Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
Men (8.726-8.750)
- štempljáti -ám dov. in nedov. (á ȃ) nižje pog. žigosati: štempljati dokument ♪
- štérna tudi štírna -e ž (ẹ̑; ȋ) nižje pog. vodnjak: na dvorišču so imeli cementno šterno; studenčnica in voda iz šterne; fant je zabit kot šterna zelo ♪
- štéti štéjem nedov. (ẹ́ ẹ̑) 1. imenovati števila po vrsti: otrok že zna šteti; šteti od ena do sto; šteti na prste 2. ugotavljati število česa: šteti drevesa na vrtu; volilna komisija je štela glasove; šteti hiše ob cesti; štel je, koliko dni je še do novega leta; odzdaj se bo vse blago štelo, da ne bo goljufije preštevalo; trikrat so se šteli, če so vsi / vojna leta se mu za pokojnino štejejo dvojno / šteti denar 3. s števnikom ali z izrazom količine izraža, da so pri osebku sestavine, deli v takem številu, kot ga nakazuje števnik ali izraz količine: garnitura šteje več elementov; njegova knjižnica je štela več tisoč knjig; mesto šteje sto tisoč prebivalcev; odbor šteje petnajst ljudi 4. upoštevati pri štetju, številu česa: ali mene ne boste šteli zraven; če ne štejem tebe, nas bo devet // upoštevati, obravnavati v kaki
celoti: pri ceni šteti zraven tudi delo in prevoz / ta opravila štejemo v redno zaposlitev; vsak tek posebej se šteje v končni vrstni red 5. z ocenitvijo vrednosti, značilnosti uvrščati: marsikdo bi se rad štel k umetnikom; šteti koga med slavne osebnosti; štel se je med njegove prijatelje / kite štejemo k sesalcem / z oslabljenim pomenom: štejejo ga k dobrim delavcem je dober delavec; star. srečnega se štejem, da sem vas spoznal srečen sem // knjiž. spadati, soditi: k domačiji šteje tudi hlev; ljubezenski prizori štejejo med priljubljene pisateljeve motive; določiti, kaj šteje v redno delo; ta država šteje v skupino gospodarsko nerazvitih 6. z oslabljenim pomenom, s povedkovim določilom, v zvezi z za izraža omejitev lastnosti, značilnosti na stališče osebka; imeti: tako ravnanje štejem za napačno, žaljivo; štel jo je za zelo srečno; to mestno zemljišče se šteje za urejeno / sestri sta svojega brata šteli za
nasprotnika; ne šteje ga več za sina; štel se je za Slovenca; to dejanje se je štelo za upor ● ekspr. šteje samo dokaz, drugo ne upošteva se; ekspr. njegovi romani (nekaj) štejejo so pomembni, dobri; v takih razmerah noben predpis več ne šteje ne velja; ekspr. že štejem dneve do počitnic nestrpno čakam počitnice; ekspr. gospodar ji je štel grižljaje pazil, da ne bi veliko pojedla; ekspr. šteti komu kosti zelo ga pretepati, tepsti; knjiž. dekle šteje dvajset let je staro; šteti komu kaj v dobro, v zlo, za slabo upoštevati, da je kdo kaj dobrega, zlega, slabega naredil; šteli so, da smo si v sorodu imeli so nas za sorodnike; drži se, kot da ne zna do pet šteti nevedno, naivno; ekspr. tako je suha, da bi ji lahko rebra štel zelo štéti se nar. biti domišljav, prevzeten: sosed se šteje; kaj se boš štela, saj nisi nič posebnega štéti si z oslabljenim pomenom, v zvezi z v izraža priznanje velike vrednosti ali veljave:
v čast si štejem, da ste prišli; v posebno prijetno dolžnost si štejem, da vas lahko pozdravim med nami; štejem si v srečo, da sem te našla / tega si ne moreš šteti v (veliko) zaslugo štét -a -o: šteti dnevi so že minili; štet je med najboljše delavce ∙ ekspr. dnevi so mu šteti kmalu bo umrl; sam.: opozarjati na značilnosti štetega ♪
- štévec -vca m (ẹ̄) 1. priprava za merjenje porabe česa na osnovi štetja, zaznamovanja enot kake množine: števec teče, se ustavi; namestiti, zamenjati števec; odčitati s števca, na števcu; številke na števcu / električni, plinski, vodni števec / dvotarifni števec ki meri porabljeno električno energijo ločeno glede na dve različni tarifi 2. kdor se poklicno ukvarja s štetjem, preštevanjem: biti števec v skladišču; števec denarja 3. mat. število nad ulomkovo črto: pomnožiti števec in imenovalec z istim številom ◊ avt. kilometrski števec priprava, ki kaže število prevoženih kilometrov; elektr. časovni števec priprava za merjenje časa odjemanja električne energije; enofazni števec; indukcijski števec ki deluje na izmenični električni tok; števec elektrine; fiz. Geigerjev ali geigerski števec priprava za zaznavanje
ionizirajočih delcev, žarkov; scintilacijski števec priprava za ugotavljanje ionizirajočih delcev in merjenje njihove energije glede na bliske, ki jih povzročajo v snovi; ptt števec pogovorov elektromagnetna priprava za ugotavljanje električnih impulzov, ki ustrezajo številu pogovornih enot v telefonskem prometu ♪
- števílčnica -e ž (ȋ) 1. del priprave z določenimi znaki, navadno s številkami: pogledati na številčnico; svetloba lajša branje rezultatov na številčnici; kazalec se je premikal po številčnici navzgor; številčnica stenske ure; številčnica na telefonskem aparatu 2. del računskega stroja s tipkami: popraviti številčnico 3. uganka, pri kateri posamezna številka v polju lika pomeni eno, vedno isto črko ♪
- števílo -a s (í) 1. kar izraža, koliko enot kaj obsega: povedati število; zapisati število z besedo, s številko; računati s števili; majhno število; število nič; poštevanka števila tri / nizko, visoko število majhna, velika vrednost števila / dokazati svojo trditev s števili s številkami / ekspr. tri tisoč petsto je okroglo število / simbolno število po ljudskem verovanju ki se mu pripisuje skrivnosten, mističen pomen 2. s prilastkom količina, izražena s številkami: število njegovih prekrškov narašča; število naročnikov se je podvojilo, povečalo, zmanjšalo; ugotoviti število preživelih; majhno, precejšnje, ekspr. skromno število zaposlenih; skupno število najdenih predmetov; število stalnih zob je dvaintrideset / dobil je največje število nagrad; ekspr. nepregledno število gledalcev zelo veliko / priti v velikem številu; publ. zbora so se udeležili v polnem
številu vsi / učenci, petintrideset po številu, so pripravili razstavo fotografij // ekspr., v prislovni rabi, v zvezi brez števila izraža veliko količino: bilo jih je brez števila; dala mu je brez števila nasvetov; brez števila ur je porabila za zbiranje gradiva ● star. vzeti v število revne in bolne upoštevati; ekspr. on je zraven samo za število je nepomemben, brezpomemben; zato, da bi jih bilo več ◊ fiz. kvantno število ki določa energijo atoma, molekule; Machovo število ki pove, kolikokrat je hitrost telesa v plinu večja od hitrosti zvoka v enakih okoliščinah; magično število število protonov ali nevtronov v atomskem jedru, ki ima za posledico posebno obstojnost jedra; kem. atomsko število ki določa položaj elementa v periodičnem sistemu; masno število vsota protonov in nevtronov v atomskem jedru; lingv. (slovnično) število slovnična kategorija za izražanje količine vrednosti ena, dve ali več; mat. deliti, množiti,
odštevati, seštevati števila; algebraično število; celo, decimalno, mešano število; dvomestno, enomestno število; dvoštevilčno število; enoimensko, istoimensko, raznoimensko število; iracionalno število ki se ne da izraziti v obliki ulomka, v katerem sta števec in imenovalec celi števili; kompleksno število ki je vsota realnega in imaginarnega števila; liho, sodo število; Ludolfovo število ki izraža razmerje med obsegom in premerom kroga; pi; mersko število ki izraža, kolikokrat je merjena količina večja od merske enote; naravno število iz zaporedja 1, 2, 3 itd.; negativno število manjše od nič; občno število ki se piše s črko; okrajšano število pri katerem so izpuščene zadnje decimalke; periodično število v katerem se decimalke ponavljajo; posebno število ki se piše s številko; pozitivno število večje od nič; racionalno število ki se da izraziti v obliki ulomka, v
katerem sta števec in imenovalec celi števili; realno število celo število, ulomek ali iracionalno število; recipročni števili katerih produkt je enak ena; relativno število ki ima predznak; sestavljeno število; teorija števil teorija, ki raziskuje naravna števila in odnose med njimi; teh. oktansko število ki izraža odpornost bencina proti klenkanju; zgod. rimsko število v srednjeveških listinah ki označuje vrstni red določenega leta v petnajstletnem ciklusu ♪
- števílski -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na število: številski simboli, znaki; spremeniti besedilo v številsko nalogo ♦ mat. številski poltrak poltrak, na katerem so od števila nič ali negativna ali pozitivna števila; številski sistem sistem, ki ima za osnovo določeno število; desetiški, dvojiški številski sistem; številska premica premica, na kateri se ponazarjajo realna števila tako, da ustreza vsaki točki po eno število in temu številu ista točka števílsko prisl.: izraziti številsko ♪
- štífta -e ž (ȋ) star. ustanova, zlasti cerkev, samostan: svoje premoženje je namenil za štifto / Nova Štifta pri Ribnici ♪
- štipéndij -a m (ẹ́) 1. zastar. štipendija: prositi za štipendij 2. nekdaj sklad za pomoč zlasti študentom teologije: želel je, da se iz njegove zapuščine ustanovi več štipendijev / deželni, knežji štipendij ● Trubar je želel svojim rojakom zagotoviti mesto v štipendiju nekdaj v ustanovi, ki omogoča bivanje in daje oskrbo tistim študentom, ki jim je odobrena štipendija ◊ rel. (mašni) štipendij honorar za mašo, ki naj jo opravi duhovnik po plačnikovem namenu ♪
- štíridélen -lna -o prid. (ȋ-ẹ̑) ki ima štiri dele: spremeniti štiridelno blazino v naslanjač / štiridelna omara ♪
- štirilétka -e ž (ẹ̑) štiriletna doba, namenjena za dovršitev kakih načrtov: prva štiriletka je bila pomembna za razvoj industrije; drugo leto štiriletke ♪
- štíristôpenjski -a -o [pǝn] prid. (ȋ-ō) ki ima štiri stopnje: štiristopenjski razvoj ♦ strojn. štiristopenjski menjalnik menjalnik, ki omogoča prehod na štiri različne vrtilne hitrosti; teh. štiristopenjska raketa raketa, ki ima štiri med seboj neodvisne sisteme raketnih pogonskih motorjev, ki delujejo časovno drug za drugim ♪
- štírivalénten -tna -o prid. (ȋ-ẹ̑) kem. ki lahko veže štiri atome vodika ali enakovredno količino drugega elementa ali jih zamenja v spojini: štirivalentno žveplo ♪
- štírivŕsten -tna -o prid. (ȋ-ȓ) postavljen v štirih vrstah: štirivrstna razporeditev tekmovalcev ♦ agr. štirivrstni ječmen štirivrstnik; lit. štirivrstna kitica štirivrstična kitica ♪
- štírivŕstnik -a m (ȋ-ȓ) agr. ječmen, v katerem so zrna navidezno v štirih vrstah ♪
- štírje štíri -i štev., tož. štíri (í) 1. izraža število štiri [4] a) v samostalniški rabi: dvakrat dve je štiri; od desetih so ostali samo štirje; bil je sam proti štirim / ura je štiri; vstajati ob štirih zjutraj 4h; čakati od štirih do petih (popoldne) 16h / igrati v štirih; korakati po štiri in štiri tako, da so štirje v vrsti; žrebiček se je valjal po travi in brcal z vsemi štirimi z nogami b) v prilastkovi rabi: knjiga je prevedena v štiri svetovne jezike; štiri tisoč; štiri ure hoda; komedija v štirih dejanjih; vozilo ima pogon na vsa štiri kolesa; pred štirimi leti / štirje letni časi; štiri strani neba c) v medmetni rabi: otroci, začnimo: tri, štiri // neskl. izraža številko štiri: oddaja na kanalu štiri; stanuje v bloku številka štiri; tekma se je končala s štiri proti ena / pog. v spričevalu ima same štiri prav dobre ocene 2. v prislovni rabi, navadno v
zvezi na vse štiri, po (vseh) štirih izraža položaj, ko je telo hkrati na rokah in nogah, kolenih: spustil se je na vse štiri, da je lahko zlezel pod mizo / hoditi, kobacati, plaziti se, ekspr. laziti po vseh štirih 3. ekspr., v prislovni rabi, navadno v zvezi z vsemi štirimi zelo, močno: z vsemi štirimi se je branil iti domov; ko so ga ujeli, se je otepal z vsemi štirimi / vsaki novosti se je upiral z vsemi štirimi ● ekspr. vse štiri je iztegnil od sebe udobno je legel, da bi se sprostil, odpočil; ekspr. bil je uspešen obrtnik, z vsemi štirimi na zemlji realen, trezen; pogovarjala se bova na štiri oči brez prič, zaupno; ekspr. vsega ne morem opraviti, saj nimam štirih rok ne morem opraviti toliko dela, kot se pričakuje, zahteva od mene; ekspr. vedno si je želel imeti svoje štiri stene, zidove bivališče, dom; ekspr. živi samo med štirimi stenami zelo osamljeno; veter je raznesel pepel na vse štiri strani, ekspr. na vse
štiri vetrove izraža neurejeno, neusmerjeno premikanje iz središča ◊ obrt. krilo na štiri pole; šah. lovec na b4 ♪
- štóla -e ž (ọ̑) 1. dolgemu, širokemu šalu podobno ogrinjalo, navadno iz krzna, tkanine: ogrnjena je bila s krzneno štolo; štola iz hermelina 2. rel. liturgično oblačilo v obliki širokega traku za okoli vratu kot znamenje duhovništva pri opravljanju bogoslužja: dati štolo okrog vratu; nositi štolo 3. pri starih Rimljanih dolgo, nagubano vrhnje oblačilo matron, navadno z rokavi: obleči štolo ♪
- štós -a m (ọ̑) žarg. neresen, smešen ali zabaven dogodek; šala, potegavščina: izmišlja si vedno nove štose; poznam take štose; dober, obrabljen štos; gimnazijski štosi / v povedno-prislovni rabi to bi bil štos, če bi se mož vrnil / kar tako, za štos se je prijavil ne z resnim namenom ∙ žarg. ti si pa za štose si šaljiv, neresen ♪
- štráma -e ž (á) nar. omejen, neumen človek: ne druži se s to štramo ♪
- štrámast -a -o prid. (á) nar. omejen, neumen: štramast človek; bila je malo štramasta ♪
- štramljè -éta m (ȅ ẹ́) nar. omejen, neumen človek: pravijo, da je štramlje ♪
- štŕcati -am nedov. (r̄ ȓ) redko 1. slišno brizgati: iz vimena je štrcalo gosto mleko / preh. štrcati slino iz ust 2. škropiti: blato mu je štrcalo po obleki ♪
- štŕcniti -em dov. (ŕ ȓ) redko slišno brizgniti: mleko štrcne iz vimena / preh. štrcniti v zrak razkužilno sredstvo brizgniti ♪
- štréna -e ž (ẹ́) pog. preja, zvita v več enako dolgih navojev: štrena se je zavozlala; prati, sušiti štrene / zviti volno v štreno / štrena preje, volne; pren. misli so se mu zapletle v nerazvozljivo štreno // pramen: lasje ji visijo v štrenah / po vodi se vlečejo zelene štrene; štrene dima, megle ● pog. meša mu štrene preprečuje, ovira njegove načrte; pog. zlepa mu ne zmanjka štrene snovi za pogovor, pripovedovanje; prim. predeno ♪
- štrénast -a -o prid. (ẹ́) pog. pramenast: lasje so postali suhi in štrenasti; štrenasta brada / ekspr.: štrenasti oblaki; po dolini se vleče štrenasta megla ● pog. štrenast stročji fižol ki ima žile ♪
8.601 8.626 8.651 8.676 8.701 8.726 8.751 8.776 8.801 8.826