Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Mesto (1.388-1.412)


  1.      vréči  vŕžem dov., vŕzi vŕzite in vrzíte; vŕgel vŕgla (ẹ́ ȓ) 1. s silo, navadno ročno, povzročiti, da preide kaj po zraku na drugo mesto: pobral je kamen in ga vrgel; vreči poleno na ogenj; vreči kaj skozi okno; vreči z desno roko; hitro, silovito vreči / vrgel (si) je torbo čez ramo in odšel / vreči mrežo, trnek v vodo; vreči sidro / vreči kepo v koga; vreči puščico v sredino tarče zadeti z njo sredino; vreči žogo visoko v zrak / vrgel je lopato iz rok in stekel; vreči proč pokvarjeno hrano zavreči; vreči stran prazno steklenico odvreči / dogovorili so se, da bodo vrgli kovanec se bodo odločili na podlagi dogovorjenega pomena obrnitve kovanca po metu; vrgla sta kocko za zadnjo cigareto žrebala sta s kocko / ekspr. vojaki so vrgli orožje iz rok so se razorožili; niso se hoteli več bojevati; ekspr. vreči kovanec v avtomat dati, spustiti ♦ šport. vreči kopje // nav. ekspr., s širokim pomenskim obsegom s silo povzročiti, da preide kaj na drugo mesto: konj je jezdeca vrgel s sebe / reka ga je vrgla na obalo; vihar je brodolomce vrgel na otok / brezoseb.: utopljenca je vrglo na breg; čoln je vrglo na sredo reke / bombniki so vrgli bombe spustili / vreči oporišče v zrak razstreliti ga 2. navadno s prislovnim določilom s silo povzročiti, da kaj hitro, sunkovito spremeni položaj v prostoru: sunek ga je vrgel nazaj; brezoseb. med zaviranjem je potnike vrglo naprej; ekspr. sanje so ga vrgle kvišku zaradi njih se je prebudil, sedel / vrgla ga je božjast dobil je napad božjasti // ekspr. hitro, sunkovito premakniti kak del telesa: vrgla je glavo nazaj in se zasmejala; sedel je in vrgel noge od sebe; vreči roke kvišku 3. s silo spraviti koga na tla, v ležeči položaj: zgrabil je nasprotnika in ga vrgel / pes je vrgel otroka v sneg / vreči koga na tla, po tleh; pren., ekspr. že najmanjši neuspeh ga vrže // nav. 3. os., pog. povzročiti, da mora kdo ležati: bolezen, skrb ga je vrgla na posteljo; brezoseb. nekaj dni je še hodil okoli, potem pa ga je vrglo 4. ekspr., s prislovnim določilom s silo spraviti koga od kod: vreči koga iz gostilne, stanovanja, urada / vreči koga čez prag / pog. vreči koga ven 5. ekspr. dati živini (živinsko) krmo: stopil je v hlev, da bi vrgel kravam / vreči konju ovsa / vreči kokošim 6. ekspr., s prislovnim določilom poslati, premestiti: sovražnik je svoje glavne sile vrgel na jug; četo so vrgli v boj / usoda ga je vrgla v ta kraj 7. ekspr., s prislovnim določilom hitro, nepopolno napisati, narisati: na papir je vrgel nekaj verzov; na platno je vrgel prijateljevo podobo 8. ekspr., s prislovnim določilom, v zvezi vreči oči, pogled pogledati: vrgel je oči na razglas, sliko; vreči neprijazen pogled po kom, za kom / že zdavnaj je vrgel oči nanjo je vzbudila njegovo zanimanje; kritik je skušal vreči pogled na njegovo celotno delo ga (na kratko) oceniti, ovrednotiti 9. ekspr., z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: vreči opazko, vprašanje; vrgel mu je psovko; za njim je vrgel jezno kletev / sonce je vrglo zadnji žarek skozi okno / lažeš, je vrgel iz sebe hitro, silovito rekel // v zvezi z v povzročiti, da kdo preide v stanje, kot ga nakazuje določilo: ta dogodek ga je vrgel v bes, obup 10. navadno s prislovnim določilom povzročiti, narediti, da kaj kje je: gora je vrgla svojo dolgo senco na melišča; smreke so vrgle sence po pobočju / brezoseb. čez noč je vrglo nekaj snega padlo // publ., v zvezi z na povzročiti, da se na kaj gleda, o čem misli tako, kot nakazuje določilo: tako ravnanje je vrglo čudno luč nanj; to je vrglo senco na vse sodelavce / vreči na koga sum 11. pog., s prislovnim določilom dati, prinesti denar, dobiček: kupčija mu je precej vrgla; prodaja mu je vrgla toliko, da je lahko poplačal vse dolgove / les mu je vrgel lepe denarce // prinesti, dati: glasovanje mu je vrglo malo glasov / koliko metrov drv bo vrglo drevo ● ekspr. liter vina ga vrže od litra vina je zelo pijan; nar. svinja je vrgla sedem prašičkov povrgla; ekspr. vreči karte na mizo razkriti komu vsa dejstva, vse zahteve; vreči jasno luč na kaj popolnoma razkriti kaj; pog. vreči partijo taroka zaigrati; ekspr. vrgla mu je poljubček poljubila prste svoje roke in jo obrnila, iztegnila proti njemu; ekspr. kmalu je vrgel puško v koruzo ni več vztrajal, je obupal; nar. repo vržemo naredko posejemo, vsejemo; vreči komu rokavico nekdaj pozvati ga na dvoboj; ekspr. vreči komu trnek z zvijačo poskušati pridobiti koga za svoj namen; pog. varovalko je ven vrglo varovalka je pregorela; publ. vreči vlado povzročiti, da mora odstopiti; ekspr. vreči koga iz društva, stranke, šole izločiti, izključiti; pog., ekspr. že navsezgodaj so ga vrgli iz postelje so zahtevali, povzročili, da je moral vstati; ekspr. vrgli so ga iz službe odpustili so ga, odpovedali so mu delovno razmerje; ekspr. ropot ga je vrgel iz spanja zaradi ropota se je prebudil; ekspr. ta misel ga je vrgla iz tira ga je vznemirila, razburila; ekspr. vreči koga s prestola vzeti mu oblast; star. vreči koga s prižnice oklicati; pog. vreči skrbi čez ramo ne ukvarjati se z njimi; ekspr. vrgla je to novico med zbrane prijatelje nenadoma, nepričakovano jim jo je sporočila; ekspr. vreči denar na cesto, skozi okno, stran dati, izdati denar za kaj nekoristnega, nevrednega, nesmiselnega; ekspr. vreči koga na cesto odpustiti, odsloviti ga (iz službe); prisilno ga izseliti; ekspr. vreči obleko nase, s sebe hitro se obleči, sleči; nižje pog. vreči koga na šajbo ne narediti, kar je bilo obljubljeno, rečeno; ekspr. vrgli so ga v ječo zaprli so ga; ekspr. poročilo je hotel vreči v koš uničiti, zavreči; ekspr. knjige je vrgel v kot trajno ali začasno je nehal študirati; ekspr. to mu je vrgel v obraz to mu je brez obzirov rekel, očital; ekspr. vreči hrano vase hitro, hlastno pojesti; ekspr. vreči kozarček žganja vase izpiti na dušek; pog. profesor ga je vrgel pri izpitu negativno ocenil; pog. čez vreči izbruhati, izbruhniti; pog. komu kaj naprej vreči očitati; pog. kar nazaj ga je vrglo, ko je to slišal zelo je bil presenečen; bibl. kdor je brez greha, naj prvi vrže kamen vanjo človek ne sme obsojati drugih, če sam ni brez napak vréči se nav. ekspr. 1. s prislovnim določilom s sunkovitim odrivom se premakniti kam: ranjenec se je vrgel kvišku, a je spet padel; ko je opazil nevarnost, se je vrgel nazaj // s sunkovitim odrivom se premakniti z določenim namenom z enega mesta na drugo: vratar se je vrgel za žogo in jo ujel / iz obupa se je vrgel v prepad s skokom v prepad naredil samomor; vreči se v vodo skočiti 2. v zvezi z na hitro, sunkovito se premakniti h komu z namenom napasti ga: vrgel se je nanj in ga začel tepsti; vreči se na koga kot ris / kragulj se vrže na svoj plen / z veliko vojsko se je vrgel na nasprotnika 3. s prislovnim določilom hitro, sunkovito uleči se: ob zvoku sirene se je vrgel na tla; oblečen se je vrgel na posteljo 4. navadno z glagolskim samostalnikom, v zvezi z na, v izraža nastop intenzivne dejavnosti, kot jo določa samostalnik: z vso vnemo se je vrgel na delo, v študij; vreči se v boj; vrgel se je v branje / vrgel se je v beg začel bežati // s širokim pomenskim obsegom intenzivno začeti določeno dejavnost, katere predmet izraža dopolnilo: zgodaj spomladi se je vrgel na vrt / vrgli so se na jedačo začeli hlastno, obilno jesti; z navdušenjem se je vrgel na knjigo jo je začel brati, študirati; vrgel se je na politiko začel politično delovati ● ekspr. vrgla se mu je okrog vratu navdušeno ga je objela; slabš. vreči se na kolena pred kom poklekniti pred kom; ekspr. sin se je vrgel po očetu ima njegove lastnosti vŕžen -a -o: v vodo vržen kamen; plašč, vržen čez ramo; četa, vržena v boj ♦ filoz. človek je vržen v svet po eksistencialistični filozofiji človek biva brez vnaprejšnje določenosti ♪
  2.      vrédnost  -i ž (ẹ́) 1. značilnost česa a) glede na količino denarja, ki se dobi zanj: vrednost zemljišča pada, se veča; določiti, oceniti vrednost hiše; nakit ima majhno, veliko vrednost; merilo vrednosti; neskladnost med ceno in vrednostjo / prodati blago v vrednosti več milijonov / denarna vrednost b) glede na kako količino, mero sploh: vrednost asa, karte / kalorična vrednost hrane 2. navadno s prilastkom značilnost česa a) glede na zadovoljevanje določenih potreb: preizkusiti vrednost kake naprave; ti prostori imajo zanje majhno vrednost / biološka vrednost beljakovin; hranilna vrednost sadja; praktična, uporabna vrednost predmeta b) glede na mero ustrezanja določenim merilom: dokumentarna vrednost gradiva; estetska vrednost izdelka; moralna vrednost dejanja; stilna vrednost izraza c) glede na (možni) vpliv, posledice, delovanje: razmišljati o vrednosti kakega odkritja; razpravljati o vrednosti odločitve, predloga / informacijska vrednost / to znamenje ima že vrednost simbola // pozitivne lastnosti, značilnosti česa: ceniti vrednost ljubezni, prijateljstva; poznati vrednost trpljenja; verjeti v vrednost življenja 3. kar je vredno priznanja, hvale: zavedati se, v čem je človekova prava vrednost / ekspr. roman nima nobene vrednosti je slab / zlato, dragulji in druge vrednosti dragocenosti // knjiž. vrednota: zemlja je zanj največja vrednost; dobrota, lepota in druge vrednosti / družbene, kulturne vrednosti; lestvica vrednosti 4. ekon. značilnost česa glede na vloženo delo ali v razmerju do drugega blaga: definirati pojem vrednosti v ekonomiji / blagovna vrednost družbeno priznana količina dela, ki je vložena v blago; menjalna vrednost določena s količinskim odnosom med danim in dobljenim blagom; presežna vrednost ki jo ustvari delavec s presežnim delom; uporabna vrednost ki jo ima blago, stvar glede na zadovoljevanje potreb; lastnost blaga, stvari, da zadovoljuje potrebe 5. značilnost česa glede na število merskih enot ali enot sploh: vrednost temperature, tlaka je normalna, previsoka / vrednost trajanja note ● žarg., teh. oktanska vrednost bencina oktansko število bencina ◊ filoz. logična ali resničnostna vrednost kvantitativno izražena stopnja resničnosti stavka; fin. nominalna vrednost v denarni enoti izražena vrednost, navedena na denarju, vrednostnih papirjih; lingv. glasovna vrednost črke značilnost črke, da zaznamuje en fonem ali več fonemov oziroma njihovih variant; mat. absolutna vrednost vrednost števila neglede na predznak; funkcijska vrednost; mestna vrednost vrednost znaka, določena z njegovim mestom v številki; srednja vrednost ki se dobi z deljenjem vsote dveh ali več istovrstnih količin z njihovim številom; številčna vrednost kake številke na določenem mestu v številu; muz. notna vrednost vrednost trajanja note; ped. izobraževalna vrednost pouka; šah. vrednost dame; teh. kurilna ali toplotna vrednost goriva količina toplote, ki jo odda gorivo pri gorenju ♪
  3.      vŕh  -a stil. -á m, mn. vrhóvi stil. vŕhi, tož. mn. stil. vrhé, mest. mn. stil. vrhéh, or. mn. stil. vrhmí (ȓ) 1. vsaka od vzpetin, v katere se gorovje v višjem delu razcepi: veter buči okoli vrhov; priti na najvišji vrh Himalaje / svet med vrhovi gorami / Mali vrh // vsak od delov z vejami, v katere se drevo, rastlina razrašča v smeri navzgor: jablana ima dva vrhova; pustiti drevesu več vrhov / odrezati roži šibko rastoče vrhove; utrgati vrh rožmarina vršiček, vejico; potaknjenec je pognal več vrhov poganjkov 2. zgornji, navadno zoženi del a) gore, vzpetine: ob potresu se je gori odtrgal vrh; v daljavi se bleščijo zasneženi vrhovi hribov; letalo se je zaletelo v vrh gore; kopast, stožčast vrh; skalnat vrh b) drevesa: drevesu se je odlomil, se suši vrh; veter upogiba vrhove borov / uporabljati vrhove za drva // zgornji del česa sploh: vrh jambora; okrašen vrh stebra; iznad hiš se dviga vrh zvonika 3. najvišja točka, najvišji del a) gore, vzpetine: zaznamovati vrh gore; razgledovati se z vrha; povzpeti se na vrh grebena; ustaviti se na vrhu klanca; razdalja od vznožja do vrha b) česa sploh: mlaj je bil tolikšen, da se je komaj videl njegov vrh; izmeriti razdaljo od tal do vrha zvonika / pasti z vrha stopnic; dimnik na vrhu strehe na slemenu / z oslabljenim pomenom sedi na vrhu peči na peči // od izhodišča najoddaljenejša točka, del česa: vrh jezika; vrh mlinske lopate 4. v prislovni rabi, s predlogom izraža površino, gladino: na vrhu kisa se je naredila tanka kožica / speljati napeljavo po vrhu stene / zajemati vodo z vrha z dela ob površini; potopil se je in kmalu priplaval na vrh // izraža položaj, ko je kaj glede na drugo najvišje: zloži stvari v kovček tako, da bodo srajce na vrhu / ta del okenskega krila mora biti na vrhu zgoraj; vzemite list in na vrh napišite naslov na del ob robu, kjer se začne pisati 5. v prislovni rabi, v zvezi z do izraža skrajni zgornji del ob odprtini: naliti kozarec do vrha; do vrha napolniti vrče / lava je v ognjeniku prikipela do vrha / do vrha polna posoda do roba // v zvezi do vrha popolnoma, zelo: do vrha natovorjena ladja / ekspr. do vrha se najesti 6. najboljši dosežek, predstavnik česa: ta drama je vrh realistične dramatike / uvrščajo se med vrhove našega pesništva / ekspr. naši tekmovalci so se prebili v smučarski vrh // publ. najvišji, vodilni organ: kritizirati državni vrh; stiki z vojaškimi vrhovi; spori v vrhovih organizacije 7. publ. najvišje mesto, položaj v kaki organizaciji: čakati na smernice z vrha; spremembe na vrhu 8. razvojna stopnja največje kakovosti, uspešnosti: gibanje je doseglo svoj vrh v dvajsetih letih; vsaka dejavnost ima svoj vrh / biti na vrhu pesniškega ustvarjanja / bližati se vrhu življenja najuspešnejšemu življenjskemu obdobju // stopnja največje intenzivnosti: kriza je dosegla vrh / število premikov na minuto je doseglo vrh bilo največje 9. publ. najboljše mesto, najvišja uvrstitev: z zadnjo zmago je moštvo na vrhu; ta klub lahko seže po vrhu / uvrstiti se pod sam vrh 10. publ. sestanek voditeljev držav: sklicati vrh / afriški vrh / konferenca, sestanek na vrhu 11. nar. vzhodno vinograd (v gričevnatem svetu): skopati vrh / iti v vrh po vino / vinski vrh ● nar. še ni vrha dorasel še ni odrastel, postal mož; od vrha do tal ekspr. biti nov od vrha do tal biti oblečen v nova oblačila; ekspr. ogledal si jo je od vrha do tal od glave do nog; ekspr. hiša je pogorela od vrha do tal popolnoma; ekspr. bil je gospod od vrha do tal popoln; fotografirati z vrha od zgoraj; star. spustiti se v jašek z vrha zvrha; pog. nasprotna stranka je prišla na vrh na oblast; žarg. jemati mamila iz želje po vrhu največji omami; nar. otroke imata pod vrhom njuni otroci so že skoraj odrasli; star. ima vsega z vrhom veliko, dosti; star. natresti pšenice v mernik z vrhom zvrhano; ekspr. otresti se pritiska, ko je mera do vrha polna ko ga ni več mogoče prenašati; star. z vrhom polna mera česa zvrhoma; pog. do vrha glave te imam zelo mi presedaš; publ. ta knjiga je na vrhu najbolj branih knjig je najbolj brana; stanovanja na vrhu so najbolj hladna v najvišji etaži, na podstrešju; ekspr. strele udarjajo v visoke vrhove pomembni ljudje so najbolj izpostavljeni kritiki ◊ alp. vrh del gore, ki leži najvišje in se od drugih delov loči kot posebna celota; anat. pljučni vrh koničasti, zgornji del pljučnega krila; etn. vrh del avbe nad čelnikom, oblikovan iz lepenke in prevlečen z nabrano tkanino; fiz. valovni vrh točka v valu, v kateri je odmik navzgor največji; geom. vrh piramide skupna točka stranskih ploskev piramide; vrh stožca točka, v katero se zoži plašč stožca; lit. vrh del literarnega dela, v katerem se zgodba, dogajanje stopnjuje do največje napetosti; prim. povrhu ♪
  4.      vrísati  vríšem dov. (ȋ) 1. s potegovanjem z ostrim, koničastim predmetom narediti kaj v kaj: vrisati dno za sod v les; vrisati grb v kamen 2. z risanjem narediti čemu v notranjost kaj: vrisati krogu križec, piko / vrisati v kvadratke ustrezna znamenja // z risanjem narediti kaj na kaj: na prazna mesta vrisati puščice, znake 3. z risanjem določenih črt, znamenj narediti, da pride kaj v kaj narisanega, s črtami oblikovanega: vrisati podatke v grafikon, tabelo; vrisati smer pohoda / vrisati mesto, reko na karto, zemljevid vrísan -a -o: avtokarta z vrisanimi bencinskimi črpalkami ♪
  5.      vrníti  in vŕniti -em dov. (ȋ ŕ) 1. dati komu kaj, kar je bilo od njega dobljeno ali mu je bilo odvzeto, spet v last: vrniti denar, knjigo; vrniti komu kaj izgubljenega, izposojenega; vrniti z obrestmi / vrniti dolg, posojilo / vrniti kupcu, stranki drobiž dati drobiž v višini razlike med ceno in dobljenim denarjem 2. narediti, da kdo spet dobi koga, ki mu pripada, a mu je bil vzet ali mu je ušel: vrniti ugrabljenega otroka staršem; vrniti ujetnike; vrniti pobeglega zločinca kaki državi 3. dati komu kaj, kar je bilo dobljeno od njega in se več ne more, noče imeti: zaradi prevelikih dajatev vrniti obrtno dovoljenje; vrniti mandat 4. zaradi določenega vzroka ali z določenim namenom narediti, da kdo spet dobi, kar je komu dal, oddal: vrniti dopis; vrniti pismo pošiljatelju; vrniti rokopis v popravek / vrniti pokvarjeno stvar prodajalcu, proizvajalcu / učitelj učencem dolgo ni vrnil nalog 5. narediti, povzročiti, da kdo spet dobi prejšnjo lastnost, se vrne v prejšnje stanje: zdravila so mu vrnila vid; vrniti komu moč, svobodo / ta dogodek mu je vrnil samozavest 6. narediti določeno dejanje zaradi enakega dejanja, ukrepa, ki ga je prej storil kdo drug: vrniti komu dobroto, obisk; vrniti komu pogled; vrniti pozdrav odzdraviti / vrniti komu dobro s hudim 7. s prislovnim določilom narediti, povzročiti, da pride kdo na mesto, odkoder je prišel: vrniti ovce v čredo / vrniti vesoljsko plovilo na zemljo / vrniti ujeto žival v svobodo spustiti jo / ekspr. vrniti sanjača v stvarnost 8. star. odgovoriti: na te besede mu ni vedel vrniti nobene / tudi ti ne delaš prav, mu vrne ● knjiž. to doživetje ga je vrnilo dramatiki je povzročilo, da se je spet začel ukvarjati z dramatiko; ekspr. gora mu vrne klic povzroči odmev klica; ekspr. vrniti komu kaj z obrestmi vred zelo se mu maščevati; vrniti komu milo za drago za žalitev, krivico se mu maščevati tako ali še huje, kot je bila storjena njemu samemu; ekspr. vrniti komu zob za zob maščevati se mu z enako hudim dejanjem; ekspr. polje je letos desetkratno vrnilo je dalo glede na porabljeno seme desetkratni pridelek; je dobro obrodilo vrníti se in vŕniti se 1. spet priti na izhodiščno mesto: bila je že na koncu vasi, pa se je vrnila; vrniti se v sobo po ključ / oče se bo kmalu vrnil; vrniti se iz tujine; vrniti se po drugi poti; vrniti se domov / kazalec se vrne na ničlo; letalo se je vrnilo na letališče / po dveh letih se je mož vrnil k ženi; ekspr. vrniti se na gledališke deske spet začeti nastopati, igrati // spet priti v prvotno, izhodiščno stanje: igralec se je hitro vrnil v nekdanjo formo / vrniti se v svoj življenjski ritem / telo se vrne v prvotno obliko 2. s prislovnim določilom spet začeti biti, živeti v čem: vrniti se v resničnost, sanjarije / vrniti se v pošteno življenje 3. spet začeti uresničevati, kar izraža določilo: vrniti se k delu, na delo; ekspr. vrniti se k stroju / vrniti se k nekdanjim navadam; vrniti se k veri spet postati veren 4. narediti, da kaj spet postane predmet obravnave: govornik se še enkrat vrne k temu vprašanju; v razmišljanju se večkrat vrniti na kaj / no, vrnimo se k stvari 5. ponovno se pojaviti, nastopiti: pomlad se vrne; volja, želja se vrne / v spomin se mu vrnejo nekdanji časi // priti v prejšnje, prvotno stanje: spomin se ji je vrnil; ponesrečencu se je vrnila zavest ● na veliko soboto se zvonovi vrnejo iz Rima v krščanskem okolju po prenehanju zvonjenja na veliki četrtek se začne na veliko soboto spet zvoniti; minuta zamujena ne vrne se nobena vrnívši star.: vrnivši knjige, odidejo domov; vrnivša se žena vŕnjen -a -o: vrnjeni begunci; denar je vrnjen; vrnjen v prvotno stanje ♪
  6.      vròč  tudi vróč -óča -e prid. (ȍ ọ́; ọ̄ ọ́) 1. ki ima razmeroma visoko temperaturo: vroč likalnik; vroča juha, voda / vroči poletni dnevi; vroča poletja in mrzle zime / vroči kraji z visoko povprečno temperaturo // ki vzbuja, povzroča občutek vročine: pihal je vroč veter; sonce je že vroče / vroča volnena obleka / začutiti vročo bolečino pri srcu pekočo, žgočo 2. pri katerem zaradi telesnega napora nastopi potenje, pride do večjega dotoka krvi v žile: vroč konj ne sme piti mrzle vode; ves vroč je prišel na vrh; bil je vroč od teka // ki ima višjo telesno temperaturo, kot je navadno: potipal mu je čelo, bilo je vroče; vneto mesto je vroče / otrok je vroč in težko diha 3. ekspr. strasten, čuten: vroč ljubimec; tako vroče dekle ga ne bo čakalo / vroč objem, pogled, poljub // ki se hitro razburi, čustveno razvname: nagli in vroči ljudje / vroč temperament / vroča kri mu ni dala miru vzkipljiva narava; ima vročo kri, je vroče krvi je vzkipljiv // navdušen, vnet: postal je vroč privrženec novega gibanja; bil je vroč za pravično stvar 4. ekspr. oster, nepopustljiv: imeti vroč pogovor s kom; vroča polemika, razprava o čem; vroče prerekanje / vroč pretep; vroča seja / vroča agitacija // ki se pojavlja z veliko intenzivnostjo: vroča ljubezen; vroča želja; vroče upanje / vroča molitev, prošnja 5. ekspr. zaradi velike intenzivnosti določene dejavnosti nevaren, neprijeten: med vojno je bil poročevalec na najbolj vročih krajih / hriboviti svet je postal za okupatorja vroče področje / bližajo se vroči časi; jutri bodo imeli v šoli vroč dan 6. publ. ki v določenem času, kraju zelo prizadeva, vznemirja koga: vroči družbeni problemi / vzklikati vroča gesla politično nezaželena, nevarna; izogibati se vročih tem / ob gradnji šole je postalo vroče tudi vprašanje vodovoda pereče 7. teh. pri katerem je kovina v razbeljenem stanju: vroče kovanje, valjanje, vlečenje ● publ. vroči telefon neposredna telekomunikacijska povezava med vladama Združenih držav Amerike in Sovjetske zveze; ekspr. vroče barve živo rdeče, oranžne; ekspr. nosi vroče hlačke zelo kratke; ekspr. vročo kašo so mu skuhali povzročili so, da je v zelo neprijetnem, zapletenem položaju; ekspr. konj vroče krvi isker, živahen; ekspr. še vroča novica novica o stvari, ki se je pravkar zgodila; ekspr. preiskava ga je pripeljala na vročo sled sled, ki vodi k razkritju česa; žarg. pošiljka je vsebovala vroče blago tihotapsko, prepovedano; ekspr. tla mu tukaj postajajo vroča tukaj postaja zanj nevarno; njegov položaj postaja ogrožen; šalj. mrzle roke, vroče srce mrzle roke izdajajo čustvenost, zaljubljenost; preg. nobena juha se ne poje tako vroča, kot se skuha vsaka zahteva, vsak ukrep je v začetku videti hujši, kot pa se izkaže kasneje; preg. kuj železo, dokler je vroče vplivaj na koga, kaj, dokler je mogoče; takoj izkoristi vsako ponujeno ugodnost ◊ agr. vroči gnoj živalski gnoj, ki se hitro razkraja in pri tem močno segreje; ekon. vroči denar kratkoročni denarni prihranki, ki prehajajo z enega denarnega trga na drugi glede na večjo donosnost in varnost; gastr. vroče polnjenje polnjenje, pri katerem se da, vlije vroča jed, živilo v ogreto posodo, ki se takoj zapre; jur. vroči žig žig, narejen z vročim predmetom; metal. vroče cinkanje cinkanje s pomakanjem v raztaljen cink; rad. vroča vaja vaja v studiu s priključenimi aparaturami; teh. vroči laki laki, ki se nanašajo v vročem stanju vróče 1. prislov od vroč: vroče jo ljubi; vroče razpravljati o čem; vroče zaželena stvar / v povedni rabi: bilo je vroče in soparno; tako mu je vroče, da mu pot kar lije z obraza 2. v povedni rabi izraža stanje hudega spopadanja: naredili so barikade, vroče bo; na prednjih položajih je bilo najbolj vroče / pri njih doma bo vroče ● ob tej misli mu je postalo vroče se je zelo vznemiril; ekspr. vroče vam bo, pomoči pa ne bo v zelo težkem položaju boste ◊ etn. vroče, mrzlo otroška igra, pri kateri se z vzklikom vroče, mrzlo opozarja na bližino ali oddaljenost skritega predmeta vróči -a -e sam.: kaj vročega bi popil; ekspr. dobil je nekaj vročih klofut; sušiti na vročem; prim. vreti ♪
  7.      vročeválec  -lca [u̯c tudi lc] m (ȃ) adm., ptt kdor v predpisani obliki izroča pisemsko pošiljko, listino naslovniku: vročiti dokument po vročevalcu / delovno mesto kurirja vročevalca ♪
  8.      vročítev  -tve ž (ȋ) glagolnik od vročiti: vročitev odločbe; vročitev pošiljke, telegrama; datum vročitve ♦ jur. pooblaščenec za vročitve kdor je pooblaščen sprejemati uradne spise namesto stranke, nima pa pravice opravljati drugih pravnih dejanj namesto nje ♪
  9.      vŕsta  -e ž, rod. ed. stil. vrsté (ŕ) 1. kar tvori več oseb, stvari, razvrščenih druga poleg druge ali druga za drugo v eni smeri: vrsta se je pretrgala, strnila; otroci so naredili vrsto; poravnati vrsto; stopiti iz vrste; vključiti se v vrsto; dolga, ravna vrsta; stoji v prvi vrsti / pred delavnico so se sušile vrste loncev; travnik je bil obdan z vrsto topolov; pokazal je vrsto belih zob / dobiti sedež v drugi vrsti parterja skupini sedežev, razvrščenih drug poleg drugega od ene strani parterja do druge; izkopal je dve vrsti krompirja; ima nekaj vrst vinograda / posaditi sadike v vrsto; postaviti se v vrsto; zrna na storžih so razvrščena v pravilnih vrstah; hiše stojijo v vrsti // kar tvori več ljudi, zbranih kje v določenem redu z namenom, da kaj dobijo, opravijo: pred blagajno je vrsta; pred trgovinami stojijo vrste / vrsta za kruh, vstopnice / uvrstiti se, zapisati se v vrsto za kaj / odstopiti, rezervirati komu vrsto za avtomobil mesto v seznamu 2. grafična enota iz znakov, razvrščenih drug poleg drugega v eni smeri: natipkati štiriindvajset vrst na stran; pri branju je izpustil, preskočil vrsto; nečitljive, slabo odtisnjene vrste; presledek med vrstami / pustiti eno vrsto prazno prostor za tako enoto; napisal je prvo vrsto pesmi verz, vrstico // tisk. kovinska ali na film narejena predloga za tiskanje, ki obsega tako enoto: razmakniti, spirati vrste / strojna vrsta; stroji za ulivanje vrst // nav. mn., ekspr. besedilo, sestavek: te vrste so napisane samo vam; ko boste brali te vrste, bom že daleč 3. z rodilnikom večja množina sledečih si pojavov, stvari: to sklepanje je potrdila vrsta dogodkov; sledila je vrsta odločitev; vrsta potresnih sunkov // večje število česa sploh: o tem je napisana že vrsta knjig; razpravljajo o vrsti gospodarskih vprašanj / s tem se ukvarja že vrsto let 4. mn., s prilastkom celota pripadnikov, članov kake stranke, poklicne, socialne skupine, vojske: stranka izpopolnjuje, širi svoje vrste; te šole so bile nedostopne otrokom iz delavskih vrst iz delavskega sloja / z oslabljenim pomenom: polemika v odvetniških vrstah med odvetniki; nemiri v študentskih vrstah med študenti // vojaki, vojska, razporejena za boj: med vrstami se je raznesla vest, da se sovražnik umika; prebili so se skozi sovražnikove vrste 5. navadno s prilastkom kar v okviru kake celote tvorijo posamezne stvari z določeno skupno lastnostjo: navesti vrsto in kakovost blaga; uporabiti dve vrsti črk za tiskanje; vrste energije, postopkov; govedina in druge vrste mesa; predmeti iste vrste / ni človek moje vrste; nova vrsta mednarodnega financiranja nov način / z oslabljenim pomenom: ta dekleta so lahke vrste lahka; njegova služba je posebne vrste posebna; dobiti razne vrste pomoč razno, različno pomoč; ekspr. je tat redke vrste poseben, nenavaden // z oslabljenim pomenom, z zaimkom poudarja ali daje kakovostni pomen zaimkom: on je druge vrste človek drugačen; to je neke vrste kozmopolitizem nekak; te, take vrste ljudje mu niso všeč ti, taki ljudje; izdeluje opremo vsake vrste vsakršno, zelo različno 6. kar v okviru celote tvorijo posamezne rastline ali živali, ki imajo skupne lastnosti in se med seboj razmnožujejo: onesnaževanje ogroža nekatere drevesne vrste; spreminjanje rastlinskih vrst; iztrebljanje živalskih vrst / zgodnje vrste krompirja sorte // biol. sistematska kategorija rastlinstva ali živalstva, nižja od rodu: dvobesedno poimenovanje vrst; rod in vrsta / endemna vrsta omejena na določen kraj, določeno področje 7. v zvezi z biti, priti in z na izraža mesto, položaj v zaporedju, na katerem je kdo ali kaj, ko more ali mora uresničiti, pretrpeti določeno dejanje ali stanje: priti na vrsto; biti na vrsti za plačilo / na tebi je vrsta, da poročaš; ko je prišla vrsta nanj, je vstopil / ekspr. zdrav je in mlad, vendar bo prišla tudi nanj vrsta vendar bo tudi on zbolel, umrl; nesreče so na vrsti vsak dan se vrstijo 8. s prilastkom stopnja kakovosti: blago druge, prve vrste; prenočevati v hotelu druge vrste slabšem; človek je bitje najvišje vrste najvišje; bila je šivilja prve vrste zelo dobra // v prislovni rabi, v zvezi v prvi vrsti izraža, da ima kaj prednost pred vsem drugim: v prvi vrsti so morali graditi šole / tega ne boste razumeli, v prvi vrsti, ker ste nam sovražni / knjiga je namenjena v prvi vrsti odraslim posebno, zlasti 9. nar. pokošena trava v vrsti, kakršna nastaja ob košenju; red: raztrositi vrste / pokosil je dve vrsti 10. nekdaj ruska dolžinska mera, približno 1.050 m: prehoditi trideset vrst ● star. njegovi deželi ni vrste enake; pog. držati komu vrsto stati v vrsti namesto koga; star. Slovence so hoteli izbrisati iz vrste narodov jih narodno zatreti; učiteljica kliče otroke po vrsti povrsti; to je napisano, povedano med vrstami tako, da se lahko ugotovi iz celote, ne da bi bilo določno izraženo; njihovo kulturo je mogoče postaviti v isto vrsto s starimi kulturami je tem enakovredna; ekspr. biti, stati v boju za mir v prvih vrstah biti med najbolj prizadevnimi; ekspr. ta stvar je nadloga prve vrste zelo velika ◊ fot. zaslonska vrsta zaporedje zaslonskih števil; geogr. gorska vrsta gorska veriga; kor. vrsta plesalci, stoječi drug poleg drugega in obrnjeni v eno smer; odpirati vrste razdeljevati vrste tako, da se del vrste premika v eno smer, del pa v drugo; lingv. besedna vrsta vrsta besed z istimi oblikoslovnimi značilnostmi, sintaktičnimi funkcijami in pomenom; glagolska vrsta skupina glagolov pri delitvi glagolov glede na isto sedanjiško ali nedoločniško pripono; lit. književna vrsta najvišja sistematska skupina pri delitvi književnih del; mat. vrsta matematični izraz, ki ima obliko neskončne vsote; divergentna, konvergentna vrsta; muz. vrsta v dodekafoniji in serialni glasbi vnaprej določeno zaporedje dvanajstih različnih tonov v okviru oktave, veljavno za celo skladbo ali njen del; serija; obrt. vrsta kar tvorijo petlje, stoječe druga poleg druge od ene strani pletenine do druge; strojn. tolerančna vrsta tolerančna polja, ki se med seboj razlikujejo po tolerančnih enotah; šah. vrsta vsako od vodoravnih zaporedij polj na šahovnici; osnovna vrsta na kateri stojijo figure na začetku partije; šport. krilska vrsta igralci, ki povezujejo obrambo in napad, zlasti pri nogometu; napadalna vrsta igralci pri nekaterih igrah z žogo, ki igrajo zlasti v napadu; telovadna vrsta telovadci, ki skupno nastopajo ali tekmujejo; prim. povrsti ♪
  10.      vrstílen  -lna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na vrstenje: vrstilni element ♦ agr. vrstilni kolobar kolobar, pri katerem se vrstijo, menjujejo določene kmetijske rastline v določenem zaporedju; lingv. vrstilni števnik števnik, ki označuje zaporedno mesto v številski vrsti ♪
  11.      vrtnár  -ja m (á) 1. kdor se ukvarja z vrtnarstvom: vrtnarji so vzgojili več novih sort / parkovni vrtnar 2. kdor ureja vrt, navadno večji: imeti, najeti vrtnarja; grajski, samostanski vrtnar ● ekspr. postaviti kozla za vrtnarja dati, zaupati komu mesto, ki je zanj glede na njegove napake popolnoma neprimerno ♪
  12.      vŕv  -í ž (ȓ) izdelek iz spletenih ali sesukanih rastlinskih vlaken, žic za povezovanje, privezovanje: vrv se je pretrgala; prerezati, razplesti vrv; voditi žival na vrvi; zvezati z vrvjo; dolga, močna vrv; jeklena, konopljena, žična vrv; vrv iz najlona; dolžina vrvi / odvezati vrv / plezalna vrv; vprežna vrv zaprežnica; vžigalna vrv vžigalna vrvica // tak izdelek, napeljan po zraku za določen namen: hoditi po vrvi; pobrati perilo z vrvi / knjiž. plesalec na vrvi vrvohodec // ekspr. temu izdelku podoben rastlinski del; steblo, vitica: buča je pognala vrvi; hmeljeve vrvi ● ekspr. najraje bi si dal vrv za vrat se obesil; ekspr. s tem dejanjem si je sam zadrgnil vrv okoli vratu se je sam spravil v brezizhoden položaj; preg. kogar je kača pičila, se boji zvite vrvi; preg. zdravje po niti gor, po vrvi dol zdravje se pridobi počasi, izgubi pa hitro ◊ alp. pritrjena vrv za stalno ali občasno zavarovanje nevarnega dela poti pri hoji, plezanju; navt. jadrovodna vrv za obračanje jadra v smeri krme; pritezna vrv za premeščanje ladje v določen položaj, na določeno mesto; privezna vrv za privezovanje ladje, čolna k obali; metalo za vrv obtežilna verižica z vrvico za metanje vrvi z ladje; ptt kabelska (nosilna) vrv na oporišča obešena jeklena vrv, na katero se pritrdi nadzemni kabel; šport. lavinska vrv vrv žive barve, ki si jo smučarji navežejo za pas in jo vlečejo za seboj, kadar so na ogroženem področju; teh. nosilna vrv vrv pri žičnici, po kateri se premika gondola; vlečna vrv vrv pri žičnici, ki vleče breme po nosilni vrvi ♪
  13.      vsèobséžen  -žna -o prid. (ȅ-ẹ́ ȅ-ẹ̄) knjiž. ki obsega, zajema vse: vseobsežen pogled na mesto; vseobsežen program dela popoln; zgradili so novo, vseobsežno mesto z vsemi potrebnimi zgradbami, napravami / vseobsežna izobraženost vsestranska; vseobsežna knjiga o polarni odpravi izčrpna; razviti vseobsežno kulturo univerzalno ♪
  14.      vseučilíški  -a -o prid. (ȋ) knjiž. univerziteten: obujati spomine na vseučiliška leta / mesto je znano vseučiliško središče / končati vseučiliški študij / vseučiliški profesor ♪
  15.      vsíljenec  -nca m (ȋ) ekspr. kdor je komu vsiljen: vsiljenec je moral prepustiti svoje mesto zakonitemu voditelju; odpoditi vsiljenca ♪
  16.      vsípati  -am tudi -ljem nedov. (ȋ ȋ) spravljati kaj sipkega, drobnega v kaj: vsipati žito v grot / vsipati moko v krop vsípati se 1. usipajoč se padati, prodirati v kaj: pesek se je vsipal v čevlje / sneg se mu je vsipal za ovratnik 2. ekspr. (hitro) množično prihajati: v mesto so se začeli vsipati vojaki ♪
  17.      vskočíti  vskóčim dov. (ȋ ọ̑) 1. skočiti v kaj: vskočiti v jašek, rov / avtobus je že zapiral vrata, vskočil je zadnji hip / izpahnjena pogačica je spet vskočila se vrnila v prvotni položaj 2. nahitro nadomestiti koga pri opravljanju kakega dela, naloge: vskočiti namesto bolnega kolega; če kdo manjka, vskoči drugi / transportno podjetje se je ponudilo, da vskoči s svojimi avtobusi ♦ gled. igralec vskoči nadomesti navadno nenadno obolelega igralca v vlogi, ki jo je nahitro naštudiral 3. reči kaj, začeti govoriti med govorjenjem drugih ali v premoru med njimi: vskočiti v razlaganje koga z vprašanjem; tukaj je zasilni izhod, je vskočil s pojasnilom // začeti peti, igrati v določenem trenutku med petjem, igranjem drugih: po prvi kitici je vskočil zbor ● ekspr. vskočiti komu v besedo prekiniti ga pri govorjenju; ekspr. vskočiti v boj pridružiti se mu ♪
  18.      vsrkávati  -am nedov. (ȃ) 1. s srkanjem spravljati vase: vsrkavati zdravilni čaj / ekspr. vsrkavati gorski zrak vdihavati // z zračnim tokom spravljati v kaj: vsrkavati tekočino v cevko; priprava vsrkava prah 2. sprejemati vase: moka vsrkava vlago; suha zemlja je hitro vsrkavala vodo; vsrkavati pline / vsrkavati svetlobo, sončne žarke ● ekspr. otrok je vsrkaval njene besede pazljivo jo je poslušal; ekspr. mesto je vsrkavalo vedno nove prebivalce vanj so se vključevali ♪
  19.      vstòp  vstópa m (ȍ ọ́) 1. glagolnik od vstopiti: zagotoviti potnikom varen vstop in izstop; vstop posadke v letalo / prepovedal ji je vstop v hišo; ob vstopu je pozdravil / kot opozorilo nezaposlenim vstop prepovedan / vstop žile, živca v organ / vstop v društvo, nogometno reprezentanco / otrokov vstop v šolo; izpit je pogoj za vstop v višji letnik / dirigent je pevcu dal znak za vstop; vstopi glasbil / vstop mladih v književnost / vstop v novo desetletje / publ. hitri vstop gasilcev v akcijo je preprečil škodo // dovoljenje, pravica priti, vstopiti kam: imeti vstop v vse lokale; odkar so se sprli, nima vstopa v njihovo hišo; otroci imajo prost vstop otrokom ni treba plačati vstopnine 2. kraj, prostor, kjer se da v kaj priti: najti vstop v sotesko / vstop je pri sprednjih vratih ◊ alp. vstop v steno mesto, kjer se začne plezalni vzpon; navt. ladje čakajo na dovoljenje za vstop v pristanišče ♪
  20.      vstopíti  in vstópiti -im dov. (ȋ ọ́ ọ̑) 1. stopiti v prevozno sredstvo: potniki vstopijo v avtobus, dvigalo; vstopil je na glavni postaji; vstopiti pri sprednjih vratih // stopiti v kaj sploh: vstopil je prvi; vstopiti skozi vrata; vstopiti v sobo; hitro, nepričakovano, oblastno vstopiti; drug za drugim so vstopili v jamo / publ. v naš zračni prostor je vstopilo tuje letalo 2. priti v kaj, v notranjost česa: mesto, kjer vstopijo v organ žile, živci / krogla je vstopila na sencih 3. postati član kake organizacije, društva: vstopiti v društvo, stranko / vstopiti v samostan postati redovnik, redovnica / vstopiti v gimnazijo začeti se šolati na gimnaziji; na univerzo je vstopil z dvajsetimi leti / vstopiti v službo zaposliti se 4. začeti peti, igrati v določenem trenutku med petjem, igranjem drugih: pevec je vstopil na dirigentov znak; na sredi skladbe vstopijo trobente 5. ekspr. začeti delovati na kakem področju: v književnost je vstopil s prvo generacijo povojnih pesnikov; vstopiti v svet politike 6. z oslabljenim pomenom začeti biti v kakem obdobju: vstopiti v novo leto / vstopiti v obdobje industrijske revolucije / vstopiti v novo življenje // izraža začetek stanja, kot ga določa samostalnik: s tem dnem so vstopili v vojno / vstopiti v boj začeti se bojevati ● ekspr. tedaj je v njegovo življenje vstopila ona jo je spoznal in je začela vplivati na njegovo življenje ◊ alp. vstopiti v steno začeti plezalni vzpon vstopívši zastar.: vstopivši v sobo, je pozdravil; vstopivša potnica ♪
  21.      vstrán  in v strán prisl. (ȃ) 1. izraža mesto, položaj desno ali levo glede na osebek: nagniti se, skočiti vstran; stopiti z levo nogo vstran 2. izraža odmikanje, oddaljevanje a) od prejšnje, določene smeri: zanaša ga vstran; zaviti vstran / pogledala ga je in se obrnila vstran v drugo smer b) od določenega mesta; stran: pobegniti, steči vstran; hiteli so, da bi prišli čim dlje vstran od proge / kot vzklik vstran z roko // navadno s prislovnim določilom izraža odmaknjenost, oddaljenost od česa; stran: sedela sta malo vstran od ceste; cerkev stoji nekoliko vstran od vasi; kakih petdeset metrov vstran so zakurili kres ● redko metati nerabne stvari vstran stran; ekspr. grenko sedanjost so potiskali vstran niso hoteli misliti nanjo; ekspr. hočejo ga potisniti, spraviti vstran odvzeti mu vodilno vlogo, mesto; ekspr. vedeli so za njegove skoke vstran za njegovo nezvestobo v zakonu; knjiž. v predavanju si je dovolil več skokov vstran oddaljitev od glavne teme; stopiva malo vstran, da se v miru pomeniva proč od drugih ◊ gled. govorjenje vstran govorjenje igralca, obrnjenega vstran od soigralcev, s katerim gledalcem komentira dogajanje na odru; šport. premet vstran bočna zakotalitev telesa po iztegnjenih in nekoliko razmaknjenih rokah in nogah ♪
  22.      vtíčen  -čna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na vtik: vtično mesto ♦ elektr. (vtična) razvodnica ♪
  23.      vulkán  -a m (ȃ) 1. kraj, mesto na zemeljskem površju, navadno gora, kjer prodira iz zemeljske notranjosti lava, ognjenik: vulkan bruha; vulkan že več desetletij miruje; delovanje, izbruh vulkana; pobočje, vrh vulkana; njuna ljubezen je kot vulkan močna, silovita ♦ geogr. aktivni ki še bruha, ugasli vulkan ki ne bruha več; podmorski vulkan na morskem dnu 2. ekspr., s prilastkom kar se pojavi z veliko močjo, silovitostjo: vulkan navdušenja, strasti ♪
  24.      vulkanizírati  -am nedov. in dov. (ȋ) 1. krpati s prilepljenjem krpe iz kavčuka s segrevanjem: vulkanizirati pnevmatiko, zračnico 2. navadno v zvezi s kavčuk obdelovati z žveplom ali njegovimi spojinami, navadno pri višji temperaturi: vulkanizirati kavčuk vulkanizíran -a -o: vulkanizirano mesto na zračnici ♦ obrt. vulkanizirana obutev obutev z gumijastim podplatom, prilepljenim z vulkanizacijo ♪
  25.      vzbóčiti  -im dov. (ọ̄ ọ̑) dati čemu navzgor, navzven ukrivljeno obliko: vzbočiti prsi, trebuh; močno, nekoliko vzbočiti / vzbočiti pločevino; pri segrevanju se pokrov in dno vzbočita / krilo se je v vetru vzbočilo v balon vzbóčiti se dvigniti se v obliki visokega loka: nad mestom se je vzbočila mavrica / iz ravnine se tu in tam vzboči grič vzbóčen -a -o: vzbočen hrbet; vzbočeno čelo ♪

   1.263 1.288 1.313 1.338 1.363 1.388 1.413 1.438 1.463 1.488  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA