let je uspešno opravljal naloge vodenja podjetja je uspešno vodil podjetje 2. pismeni izdelek, ki ga mora učenec napisati, narediti za pridobitev, dokaz določenega znanja: napisati, popravljati, redovati nalogo / aritmetična naloga; diplomska, magistrska, maturitetna naloga; matematična naloga // šol. podatki in računski znaki, navodila, na osnovi katerih je treba izračunati, vstaviti, kar se zahteva: druga, tretja (matematična) naloga je težka; rešitve nalog so na koncu knjige / izračunati, rešiti nalogo / uporabna naloga besedilo s podatki o določeni stvarni situaciji, na osnovi katerega je treba nastaviti račune in izračunati, kar se zahteva ◊ geom. konstrukcijska naloga naloga, ki se rešuje z načrtovanjem, risanjem; igr. miselna, ugankarska naloga besedilo, slika, v zvezi s katero je treba z logičnim mišljenjem ugotoviti, odkriti, kar se zahteva; šol. domača naloga pismene obveznosti učencev, ki jih morajo opraviti doma; klavzurna naloga nadzorovani pismeni del zaključnega izpita, navadno na fakulteti; kontrolna naloga; šolska naloga v šoli ob nadzorstvu, prisotnosti učitelja pisana naloga za dokaz, preveritev določenega znanja ♪

   1.080 1.105 1.130 1.155 1.180 1.205 1.230 1.255 1.280 1.305  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA