Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Mor (4.151-4.175)


  1.      šóla 1 -e ž (ọ̑) 1. vzgojno-izobraževalna ustanova, ki omogoča učencem organizirano, sistematično pridobivanje znanja, spretnosti: zaradi neprimernega vedenja so ga izključili iz šole; hoditi v šolo; včeraj so jo vpisali v šolo; učiti na šoli, v šoli; mreža šol; povezanost šole s starši; varovati ugled šole; pogoji za ustanovitev šole / pritožiti se na svet šole / administrativna, delovodska, kmetijska, pomorska, vzgojiteljska šola; glasbena, plesna šola; miličniška, podoficirska šola; osemletna osnovna šola v kateri traja izobraževanje osem let; partijska, politična šola; šola za oblikovanje / ustanoviti dvojezično šolo / državna šola nekdaj ki jo ustanovi, vzdržuje in nadzoruje država; privatna šola ki jo ustanovi, vzdržuje kako društvo; samostanska šola nekdaj ki jo vzdržujejo redovniki ali redovnice / ekspr. vsa šola se je zbrala na proslavi učenci in učitelji // vzgojno-izobraževalni proces v tej ustanovi: fant je že dokončal šolo; v šoli se tega še niso učili; povezanost šole z življenjem / osnovna obvezno izobraževanje (v šoli), ki daje osnovno izobrazbo, srednja izobraževanje, ki daje srednjo izobrazbo, visoka izobraževanje, ki daje visoko izobrazbo, višja šola izobraževanje, ki daje višjo izobrazbo / reformirati šolo šolstvo / star. doma so ga namenili za šole / ekspr. nobene šole, nobenih šol nima nobene izobrazbe / ekspr.: gledališče bi moralo biti šola dobrega okusa; pravijo, da so nekatere jetnišnice prava šola za kriminalce // poslopje te ustanove: šola je imela samo eno učilnico; popraviti, prebeliti, sezidati šolo; dvonadstropna, pritlična šola 2. pog. pouk: šola se začne ob osmih; danes nimamo šole; skoraj vsak dan zamuja šolo; po šoli je šel igrat nogomet; začetek šole je prvega septembra 3. navadno s prilastkom privrženci, učenci, katerih dela imajo skupne značilnosti, izvirajoče iz doktrin, dosežkov vzornika, učitelja na filozofskem, umetniškem, znanstvenem področju: boj raznih (filozofskih) šol / ruska formalistična šola v poeziji; heglovska, pitagorejska šola; predstavniki nemške romantične šole; izhajati iz sofistične šole; zagrebška šola risanega filma ● žarg., šol. špricati šolo neupravičeno izostajati od pouka, iz šole; pog. dijak je letel iz šole je bil izključen, odpuščen; iti h komu v šolo učiti se od njega; prevzemati njegove izkušnje, navade; vzeti koga v svojo šolo učiti ga; dajati, sporočati mu svoje izkušnje, navade; pog. s šolo je skregan je ne mara; ne hodi rad v šolo; črna šola nekdaj, ljudski naziv vmesna šola med šestletno gimnazijo in univerzo; ekspr. to je bila draga šola zanj za izkušnje, ki si jih je pridobil ob tem neuspehu, je moral dosti pretrpeti, žrtvovati; šalj. enajsta šola pridobivanje življenjskih izkušenj pri otrocih zunaj šole in družine; mala šola organizirana nekajmesečna predšolska vzgoja; star. osma šola osmi razred nekdanje gimnazije; ekspr. naš oče je človek stare šole v vsem se drži ustaljenih navad; ekspr. iti skozi trdo šolo življenja imeti težko življenje; ekspr. vsaka šola nekaj stane za izkušnje, ki si jih kdo pridobi ob neuspehu, je treba nekaj pretrpeti, žrtvovati ◊ etn. šola otroška igra, pri kateri se z različnimi kretnjami, gibi meče žoga v zid; otroška igra, pri kateri se mečejo ali skakaje brcajo ploščati kamenčki v polja na tla narisanega lika; ristanc; lit. parnasovska šola; ped. splošnoizobraževalna šola ki daje splošno izobrazbo; enotna obvezna šola obvezna šola, ki dela po enotnem učnem programu in zajema vse učence določene starosti ne glede na spol ali socialni izvor; radijska šola za nižjo, srednjo stopnjo; psih. freudovska psihoanalitična šola; rel. antiohijska teološka šola teološka šola v 4. in 5. stoletju, ki pri razlagi verskih resnic poudarja razum; šol. celodnevna šola pouk od jutra do zgodnjega popoldneva, v katerega so vključeni tudi prosti čas, učenčevo domače delo za šolo in razne prostovoljne dejavnosti; dopisna šola v kateri se opravlja pouk z dopisovanjem; dvooddelčna, enooddelčna šola; javna šola dostopna vsem ljudem ob enakih pogojih; meščanska šola do 1945 zaključna štiriletna nižja srednja šola; kmetijska nadaljevalna šola do 1945 neobvezna šola za kmečke fante z dovršeno osnovno šolo; nedeljska šola v 19. stoletju šola ob nedeljah kot nadomestilo osnovne ali strokovne šole; nižje organizirana šola osnovna šola, navadno nižja, v kateri poteka v isti učilnici hkrati pouk navadno dveh razredov; osrednja šola osemletna osnovna šola s podružničnimi šolami; podružnična šola osnovna šola, ki deluje pod strokovnim vodstvom osrednje šole; poklicna šola ki usposablja učence za poklic zlasti z urjenjem praktičnega dela; poletna šola nekaj tednov v poletnih mesecih trajajoč pouk za izpopolnjevanje v kaki stroki; ponavljalna šola do 1929 obvezna šola za učence od dvanajstega do petnajstega leta s skrajšanim učnim programom; osnovna šola s prilagojenim programom osnovna šola za duševno ali telesno prizadete otroke; stanovska šola v fevdalizmu mestna ali cerkvena šola za določen poklic; strokovna šola ki usposablja učence za delo v določeni stroki; šola v naravi večdnevno bivanje zunaj kraja šole, namenjeno pouku nekaterih predmetov in spoznavanju narave; šola s pravico javnosti nekdaj privatna šola z enako veljavnostjo kot državna; šport. visoka šola jahanja pri dresuri konj povezava tehnično zahtevnih figur ob pravilni izrabi jahalnega prostora; žel. prometna šola v kateri se učenci usposobijo za vodenje železniškega prometa ♪
  2.      šólati  -am nedov. (ọ̑) 1. omogočati komu, da (si) načrtno pridobiva znanje, spretnosti: šolati svoje otroke; šolati na svoje stroške; dali so ga šolat v mesto / ekspr. sina šola za zdravnika 2. poučevati koga z namenom, da si načrtno pridobiva znanje, spretnosti za opravljanje določenega poklica: šolati mizarje, učitelje; šolati strokovnjake za vodstvene delavce; letalske organizacije šolajo svoje člane na najnovejših motornih letalih; jezikovno šolati novinarje / šolati pse za odkrivanje mamil, ponesrečencev 3. z vajo delati kaj bolj sposobno: šolati svoj posluh / šolati pevski glas / ekspr. šolati oko v razpoznavanju odtenkov ● ekspr. življenje ga je trdo šolalo imel je težko življenje; žarg., agr. šolati vino z določenimi postopki usmerjati naravne biokemične procese pri zorenju mošta v vino šólati se načrtno (si) pridobivati znanje, spretnosti za opravljanje določenega poklica: moj brat se še šola; šolati se v Ljubljani, v tujini; šolal se je le kratek čas; brezplačno, redno se šolati / ne morejo se šolati v maternem jeziku / šolati se za pravnika, zdravnika; šola se za mehanika uči se šólan -a -o: šolan človek; imeti šolan glas; ponosna je na svoje šolane otroke; strokovno šolane negovalke; ni šolana pevka; take podrobnosti opazi le šolano oko; biti šolan v socialističnem duhu ♦ lov. šolani pes ♪
  3.      šólski  -a -o prid. (ọ̑) 1. nanašajoč se na šolo a) šolski okoliš / šolski avtobus avtobus za prevoz učencev v šolo; šolski kabineti; šolski zvonec; šolska klop, tabla; šolska knjižnica, telovadnica; šolska poliklinika / šolski izlet; ustanoviti šolski pevski zbor; sodelovati na šolski proslavi; izdajati šolsko glasilo; letno šolsko poročilo / šolski pouk / šolski sluga nekdaj kdor opravlja pomožna, zlasti manjša oskrbniška dela na šoli / Slovenski šolski muzej b) šolski dnevi v letu; šolske počitnice / izvesti šolsko reformo / šolska izobrazba; osemletna šolska obveznost / šolske knjige učbeniki; kupiti zvezke in druge šolske potrebščine / šolska ura čas 45 minut; šolsko leto leto, ki traja od 1. septembra do 31. avgusta; priložiti prošnji zadnje šolsko spričevalo / šolska ladja ladja za praktični pouk pomorstva, navtike; šolsko letalo letalo za praktični pouk letenja / šolska torba / šolski in predšolski otroci; šolska mladina c) prebeliti šolske hodnike; šolsko dvorišče 2. nav. slabš. ki ima togo, ustaljeno, navadno poenostavljeno obliko: šolsko pojmovanje sveta; ta razlaga je zelo šolska / njeno igranje, recitiranje je preveč šolsko ● ekspr. letos je prestopil šolski prag je šel prvič v šolo; ekspr. ta roman je šolski primer klasične zgradbe besedila nazoren, jasen, poučen; star. bil je njegov šolski tovariš sošolec; pog. drgniti šolske klopi hoditi v šolo; ekspr. poznata se že iz šolskih klopi iz let skupnega šolanja ◊ rel. šolska sestra redovnica reda, ki se ukvarja s poučevanjem verouka, strežbo bolnikov, vodenjem gospodinjstva v verskih zavodih; šol. šolski nadzornik kdor poklicno nadzoruje in usmerja učno in vzgojno delo šol; izpolniti šolsko obveznost končati osem let šolanja v osnovni šoli; šolska naloga v šoli ob nadzorstvu, prisotnosti učitelja pisana naloga za dokaz, preveritev določenega znanja; voj. šolski naboj naboj brez smodnika in vžigalne kapice šólsko prisl.: njegove slike delujejo šolsko in prazno; problem so reševali preveč šolsko; spraševal ga je čisto po šolsko; šolsko pravilna pisava; sam.: žarg. danes pišemo matematično šolsko šolsko nalogo ♪
  4.      šólstvo  -a s (ọ̑) 1. sistem organiziranja splošnega izobraževanja, vzgoje: financirati, organizirati, reformirati šolstvo; pospeševanje šolstva; razvoj šolstva na Slovenskem; naraščajoči izdatki za šolstvo / sistem šolstva / Zavod SR Slovenije za šolstvo 2. navadno s prilastkom ustanove, ki se ukvarjajo s takim izobraževanjem, vzgojo: kmetijsko, pomorsko, trgovsko šolstvo; zgodovina partizanskega šolstva na osvobojenem ozemlju / dvojezično, manjšinsko šolstvo / osnovno, srednje, visoko šolstvo ♪
  5.      špár  -a m (ȃ) zool. manjša morska riba s temno prečno progo pred repom, Sargus annularis ♪
  6.      špórten  -tna -o prid. (ọ̑) 1. nanašajoč se na šport: športna dejavnost; športne igre; športna prireditev; športno tekmovanje / športni ribolov / biti športni letalec, potapljač, ribič / športni klub; šolsko športno društvo / športni avtomobil avtomobil aerodinamične oblike, s širšimi plašči, dodatnimi lučmi; smuči, sani in drugi športni rekviziti; športna dvorana; športne naprave; športna oprema; športno igrišče; športno letalo manjše letalo za vadbo letenja in letalski šport; trgovina s športnimi oblačili / športni komentar; športna oddaja, reportaža / biti športni novinar / odpreti novo športno trgovino trgovino s športno opremo / športna morala 2. izdelan iz trpežnega blaga in krojen udobno, praktično, preprosto: športni kostim; kupila si je športni plašč; športna bluza; športno krilo / športni čevlji čevlji z nižjo peto, navadno gumijastim podplatom, vezalkami / športno blago zlasti tvidasto, karirasto blago / športni kroj obleke ● bil je simpatičen moški, športni tip dobro, skladno telesno razvit; športni otroški voziček lahek otroški voziček zlasti za sedenje; tako vedenje igralcev ni športno ne vsebuje pravilnih odnosov do soigralcev pri igri, tekmi ◊ igr. športna napoved igra na srečo, pri kateri se napovedujejo izidi nogometnih tekem določenega ligaškega tekmovanja; med. športna medicina medicina, ki obravnava medicinska vprašanja v zvezi s športom, športno dejavnostjo; šol. športni dan šolski dan, namenjen telesnovzgojnim dejavnostim, navadno v naravi; šport. športni park področje v naravi, prirejeno za šport, rekreacijo špórtno prisl.: športno se vesti; športno krojen suknjič; biti športno oblečen ∙ žarg. športno prenesti poraz dostojanstveno, častno ♪
  7.      štáncar  -ja m (ȃ) kdor štanca: zaposliti štancarja ∙ nar. primorsko štancarji so klesali kamen kamnoseki, klesarji ♪
  8.      štêmpelj  -plja m (é) 1. nižje pog. žig, pečat: na pogodbo so morali pritisniti še štempelj 2. zastar. kolek: kupiti štemplje za na prošnjo ♪
  9.      štérnica  tudi štírnica -e ž (ẹ̑; ȋ) etn., v zvezi v šternico gledati otroška igra, pri kateri igralec z robcem udari enega izmed v krogu stoječih igralcev, ta pa ga mora potem skušati uloviti ♪
  10.      štéti  štéjem nedov. (ẹ́ ẹ̑) 1. imenovati števila po vrsti: otrok že zna šteti; šteti od ena do sto; šteti na prste 2. ugotavljati število česa: šteti drevesa na vrtu; volilna komisija je štela glasove; šteti hiše ob cesti; štel je, koliko dni je še do novega leta; odzdaj se bo vse blago štelo, da ne bo goljufije preštevalo; trikrat so se šteli, če so vsi / vojna leta se mu za pokojnino štejejo dvojno / šteti denar 3. s števnikom ali z izrazom količine izraža, da so pri osebku sestavine, deli v takem številu, kot ga nakazuje števnik ali izraz količine: garnitura šteje več elementov; njegova knjižnica je štela več tisoč knjig; mesto šteje sto tisoč prebivalcev; odbor šteje petnajst ljudi 4. upoštevati pri štetju, številu česa: ali mene ne boste šteli zraven; če ne štejem tebe, nas bo devet // upoštevati, obravnavati v kaki celoti: pri ceni šteti zraven tudi delo in prevoz / ta opravila štejemo v redno zaposlitev; vsak tek posebej se šteje v končni vrstni red 5. z ocenitvijo vrednosti, značilnosti uvrščati: marsikdo bi se rad štel k umetnikom; šteti koga med slavne osebnosti; štel se je med njegove prijatelje / kite štejemo k sesalcem / z oslabljenim pomenom: štejejo ga k dobrim delavcem je dober delavec; star. srečnega se štejem, da sem vas spoznal srečen sem // knjiž. spadati, soditi: k domačiji šteje tudi hlev; ljubezenski prizori štejejo med priljubljene pisateljeve motive; določiti, kaj šteje v redno delo; ta država šteje v skupino gospodarsko nerazvitih 6. z oslabljenim pomenom, s povedkovim določilom, v zvezi z za izraža omejitev lastnosti, značilnosti na stališče osebka; imeti: tako ravnanje štejem za napačno, žaljivo; štel jo je za zelo srečno; to mestno zemljišče se šteje za urejeno / sestri sta svojega brata šteli za nasprotnika; ne šteje ga več za sina; štel se je za Slovenca; to dejanje se je štelo za upor ● ekspr. šteje samo dokaz, drugo ne upošteva se; ekspr. njegovi romani (nekaj) štejejo so pomembni, dobri; v takih razmerah noben predpis več ne šteje ne velja; ekspr. že štejem dneve do počitnic nestrpno čakam počitnice; ekspr. gospodar ji je štel grižljaje pazil, da ne bi veliko pojedla; ekspr. šteti komu kosti zelo ga pretepati, tepsti; knjiž. dekle šteje dvajset let je staro; šteti komu kaj v dobro, v zlo, za slabo upoštevati, da je kdo kaj dobrega, zlega, slabega naredil; šteli so, da smo si v sorodu imeli so nas za sorodnike; drži se, kot da ne zna do pet šteti nevedno, naivno; ekspr. tako je suha, da bi ji lahko rebra štel zelo štéti se nar. biti domišljav, prevzeten: sosed se šteje; kaj se boš štela, saj nisi nič posebnega štéti si z oslabljenim pomenom, v zvezi z v izraža priznanje velike vrednosti ali veljave: v čast si štejem, da ste prišli; v posebno prijetno dolžnost si štejem, da vas lahko pozdravim med nami; štejem si v srečo, da sem te našla / tega si ne moreš šteti v (veliko) zaslugo štét -a -o: šteti dnevi so že minili; štet je med najboljše delavce ∙ ekspr. dnevi so mu šteti kmalu bo umrl; sam.: opozarjati na značilnosti štetega ♪
  11.      štírje  štíri -i štev., tož. štíri (í) 1. izraža število štiri [4] a) v samostalniški rabi: dvakrat dve je štiri; od desetih so ostali samo štirje; bil je sam proti štirim / ura je štiri; vstajati ob štirih zjutraj 4h; čakati od štirih do petih (popoldne) 16h / igrati v štirih; korakati po štiri in štiri tako, da so štirje v vrsti; žrebiček se je valjal po travi in brcal z vsemi štirimi z nogami b) v prilastkovi rabi: knjiga je prevedena v štiri svetovne jezike; štiri tisoč; štiri ure hoda; komedija v štirih dejanjih; vozilo ima pogon na vsa štiri kolesa; pred štirimi leti / štirje letni časi; štiri strani neba c) v medmetni rabi: otroci, začnimo: tri, štiri // neskl. izraža številko štiri: oddaja na kanalu štiri; stanuje v bloku številka štiri; tekma se je končala s štiri proti ena / pog. v spričevalu ima same štiri prav dobre ocene 2. v prislovni rabi, navadno v zvezi na vse štiri, po (vseh) štirih izraža položaj, ko je telo hkrati na rokah in nogah, kolenih: spustil se je na vse štiri, da je lahko zlezel pod mizo / hoditi, kobacati, plaziti se, ekspr. laziti po vseh štirih 3. ekspr., v prislovni rabi, navadno v zvezi z vsemi štirimi zelo, močno: z vsemi štirimi se je branil iti domov; ko so ga ujeli, se je otepal z vsemi štirimi / vsaki novosti se je upiral z vsemi štirimi ● ekspr. vse štiri je iztegnil od sebe udobno je legel, da bi se sprostil, odpočil; ekspr. bil je uspešen obrtnik, z vsemi štirimi na zemlji realen, trezen; pogovarjala se bova na štiri oči brez prič, zaupno; ekspr. vsega ne morem opraviti, saj nimam štirih rok ne morem opraviti toliko dela, kot se pričakuje, zahteva od mene; ekspr. vedno si je želel imeti svoje štiri stene, zidove bivališče, dom; ekspr. živi samo med štirimi stenami zelo osamljeno; veter je raznesel pepel na vse štiri strani, ekspr. na vse štiri vetrove izraža neurejeno, neusmerjeno premikanje iz središča ◊ obrt. krilo na štiri pole; šah. lovec na b4 ♪
  12.      štórkljež  -a m (ọ̑) ekspr. neroden, okoren človek: s takim štorklježem si ne moreš nič pomagati / kot psovka štorkljež nerodni ♪
  13.      štríga  -e ž (í) nar. primorsko čarovnica: ozmerjal jo je s štrigo ♪
  14.      štrìk  štríka m (ȉ í) nižje pog. vrv: napeti štrik; obesiti perilo na štrik ∙ nižje pog. najraje bi si dal štrik za vrat se obesil; pog. kamor je šel bik, naj gre še štrik če sem izgubil, zapravil veliko, lahko še to malenkost ♪
  15.      šúm  -a m (ȗ) 1. neizraziti, nezveneči, med seboj pomešani glasovi: delati, povzročati šume; zaslišati šum; vznemiriti se zaradi vsakega šuma; glasen, pridušen, rahel, tih, zamolkel šum / brez šuma oditi iz sobe; s šumom pasti na tla // šumenje: šum listja v vetru; šum morja, reke / igranje je prešlo v nerazločen šum 2. ekspr. šumu podobni glasovi, nastali zaradi govorjenja, premikanja, navadno več osebkov: iz razreda je bilo slišati pritajen šum; v dvorani je nastal velik šum; z ulice je prihajal šum množice 3. knjiž. živahno, vznemirljivo, razburljivo dogajanje; hrup: njena poroka je povzročila velik šum / njegovi nastopi so povzročili veliko šuma ● nar. šum pada v globino slap ◊ fiz. šum zvok, v katerem so sestavine s širokega frekvenčnega območja; lingv. soglasniški šum glasovna prvina, značilna zlasti za izgovor nezvočnikov; med. šum zvok, ki se sliši pri avskultaciji; ptt šum prostora skupek zvokov v prostoru, ki motijo telefonski pogovor; rad. šum šumenju podobni glasovi v radijskem, televizijskem sprejemniku kot motnja zaradi šibkega vhodnega signala ♪
  16.      šuméti  -ím nedov. (ẹ́ í) 1. dajati neizrazite, nezveneče, med seboj pomešane glasove: drevje, suho listje šumi v vetru; morje, slap šumi; voda v loncu že šumi, kmalu bo zavrela; glasno, tiho šumeti; brezoseb. veter je pihal, da je šumelo / celofan papir šumi; svila šumi / ekspr., z notranjim predmetom gozdovi so šumeli svojo pesem / zunaj je šumel veter // povzročati neizrazite, nezveneče, med seboj pomešane glasove: neprestano se je presedala in šumela z obleko; ves čas je šumel s papirjem; šumel in ropotal je pred vrati, dokler mu niso odprli // s prislovnim določilom šumeč se premikati: potok šumi po dolini / slap šumi v kotanjo šumeč pada / ekspr. v svilenem krilu je šumela po dvorani šumeč z oblačili šla; pren., ekspr. mimo nas šumi čas 2. v zvezi s čebela s premikanjem telesa, kril povzročati šumenju podobne glasove: čebele šumijo v panju; brezoseb. v čebelnjaku je prijetno šumelo / ekspr. ob poti je šumel čebelnjak 3. ekspr. z govorjenjem, premikanjem, navadno več osebkov, povzročati šumenju podobne glasove: množica v dvorani je šumela; brezoseb. v razredu je šumelo kakor v panju ∙ ekspr., redko vse ženske so šumele o tem govorile, šušljale 4. brezoseb. imeti neprijeten, šumenju podoben občutek v glavi, ušesih zaradi motenj v delovanju organizma: temnilo se mu je pred očmi in v glavi mu je šumelo; šumelo ji je v ušesih // ekspr. imeti neprijeten občutek razdraženosti, vznemirjenosti, navadno zaradi zelo močnega predhodnega dražljaja: še dolgo mu je šumelo v glavi od bučne glasbe / v glavi mu je kar šumelo od številnih vprašanj šumé knjiž.: voda je šume padala v strugo šumèč -éča -e: potok je šumeč tekel med skalovjem; prim. šumeč ♪
  17.      šús  -a m (ȗ) 1. nižje pog. izstrelitev krogle, naboja; strel: šus v glavo, nogo / šus ga je samo oplazil 2. žarg. negativna ocena (v šoli): dati, dobiti šus; ima dva šusa 3. nižje pog. nepremišljen, neuglajen človek: kako moreš biti tak šus ● žarg., šport. peljal je šus spustil se je naravnost po strmini navzdol ♪
  18.      švéjkovski  -a -o prid. (ẹ̑) ekspr. tak kot pri Haškovem Švejku: švejkovski humor ♪
  19.      švígniti  -em dov. (í ȋ) 1. zelo hitro zleteti: lastovka je švignila iz gnezda; ptič je švignil v grmovje / krogla je švignila mimo njega; puščica je švignila v zrak; ekspr. raketa je bliskoma švignila čez nebo // nav. ekspr. nenadoma, zelo hitro iti, steči: zajec je švignil iz grmovja; otroci so švignili skozi vrata; švignil je v hišo / če le more, švigne od doma / avtomobil je švignil mimo nje zelo hitro zapeljal 2. s prislovnim določilom nenadoma, za kratek čas se pojaviti, prikazati kje: blisk je švignil čez nebo / plamen je švignil kvišku; pren., ekspr. misel mu je švignila skozi možgane 3. ekspr. na hitro pogledati: švignila je z očmi po njem / jezen pogled mu je švignil po ljudeh jezno jih je pogledal 4. ekspr. udariti, navadno s tankim, prožnim predmetom: švigniti z bičem po konju ♪
  20.      švŕk  medm. (ȓ) 1. posnema glas pri udarcu, navadno s tankim, prožnim predmetom: švrk, jo udari z bičem; švrk, švrk, švrk, ga tepe 2. izraža hiter premik, skok: švrk, je skočilo nekaj temnega iz vreče / poslovil se je od domačih in švrk na morje ♪
  21.      tá  tá tó zaim., ed. m. téga tudi tegà, tému tudi temù, za neživo tá, za živo in v samostalniški rabi téga tudi tegà, tém tudi tèm, tém tudi tèm; ž. té, téj tudi tèj stil. tì, tó, téj tudi tèj stil. tì, tó; s. téga tudi tegà, tému tudi temù, tó, za živo tudi téga tudi tegà, tém tudi tèm, tém tudi tèm; mn. m. tí, téh tudi tèh, tém tudi tèm, té, téh tudi tèh, témi; ž. té dalje kakor m.; s. tá dalje kakor m., le tož. tá; dv. m. tádva tudi tá dvá stil. tá, téh (dvéh) tudi tèh (dvéh), téma (dvéma), tádva tudi tá dvá stil. tá, téh (dvéh) tudi tèh (dvéh), téma (dvéma); ž. tédve tudi té dvé tudi tì dvé tudi tídve stil. tì, téh (dvéh) tudi tèh (dvéh), téma (dvéma), tédve tudi té dvé tudi tì dvé tudi tídve stil. tì téh (dvéh) tudi tèh (dvéh), téma (dvéma); s. kakor ž. (ȃ ọ̑) I. v pridevniški rabi 1. izraža, da je oseba ali stvar, na katero se usmerja pozornost koga a) v (neposredni) bližini govorečega: poglejte, čigav je ta nož; odprite ta zaboj, prosim; popazite nekoliko na to malo deklico / kam naj denem to torbo; za kaj rabite to orodje / sprejmite, prosim, to darilo; izvolite, to pecivo smo pripravili prav za vas / vidite, ta fant, ki stoji pred vami, vas je rešil / knjiž., ekspr. včeraj sem sedel na tem istem stolu prav tem b) glede na drugo govorečemu najbližja: pojdite po tej poti, ona druga je prestrma; odidite skozi ta vrata tu, tista tam so zaklenjena / tega mladeniča spredaj poznam osebno, tistega v drugi vrsti po videzu, onega za njim pa sploh ne / kar to srajco bom vzel, druge mi niso všeč // izraža, da se govoreči nahaja na njem, pred njim: danes bomo ostali na tem bregu reke, jutri jo bomo pa prebredli; v tej deželi sem zdaj prvič; v tej sobi se ustavimo, da si ogledamo razstavljene predmete / ta stran hriba je sončna, druga pa osojna / ta stran tkanine je enobarvna, druga pa vzorčasta 2. izraža, da kaj poteka, obstaja v času govorjenja o njem: prej je skočil slabo, ta skok se mu je pa posrečil; to pesem res lepo pojejo; glej, to vajo dela res dobro / ta predsednik je dosti boljši od prejšnjega / v tem vremenu ne moremo jadrati / star. ta čas ti res ne morem pomagati zdaj; ta hip bom šel; še ta večer se bo vrnil nocoj; ekspr. ta ura se pa vleče; to leto hiše ne bo dokončal letos / pri datiranju 10. tega meseca [t.m.] // izraža, da je kaj glede na drugo najbližje času govorjenja: to pomlad se bo oženil; to pot je uspel; v tej vojni je bilo dosti žrtev; to noč je bil potres nocoj / kdo pa je ta fant, ki je šel pravkar mimo 3. izraža, da se o osebi ali stvari pravkar pripoveduje: tuje letalo je neopazno preletelo deželo. Ta dogodek je vse vznemiril; ni hotel izpolniti povelja, čeprav je veliko tvegal. Ta pogumni nastop je druge presenetil; veliko sem vam že pripovedoval o njej: to dekle je dobra športnica in uspešna študentka / bilo je že sedem. Ob tej uri so otroci navadno še spali / publ.: zidamo nov zdravstveni dom. Boste kaj prispevali v ta namen za to; gospodinjila je dobro in v tem oziru ji ni mogel ničesar očitati glede tega, v tej stvari; ni jih hotel vznemirjati, iz tega razloga se ni poslovil zaradi tega / ekspr. najmlajši je bil najbolj ubogljiv, zdaj ji pa prav ta otrok dela največ skrbi; knjiž., ekspr. hišo so sprva nameravali podreti, zdaj bodo pa to isto hišo obnovili prav to 4. izraža, da je kaj določeno z navajanjem, naštevanjem: sprejeli so te sklepe: odbor se sestaja enkrat mesečno, za vsako odločitev je potrebno soglasje večine in o njegovem delu bo obveščena javnost; ob slovesu jim je rekel te besede: želim, da si med seboj pomagate 5. ekspr. izraža, da oseba ali stvar vzbuja a) nejevoljo: le kod hodi ta natakar; mnogo hudega so mi prizadejali ti sosedovi; povejte temu vašemu vratarju, naj bo bolj vljuden; če bi me le ta glava nehala boleti / oh, ta mladina, zmeraj kaj hoče / ta presneti sneg; ta grda babnica, spet ga je ogoljufala b) občudovanje, presenečenje: ta fant, kako moško vam stopa; ta otrok, koliko že zna / ta zrak, kako se diha // poudarja pomen besede, na katero se veže: ta revež mu ne bo kos; to knjižico boš pa že prebral; še to malo mi hočejo vzeti / mnogo stvari je bilo sumljivih: ta čudni mir, to osvetljevanje z reflektorji 6. ekspr., v zvezi ta in ta, ta pa ta ki je znan, a se noče, ne more natančneje imenovati: vrnili se bodo ta in ta dan; ta in ta številka avtomobila 7. ekspr., v zvezi ta ali oni, ta in oni izraža poljubnost oseb ali stvari: na ulici srečam tega in onega znanca; pojavljati se v tej ali oni obliki ● star. še ta dan je ni pozabil še zdaj, do danes; star. za ta del bi bilo bolje, če bi ostal doma kar se tega tiče, v tem primeru; ekspr. na ta način ne bo nikoli končal študija če bo tako študiral kot zdaj; ekspr. iti s tega sveta umreti; ekspr. on ni za ta svet ima nestvarne, zanesenjaške nazore; ekspr. pri tej priči moraš iti takoj (zdaj) II. v samostalniški rabi A) 1. izraža osebo ali stvar, na katero se usmerja pozornost koga, ki je a) v (neposredni) bližini govorečega: vidite, ta, ki stoji pred vami, vas je rešil; kakšna lepa srajca, to bom kupil b) glede na drugo govorečemu najbližja: oglej si te fante. Ta na levi je znan košarkar, oni drugi za njim pa prvak v plavanju // izraža prostor, na katerem, pred katerim se govoreči nahaja: vse sobe so lepe, vendar je ta najlepša / obe strani tkanine sta pravi, le da je ta bolj gladka 2. izraža to, kar poteka, obstaja v času govorjenja: prva vožnja se mu ni posrečila, ta je odlična, po tej ni mogoče pričakovati boljše; prejšnja služba ni bila dobra, s to sem pa zadovoljen / prejšnji teden sem bil bolan, ta pa že lahko delam // izraža to, kar je glede na drugo najbližje času govorjenja: prejšnje vojne so bile hude, ta pa je bila najhujša / vsako noč dobro spim, to pa nisem mogel / kdo je ta, s katerim si pravkar govoril 3. izraža osebo ali stvar, o kateri se pravkar pripoveduje: doma živi samo še oče. Ta je že precej star; zdravnik je tako naročil, in ta že ve, kaj je prav; doživel je nesrečo, vendar o tej ni hotel govoriti; prvi potresni sunek je bil močen, po tem, za tem je bilo več šibkih za njim; ob cesti stoji hiša, za to je dvorišče za njo / publ. ima brata. Le-ta je sodnik 4. ekspr. izraža osebo ali stvar, kot jo določa odvisni stavek: kdor ne dela, ta ne zasluži plačila 5. ekspr. nadomešča izpostavljeni stavčni člen v vlogi osebka ali predmeta: sin, ta je šele prebrisan; kruh, tega imam rad; vina, tega se ne brani 6. ekspr., v zvezi ta in ta, ta pa ta izraža osebo ali stvar, ki je znana, a se noče, ne more natančneje imenovati: mi smo ti in ti in hočemo to in to; igralec ta in ta je bil odličen / pog. on je za vas številka ta pa ta in nič drugega 7. ekspr., v zvezi ta ali oni, ta in oni izraža poljubne osebe ali stvari: ta ali oni se je že zmotil; govorili so o tem in onem B) 1. izraža navadno še ne prepoznano stvar v bližini govorečega, na katero se navadno usmerja pozornost koga: katera rastlina je to; to je fant, o katerem sem vam pripovedoval; kaj to ropota? Toča pada / to je moj brat, to pa moj prijatelj // izraža stvar, pojav, kot ga določa odvisni stavek: to, kar se nabira na šipi, so vodni hlapi; to, da se telo giblje okoli osi, se imenuje vrtenje; za to, kar se je zgodilo, še niso našli razlage; bal se je zlasti tega, da bi se vozilo pokvarilo; obljubil mi je tudi to, da bo delo opravil pravočasno; želi si samo to, da bi bil zdrav / kaznovan je bil zaradi tega, ker je škodo povzročil iz malomarnosti; na vrh so hoteli kljub temu, da niso imeli dobre opreme // ekspr., z oslabljenim pomenom poudarja trditev: lepo je to, da mu pomagaš; da bi delal, to mu ni všeč; to, kar ste rekli, za nas ni novo; govoriti, to ni težko / hitro se razburi. To ni dobro // ekspr., z oslabljenim pomenom poudarja besedo, na katero se veže: če je kdo potreben pomoči, potem je to on; ni mogel hoditi tako hitro, kot bi to rad 2. izraža pravkar povedano: otroci kričijo in ropotajo, to ga zelo moti; ekspr. ustanoviti je hotel podjetje, vendar iz tega ni bilo nič / kaj boš delal popoldne? Zakaj me to sprašuješ / fant je zdrav. Glede tega ste lahko brez skrbi; otrok je bil dosti bolan. Menili so, da se zaradi tega slabše razvija zato; ranjen je bil, pa se je kljub temu rešil izraža nasprotje s prej povedanim; branili so mu, vendar se je kljub temu odločil za ta poklic / podjetje je takrat dobro uspevalo. To, publ. temu pa že dolgo ni tako // izraža, kar je določeno z navajanjem, naštevanjem: rad bi vam rekel to: hvaležen sem vam za sodelovanje; to je rekel in odšel / še to: načrta ne bom spreminjal 3. v zvezi to je, to se pravi uvaja drugačno, ustreznejšo izrazitev, opredelitev česa: prišel je sam, to je [tj.] brez družine in sorodnikov; poznam ga, to se pravi, vem le, kako mu je ime ● pog. mož, ta ti je šele ta pravi, ta mož je še bolj zvit, predrzen, slab, neroden; ta je (pa) ekspr. ta je pa bosa to ni res, to je izmišljeno; ekspr. ta je pa res debela ta novica, izjava je zelo pretirana, neverjetna; ekspr. ta je pa dobra česa takega nisem pričakoval; to mi ni všeč; ekspr. ta je pa prazna to ni res, to je izmišljeno; ekspr. soseda je dobra gospodinja. Ta pa, ta izraža pritrjevanje; ekspr. mislite, da se bodo delavci uprli. To ravno ne izraža zanikanje s pridržkom; ekspr. veseljak je. To pa, to izraža pritrjevanje; ekspr. je že popravil avto? Saj to je tisto, še začel ga ni poudarja zanikanje prej povedanega; ekspr. vlak ima zamudo. Samo to, samo tega se še manjka to dejstvo bo stanje še poslabšalo; izraža nezaželenost česa; star. mrzlo je bilo, da nikoli tega zelo; knjiž. nedolgo (od) tega je živel tukaj pred kratkim; publ. ni znano, kaj je na tem če je res in koliko je res; knjiž. ni stvar v tem, da svet spremenimo, ampak da ga izboljšamo ni naš cilj; pog. otroci so premalo na zraku, v tem je stvar to je glavna težava; preg. kdor laže, ta krade lažnivemu človeku se pripisuje tudi tatvina III. v vezniški rabi 1. v dopustnih odvisnih stavkih, v zvezi kljub temu da čeprav: kljub temu da je star, še dela; ni mu pomagal, kljub temu da bi mu lahko 2. navadno v zvezi poleg tega, zraven tega za izražanje dodajanja k prejšnjemu: dela v tovarni, poleg tega pa študira; zamuja in zraven tega je len / ekspr. v sobi je mrzlo in povrhu tega še temno 3. v zvezi zaradi tega za izražanje vzročno-sklepalnega razmerja; zato: zmanjkalo jim je kurjave, zaradi tega bodo prenehali kuriti; vzdržljiv je in spreten, zaradi tega so ga sprejeli 4. z vejico, v zvezi in to za dopolnjevanje, pojasnjevanje prej povedanega: kupil je novo knjigo, in to pesmi; prišlo je dosti ljudi, in to starih, mladih pa tudi otrok 5. v zvezi v tem ko za izražanje, da se dejanje odvisnega stavka godi skoraj istočasno z dejanjem nadrednega: v tem ko se je posvetilo, je počilo 6. v protivnem priredju, v zvezi s tem da za izražanje omejevanja; vendar: prišel bo, s tem da bo malo zamudil 7. v protivnem priredju, v zvezi kljub temu za izražanje nasprotja s prej povedanim: bila je bogata, kljub temu ni mogla dobiti ženina; prim. le členek, potem, predtem, ta člen, taisti, tale, to, zatem ♪
  22.      tablíranje  -a s (ȋ) gastr. obdelava gosto tekočega kuhanega sladkorja, čokoladnih mas za prelive, glazure na marmorni plošči: plošča za tabliranje ♪
  23.      taboríti  -ím nedov. (ȋ í) bivati, živeti v šotoru: iti na morje taborit; taboriti ob vodi taborèč -éča -e: v dolini taboreča vojska ♪
  24.      taborjênje  -a s (é) glagolnik od taboriti: oditi na taborjenje; počitniško taborjenje; taborjenje ob morju ♪
  25.      táca  -e ž (á) 1. spodnji del noge nekaterih sesalcev: pes je ležal z glavo na tacah; mačka zamahne s taco po hrošču / medved se je postavil na zadnje tace noge; odtisi pasjih tac; tapkanje tac / kot kletvica pasja taca, kakšna vročina 2. slabš. noga, roka: taca ga boli; težko najde čevlje za svoje tace; držal je kozarček v tresočih se tacah ∙ slabš. izteguje tace po očetovih žuljih prilašča si, hoče si prilastiti očetovo premoženje; ekspr. vem, kam pes taco moli kaj je skrivni namen govorjenja, ravnanja kake osebe; nar. pritiskati na taco pri kolovratu nožno gonilo, stopalnik; poljud. medvedje ali medvedove tace užitna, grmičasto razrasla goba z mesnatim betom, strok. rumena griva; poljud. medvedove tace travniška rastlina z velikimi listi in belimi cveti v kobulih, strok. navadni dežen; zajčja taca nekdaj blazinica za pudranje iz zajčje kože ♦ etn. morska taca narisano, vrezano znamenje, ki naj odganja moro; teh. taca široka podporna ploskev na spodnjem delu nosilne priprave ♪

   4.026 4.051 4.076 4.101 4.126 4.151 4.176 4.201 4.226 4.251  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA