Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Men (7.701-7.725)


  1.      róžmarin  in rožmarín -a m (ọ̑; ȋ) sredozemska grmičasta rastlina z ozkimi močno dišečimi listi in drobnimi modrikastimi cveti: rožmarin diši, se posuši / pripeti fantu rožmarin vejico rožmarina; dodati golažu rožmarin vršiček rožmarina ◊ bot. divji rožmarin navadna rožmarinka; nemški rožmarin okrasna rastlina z rumenimi koški na dolgih pecljih, Santolina chamaecyparissus ♪
  2.      rožmarínček  -čka m (ȋ) 1. ekspr. manjšalnica od rožmarin: rožmarinček se je posušil 2. agr. drobnejše kiselkasto jabolko rožnato rumene barve: zreli rožmarinčki ♪
  3.      rúbelj  -blja m (ú) denarna enota Sovjetske zveze: cena v rubljih / ruski rubelj // bankovec ali kovanec v vrednosti te enote: menjati rublje ◊ num. srebrni rubelj ruski srebrnik, kovan v 18. in 19. stoletju ♪
  4.      rubídij  -a m (í) kem. mehka lahka kovina, ki se na zraku vžge, element Rb: rubidij in cezij ♪
  5.      rubín  -a m (ȋ) drag kamen rdeče barve: prstan z rubinom; njene ustnice so bile kakor rubin ♪
  6.      rúda  -e ž (ú) zmes snovi, iz katere se pridobivajo zlasti kovine: iskati, kopati, predelovati rudo; v tej rudi sta tudi kobalt in krom; bogate, revne rude; nahajališče rud / bakrova, manganova, srebrova, zlata, železova ruda; plemenite rude ♦ metal. pražiti rudo; obogatena, oplemenitena ruda; min. oksidna ruda v kateri je kovina v rudnini vezana na kisik; voj. strateške rude ki so nujno potrebne ali zelo pomembne za proizvodnjo orožja in drugih stvari za vojaške namene ♪
  7.      rudbékija  -e ž (ẹ́) bot. rastlina s celimi ali deljenimi listi in rumenimi ali rjavkasto oranžnimi cveti v koških, Rudbeckia: gojiti rudbekije ♪
  8.      rújen  -jna -o prid. (ū) ekspr. 1. v zvezi z vino dober, plemenit: kozarec rujnega vina 2. knjiž. zlato rumen: rujna zarja ∙ knjiž. dekle z rujnimi lici rdečimi ♪
  9.      rúkati 1 -am nedov. (ū ȗ) nižje pog. suvati: kar naprej ruka sošolca ∙ nižje pog. avtomobil, voz na taki cesti zelo ruka zaradi jam, kamenja na cesti sunkovito stresa, premetava ♪
  10.      rúna  -e ž (ū) pisni znak najstarejše pisave germanskih plemen: rune so označevale glasove in pojme // mn. pisava iz teh črk: raziskovati rune ♪
  11.      rús  -a -o prid. (ȗ ū) star. rdeč, rjavkasto rdeč: ruse lise / rus konj; imeti ruse lase; rusa brada ● zastar. črni in rusi prebivalci rdečepolti; nar. žeti ruso pšenico rumeno ◊ min. rusi železovec hematit ♪
  12.      rusízem  -zma m (ȋ) lingv. element ruščine v kakem drugem jeziku: rusizmi v prevedenih delih ♪
  13.      rustikalizácija  -e ž (á) knjiž. uvajanje rustikalnih, kmečkih elementov v kaj: rustikalizacija pohištva / rustikalizacija slovenske literature ♪
  14.      rúšiti  -im, in rušíti in rúšiti -im nedov. (ú ȗ; ȋ ú) 1. s silo delati, da zlasti objekt, objekti razpadejo na dele, kose: rušiti staro hišo; začeli so rušiti barakarsko naselje / potres je rušil poslopja; narasle reke rušijo jezove, mostove; valovi rušijo breg izpodjedajo, izpodkopavajo; pren. rušiti temelje družbenega reda 2. nav. ekspr. delati, povzročati, da zlasti kako stanje preneha: rušiti disciplino, slogo v kolektivu; rušiti ravnotežje / rušiti nočni mir kaliti; samo škripanje voza je rušilo tišino motilo 3. ekspr. jemati pomen, veljavo, vrednost: rušiti ideale; rušiti komu ugled / rušiti načelo enakopravnosti; rušiti oblast / rušiti patriarhalne odnose odpravljati rúšiti se, in rušíti se in rúšiti se 1. zaradi delovanja zunanjih sil razpadati na dele, kose: stara hiša se počasi ruši; ekspr. z grozo je gledal, kako se mesto ruši v prah / razmočeno pobočje se ruši; skala se ruši kruši, drobi; tramovi so se lomili in stropi rušili podirali, udirali 2. publ. padati: izpodsekano drevo se je počasi rušilo / kamenje se je rušilo nanj / vse gorje se ruši na nas 3. ekspr. biti, obstajati pri kom v čedalje manjši meri: čutil je, da se ruši njegov notranji mir, vera v človeka // izgubljati pomen, veljavo, vrednost: stari družbeni red se je začel rušiti rušèč -éča -e: narasla reka je drla, rušeč vse, kar je dosegla; trušč rušečih se obokov ♪
  15.      rúšnja  -e ž (ȗ) star. ruša: iz rušnje štrli kamen; sedeti na rušnji ♪
  16.      ruténij  -a m (ẹ́) kem. redka, trda žlahtna kovina sivkasto bele barve, element Ru: paladij in rutenij ♪
  17.      rútica 2 -e ž (ú) bot., v zvezah: pozidna rutica praprot s pernato deljenimi listi, ki raste po zidnih in skalnih razpokah, Asplenium ruta muraria; vinska rutica vrtna ali divje rastoča zdravilna rastlina z dišečimi listi in rumenkasto zelenimi cveti, Ruta graveolens ♪
  18.      rutinêr  -ja m (ȇ) kdor je v kaki stvari zelo izurjen, izkušen: postal je rutiner v prevajanju; šahist rutiner / ekspr. umetnik se je spremenil v rutinerja ♪
  19.      ruváti  rújem tudi rúvati -am nedov., ruvál tudi rúval (á ú; ū) 1. s silo spravljati iz česa, navadno iz zemlje: vihar je ruval drevesa; buldožer ruje skale / ruvati kamenčke iz zidu; pren., ekspr. ruvati tuje besede iz jezika; ruval si je njeno podobo iz srca 2. z vlečenjem, potegovanjem spravljati kaj iz snovi, v kateri tiči; puliti: ruvati korenje, repo; ruvati si zobe / tolkel se je po prsih in si ruval lase se silovito potegoval zanje 3. knjiž. rovariti: ta človek ruje proti oblasti; ruvati zoper koga ● knjiž. bolečina, strah ruje v njem ga vznemirja, muči; ekspr. kar lase si je ruvala, ko je to izvedela zelo je bila žalostna, obupana ruváti se, tudi rúvati se z močnimi potegi, sunki prizadevati si obvladati nasprotnika, se mu iztrgati: pogosto sta se ruvala; za šalo se večkrat ruje z otroki / ruvala sta se za puško, pa je počilo / ekspr.: za malenkosti se ne bomo več ruvali prepirali; za to ozemlje sta se ruvali obe sosednji državi bojevali ♪
  20.      ržénka  -e ž (ẹ̄) agr. zgodnja hruška zlato rumene barve, ob muhi malo rdečkasta: rženke in ječmenke ♪
  21.      sabotírati  -am nedov. in dov. (ȋ) 1. namerno, navadno prikrito, zlasti iz političnih vzrokov, delovati, ravnati tako, da se povzroča gospodarska škoda: nekateri delavci so sabotirali / sabotirati delo // nav. ekspr. namerno ne upoštevati, ne meniti se za kaj: ljudstvo je sabotiralo okupatorjeve odredbe; sabotirati mirovno pogodbo 2. žarg. ne delovati, ne funkcionirati: kamera sabotira; puška je spet sabotirala / bomba je sabotirala ni eksplodirala ♪
  22.      sád  -ú m, prvi pomen stil. sád -a (ȃ) 1. užitni del rastline, ki sestoji iz semena in osemenja: sadovi se debelijo, odpadajo, zorijo; obirati, pobirati sadove; okusen, sočen, zrel sad / koščičasti, mesnati, pečkati sadovi / užitni sadovi / drevo prinaša, rodi sad / ekspr.: sad trte grozdje; sad zemlje pridelki 2. nav. ekspr., z rodilnikom rezultat, dosežek: to so sadovi njegovega dela, truda; sporazum je sad dolgotrajnih pogajanj; razprava je sad večletnega raziskovanja / strahovi so bili sad njene domišljije; sad spoznanja / neuspeh je sad njegove nedelavnosti posledica ● ekspr. prizadevanja niso rodila sadu niso bila uspešna; ekspr. sad njune ljubezni otrok; vznes. ljubila je sad svojega telesa svojega otroka; mesto je kot zrel sad padlo v roke partizanom zavzeli so ga brez truda, boja; prepovedani sad je najslajši človek najrajši dela, česar ne sme; drevo se po sadu spozna ♪
  23.      sádež  -a m (ȃ) užitni del rastline, ki sestoji iz semena in osemenja: nabirati, obirati, trgati sadeže; kisli, okusni, sladki, zreli sadeži; rdeč, rumen sadež; ugrizniti v sočni sadež; podoben je sadežu oljke / gozdni, poljski, vrtni sadeži; južni sadeži južno sadje ◊ agr. vmesni sadež rastline iste vrste, ki se posadijo med osnovno kulturo ♪
  24.      sadíka  -e ž (í) mlada, iz semena ali rastlinskega dela vzgojena rastlina za vsaditev na stalno mesto: sadike so odgnale, se prijele; gojiti sadike v toplih gredah; osuti, posaditi sadike; zavarovanje sadik / drevesne sadike; ribezove, trtne sadike; zeljne sadike; sadika paradižnika; pren. žlahtne kulturne sadike ♪
  25.      safír  -ja m (ȋ) drag kamen temno modre barve: prstan s safirjem ♪

   7.576 7.601 7.626 7.651 7.676 7.701 7.726 7.751 7.776 7.801  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA