Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Men (9.683-9.707)


  1.      votlíničast  -a -o prid. (ȋ) poln votlinic: votliničast kamen ♪
  2.      vótum  -a m (ọ̑) knjiž. 1. glas (pri glasovanju): oddati svoj votum 2. z glasovanjem izražena odločitev: votum za tega kandidata pomeni zmago stranke ♪
  3.      vóz  -á m, daj., mest. ed. vôzu in vózu; im. mn. vozóvi stil. vozjé; rod. mn. vozóv tudi vóz (ọ̑) 1. vozilo z navadno štirimi kolesi za prevoz ljudi in tovora, ki ga vleče vprežna žival: voz pelje, ekspr. drdra, škriplje po cesti; naložiti voz; napreči, zapreči voz; ustaviti voz; zmetati z voza; vpreči konja v voz; peljati se, sedeti na vozu; lahek, težek voz; lestve, zavora pri vozu / nagrabili so šest voz listja; voz sena / gnojni voz; kmečki voz; lojtrski voz z lestvi podobno pripravo na straneh; mrliški voz voz, vozilo za prevoz mrličev; seneni voz; vprežni voz; voz na volovsko vprego; pren. voz časa je obtičal 2. knjiž. vagon: voz je iztiril / jedilni, poštni, živinski voz 3. žarg. avtomobil: kupil je nov voz / rešilni voz 4. publ., z oslabljenim pomenom, s prilastkom kar izraža potek, spreminjanje tega, kar določa prilastek: usmeriti gospodarski, znanstveni voz; potegniti voz razvoja naprej razvoj ● publ. ob tem vprašanju se je razbil vladni voz je vlada morala odstopiti; star. tako govori, da ni ne za na ramo ne za na voz nesmiselno, neumno; ekspr. vpregla ga je v svoj voz naredila, da dela za njene koristi; ekspr. vpreči se v politični voz začeti se ukvarjati s politiko; bojni voz pri starih narodih dvokolesni vprežni voz, ki se uporablja v boju; mali voz ozvezdje v obliki voza, katerega najsvetlejša zvezda je Severnica; poštni voz nekdaj za prevoz pošte in potnikov; veliki voz ozvezdje, katerega sedem najsvetlejših zvezd ima obliko voza; ekspr. že dolgo je, kar sta začela vleči zakonski voz sklenila zakonsko zvezo ◊ adm. voz v levo in desno premikajoči se del pisalnega stroja z valjem in drugimi pripravami; agr. pod voza; ročica pri vozu; voj. municijski voz nekdaj vprežno vozilo za prevažanje streliva; žel. motorni voz železniški vagon, ki ima pogonski motor in prostor za potnike ♪
  4.      vôzel  -zla [ǝu̯] m (ó) 1. kar nastane s prepletom in zategnitvijo koncev, delov niti, vrvi, traku: vozel drži, popusti; delati vozle na vrvi; naredila je vozel in začela šivati; razvezati, zadrgniti, zategniti, zrahljati vozel; okrasni vozli; trden vozel / vozel na robcu ga je spomnil na dano obljubo / ambulantni vozel ploščat vozel pri zasilnem obvezovanju; dvojni vozel; mrtvi vozel pri katerem je vrv v enojni zanki ovita okrog predmeta; skrajševalni vozel s katerim se skrajša vrv 2. nav. ekspr. kar je vozlu podobno: veje so pokrite z vozli; njegovo gibčno telo je polno mišičnih vozlov // lasje ali kita, zviti na tilniku ali temenu: nositi vozel / v grški vozel zaviti lasje v visoko, vozlu podobno pričesko / vozel črnih las 3. ekspr., s prilastkom zapletena zadeva, težko rešljivo vprašanje: ni odnehal, dokler ni razrešil težkega, zadnjega vozla; jezikovni, prevajalski vozel; drama s psihološkimi vozli 4. s prilastkom kraj, prostor, kjer se prepleta, stika več prometnih poti: cestni, železniški vozel / to je eden najpomembnejših prometnih vozlov // publ. kraj, prostor, kjer se prepleta, stika kaj sploh: z njegovo aretacijo so prenehali delati pomembni obveščevalni vozli / ob neurju je bil poškodovan telefonski vozel telefonska centrala 5. ekspr., s prilastkom središče: na svoji poti se je ustavil v tem velikem vozlu evropske kulture / ta kraj je bil vozel upora / vozel dramskega dogajanja / vozel problema bistvo, težišče 6. aer., navt. dolžinska mera, 1.852 m: ladja je plula s hitrostjo dvajset vozlov ● ekspr. prerezal je družinske vozle vezi, stike; knjiž. gordijski vozel zapletena, težko rešljiva zadeva ali vprašanje; ekspr. v njej se nabira vozel grenkobe grenkoba; ekspr. imel je, naredil se mu je vozel na jeziku ni si upal povedati, kar je mislil; ekspr. vozel v grlu, želodcu neprijeten občutek zaradi strahu ◊ alp. varovalni vozel ki se uporablja kot dodatni varnostni ukrep na preostalem delu vrvi; anat. živčni vozel skupek živčnih celic v možganih ali v obrobnem živčevju; ganglij; astr. vozel presečišče tira nebesnega telesa z ekliptično ravnino; etn. živi vozel po ljudskem verovanju ki se razveže z enim potegom in obvaruje človeka urokov; fiz. valovni vozel točka v stoječem valovanju, ki ne niha; geom. vozel prebodišče dane ravnine z osjo uporabljanega koordinatnega sistema; navt. ladijski vozli ki se uporabljajo pri delu na ladji; obrt. mrežni vozel ki se uporablja za izdelavo mrež; tkalski vozel s katerim se priključi nova nit h koncu porabljene niti; rib. ribiški vozli ki se uporabljajo pri vezavah vrvice; teh. sanitarni inštalacijski vozel celotna inštalacija na enem mestu v stavbi, vezana na sanitarije ♪
  5.      vózen  in vôzen -zna -o prid. (ọ̄; ó) 1. nanašajoč se na vožnjo ali voženje: vozne lastnosti, sposobnosti, zmogljivosti avtomobila / vozni čas; vozna hitrost / na parcelo vodi vozna pot / vozni listek; vozni park prevozna sredstva kake ustanove, podjetja; vozne olajšave znižanje cene za prevoz / publ. avtomobil je v voznem stanju / v oglasih kombi, vozen, prodam 2. v zvezi vozni red kar vnaprej in za daljše časovno obdobje določa čas prihoda, odhoda (javnih) prometnih sredstev: izdelati, sestaviti vozni red; promet teče po voznem redu; avtobusni, ladijski, železniški vozni red / kupiti vozni red ● cesta zaradi neurja ni vozna se po njej ne da voziti; publ. sestaviti vozni red za turnejo moštva po inozemstvu program, načrt; žarg. organizatorji so zaradi slabega vremena spremenili vozni red tekmovanja vnaprej določen načrt za njegov potek ◊ avt. (vozni) pas del ceste, cestišča, po katerem poteka promet v eno smer; elektr., žel. vozni vod vod za napajanje vozil z električno energijo pri električni vleki; teh. vozne karakteristike vozila; žel. vozni list potrdilo o prevzemu in predaji blaga pri prevozu in o plačani voznini ♪
  6.      vozíček  -čka m (ȋ) 1. manjšalnica od voz: napreči voziček; peljati se na vozičku, z vozičkom / enovprežni voziček; štirikolesni voziček 2. vozu podobna priprava za prevažanje a) stvari, tovora: nakladati premog na vozičke; vso zelenjavo z vrta je zvozil na vozičku; gospodinja je šla na trg z vozičkom / jamski voziček ozkotirni rudniški voziček za prevažanje tovora, zlasti premoga; ročni voziček; samopostrežni voziček ki se uporablja v samopostrežnih trgovinah; servirni voziček; sladoledarski, smetarski voziček b) oseb: mati je vzela otroka iz vozička / invalidski voziček; mrliški voziček za prevažanje mrličev, ki ga potiskajo ljudje; otroški voziček 3. igrača, ki predstavlja voz, otroški voziček: delati otrokom vozičke; deklice so vozile vozičke s punčkami ◊ elektr. akumulatorski voziček transportni voziček, ki ga žene energija iz akumulatorjev; les. vpenjalni voziček priprava pri polnojarmeniku za vpenjanje hlodov; teh. dvigalni voziček transportni voziček, s katerim se breme lahko tudi dvigne; žel. prtljažni voziček akumulatorski voziček s prikolicami za prevoz prtljage od skladišča do službenega vagona ♪
  7.      vozílo  -a s (í) prevozno sredstvo: vozilo ovira promet; vozilo prehiteva, zavija v križišču; vozili sta čelno trčili; vozila vozijo, ekspr. drvijo, švigajo po cesti; parkirati, ustaviti vozilo; hitra, počasna vozila; lahko, luksuzno, veliko vozilo; kolo, luči, vrata, zavore vozila; nosilnost, preobremenjenost vozila; registrska tablica vozila; nadomestni deli za vozila / bojno, oklepno vozilo; cestno, tirno, vodno, zračno vozilo; dostavno, gasilsko, službeno, šolsko vozilo; električno, motorno vozilo na električni, motorni pogon; intervencijsko vozilo za prevoz priprtih ali prijetih oseb; osebno, tovorno, vojaško vozilo; priklopno vozilo brez lastnega pogona, ki se pripne, priključi k vlečnemu vozilu, zlasti za prevažanje tovora; rešilno vozilo za prevoz ponesrečenca, bolnika; terensko vozilo z močno konstrukcijo in pogonskim motorjem, visokim podvozjem in pogonom na vsa štiri kolesa za neasfaltirane, strme ceste; vesoljsko vozilo namenjeno za vesoljske polete; vlečno vozilo ki vleče drugo vozilo ∙ ljudsko vozilo glede na uporabnost, ceno najbolj pogosto vozilo v državi ♦ teh. vozilo na zračno blazino motorno kopensko in vodno vozilo, ki drsi na zračni blazini ♪
  8.      vozíšče  -a s (í) del površine ceste, namenjen predvsem za promet vozil: asfaltirati vozišče; gramozno, kockano vozišče; označbe na vozišču ♪
  9.      vozlíšče  -a s (í) navadno s prilastkom 1. kraj, prostor, kjer se prepleta, stika več prometnih poti: cestno, železniško vozlišče / ureditev ljubljanskega prometnega vozlišča / na tem vozlišču je promet zelo povečan križišču // kraj, prostor, kjer se prepleta, stika kaj sploh: vozlišče podmorskih kablov 2. kraj, prostor, kjer se kaj osredotoča, prepleta: mesto je vozlišče različnih miselnih tokov; politično, trgovsko vozlišče // ekspr. središče: tu je vozlišče evropskega slikarstva; Pariz, veliko kulturno vozlišče 3. kar je za kaj najvažnejše, najpomembnejše: psihološko vozlišče drame; vozlišče literarnozgodovinskih nasprotij / ekspr. v tem je vozlišče vseh protislovij, sporov bistvo, jedro ● publ. novi program je bil vozlišče razpravljanja na kongresu ključna točka; publ. to so vozlišča, ob katerih so se zaostrila družbena nasprotja sporna mesta, vprašanja ◊ geom. prebodišče dane ravnine z osjo uporabljanega koordinatnega sistema; grad. vsako od sečišč v nosilcu, sestavljenem iz palicam podobnih nosilnih elementov, ki tvorijo trikotnike; ptt skupina (telefonskih) central s povezavami in priključki na določenem območju ♪
  10.      vozlíščen  -čna -o prid. (ȋ) knjiž. ključen, osnoven: vozliščna točka problema; vozliščno vprašanje ◊ grad. vozliščna pločevina pločevina, s katero se okrepi stik dveh konstrukcijskih delov ali zagotovi varen stik dveh ali več (gradbenih) elementov; ptt vozliščna (telefonska) centrala telefonska centrala v medkrajevnem avtomatskem omrežju, na katero je vezanih več končnih medkrajevnih central ♪
  11.      vpádati  -am nedov. (ā ȃ) 1. množično prodirati, vdirati z vojaško silo v drugo državo: tuja plemena so vpadala in plenila obmejne pokrajine; vpadati na sosednja ozemlja 2. ekspr. nepričakovano, nenapovedano prihajati kam, navadno nezaželen: obiskovalci so ves dan vpadali v hišo / v glavo so mu vpadale nenavadne misli 3. fiz. pri svojem širjenju zadevati mejo med dvema območjema: žarki so poševno vpadali na lečo ● pog. vpadati komu v besedo prekinjati ga pri govorjenju; pog. vpadati v hrbet napadati od zadaj; zahrbtno napadati vpadajóč -a -e: vpadajoči žarki; vpadajoča svetloba ♪
  12.      vpeljáti  vpéljem tudi -ám dov., vpêlji vpeljíte; vpêljal (á ẹ̄, ȃ) 1. seznaniti koga z lastnostmi, pravili kake dejavnosti z namenom, da postane sposoben vključiti se vanjo: novega delavca morajo še vpeljati / vpeljati koga v delo; oče je vpeljal sina v lov; vpeljati se v obrt // seznaniti koga z osnovami kake vede, kakega področja z namenom, da jih spozna: vpeljati študente v sociologijo in filozofijo / ekspr. vpeljati koga v skrivnosti narave 2. seznaniti koga s člani kake skupnosti, da se lahko vključi vanjo: vpeljati sodelavca v kolektiv / vpeljala ga je v visoko družbo 3. narediti, da se kaj začne uporabljati: vpeljati novo valuto; vpeljati računalnike v proizvodnjo / vpeljati nove izraze; vpeljati slovenski jezik v vojsko 4. narediti, da kaj začne obstajati kot obveznost: vpeljati poseben davek; vpeljati obvezno šolanje // narediti, da kaj začne kje biti, obstajati sploh: vpeljati disciplino, red; vpeljati nadzor / vpeljati skupno upravo / vpeljati nov način gospodarjenja 5. narediti, da kaj začne kje biti, obstajati kot sestavni del: pesnik je vpeljal nove oblike; vpeljati novo osebo v pripoved 6. z vlečenjem spraviti navadno kaj dolgega, podolgovatega na določeno mesto; napeljati: vpeljati elastiko, trak v pas; vpeljati vrvico skozi zanke vpelján -a -o: pred kratkim vpeljan postopek; v delo je že vpeljan ∙ prodati dobro vpeljano gostilno gostilno, ki dobro, uspešno dela ♪
  13.      vpeljeváti  -újem nedov. (á ȗ) 1. seznanjati koga z lastnostmi, pravili kake dejavnosti z namenom, da postane sposoben vključiti se vanjo: vpeljevati novega sodelavca v delo // seznanjati koga z osnovami kake vede, kakega področja z namenom, da jih spozna: vpeljevati koga v filozofijo, znanstveno raziskovanje 2. seznanjati koga s člani kake skupnosti, da se lahko vključi vanjo: vpeljevati mlade v družbo 3. delati, da se kaj začne uporabljati: vpeljevati varnostne pasove v avtomobilih; vpeljevati računalnike v banke 4. delati, da kaj začne obstajati kot obveznost: vpeljevati nove davke; začeli so vpeljevati obvezno šolanje // delati, da kaj začne kje biti, obstajati sploh: vpeljevati nove metode dela 5. delati, da kaj začne kje biti, obstajati kot sestavni del: avtor vpeljuje v pripoved vedno nove osebe 6. z vlečenjem spravljati navadno kaj dolgega, podolgovatega na določeno mesto; napeljevati: vpeljevati elastiko v pas ♪
  14.      vpenjálen  -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na vpenjanje: vpenjalna naprava / vpenjalna dolžina ♦ les. vpenjalni voziček priprava pri polnojarmeniku za vpenjanje hlodov; strojn. vpenjalna glava del obdelovalnega stroja, v katerega se vpne orodje ali obdelovanec; teh. vpenjalna stročnica del vpenjalne naprave v obliki cevi, ki je na enem koncu lijakasto odebeljena in navadno trikrat preklana ♪
  15.      vpísnik  -a m (ȋ) 1. seznam z določenimi podatki, namenjen evidenci: najti podatek v vpisniku; abecedni vpisnik ♦ navt. ladijski vpisnik knjiga luške kapitanije, v kateri so vpisane ladje s prostornino nad 10 BRT 2. kdor se kam vpiše: vpisniki v spominsko knjigo; vpisnik za izlet ∙ publ. vpisniki denarne pomoči so plačevali svoje prispevke tisti, ki so se s podpisom zavezali določen čas dajati denarno pomoč ♪
  16.      vpisoválen  -lna -o prid. (ȃ) namenjen za vpisovanje: vpisovalna knjiga; izpolniti vpisovalno polo ♪
  17.      vpíti 2 vpíjem nedov., vpìl (í ȋ) 1. zelo glasno govoriti: otroci vpijejo na dvorišču; ker je naglušen, mu je treba vpiti na uho; vpila je za njimi, pa je niso slišali; ekspr. vpiti na ves glas, na vse grlo zelo; pog. vpije kot jesihar zelo / vpili so drug čez drugega; vpiti na pomoč // na tak način izražati jezo, nejevoljo: v službi je tiho, doma pa vpije; jezno, srdito vpiti; spet vpije na otroke / ne dovolim, da kdo vpije name, nad menoj 2. ekspr. biti zelo viden zaradi kontrasta z okoljem: jesenske barve so vsak dan bolj vpile / iz časopisov vpijejo same slabe novice // pojavljati se v visoki stopnji, v močni obliki: krivice vpijejo do neba, v nebo / siromaštvo v revnih četrtih kar vpije 3. ekspr., v zvezi s po kazati veliko potrebo, željo: kmetija vpije po sodobnejši opremi; ulice vpijejo po čistoči / kri vpije po maščevanju; srce vpije po ljubezni vpijóč -a -e: vpijoč je hodil po cesti; vpijoče barve; v nebo vpijoča krivica; prisl.: vpijoče prikazati revščino; sam.: bibl. glas vpijočega v puščavi razširjanje kakega nazora, prizadevanje, ki nima uspeha ♪
  18.      vpoglèd  -éda m (ȅ ẹ́) 1. dejanje, ki se uresniči s tem, da se pogleda v kaj z namenom ugotoviti, spoznati vsebino: dovoliti, omogočiti komu vpogled v uradni spis / seznam, spisek je na vpogled javnosti ga javnost lahko pogleda, vidi 2. publ., navadno v zvezi z v pogled v kaj, ki omogoča spoznanje notranjih, globljih lastnosti: to dejstvo, poročilo daje, odpira, omogoča vpogled v dogajanje, stanje // v zvezi dobiti, imeti vpogled globlje (s)poznati kaj: dobiti, imeti vpogled v poslovanje; imeti širok vpogled v zadevo ◊ fin. hranilna vloga na vpogled hranilna vloga, izplačljiva ob predložitvi naloga za izplačilo ♪
  19.      vprašáj  -a m (ȃ) 1. lingv. ločilo, ki označuje samostojne, neodvisne vprašalne stavke, zvezo stavkov z glavnim vprašalnim stavkom, vprašalni stavek premega govora: na koncu stavka stoji vprašaj; napisati vprašaj; vprašaj in klicaj 2. znamenje, podobno narobe obrnjenemu S s piko spodaj, ki izraža vprašanje, dvom o čem: ob robu besedila napisati vprašaj 3. ekspr. vprašanje: videti v očeh sogovornika vprašaj / v tej zadevi je še veliko vprašajev / v povedni rabi njun zakon je čedalje večji vprašaj ● publ. nad gradnjo tovarne visi vprašaj gradnja je dvomljiva, negotova; publ. s tem dejanjem bi postavili svojo doslednost pod vprašaj bi povzročili dvom, pomisleke o njej ♪
  20.      vprašálnica  -e ž (ȃ) 1. besedilo z vprašanji, s katerimi se želi dobiti določene podatke: objaviti, sestaviti vprašalnico / anketna, dialektološka vprašalnica / raztrgati vprašalnico list, liste s takim besedilom 2. lingv. beseda, izraz, s katerim se vprašuje po čem ali ki uvaja vprašanje: ali, kdo, kdaj in druge vprašalnice / zaimenske vprašalnice; vprašalnice za sklone ♪
  21.      vprašánje  -a s (ȃ) 1. ustno ali pismeno izražena želja, zahteva, s katero se kdo obrne na koga z namenom, da bi kaj izvedel od njega: izreči, napisati, slišati vprašanje; ponoviti vprašanje; jasno, kratko, preprosto vprašanje; listek z vprašanji; vprašanja in odgovori / postaviti, zastaviti komu vprašanje; obrniti se z vprašanjem na koga; ekspr. zasuti koga z vprašanji / anketno, izpitno vprašanje; pri izpitu dobiti vprašanje iz zgodovine / pismeno, ustno vprašanje ♦ jur. delegatsko vprašanje javno vprašanje delegata v skupščini, s katerim se zahteva od izvršnega sveta, upravnega organa odgovor o kaki zadevi; lit. retorično vprašanje na katero se odgovor ne pričakuje // kar se vpraša: vprašanje ga je prizadelo, razburilo; odgovoriti na vprašanje; vljudno vprašanje / ima kdo še kako vprašanje 2. dejstvo, da kdo kaj vpraša: dovoliti komu vprašanje; obotavljati se z vprašanji / kot vljudnostna fraza: oprostite vprašanju, kdaj odpotujete; kako se počutite? Hvala za vprašanje, neustalj. na vprašanju 3. navadno s prilastkom kar je v zvezi z določenim dejstvom nejasno, neznano in je potrebno pojasniti ali rešiti: pojasniti, razčleniti, raziskati vprašanje / postaviti vprašanje krivde, odgovornosti; vprašanje, kje dobiti denar, ni rešeno / kaj storiti, to je zdaj vprašanje; publ. vprašanje zase so ranjenci // kar je v določeni zvezi s predmetom, kot ga določa prilastek, in je potrebno rešiti: črnsko, manjšinsko vprašanje; ozemeljska vprašanja; rešiti stanovanjsko vprašanje koga; obravnavati vprašanje beguncev, razorožitve / knjiž. to je samo akademsko vprašanje; filozofsko, moralno vprašanje 4. nav. mn., s prilastkom stvar, pojav področja, kot ga določa prilastek: zanimajo ga gospodarska, kulturna, politična vprašanja; to so osrednja vprašanja njegove poezije / Inštitut za narodnostna vprašanja 5. v povedni rabi, s prilastkom izraža odvisnost uresničitve česa od tega, kar izraža prilastek: doslednost, umik je vprašanje časti; to je vprašanje morale, vesti / publ. njegova odstavitev je le še vprašanje časa odstavili ga bodo, samo ne ve se še, kdaj 6. ed., v povedni rabi kar je dvomljivo, negotovo: zmaga ni več vprašanje; to je še zelo veliko vprašanje; vprašanje je, če bo prišel / elipt. hm, vprašanje, če je stvar še dobra / naredil bo, vprašanje pa je, kdaj negotovo, neznano je // ekspr. kar zaradi določenega dejstva povzroča komu skrbi, težave: to narediti ni vprašanje / denar ni vprašanje; taki izdatki so zanje veliko vprašanje ♪
  22.      vprášati  tudi vprašáti -am dov., tudi vprášala (á á á) 1. z ustno ali pismeno izraženo željo, zahtevo obrniti se na koga z namenom a) od njega kaj izvedeti: če česa ne veste, vprašajte; vprašati mater, ali je res; vprašati koga, kam gre; vprašala ga je, kdaj se bo vrnil; koliko to stane, je vprašal; ekspr. vprašati po ovinkih; vprašati po telefonu; tega ne vem, vprašajte pri sosedu; vprašati z odločnim glasom; boječe, vljudno vprašati; naravnost vprašati; pismeno, ustno vprašati; vprašati in odgovoriti / vprašati prodajalca za ceno; vprašati za pot; vprašati koga po imenu, željah; če kdo vpraša po meni, reci, da se kmalu vrnem; iti v šolo vprašat za sina poizvedet, kako se sin uči, vede v šoli / vprašati z gibom roke, s pogledom / kot vljudnostna fraza: ali te lahko nekaj vprašam; kaj nameravate narediti, če smem vprašati b) od njega kaj dobiti: vprašati koga za cigareto / vprašati za dovoljenje, nasvet / vprašati za doto kolikšna bo dota; vprašati za račun; vprašati kje za službo / vzame, ne da bi vprašal / za ta izdelek, po tem izdelku vpraša redkokateri kupec c) izraziti zanimanje: vprašati koga po znancih, zdravju 2. ustno ugotoviti, preveriti kandidatovo znanje učne snovi: vprašati učenca / vprašati koga matematiko; vprašati za oceno / vprašati učenca pesem zahtevati od njega, da jo pove na pamet 3. pog., v medmetni rabi, v zvezi ne vprašaj, ne vprašajte izraža nezaželenost, nepotrebnost vprašanja zaradi poznavanja odgovora: ne vprašaj, kaj bo z njimi; ne vprašajte, kam bo šel // poudarja veliko ali majhno mero: raje ne vprašajte, koliko je bilo obiskovalcev; ne vprašaj, kako smo bili veseli zelo smo bili veseli / ne vprašajte, kje vse je bil marsikje je bil 4. pog., v medmetni rabi, v zvezi še vprašaš, še vprašate izraža nepotrebnost, odvečnost vprašanja zaradi samoumevnosti odgovora: greš zraven? Še vprašaš; si utrujena? Še vprašate / kaj se je zgodilo? Še vprašaš, razbil si mi avtomobil izraža ogorčenje zaradi nepotrebnosti, odvečnosti vprašanja ● pog. tebe ni nihče nič vprašal tebi se odreka pravica izražanja mnenja, sodbe; za denar, stroške ne vprašam denar, stroški (zame) niso pomembni; ekspr. vprašati za roko dekleta zasnubiti dekle; pog. kdaj se bo vrnil? Preveč me vprašaš ne vem, kdaj se bo vrnil; kdor vpraša, ne zaide; mala maša za suknjo vpraša s septembrom se začenja hladno vreme; preg. bedak zna več vprašati, kot sedem modrijanov odgovoriti težje je odgovarjati na vprašanja, kot pa izpraševati vprášati se tudi vprašáti se zastaviti si kako vprašanje z namenom premisliti ga in najti odgovor: vprašati se o smislu česa; vprašam se, kaj bi to bilo; vprašajmo se, kako bi to naredili ∙ ekspr. če je dobro, to se vpraša to je pomembno, odločilno vprášan -a -o: vprašani človek se je zmedel; bil je vprašan fiziko; sam.: vprašani ni hotel odgovoriti ♪
  23.      vpraševáti  -újem nedov. (á ȗ) z ustno ali pismeno izraženo željo, zahtevo obračati se na koga z namenom a) od njega kaj izvedeti: otrok vprašuje starše; kako je bilo, so ga vpraševali; vpraševati o čem, po čem; vpraševati po telefonu; prijazno vpraševati; kako, da si to kupil? Ne vprašuj tako neumno; vpraševati in odgovarjati / vpraševati za pot / vpraševati z očmi b) od njega kaj dobiti: vpraševati za dovoljenje / kupci po tem izdelku ne vprašujejo več c) izražati zanimanje: vpraševati koga po zdravju, znancih ● za denar ne vprašujem denar ni pomemben; pog. bi me čakali? Še vprašuješ izraža nepotrebnost, odvečnost vprašanja zaradi samoumevnosti, jasnosti odgovora vpraševáti se zastavljati si kako vprašanje z namenom premisliti ga in najti odgovor: vprašujem se, kako naj stvar izpeljem / industrija se ne vprašuje, kam s strupenimi odpadki vpraševáje zastar. vprašujé: iskati koga, vpraševaje od hiše do hiše vprašujóč -a -e: vprašujoč otrok; prisl.: vprašujoče gledati ♪
  24.      vrábec  -bca m (á; v medmetni rabi ā) 1. manjša ptica s sivim in rjavim hrbtom in umazano belim trebuhom, živeča v bližini človekovih bivališč ali na poljih: vrabci čivkajo, ščebetajo; vrabci zobljejo proso; živeti brez skrbi kot vrabec v prosu / strašilo za vrabce ∙ ekspr. o tem čivkajo že vrabci na strehah to je že zdavnaj splošno znano; ekspr. ker je realist, se odloči za vrabca v roki za manjšo, manj pomembno, vendar zanesljivo stvar; preg. boljši je vrabec v roki kakor golob na strehi koristneje je imeti malo, a zares, kakor pa veliko pričakovati, a ne dobiti ♦ zool. domači vrabec s sivim ali rjavim temenom, Passer domesticus; poljski vrabec s čokoladno rjavim temenom in črno liso ob belih ušesih, Passer montanus // samec te ptice: vrabec in vrabčevka 2. evfem. hudič: le kje si dobil vrabca pokvarjenega / v medmetni rabi: ni vrabec, da se mu ne posreči; kako, vrabca, se je že pisal ♪
  25.      vráč  -a m (ā) 1. pri nekaterih primitivnih ljudstvih kdor z dejanji, stvarmi, ki imajo nenavadno, skrivnostno moč, vpliva na koga ali po določenih znamenjih napoveduje prihodnost: vrač z zagovorom odvrača nevarnost, zdravi bolezni; vprašati za svet vrača; plemenski vrač // svečenik, vedež: vrači božanstev / astrološki vrači 2. star. zdravnik, padar: vrač ga je preiskal in ugotovil pljučnico / delo je najboljši vrač ♪

   9.558 9.583 9.608 9.633 9.658 9.683 9.708 9.733 9.758 9.783  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA