Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
Mod (164-188) 
- samodéjen -jna -o prid. (ẹ̄) knjiž. 1. ki opravlja delo sam, brez človekovega sodelovanja; avtomatičen: samodejni stroji; samodejna naprava / samodejna telefonska centrala; samodejne zavore ♦ elektr. samodejno prekinjalo avtomatsko prekinjalo; med. samodejno živčevje živčevje, ki deluje samostojno, neodvisno od volje; avtonomno živčevje; strojn. samodejni menjalnik avtomatski menjalnik 2. ki se zgodi sam od sebe, po lastnih zakonih: samodejen prehod pravic in dolžnosti // nanašajoč se na človekovo dejanje, ki poteka brez njegove volje, zavesti: samodejni gibi / samodejno podrejanje splošnemu razpoloženju / ob tem se je vzbujalo samodejno vprašanje, ali je to edina rešitev samodéjno prisl.: naprava deluje samodejno; hitro in samodejno je odgovoril; vse je potekalo bolj ali manj samodejno; roka je ves čas samodejno segala po ročici ∙ zastar. to si je pridobil samodejno samostojno, sam ♪
- samodéjnost -i ž (ẹ̄) knjiž. avtomatičnost: stopnja samodejnosti naprav / samodejnost gibov ● zastar. spodbujati samodejnost učencev samostojno ravnanje, samostojnost ♪
- samodélen -lna -o prid. (ẹ̑) star. avtomatičen: samodelne naprave; samodelno delovanje ● star. samodelno sukno doma narejeno sukno samodélno prisl.: stroj deluje samodelno; vrata se zapirajo samodelno ♪
- sámodisciplína -e ž (ȃ-ȋ) 1. obvladanje samega sebe: pri tem delu je potrebna velika samodisciplina in vztrajnost; samodisciplina in samovzgoja / samodisciplina pri objavljanju novic 2. disciplina, ki izhaja iz človeka samega, brez spodbude, zahteve drugega: samodisciplina članov kolektiva, učencev; pokazali so visoko stopnjo samodiscipline ♪
- sámodiscipliníran -a -o prid. (ȃ-ȋ) 1. sposoben obvladati samega sebe: biti samokritičen in samodiscipliniran 2. ki se sam, brez spodbude, zahteve drugega podreja disciplini: samodiscipliniran kolektiv ♪
- sámodogájanje -a s (ȃ-ā) knjiž. dogajanje, ki izhaja iz samega sebe: dogodki, ki jih opisuje pisatelj, so nekaj drugega, nekaj tujega, so samodogajanje ♪
- sámodopáden -dna -o prid. (ȃ-ā) zastar. samozadovoljen, samovšečen: njegovo samodopadno govorjenje sámodopádno prisl.: zavihal je brke in samodopadno odgovoril ♪
- sámodopadênje -a s (ȃ-é) star. samozadovoljstvo, samovšečnost: v njenem glasu se je čutilo samodopadenje; obšlo ga je samodopadenje; to je rekel s prizvokom samodopadenja ♪
- sámodopadljív -a -o prid. (ȃ-ȋ ȃ-í) star. samozadovoljen, samovšečen: to je samodopadljiv človek / obšla ga je samodopadljiva misel; njegovo samodopadljivo govorjenje sámodopadljívo prisl.: odgovoril je samodopadljivo; samodopadljivo se je ogledovala v zrcalu ♪
- sámodopadljívost -i ž (ȃ-í) star. samozadovoljnost, samovšečnost: s svojo samodopadljivostjo je odbijal druge ♪
- sámodovóljnost -i ž (ȃ-ọ́) zastar. 1. samozadostnost: samodovoljnost in neodvisnost od zunanjega sveta / gospodarska samodovoljnost 2. samozadovoljstvo: samodovoljnost in samohvala ♪
- samodŕč -a m (ȓ) zastar. avtomobil: odpeljali so se v samodrču ♪
- samodŕški -a -o prid. (ȓ) nanašajoč se na samodržce ali samodrštvo: samodrška država; samodrška oblast / bala se je njegove samodrške matere / ukazovala je s samodrškim glasom samodŕško prisl.: samodrško vladati ♪
- samodŕštvo -a s (ȓ) politična ureditev, v kateri ima neomejeno, samovoljno oblast en človek ali majhna skupina: boriti se proti samodrštvu // ekspr. ravnanje oblastnega, samovoljnega človeka: žene so se uprle samodrštvu mož; samodrštvo in trinoštvo ♪
- samodrúg -a -o prid. (ȗ ū) zastar. 1. ki je s kom drugim, v dvoje: prijetneje je, če je človek samodrug / samodruga ježa 2. navadno v ženskem spolu noseč: ni še bilo gotovo, če je samodruga ♪
- sámodržáven -vna -o prid. (ȃ-ȃ) nanašajoč se na samodržavje: predstavnik samodržavne oblasti / borili so se zoper samodržavni carizem ♪
- sámodržávje -a s (ȃ-ȃ) v carski Rusiji politična ureditev, v kateri ima neomejeno, samovoljno oblast en človek ali majhna skupina: boriti se proti samodržavju; carsko samodržavje ♪
- samodŕžec -žca m (ȓ) oblastnik, ki ima neomejeno, samovoljno oblast: državi je vladal samodržec; car samodržec // ekspr. oblasten, samovoljen človek: ravnatelj je bil pravi samodržec ♪
- samodŕžen -žna -o prid. (r̄) nanašajoč se na samodržce ali samodrštvo: samodržno vladanje / samodržna politika / njegovo samodržno ravnanje ♪
- samodŕžje -a s (ȓ) knjiž., redko samodrštvo: boriti se proti samodržju / kritiziral je samodržje društvenega odbora ♪
- smód -a m (ọ̑) 1. dim, plin, ki nastane pri smojenju: oster vonj po smodu 2. knjiž. smog: smod se je razgubil 3. agr. bolezen, pri kateri se oboleli deli rastline posušijo ali odmrejo; ožig: škropiti proti smodu / trtni smod peronospora ♪
- smodíšče -a s (í) agr. kraj, prostor, kjer se prašičem s smojenjem odstranjujejo ščetine ♪
- smodíti -ím nedov., smojèn (ȋ í) 1. z ognjem, vročino povzročati, da postane kaj deloma poškodovano: smoditi dlake; čevlji se ne sušijo, ampak smodijo; pazi, smodiš si lase // povzročati, da se poškodujejo, uničijo občutljivejši deli rastlin: sonce smodi mlado travo 2. tekst. z gorečim plinom ali razžarjenimi ploščami odstranjevati štrleča vlakna: smoditi tkanino ● ekspr. sonce smodi, saj je poletje žge; star. smoditi tobak kaditi ◊ agr. smoditi prašiča s smojenjem odstranjevati ščetine z njega smodíti se pri kuhanju se zaradi vročine prijemati podlage in se deloma poškodovati: meso, rižota se smodi ♪
- smodka gl. smotka ♪
- smodník -a m (í) eksplozivna snov v obliki prahu ali zrn, ki ima pri izgorevanju veliko potisno moč: napolniti naboje s smodnikom; izdelava smodnika ∙ slabš. ta prav gotovo ne bo iznašel smodnika ni posebno pameten, bister; ekspr. smodnika do zdaj še nismo povohali se še nismo bojevali; sod smodnika ekspr. biti sod smodnika vir nevarnosti; ekspr. vreči iskro v sod smodnika v zelo napeti situaciji povzročiti spor, konflikt; ekspr. sedeti na sodu smodnika biti v zelo nevarnem položaju ♦ kem. brezdimni smodnik ki ob eksploziji, vžigu ne daje dima; črni smodnik ♪
39 64 89 114 139 164 189 214 239 264 
