Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Moder (276-300)


  1.      sezóna  -e ž (ọ̑) navadno s prilastkom čas, del leta a) ki je najprimernejši, najustreznejši za kako delo, dejavnost: sezona se konča, začne; sredi sezone so prenehali graditi; konec, začetek sezone / gradbena sezona je letos daljša; glavna turistična sezona / kopalna, smučarska sezona; sezona izletov; sezona lova in ribolova / lanska sezona je bila zelo uspešna b) v katerem se kaka dejavnost opravlja v zelo veliki meri: otvoritvena predstava nove sezone; prvo tekmovanje v sezoni; igralca so angažirali za več sezon / glasbena, koncertna sezona; to je njegova zadnja tekmovalna sezona; sezona predavanj; repertoar za gledališko sezono 1984/85 c) v katerem se opravljajo določena dela: žetvena sezona; sezona vlaganja je, zato prodamo veliko sladkorja č) v katerem se nosijo, prodajajo določena oblačila, modeli, kroji: v tej sezoni oprijeti plašči niso moderni / škornje nosim več sezon d) v katerem je česa veliko: sezona češenj, grozdja / sezona dopustov e) za katerega je značilna določena temperatura, količina padavin: deževna, suha sezona / poletna, zimska sezona / oblačiti se sezoni primerno letnemu času ♪
  2.      signalizácija  -e ž (á) 1. glagolnik od signalizirati: izuriti se v signalizaciji z zastavicami; naprave za signalizacijo 2. celota signalnih naprav: postaviti signalizacijo na križiščih; letališče je opremljeno z najmodernejšo signalizacijo za nočne pristanke letal / avtomatska, požarna, železniška signalizacija ♪
  3.      simbolístičen  -čna -o prid. (í) nanašajoč se na simbolizem: simbolistični pesniki, umetniki / simbolistična drama, poezija / simbolistični elementi v Cankarjevih delih ♦ gled. simbolistični skeč skeč, v katerem nastopajo simboli, priljubljeni zlasti v modernem lutkarstvu ♪
  4.      simptomátika  -e ž (á) knjiž. simptomi v celoti: ta bolezen ima podobno simptomatiko kot meningitis / gospodarska simptomatika / prav v tem je moderna simptomatika besedila skupek značilnosti ♪
  5.      sinjéti  -ím nedov. (ẹ́ í) knjiž. 1. postajati sinji, svetlo moder: nebo sinji / obraz ji je sinjel 2. svetlo modro se odražati, kazati: v ribniku je od poletnega neba sinjela voda sinjèč -éča -e: sinječe dalje ♪
  6.      sínji  -a -e prid. (ȋ) 1. svetlo moder: sinje nebo; ima sinje oči / pesn.: sinje daljave, višave; sinja mesečina; sinje Jadransko morje / sinja barva // knjiž., redko moder: svetlo, temno sinje krilo ∙ knjiž. sinji dim modrikast, sivkast; knjiž. njene debele, sinje ustnice pomodrele 2. pesn. vesel, veder: njegovo srce je polno sinjih pesmi / svetlo, sinje upanje ◊ zool. sinji kit do 34 m dolg, zgoraj jekleno, spodaj svetlo siv kit, Sibbaldus musculus; sinji som velik, človeku nevaren morski pes, Carcharias glaucus; sinje ribe ribe selivke, zlasti sardele, sardoni, skuše, ki se združujejo v velike jate sínje prisl.: sinje obarvati / piše se narazen ali skupaj: sinje moder ali sinjemoder; sinje siva barva ♪
  7.      sínjkast  -a -o prid. (ȋ) ki ni popolnoma sinji: sinjkast dim; sinjkaste gore; sinjkasto nebo / postal je sinjkast v obraz modrikast; sinjkaste ustnice pomodrele / sinjkasta barva sínjkasto prisl.: iz dimnikov se sinjkasto kadi / piše se narazen ali skupaj: sinjkasto moder ali sinjkastomoder; sinjkasto sive oči ♪
  8.      sív  -a -o stil. -ó prid. (ȋ í) 1. ki je take barve kot pepel: gost siv dim; sivi lasje; siva megla; vojaki v sivih uniformah; ima sive oči; nebo je bilo sivo; siv v obraz; pepelnato, prsteno, srebrno, svinčeno siv; siv kot golob / v ljudski pesmi siva skala / sivo jesensko jutro / siva barva // ki ima lase take barve: siv starček; je še mlad, toda že siv / ekspr. takrat boš imel že sive lase boš že star; v kratkem času je postal siv je osivel; njegova siva glava je vzbujala spoštovanje njegovi sivi lasje kot znamenje starosti; ekspr. še v sivi starosti dela v visoki starosti 2. ekspr. ki je brez posebnosti, neizrazit in deluje zato pusto, dolgočasno: reportažno siv stil / sivo, prazno življenje / siva vsakdanjost / prikazovati kaj v sivih barvah // za človeka neprijeten, dolgočasen: to so bili zanj sivi dnevi / sive, melanholične misli / svojo prihodnost vidi precej sivo ● ekspr. zaradi tega si ne delaj sivih las ne bodi v skrbeh, ne skrbi; ekspr. bilo je v sivi davnini pred zelo dolgim časom, zdavnaj; ekspr. siva eminenca kdor prikrit, iz ozadja odloča o vsem pomembnem ◊ agr. siva plesen glivična bolezen, ki se kaže kot sivkasta prevleka na zelenih delih rastline; anat. (siva) možganska skorja siva plast na površju velikih možganov z ganglijskimi celicami; siva živčna snov; bot. siva jelša jelša z gladkim sivim lubjem in na spodnji strani sivkastimi, gosto dlakavimi listi, Alnus incana; siva mušnica lističasta, mušnici podobna goba, Amanita rubescens; siva grozdna plesen glivica, ki povzroča bolezen dozorevajočih jagod vinske trte, Sclerotinia fuckeliana; geogr. Siva Istra srednja Istra, za katero je značilen fliš; med., vet. siva mrena očesna bolezen, pri kateri postane leča motna; metal. sivi grodelj grodelj s sivo prelomno ploskvijo; petr. sivi peščenjak; zool. sivi medved grizli; siva kuščarica martinček; siva penica penica rdečkasto rjavkaste barve s sivo kapico na glavi, Sylvia communis; siva podgana; siva veverica veverica z velikimi ušesi in širokim repom z belo liso na koncu, po izvoru iz Severne Amerike, Sciurus carolinensis; siva vrana kavka; siva žolna manjša siva ptica s črno progo pod kljunom; pivka sívo prisl.: sivo se oblačiti; sivo bled obraz; sivo popleskane stene / piše se narazen ali skupaj: sivo lisast ali sivolisast; sivo moder; sivo zelen; sam.: moški v sivem sivo oblečen; okras v rjavem in sivem ♪
  9.      skrájen  -jna -o prid., skrájnejši (ȃ) 1. ki je najbolj oddaljen od izhodišča, začetka a) glede na prostor: skrajni del gorovja, palice; razdalja med skrajnima koncema; skrajni rob ceste; voznik na skrajni desni ima prednost; skrajna točka / skrajni del jezika, oči, ust; mezinec je skrajni prst / ekspedicija na skrajni sever b) glede na čas: skrajni čas za prijavo; določiti skrajni rok za oddajo rokopisa 2. ki je zelo različen od povprečnega, navadnega: skrajni nazori; to so skrajni primeri negativnega odnosa do kulture; skrajne ideje; skrajno stališče / skrajni individualizem, subjektivizem // ki zagovarja, zastopa take nazore, taka stališča: razstava skrajnih modernistov; pripadnik skrajne radikalne smeri ♦ polit. skrajna desnica, levica 3. največji ali najmanjši: to je skrajni znesek, ki bi ga še plačal; določiti skrajne stopnje prispevka; skrajna vrednost količine / skrajna meja kazni za ta prekršek je pet tisoč dinarjev 4. nav. ekspr. ki dosega najvišjo mogočo mero, stopnjo: premagovati skrajne napore; skrajna malomarnost, razdraženost; za to delo je potrebna skrajna natančnost, zbranost; v skrajni sili bi mu že pomagali; s skrajnim zaničevanjem odgovoriti ● zastar. obiskal je tudi skrajne hiše v vasi zadnje, najbolj oddaljene; publ. stvar je razvil do skrajnih konsekvenc do najvišje možne stopnje, mere; publ. pisatelj tudi v skrajni konsekvenci ne zanika tega problema sploh ne, nikakor ne; publ. ta boj v skrajni liniji koristi tudi mednarodnemu delavskemu gibanju nazadnje, končno; ekspr. biti do skrajne meje pošten zelo skrájno prisl.: hoditi skrajno desno, levo; skrajno resno govoriti; skrajno gostoljuben človek; skrajno kratek dialog; skrajno neprijetna stvar; skrajno različni nazori; biti skrajno utrujen ♪
  10.      skrájnji  -a -e prid. (ȃ) knjiž. skrajen: skrajnji deli gorovja / v skrajnjem trenutku se je premislil / skrajnja razdraženost; skrajnje nasprotje skrájnje prisl.: skrajnje moderen pesnik; delo je bilo skrajnje naporno ♪
  11.      slikaríja  -e ž (ȋ) ekspr. slikarstvo: ukvarjati se s slikarijo / na steno so obesili nekaj modernističnih slikarij slik; stropno slikarijo je poškodoval potres slike na stropu; freske ♪
  12.      slovénski  -a -o prid. (ẹ́) nanašajoč se na Slovence ali Slovenijo: prevesti v slovenski jezik; slovenska književnost / slovenski film; slovensko berilo za šesti razred; slovensko-nemški slovar / dela slovenskih impresionistov; slovenski narod; slovensko delavstvo / slovenska narodna zavest / slovenska dežela; slovenska Koroška / izobesiti slovensko zastavo / Slovenske gorice; Slovenska matica; od 1905 do 1929 Slovenska ljudska stranka ∙ ekspr. rodila ga je slovenska mati je Slovenec; hoditi v slovenske šole v šole s slovenskim učnim jezikom ♦ um. (slovenska) moderna moderna, kot jo predstavljajo zlasti Cankar, Murn, Kette in Župančič; vet. slovensko govedo govedo rumenkasto bele barve; marijadvorsko govedo slovénsko prisl.: govoriti (po) slovensko, star. slovenski, zastar. po slovenski slovénski -a -o sam.: rad bi bral kaj slovenskega; žarg. ta teden bomo pisali slovensko slovensko šolsko nalogo ♪
  13.      smísel  -sla [ǝu̯] m (ȋ) 1. kar se s tem, kar izraža kaka jezikovna enota, dejansko misli: čeprav spremenimo besedni red, ostane smisel enak; s tem popravkom se je nekoliko spremenil smisel; ne prevajam dobesedno, ampak po smislu; smisel stavka mi ni popolnoma jasen / ljudstvo je dobilo značaj naroda v modernem smislu; znanost v ožjem in širšem smislu besede / treba bi bilo odgovoriti nekako v tem smislu tako 2. kar se misli, hoče s čim doseči: smisel njegovega ravnanja je jasen; smisel teh predpisov zelo različno razlagajo; vzgojni smisel športnih tekmovanj / vsaka kretnja je imela kak smisel 3. kar dela kako dejavnost, dogajanje vredno, utemeljeno: delo daje življenju smisel; iskati smisel; življenjski smisel; razmišljati o smislu umetnosti 4. navadno s prilastkom, v zvezi z za sposobnost za dojemanje, presojanje bistva česa: ima smisel za glasbo, literaturo; smisel za lepoto / izgubil je smisel za čas občutek; nima nobenega smisla za njegove probleme razumevanja / ta človek nima smisla za humor // posebna nadarjenost ali sposobnost za kaj: ima izrazit smisel za tehniko; razvijati smisel za praktično delo / privzgojiti smisel za red in čistočo / ima smisel za otroke zna ravnati z njimi 5. publ., v prislovni rabi, s prilastkom, v zvezi v smislu izraža, da je kaj v skladu z resnično vsebino, namenom česa: napisati prošnjo v smislu dogovora; ravnati v smislu predpisov 6. ekspr., s prilastkom, v zvezi v smislu poudarja bistvene, tipične lastnosti česa, kot jih določa prilastek: fant je neroda v pravem smislu besede; pisatelj v najboljšem smislu 7. ekspr., v prislovni rabi, s prilastkom, v zvezi v smislu izraža omejitev trditve na določeno: v nekem smislu je bilo njegovo življenje zelo razburljivo; v tem smislu imaš prav 8. ekspr., v prislovni rabi, navadno v zvezi brez smisla, nima smisla izraža nepotrebnost česa: brez smisla se je prepirati z njim; nima smisla razpravljati o teh problemih ◊ fiz. gibanje po krogu v smislu urnega kazalca; geom. smisel kar opredeljuje gibanje točke po premici, krivulji, meji lika, glede na izbiro ene od obeh možnosti; negativni, pozitivni smisel ♪
  14.      sodôben  -bna -o prid., sodôbnejši (ó ō) 1. nanašajoč se na novejši čas, na sedanjost: proučevati sodobni jezik; ukvarjati se s sodobnimi problemi; aktualna vprašanja sodobne družbe; predavati sodobno literaturo // ki glede na koga živi, obstaja v istem času, obdobju: Prešeren je dobro poznal sodobne in starejše avtorje / skrbno je zapisoval sodobne dogodke 2. ki ima, vsebuje novejše tehnične, strokovne pridobitve: šola je dobila sodobne prostore; prizadevati si za sodobnejšo vsebino pouka; imeti sodobno stanovanje 3. ki upošteva najnovejše umetnostne tokove: njegovo najnovejše delo vsebuje tudi nekatere manj sodobne sestavine; njegova glasba ni sodobna 4. ki upošteva najnovejše norme svojega časa: ima mlade in sodobne starše / ne dovolj sodobni pogledi na vzgojo ● revija za sodobno oblačenje moderno sodôbno prisl.: sodobno se oblačiti; sodobno urejena država ♪
  15.      sondíranje  -a s (ȋ) glagolnik od sondirati: a) s sondiranjem ugotavljati toploto vode na jezerskem dnu; sondiranje zemljišča; sondiranje z najmodernejšimi napravami / sondiranje rane, želodca b) sondiranje tržišča; po nekaj mesecih sondiranja so diplomati ugotovili, da za sporazum dobro kaže / psihološka, statistična sondiranja; sondiranje javnega mnenja ◊ geol. seizmično sondiranje raziskovanje zemeljskih plasti z merjenjem potresnih valov, povzročenih z eksplozijo ♪
  16.      sonetíst  -a m (ȋ) lit. pesnik sonetov: moderni, renesančni sonetisti ♪
  17.      sopótnik  -a m (ọ̑) 1. potnik v razmerju do drugega potnika, s katerim skupaj potuje: na postaji so dobili nove sopotnike; pogovarjati se s sopotniki v kupeju; utrujeni sopotniki / voznik in sopotnik sta bila pri nesreči huje poškodovana; pren. njen sopotnik je osamljenost 2. navadno s prilastkom kdor ima zlasti s kako sodobno umetnostno, politično, nazorsko smerjo, skupino nekatere skupne značilnosti: literarni sopotniki in somišljeniki; biti sopotnik komunizma, partije / od njega se je kmalu ločila vrsta sopotnikov in učencev / sopotniki revolucije ♦ lit. sopotniki moderne 3. ekspr. (zakonski) mož, življenjski tovariš: sopotniki slavne igralke / napisala je spomine na nekdanjega življenjskega sopotnika ∙ ekspr. zemlja je sopotnik sonca satelit ♪
  18.      soséska  -e ž (ẹ̑) 1. zaokrožen stanovanjski del v mestu z objekti, potrebnimi za vsakdanje življenje: zgraditi moderno sosesko; vrtec, šola in trgovina v soseski / stanovanjska soseska 2. kraj in bližnji kraji, s katerimi je ta navadno povezan: prodajati sadje po soseski; vsi v soseski so že obveščeni; najtrdnejša kmetija v soseski / tako dobrega studenca ni v vsej soseski daleč naokoli // prebivalci tega kraja in bližnjih krajev, ki so med seboj povezani: vsa soseska ga je imenovala s tem imenom; soseska se ga je izogibala 3. nekdaj skupnost upravičencev do skupnega premoženja ene ali več vasi: soseska je štela dvajset gospodarjev; izpolnjevati obveznosti do soseske / prositi sosesko za privoljenje / tako so sklenili na soseski na sestanku te skupnosti 4. rel. skupnost vernikov podružnice: oznaniti mašo za sosesko sv. Jurija ● star. živeti s kom v soseski biti sosed koga ♪
  19.      sòustvarjálec  -lca [u̯c in lc] m (ȍ-ȃ) kdor je skupaj s kom ustvarjalec česa: dati priznanje avtorju in soustvarjalcem odrske umetnine; predstavil ga je kot soustvarjalca moderne arhitekture ♪
  20.      specialíst  -a m (ȋ) 1. kdor si pridobi posebno, poglobljeno znanje na ožjem področju kake stroke: je specialist za gradnjo turbin; vojaški specialisti so akcijo dobro načrtovali; predavanje profesorja, specialista za moderno književnost // kdor si pridobi tako znanje na ožjem področju medicine: poslati bolnika k specialistu; dobiti napotnico za specialista / specialist za duševne, kožne, očesne bolezni; zdravnik specialist 2. ekspr., navadno s prilastkom kdor dobro zna, obvlada kaj: je specialist za globinski ribolov; na tekmovanju so se pomerili specialisti za veleslalom / je specialist za kislo juho dobro jo pripravi, skuha ♪
  21.      starínski  -a -o prid. (ȋ) 1. ki je nastal, bil razširjen v (daljni) preteklosti: proučevati starinske plese; starinske pesmi; zbirati starinske posode; doma imajo starinsko pohištvo ♦ lingv. starinske besede v preteklosti splošno rabljene besede // ki ima dosti prvotnih, starih značilnosti: rad si ogleduje starinska mesta; starinsko narečje / predmet, stol starinske izdelave ∙ vsi ti predmeti imajo starinsko vrednost so pomembni zaradi starosti in tipičnih značilnosti 2. nemoderen, nesodoben: nosi obleko starinskega kroja / imeti starinske nazore; njegova načela so starinska starínsko prisl.: skladba zveni starinsko; oblači se po starinsko; starinsko opremljena soba; sam.: hiša je mešanica starinskega z novodobnim ♪
  22.      starodevíški  -a -o prid. (ȋ) ekspr. neživljenjski: starodeviški nazori ∙ ekspr. nosila je starodeviške obleke nemoderne, nesodobne ♪
  23.      starodôben  -bna -o prid. (ó ō) knjiž. nemoderen, nesodoben: starodobno pohištvo ♪
  24.      starokopíten  -tna -o prid. (ȋ) 1. ki se v vsem drži ustaljenih navad iz prejšnjih časov: starokopiten človek; naš oče je starokopiten; starokopitna gospodinja; preveč, zelo starokopiten 2. ki ima nesodobne, zastarele nazore: starokopiten vzgojitelj; v oblačenju je precej starokopiten // ekspr. nesodoben, zastarel: o vzgoji ima še starokopitne nazore; starokopitne metode poučevanja / ta časopis je starokopiten konservativen; starokopitna oprema stanovanja nemoderna, nesodobna ♪
  25.      staromóden  -dna -o prid. (ọ́) ekspr. nemoderen, nesodoben: staromodni čevlji; njegova obleka je staromodna; staromodno pohištvo / staromoden človek / staromodni nazori nesodobni, zastareli staromódno prisl.: staromodno se oblačiti ♪

   101 126 151 176 201 226 251 276 301 326  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA