Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Men (6.326-6.350)


  1.      portulák  -a m (ā) vrtn. okrasna rastlina z mesnatim steblom in belimi, rumenimi ali rdečimi cveti, Portulaca grandiflora ♪
  2.      porúšen  -šna -o prid. (ú ū) ki se da porušiti: ta utrdba je porušna ♦ teh. porušna preiskava preiskava, s katero se ugotavlja, pri kakšni obremenitvi se konstrukcija poruši; porušna obremenitev obremenitev, ki jo telo še prenese, ne da bi se porušilo ♪
  3.      porúšiti  -im, in porušíti in porúšiti -im dov. (ú ȗ; ȋ ú) 1. s silo narediti, da zlasti objekt, objekti razpadejo na dele, kose: porušiti barako, bunker; potres je porušil velik del mesteca; hiša se je porušila / z bombardiranjem porušiti mesto; ekspr. naselje so do tal porušili; porušiti železniško progo razbiti, razdejati 2. nav. ekspr. narediti, povzročiti, da zlasti kako stanje preneha: porušiti ravnovesje v naravi; porušiti simetrijo; vsi upi so se mu porušili 3. ekspr. vzeti pomen, veljavo, vrednost: porušiti teorijo / porušiti predsodke odpraviti ● publ. porušiti državni rekord preseči; strop se je porušil podrl, udrl porúšen -a -o: porušen most; zid je nekoliko porušen; požgane in porušene vasi; varnost in red sta bila porušena ♪
  4.      porušítven  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na porušitev: porušitveni načrti ♦ teh. porušitveni preizkus preizkus, s katerim se ugotavlja, pri kakšni obremenitvi se konstrukcija poruši; porušitvena obremenitev obremenitev, ki jo telo še prenese, ne da bi se porušilo ♪
  5.      posàd  -áda m (ȁ á) zastar. izmena: delati v dveh posadih / za okvare je bil odgovoren ves posad ♪
  6.      posáda  -e ž (ȃ) 1. star. izmena: delati v dveh posadah / nočna posada / vsa posada je že pripravljena za delo 2. zastar. posadka: težko stanje posade ♪
  7.      posadíti  -ím dov., posádil (ȋ í) 1. drugega za drugim vsaditi: posaditi drevje na vrtu; posaditi zelje / posaditi fižol, krompir / posaditi češnjo vsaditi // s sajenjem narediti, da je, raste kaj na vsej površini: posaditi vrt s sadjem 2. narediti, da kdo kam sede: posaditi koga na konja, v udoben stol; posaditi otroka na kolena, v naročje; posadil sem se na klop, za mizo / posaditi gosta na kavč, na svojo levico; posadili so nas v avtomobile in odpeljali / ekspr. na glavo je posadil klobuk dal // ekspr. položiti, vreči: posadil ga je na tla; poskusil ga je posaditi v sneg ● ekspr. posadili te bomo na zatožno klop za svoje dejanje, ravnanje se boš moral zagovarjati; ekspr. posadili so ga za eno leto pod ključ zaprli so ga posajèn -êna -o: s trto posajeni hribčki; v skalnato pobočje posajene hiše ♦ gastr. posajeno jajce ocvrto jajce s celim, nezakrknjenim rumenjakom ♪
  8.      posámičnik  -a m (ȃ) knjiž. posameznik: opomin je bil namenjen vsem, ne samo nekaterim posamičnikom ♪
  9.      posében  -bna -o prid. (ẹ̑) 1. ki se po kaki lastnosti, značilnosti razlikuje od drugih: to so posebni sadeži; mladiče hranijo s posebno krmo; listi so prepojeni s posebno snovjo; v prodaji so posebne znamke / roža posebnega vonja; posebna oblika česa / poseben odtenek te teorije; prihajam k vam s posebno prošnjo, željo // ki ima lastnosti, značilnosti, po katerih se razlikuje od drugih ljudi: težko je razumeti tako poseben značaj; spoznati je hotel tudi njegove posebne lastnosti / ima posebno držo, hojo / on je zelo poseben človek / posebnih znamenj nima 2. ki se glede na svojo vrsto pojavlja a) drugače: obravnavati tudi posebne primere; to je posebna problematika / posebne okoliščine, razmere / posebno stanje domišljije / posebna raba besede nenavadna, neobičajna b) razmeroma redko: uporabiti poseben izraz namesto splošnega; označil jih je s posebnimi imeni / obleka za posebne priložnosti 3. ki je samo za določen namen: odprli so poseben kinematograf; v ta namen so ustanovili poseben sklad; poslali so mu posebnega sla; vprašanje rešuje posebna komisija; posebna soba za goste / za mleko ima poseben lonec / posebni dopisnik dopisnik, poslan kam z določeno nalogo in za določen čas; imenovan je za posebnega svetovalca predsednika; prispel je posebni vlak 4. ki ni sestavni del česa drugega: poseben dodatek k plači; predavanja bodo izšla v posebni knjigi; skleniti posebno pogodbo; za gradnjo mora imeti posebno dovoljenje / uvedli so posebno štetje / posebna zgodovina / to je njihova posebna pravica / posebni mir mir, ki ga sklene vojskujoča se država ne glede na zaveznike; posebna izdaja časopisa // ki se glede na odnos koga razlikuje od drugih svoje vrste: pri tem ima on posebne interese; prišli so s posebnim namenom; za to ima svoje posebne vzroke / publ. v naši literaturi zavzema ta pisatelj posebno mesto / publ. raziskave s posebnim ozirom na praktično uporabnost 5. nav. ekspr. ki se pojavlja v visoki stopnji, v močni obliki: ima poseben dar za petje; do glasbe ima posebno strast / dajati čemu poseben poudarek; užival je poseben ugled; izkazati komu posebno čast; posvetiti posebno pozornost, skrb čemu; posebno priznanje, zaupanje / predstava je bila zanj posebno doživetje veliko, lepo 6. v nikalnih stavkih izraža omejevanje: tam posebne izbire ni bilo / ni ravno poseben lovec, pevec / z vremenom nismo imeli posebne sreče vreme ni bilo ugodno, lepo // poudarja zanikanje: za delo nima posebne volje; sin mu ni delal posebnega veselja ◊ gastr. posebna salama salama manjšega premera s podobnim nadevom kot hrenovka; jur. splošni in posebni del zakona; mat. posebno število število, ki se piše s številko; zal. posebni odtis posebej vezan sestavek, ki izide v knjigi, reviji posébno 1. prislov od poseben: znala je tako posebno pogledati; te rože dišijo prav posebno / svojega razpoloženja ni posebno skrival; zanjo ni posebno vnet ni vnet 2. izraža visoko stopnjo, mero a) dejanja, stanja sploh: hribe posebno ljubi; dežele, ki jih je vojna posebno prizadela; posebno pameten mož; posebno pisane so rože in metulji; ta praznik obhajajo posebno slovesno / pečenka mu gre posebno v slast b) dejanja, stanja glede na njegovo določilo: posebno njemu je bil zelo blizu; tu je zelo vroče, posebno poleti; veliko je naredil posebno na kulturnem področju; bogat posebno z rudami; posebno z očetom sta velika prijatelja; sam.: kaj mi imaš posebnega povedati; hoče biti nekaj posebnega; to ni nič posebnega; splošno, posebno in posamezno ♪
  10.      posédek  -dka m (ẹ̑) 1. glagolnik od posesti se: posedek nasutega materiala ♦ grad. razdalja, za katero se posedejo tla zaradi obremenitve 2. knjiž. družabni sestanek, klepet: rad se je spominjal posedkov pri njih / za zvečer ga je povabil na posedek ♪
  11.      poselítven  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na poselitev: poselitvena območja / ta imena kažejo na takratno poselitveno stanje ♪
  12.      pôselski  -a -o [sǝl] prid. (ó) nanašajoč se na posle, služabnike: poselske sobe / poselska hrana / poselske bukvice v stari Avstriji dokument z osebnimi podatki in podatki o pristojnosti in delu posla, služabnika ♪
  13.      poséstništvo  -a s (ẹ̑) pojav ali dejstvo, da je kdo posestnik: spor zaradi posestništva / vpisati posestništvo v dokumente ♪
  14.      posétev  -tve ž (ẹ̑) 1. glagolnik od posejati: razredčene travnike zagostiti s posetvijo travnega semena / opraviti posetev 2. posevek: voda je prizadejala posetvam veliko škode / njiva za šest mernikov posetve ♪
  15.      posétnica  -e ž (ẹ̑) 1. kartonček z imenom, naslovom lastnika; vizitka: dati, vzeti posetnico; s šopkom je poslal tudi svojo posetnico; pren., publ. oglejmo si posetnico zmagovitega nogometnega moštva 2. igr. uganka, pri kateri se iz črk danega imena, naslova sestavijo nove besede: rešiti posetnico 3. zastar. obiskovalka: predstaviti posetnico ♪
  16.      posijáti  -síjem dov., posijál (á ȋ) 1. začeti sijati: nevihta je minila in posijalo je sonce / kmalu je skozi oblake posijala luna / ekspr. ko posije dan, bom že daleč se zdani; vstal je, ko je posijalo sonce vzšlo // krajši čas sijati: tu in tam je posijalo sonce / sonce posije v to grapo samo nekajkrat na leto ∙ ekspr. v to ulico sonce nikoli ne posije ta ulica je mračna, temačna 2. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža začetek dejanja, stanja, kot ga določa samostalnik: končno je posijalo upanje / posijalo je sonce svobode ♪
  17.      posíliti  -im dov. (í ȋ) 1. prisiliti žensko k spolnemu občevanju: vojaki so strgali obleko z nje in jo posilili; hotel jo je posiliti 2. ekspr. prisiliti h kakemu dejanju sploh: posilili so ga, da je vse pojedel; moral se je posiliti, da je vprašal / svojci so ga posilili v ta zakon / posilili so ga z nekim slabim vinom da je pil slabo vino // z oslabljenim pomenom izraža prisilni začetek dejanja, kot ga določa samostalnik: posilil jo je kašelj, smeh / tako govorjenje ga posili k bruhanju / skoraj so jo posilile solze skoraj je začela jokati / posilil jo je spanec zaspala je 3. ekspr. narediti kaj, kar ni v skladu z bistvenimi značilnostmi česa: s temi poskusi so naravo grdo posilili / posiliti stare predele mesta z modernimi bloki / včasih posili resnico jo pove, prikaže po svoje posíliti se redko vsiliti se: spet se ji je posilil tisti mučni prizor / smehljaj se mu posili posíljen -a -o: posiljen pogovor, smeh; mladoletna je bila posiljena; to ihtenje ni bilo posiljeno ∙ ekspr. posiljeno veselje nepristno, narejeno ♦ gastr. posiljeno zelje jed iz svežega narezanega, dušenega in okisanega zelja; prisl.: posiljeno se smejati; sam.: v njegovih pesmih ni nič posiljenega ♪
  18.      posiljeváti  -újem nedov. (á ȗ) 1. spolno občevati z žensko proti njeni volji, na silo: videl je, kako so jo mučili in posiljevali / ropali so, posiljevali in morili 2. ekspr. siliti h kakemu dejanju sploh: če hočeš, jej, posiljevali te ne bomo / dve uri ga je posiljevala, naj sprejme to vlogo silila, pregovarjala / ves čas so nas posiljevali s hrano; posiljevala se je s solzami // z oslabljenim pomenom izraža prisilno dejanje, kot ga določa samostalnik: kar naprej jo je posiljeval jok, smeh; posiljujejo jih grenki občutki / dolgo jo je posiljeval s svojo prisotnostjo / na prvem zmenku ga je posiljevala s svojo prijateljico mu je govorila, pripovedovala o svoji prijateljici 3. ekspr. delati kaj, kar ni v skladu z bistvenimi značilnostmi česa: dejstev nikoli ne posiljuje / letopisci so včasih posiljevali zgodovino ♪
  19.      posíp  -a m (ȋ) 1. glagolnik od posuti ali posipati: pesek za posip / padec je povzročil posip kamenja 2. sredstvo v obliki prahu, zlasti za zaščito kože: vneto kožo posujte s posipom / uporablja svetel posip puder ♦ farm. posip za rane 3. star. razvaline: ogledovati si posip starega mesta ♪
  20.      poskakováti  -újem nedov. (á ȗ) 1. z odrivom se večkrat za hip oddaljiti od podlage: jagnje poskakuje; poskakovati po eni nogi / otrok je poskakoval od veselja / ekspr. noge so kar same začele poskakovati // tako se premikati: kos je poskakoval po parku / veverica poskakuje z veje na vejo skače / ekspr. potok poskakuje v dolino / ekspr. prsti poskakujejo po tipkah 2. skakati z noge na nogo: poskakoval je, da bi se ogrel 3. zaradi sunka, sunkov se večkrat za hip oddaljiti od podlage: cesta je bila slaba, zato so zaboji na vozu poskakovali / hodila je tako hitro, da so ji poskakovali lasje 4. ekspr., navadno v zvezi s srce močno biti, utripati: na sencih se je videlo, da mu srce poskakuje // biti zelo vesel: srce mi kar poskakuje; v meni je vse poskakovalo / srce ji je poskakovalo ob misli na izlet veselila se je izleta / srce mu poskakuje od veselja, zastar. veselja ● črke mi poskakujejo pred očmi pri branju imam občutek, da niso pri miru; ekspr. ob gramofonu je kmalu poskakovalo več parov plesalo poskakováje: poskakovaje po eni nogi, si je obuvala nogavice poskakujóč -a -e: poskakujoč teči; poskakujoča hoja; od veselja poskakujoče srce; prisl.: hoditi poskakujoče ♪
  21.      poskúsiti  -im tudi poizkúsiti -im dov., poskúšen tudi poizkúšen (ú ȗ) 1. z nedoločnikom izraža prizadevanje osebka a) za uresničitev dejanja: poskusil je dvigniti kamen, odpreti vrata; ptico je poskusil ujeti; večkrat je poskusil preplezati steno; poskusiti rešiti nalogo / obkoljeni so poskusili prebiti obroč; poskusi prijazneje ravnati z njim; elipt.: poskusiti nemogoče; poskusiti samomor / kot grožnja samo poskusi, pa boš videl b) za ugotovitev možnosti uresničitve dejanja: poskusi gibati s prsti, hoditi / poskusiti kaj pomensko opredeliti 2. narediti kaj, da se ugotovi ustreznost kake lastnosti, stanja: poskusi ta vijak, če je pravi; poskusil je, če je vrv dovolj napeta / voda ni mrzla, kar poskusi / hotel je poskusiti svoje moči preizkusiti 3. narediti kaj, da se ugotovijo bistvene lastnosti, značilnosti česa: novo cepivo so poskusili na živalih / poskusiti uporabnost nove iznajdbe 4. nav. ekspr. spoznati, ugotoviti kaj ob lastnih doživetjih: to vedo najbolje tisti, ki so sami poskusili; poskusil je, kaj je ljubezen / vi niste poskusili, kaj je siromaštvo niste bili sami siromašni ● ekspr. v življenju je marsikaj poskusil pretrpel; ekspr. nihče si ni upal poskusiti gore s te strani iti, plezati na goro; ekspr. poskusiti srečo tvegati narediti kako dejanje z upanjem na uspeh; ekspr. vse je poskusil, da bi jo pridobil zelo se je trudil, si prizadeval; ekspr. poskusiti še ni greh če kdo naredi kaj neprimernega zaradi potrebne izkušnje, ni to nič hudega poskúsiti se tudi poizkúsiti se nav. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža začetek dejanja, kot ga določa samostalnik: poskusiti se v pesništvu; kot samouk se je poskusil tudi v tiskarskem poslu / novinarji so se poskusili v smučanju so tekmovali / poskusil se je tudi kot dramatik ♪
  22.      poskúšati  -am tudi poizkúšati -am nedov. (ú) 1. z nedoločnikom izraža prizadevanje osebka a) za uresničitev dejanja: poskušal je odnesti vrečo, odpreti vrata; poskušal je zibelko narediti sam / večkrat je že poskušal zbežati / poskuša govoriti razločno; poskušala se je vesti naravno / elipt.: otrok poskuša prve korake; najprej je poskušal zlepa b) za ugotovitev možnosti uresničitve dejanja: poskušal je gibati s prsti, hoditi / poskušal je močna železna vrata, ali se dajo odpreti 2. delati kaj, da se ugotovi ustreznost kake lastnosti: poskušal je žice, če so dovolj napete 3. delati kaj, da se ugotovijo bistvene lastnosti, značilnosti česa: poskušati zdravilo na ljudeh / ekspr. hodili so poskušat zdravilno moč vrelca preizkušat / poskušati vina pokušati poskúšati se tudi poizkúšati se nav. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: poskuša se v pesništvu / poskušal se je tudi kot dramatik, igralec / v ribniku so se poskušale prve žabe so se oglašale poskušajóč tudi poizkušajóč -a -e: padel je, poskušajoč zaustaviti sovražno enoto ♪
  23.      poslábšanje  -a s (ȃ) glagolnik od poslabšati: poslabšanje odnosov med državama; poslabšanje položaja na fronti / poslabšanje bolezni / poslabšanje vremena ♪
  24.      poslánica  -e ž (á) 1. uradno sporočilo, stališče pomembnejšega državnega funkcionarja o kakem vprašanju, dogodku: izročiti poslanico predsedniku; poslanica mladini; v svoji poslanici je pojasnil stališča do mednarodnih vprašanj; odgovor na poslanico / osebna poslanica med šefoma držav; novoletna poslanica predsednika Tita narodom in narodnostim Jugoslavije / poslanica miru // nav. ekspr. slovesna izjava, sporočilo sploh: pesnikova poslanica / poslanica o poetiki 2. ženska oblika od poslanik: imenovali so jo za poslanico v Parizu ♪
  25.      poslánski  -a -o prid. (á) nanašajoč se na poslance: opravljati poslansko funkcijo / različna poslanska vprašanja / potekel mu je poslanski mandat / poslanski kandidat; publ. dobiti večino poslanskih mest v parlamentu / v Angliji poslanska zbornica spodnji dom ∙ vznes. zasedel je poslansko klop postal je poslanec ♪

   6.201 6.226 6.251 6.276 6.301 6.326 6.351 6.376 6.401 6.426  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA