Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Men (5.501-5.525)


  1.      opráti  opêrem dov., oprál (á é) 1. z vodo in pralnimi sredstvi odstraniti umazanijo s tkanine: oprati perilo, plenice; oprati z milom; sam si je opral srajco / pog. dobiti moraš kako žensko, da te bo oprala oprala tvoje perilo, obleko / oprati z bencinom očistiti // z vodo odstraniti umazanijo s česa sploh: oprati avtomobil; prebrati in oprati riž; oprati solato / žarg. oprati lase umiti; posodo je treba oprati pomiti 2. ekspr. odstraniti, kar je moralno slabo, oporečno: oprati madež, sramoto s svojega imena; oprati sum s sebe; mislil je, da bo s tem opral svoj zločin // narediti, da kdo postane moralno neoporečen: opral ga je pred svetom; premišljeval je, kako bi se opral / oprati čast; opral je njegovo ime sramote ● ekspr. šef mu je opral glavo zelo ga je oštel oprán -a -o: otrok je bil vedno opran in zašit; ali misliš, da si zdaj opran; solata je otrebljena in oprana; sramota s tem še ni oprana; jesti oprano sadje; lepo oprane zavese ♪
  2.      opráva  -e ž (ȃ) 1. raba peša kar ima kdo na telesu, zlasti obleka, obutev: zakaj si ne kupiš nove oprave / po opravi se je videlo, da je kmet / zelo lepo opravo imaš lepo si oblečen / bil je v delavniški opravi delavniško je bil oblečen; viteška oprava / star. svilena oprava obleka, oblačilo // star., navadno s prilastkom predmeti, oblačila, namenjeni za a) opravljanje kake dejavnosti; oprema: jamarska, padalska oprava; vojaška oprava / konjska oprava b) posebno priložnost, obdobje: nevestina oprava 2. star. pohištvo in drugi predmeti, namenjeni za določen prostor; oprema: prostor potrebuje novo opravo / kuhinjska oprava; pisarniška, šolska oprava // s prilastkom naprave, priprave, potrebne za opravljanje dejavnosti: oprava mehanične delavnice 3. knjiž. glagolnik od opraviti: oprava postopka; oprava volitev ● zastar. namizna oprava krožniki, pribor; zastar. nočem imeti nobene oprave z njim opravka; star. koliko je oprave pri hiši orodja, priprav, naprav ♪
  3.      oprávek  -vka m (ȃ) 1. kar kdo opravlja a) glede na okoliščine: imeti opravek na sodišču; opravki v zvezi s prodajo hiše; imam dosti opravkov / biti v mestu po opravku; hoditi, iti, priti po opravkih; šli so vsak po svojem opravku; moram še po opravkih; poslati koga po važnem opravku b) nav. mn., s prilastkom glede na poklic, položaj, mesto: nalagali so mu kurirske opravke; blagajniški, poklicni, poslovni opravki; opravki tovarniškega čuvaja 2. nav. ekspr., v zvezi imeti opravka s, z izraža, da a) je kdo s kom, s čim v odnosu, zvezi: s tem dogodkom nimam nobenega opravka; z njim nočem imeti opravka; imeti opravka s policijo; opozoriti na previdnost tiste, ki imajo opravka z orožjem; v tistem pretepu sem imel tudi jaz opravka sem se ga udeležil; publ. vse kaže, da imamo opravka s tatvino da gre za tatvino; zver, s katero smo imeli opravka, se še zmenila ni za naše udarce smo se spopadali b) kdo kaj dela: ima veliko opravka s čiščenjem, kuho; imeti opravka z vrtom // izraža vzročno odvisnost, povezanost: nesrečo je zakrivil sam, dež pri tem nima nobenega opravka; ima to kaj opravka z mojo izjavo; medicina ima opravka z boleznimi se ukvarja 3. nav. ed., star. kar se uresničuje z delanjem; delo: lotiti se opravka; doma danes nimam posebnega opravka; zdaj je žetev in je dosti opravka / pretakanje vina je važen opravek 4. zastar. obleka, oblačilo: ali ti je moj opravek všeč / biti v ponošenem opravku ● kuhanje je njen glavni opravek naloga, dolžnost; ekspr. dajati si opravka z vrtom ukvarjati se; dati opravka ekspr. ta fant ti bo še dal opravka povzročil neprijetnosti, težave; ekspr. štor mu je dal dosti opravka težko ga je izruval; težko ga je razsekal; star. ni mu bilo všeč, da si hči da opravka s tem fantom mu izkazuje ljubezensko naklonjenost; star. dobil je opravek, naj jetnike odpelje nalogo; ekspr. vidim, da ne veš, s kom imaš opravka kakšen človek je to; ekspr. pustite ga, sicer boste imeli opravka z menoj vas bom kaznoval ♪
  4.      opravičílo  -a s (í) 1. izjava, navadno pismena, s katero se kaj opravičuje: napisati, prinesti opravičilo; poslušati opravičilo; z opravičilom ga je poslala v šolo / izmrmrati opravičilo mrmraje se opravičiti // kar se navede za prenehanje negativnega mnenja: opravičilo, da je kradel zaradi lakote, mu ni zadoščalo / iskati, najti opravičilo za surovo ravnanje / publ. opravičilo za težek gospodarski položaj vzrok / publ. v tem je opravičilo našega boja upravičenost 2. glagolnik od opravičiti: opravičilo mu ni bilo dovolj, hotel je še drugo zadoščenje / za to napako ni opravičila ta napaka se ne da opravičiti / njegova knjiga je potrebna opravičila / povedati, reči kaj v opravičilo ♪
  5.      opravílo  -a s (í) 1. kar kdo opravlja, dela: to opravilo ga veseli; zmotiti koga pri važnem opravilu; odgovorno, težko opravilo; tudi njihovo opravilo je častno / nabiranje jagod je prijetno opravilo / mn.: drobna opravila; pomladanska opravila v vinogradu / mn.: domača opravila; biti spreten za mehanična opravila 2. rel. verski obred, zlasti maša: opravilo je končano in ljudje se razhajajo; prihajati k opravilu; slovesno opravilo / popoldansko opravilo / v tej cerkvi je le redkokdaj opravilo 3. nav. mn., star. opravek: opravila so ga zadržala; nujna opravila / iti po svojih opravilih / službena opravila 4. nav. mn., knjiž., s prilastkom delovanje, funkcija: na ta telesna opravila človek ne more neposredno vplivati; življenjska opravila v organizmu so prenehala; opravila možganov 5. knjiž., redko glagolnik od opraviti: opravilo naloge ● star. njeno edino opravilo je bilo varovanje otrok naloga, dolžnost; star. spoznal je, da ima opravila s čudnim človekom opravka; star. imam mnogo opravila dela; star. napadalec je mislil, da bo imel z menoj lahko opravilo da me bo lahko premagal; star. s tem si mi naložil težko opravilo nalogo ♪
  6.      opráviti  -im dov. (á ȃ) 1. uspešno končati a) kako delo, opravilo: opraviti izpit, tečaj; vse je opravil sam / mizarska dela je že opravil; opraviti poljska dela / opravil je vse potrebne formalnosti b) kaj zahtevanega, pričakovanega: opraviti svojo dolžnost; opraviti pomembno nalogo; ali si natančno opravil naročilo / svojo vlogo je igralec dobro opravil jo je dobro odigral / mladinci so opravili tisoč prostovoljnih delovnih ur 2. z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža konec dejanja, kot ga določa samostalnik: opraviti nakupe, poizvedbe; opraviti polet, pot; voznik je opravil tri vožnje; preiskava se je že opravila / poroko so opravili v drugem kraju / opraviti analizo; zdravnik je že opravil operacijo / opraviti eksplozijo jedrske bombe / publ.: opraviti vse preglede biti popolnoma zdravniško pregledan; popolnoma zdravniško pregledati; opraviti prevzem blaga prevzeti blago / opraviti malo, veliko potrebo; elipt. počepnil je za grm in opravil 3. nepreh., s prislovnim določilom biti uspešen pri kakem prizadevanju: če bom šel sam tja, ne bom dosti opravil; ali si kaj opravil pri direktorju; s tako sekirico ne boš nič opravil; ti govori z njim, boš več opravila / s solzami ne boste nič opravili / kot voščilo pa dobro opravi 4. ekspr., z orodnikom prenehati imeti zvezo s kom, s čim: s svojo prejšnjo družbo je opravil; z njim sem opravila / ta filozof je opravil s pojmom vzročnosti; odločno so opravili s predsodki zavrgli, odklonili jih / s predlogom so nakratko opravili, češ da ni sprejemljiv so ga zavrnili // publ. premagati: boksar je hitro opravil z nasprotnikom; s tako peščico boš že opravil / domača igralka je igraje opravila z gostjo veliko bolje je igrala / revolucija je opravila s tem družbenim razredom / s sušo so opravili tako, da so uredili namakalni sistem 5. nepreh., ekspr., navadno s prislovnim določilom izraža prenehanje določenega razmerja, dejavnosti: tu ima delavsko knjižico, pri nas je opravila; pri njej si opravil; kot govornik si opravil / če pisatelj neha opazovati, je opravil 6. nedov., nav. ekspr., v zvezi imeti opraviti s, z izraža, da a) je kdo s kom, s čim v odnosu, zvezi: v tej službi boš imel opraviti z ljudmi; učitelj ima opraviti z otroki / z njim nimam rad opraviti; še šef se jih je bal, kadar je imel opraviti z njimi / publ. vse kaže, da imamo opraviti s tatvino da gre za tatvino b) kdo kaj dela: imeti opraviti s kuho, šivanjem; dovolj ima opraviti z vrtom / veliko ima opraviti z menoj // izraža vzročno odvisnost, povezanost: ali ima najin pogovor kaj opraviti s tem; to nima nič opraviti s tvojim vprašanjem / nesrečo je zakrivil sam, slaba cesta ni imela pri tem nič opraviti 7. star. obleči: opraviti otroka; hitro se opravi / opraviti se v berača 8. nar. prebiti, shajati: odrasel človek še opravi brez mleka, otrok pa težko; takih prtičkov nima, pa bo že brez njih opravil ● ekspr. če nas odkrijejo, smo opravili nas bodo zelo kaznovali; nas bodo ubili; star. trdil je, da imajo v gradu opraviti strahovi da so v gradu strahovi; ekspr. dejal je, da delavec opravi svojih osem ur in gre dela; zastar. opraviti nove šolske prostore opremiti; s tem avtomobilom je opravil sto tisoč kilometrov prevozil; opraviti svoje ekspr. bolezen in zgaranost sta opravili svoje povzročili onemoglost, nezmožnost za delo; povzročili smrt; ekspr. dolgo je žaloval, a čas je opravil svoje sčasoma je žalost postala manjša, je minila; evfem. zvabil jo je v gozd in opravil svoje jo posilil; ekspr. južni veter je opravil svoje je stalil sneg, led; ekspr. žganje je kmalu opravilo svoje ga je upijanilo; povzročilo bolezen, smrt; nar. opraviti živino nakrmiti, napojiti jo in ji nastlati; ekspr. za pusta malokatera družina opravi brez krofov skoraj v vsaki družini jedo krofe; star. sin je po materi vse opravil poskrbel za pogreb in za vse, kar je v zvezi z njim; ekspr. posumil je, da ima opraviti z blaznim človekom da je to blazen človek; publ. odpelji ga in opravi z njim ubij ga, usmrti ga; ekspr. dajati si, dati si opraviti s šivanko šivati; ekspr. do takrat še ni imel opraviti z žensko še ni imel spolnih odnosov; star. v mestu imam dosti opraviti opravkov; star. mnogo je imela opraviti, da ju je pomirila s težavo ju je pomirila; zgrda pri tem otroku nič ne opraviš če si z njim strog, noče narediti, kar se od njega zahteva; star. pozimi ni toliko opraviti ni toliko dela; dati opraviti dojenček da dosti opraviti z njim je dosti dela; ekspr. ta fant ti bo dal še opraviti povzročil neprijetnosti, težave; ekspr. sovražnik je dal četi precej opraviti težko ga je premagala ◊ alp. opraviti ponovitev smeri; fiz. delo, ki ga opravi stroj; mat. opraviti računsko operacijo; rel. opraviti spoved; strojn. mehanizem opravi pot opravívši zastar.: opravivši naročilo, je odšel oprávljen -a -o: opravljen vojaški rok; izpiti so opravljeni; črno opravljena ženska; formalnosti na meji so bile hitro opravljene; mislil sem, da je stvar opravljena, pa ni končana; dobro opravljeno delo ∙ ekspr. otroci niso nikoli opravljeni z otroki je veliko dela ♪
  7.      oprávljati 1 -am nedov., stil. opravljájte; stil. opravljála (á) 1. biti dejaven a) pri kakem delu, opravilu: opravljati izpit, tečaj; vse opravlja sam / opravlja mizarska in vrtnarska dela; opravljati poljska dela b) pri čem zahtevanem, pričakovanem: dobro opravlja svoje dolžnosti, naloge / revija uspešno opravlja svoje poslanstvo 2. z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: opravljati izvidniške polete; opravljamo prevoze po naročilu; opravljati nadzorstvo nadzorovati; publ. plačila se opravljajo v dolarjih plačuje se / opravljati pogrebni obred / maturo je opravljal v juniju maturiral je / natančno, strokovno opravljati delo / opravljati učiteljsko službo; opravljati službo oskrbnika biti oskrbnik / bila je zdravnica, a poklica ni opravljala / mišica opravlja delo / opravljati malo, veliko potrebo 3. imeti določen namen, določeno vlogo: to funkcijo opravlja investicijska banka / vse te naloge opravlja hrbtenica / informatorsko službo opravlja druga poslovalnica 4. star. oskrbovati, skrbeti za: opravljati čebele, živino / kdo ti bo opravljal vrt / opravljati komu dediščino 5. star. oblačiti: opravljati otroka; opravljati se za v mesto; zelo počasi se je opravljala / rad se je gosposko opravljal ● publ. vrsto let je uspešno opravljal naloge vodenja podjetja je uspešno vodil podjetje; zastar. sinovi so mu opravljali sitnosti povzročali; star. vse, kar je opravljal, je opravljal z ihto delal, počel ◊ fiz. sila opravlja delo; rel. opravljati devetdnevnico; opravljati božjo službo opravljajóč -a -e: delal je kot čuvaj deset let, natančno opravljajoč svojo službo ♪
  8.      opréma  -e ž (ẹ̑) 1. pohištvo in drugi predmeti, namenjeni za določen prostor: oprema za trgovino je zelo draga; pred vselitvijo je treba kupiti tudi opremo; razstava opreme / oprema sobe je že stara; v kuhinji moramo menjati opremo / pisarniška oprema; stanovanjska oprema / notranja oprema // s prilastkom naprave, priprave, potrebne za opravljanje dejavnosti: tovarna gospodinjske opreme; laboratorijska oprema; oprema mehanične delavnice / letališka oprema / publ. zastarela strojna oprema stroji // s prilastkom kar se doda za (boljše) delovanje stroja, naprave: električna oprema avtomobila / zimska oprema vozila 2. navadno s prilastkom predmeti, oblačila, namenjeni za a) opravljanje kake dejavnosti: alpinistična, jamarska, potapljaška, smučarska oprema; vojak v popolni bojni opremi; velika izbira športne opreme; oprema za taborjenje / konjska oprema b) posebno priložnost, obdobje: nevestina oprema; kupili so opremo za dojenčka 3. zunanja podoba knjige, gramofonske plošče: opremo je zasnoval arhitekt / likovna oprema knjige; notranja, zunanja oprema knjige / kot označba avtorstva prevod X, oprema Y 4. glagolnik od opremiti ali opremljati: oprema laboratorija poteka počasi; študij obsega tudi opremo prostorov ● publ. kupiti opremo v baročnem slogu pohištvo; zastar. nevesta v beli opremi obleki ◊ film., rad. glasbena, zvočna oprema ustrezna glasba, šumi v radijski oddaji, filmu; gled. glasbena oprema drame; navt. krovna oprema naprave za zasidranje ladje, spuščanje čolnov z nje ter nakladanje, razkladanje tovora ♪
  9.      oprémiti  -im dov. (ẹ̄ ẹ̑) 1. načrtno dati, razpostaviti pohištvo in druge predmete v kak prostor: opremiti sobo; opremiti si stanovanje / opremiti s starim pohištvom / dnevne sobe še ne bomo opremili še ne bomo kupili opreme zanjo; dvorano je opremila naša največja tovarna pohištva izdelala pohištvo zanjo / opremiti odrsko sceno 2. narediti, da ima delovna organizacija naprave, priprave, potrebne za opravljanje dejavnosti: opremiti delavnico, laboratorij; opremiti šole z instrumenti / opremiti letališče // dati k napravi, pripravi predmete za (boljše) delovanje: opremiti čoln, stroje; opremiti z jadri 3. narediti, da kdo dobi, kar je potrebno za opravljanje dejavnosti: opremiti armado, alpinistično odpravo; opremiti z modernim orožjem; opremiti se za v gore / opremiti konja 4. dati zunanjo podobo knjigi, gramofonski plošči: knjigo je opremil mladi akademski slikar / kot označba avtorstva prevedel X, opremil Y 5. publ. dati (k) čemu še kaj; dodati: opremiti knjigo z opombami; opremiti prevod s predgovorom / opremiti kupon s podatki vpisati nanj podatke ● ekspr. s prvo plačo se je kolikor toliko opremil se oskrbel z obleko, oblačili ◊ adm. opremiti dopis z datumom navesti, napisati datum; opremiti prošnjo s prilogami priložiti, dodati priloge; film., rad. zvočno opremiti dodati radijski oddaji, filmu ustrezno glasbo, šume; navt. opremiti ladjo namestiti na ladji, kar je potrebno, predpisano, da je ladja sposobna za plovbo oprémljen -a -o: razkošno opremljen salon; rov je tehnično dobro opremljen; avtomobil je opremljen za vožnjo v snegu; moderno opremljena armada; izdaja klasikov, opremljena z opombami; sobo je najel opremljeno; publ.: vozilo je opremljeno z dvotaktnim motorjem ima dvotaktni motor; knjiga je opremljena s ščitnim ovitkom ima ščitni ovitek / v malih oglasih opremljeno sobo oddam ♪
  10.      oprézati  -am nedov. (ẹ̄) 1. gledati kaj z določenim namenom, navadno skrivoma, pritajeno: potuhnila se je in oprezala; oprezala je, preden je vstopila; oprezati skozi okno / napeto je oprezal v dolino; cele dneve je oprezal, da bi ga našel 2. iskati, čakati koga z določenim namenom, navadno skrivoma, pritajeno: oprezati za tatovi / oprezati za medvedom ∙ ekspr. fant že opreza za dekleti se že zanima zanje ♪
  11.      oprezoválec  -lca [u̯c tudi lc] m (ȃ) knjiž. kdor išče, čaka koga z določenim namenom, navadno skrivoma, pritajeno: oprezovalci so se poskrili ♪
  12.      oprezováti  -újem tudi oprézovati -ujem nedov. (á ȗ; ẹ́) 1. gledati kaj z določenim namenom, navadno skrivoma, pritajeno: hodi okoli tabora in oprezuje; oprezovati iz skrivališča, izza ogla; oprezovati okoli hiše, skozi ključavnico / celo uro je oprezovala, kdaj pride; ekspr. oprezuje za vsakim mojim korakom 2. iskati, čakati koga z določenim namenom, navadno skrivoma, pritajeno: oprezovati za tihotapci / oprezovati za divjadjo ∙ ekspr. fant že oprezuje za dekleti se že zanima zanje oprezováje: hoditi, oprezovaje na vse strani oprezujóč -a -e: vstopil je, previdno oprezujoč okoli sebe; oprezujoč lovec; prisl.: oprezujoče se je zagledal v temo ♪
  13.      opŕh  -a m (ȓ) 1. agr. tanka voščena prevleka na listju in sadežih; poprh: siv oprh ♦ min. tanka rahla prevleka, ki nastane na oglju pri praženju rudnine 2. redko izpuščaj, mozolj: oprh kot zunanje znamenje bolezni ♪
  14.      oprijémati  -am tudi -ljem nedov. (ẹ̑) imeti roke, prste položene okrog česa: oprijemati drevo / trdno je oprijemal volan oprijémati se 1. podpirati se, opirati se s prijemanjem česa: oprijemati se debla / oprijemala se ga je pod pazduho // prijemati, navadno trdno: oprijema se in se opoteka do vrat; oprijemati se stene 2. pojavljati se tesno okrog česa: blago se mehko oprijema telesa / taka kolesa se dobro oprijemajo ceste 3. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: vztrajno se oprijema učenja / z vso voljo se je oprijemala življenja oprijemajóč -a -e: zlezel je iz vode, oprijemajoč se vej ♪
  15.      oprijéti  oprímem dov., oprijél; nam. oprijét in oprijèt (ẹ́ í) položiti roke, prste okrog česa: skušal je oprijeti deblo, omarico; drevo sta komaj oprijela dva moška / oprijeti toporišče sekire; trdno je oprijel volan oprijéti se 1. podpreti se, opreti se s prijemom česa: oprijeti se kola; krčevito se je oprijela roba skrinje; skušal se je oprijeti stola / oprijela se ga je pod pazduho, za roko // prijeti, navadno trdno: odzadaj se ga je oprijel; oprijela se ga je kot klop / z obema rokama se je oprijel kozarca; hitro se je oprijel vrat, da ni padel 2. pojaviti se tesno okrog česa: sneg se je oprijel drevja / obleka se močno oprime telesa / ta smola se zelo dobro oprime prime 3. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža začetek dejanja, kot ga določa samostalnik: končno se je oprijel dela, učenja; oprijel se je gospodarstva; oprijeti se politike / krčevito se je oprijel ljubezni, upanja / oprijeti se novih idej ● ekspr. oprijeti se vsake bilke vsakega najmanjšega upanja na rešitev; ekspr. oprijeti se kmetije začeti (pridno, resno) kmetovati oprijét -a -o: tesno oprijet kostim ♪
  16.      opróga  -e ž (ọ̄) 1. arhit. nosilni prečni lok v oboku: oproge slonijo na stebrih; v oprogi je mojster upodobil še cerkvenega zaščitnika 2. vet. jermen, navadno pri konjski opremi, s katerim se pritrdi sedlo ali vlečna oprema: pričvrstiti oprogo ♪
  17.      opŕta  -e ž (ȓ) 1. nav. mn. trak iz tkanine, usnja za nošenje bremena na hrbtu: privaditi se oprtam; nosači z oprtami 2. mn., star. trakasta priprava za čez rame, na katero se pripenjajo hlače, krila; naramnica: kupiti rdeče oprte / hlače z oprtami ♪
  18.      opŕtav  prisl. (ŕ) zastar., pri prenašanju bremena, navadno s pasom čez rame na hrbtu: oprtav nesti koš ♪
  19.      opŕtiv  prisl. (ŕ) star., pri prenašanju bremena, navadno s pasom čez rame na hrbtu: oprtiv nesti vrečo; krošnjar prenaša blago oprtiv (v košu) / lovec zadene srno oprtiv na rame ♪
  20.      opŕtnica  -e ž (ȓ) 1. nav. mn. trak iz tkanine, usnja za nošenje bremena na hrbtu: oprtnice so mu odrgnile kožo na vratu / prevezal je zaboj z dvema oprtnicama in si ga zadel na rame // trak iz tkanine, usnja, ki omogoča nošenje kake priprave na hrbtu; naramnica: koš, nahrbtnik z oprtnicami 2. mn., star. trakasta priprava za čez rame, na katero se pripenjajo hlače, krila; naramnica: hlače brez oprtnic; vtakniti roke za oprtnice ♪
  21.      óptičen  -čna -o prid. (ọ́) 1. nanašajoč se na optiko, svetloben: optični pojavi; optični signal / optične lastnosti kristalov / optični teleskop; mikroskopi in druge optične priprave / optična os kamere; optično steklo steklo, ki se uporablja pri izdelavi optičnih priprav ♦ astr. optično dvozvezdje dve zvezdi, ki sta navidezno blizu na nebu, nimata pa medsebojnega težnostnega vpliva; fot. optično iskalo iskalo pri enostavnih fotografskih aparatih 2. nanašajoč se na vid, viden: zmožnost optične predstave; optično in akustično zaznavanje / optične prevare / optična dekoracija prostora óptično prisl.: pokončne črte prostor optično zvišajo ♦ fiz. optično aktivna snov prozorna snov, ki suka ravnino polarizirane svetlobe; min. optično izotropen ki v vseh smereh enako lomi svetlobo, enolomen; optično dvolomna snov snov, ki ima dva preseka, v katerih je lomni količnik v vseh smereh enak; optično enoosna snov snov, ki ima samo en presek, v katerem je lomni količnik v obeh smereh enak ♪
  22.      opúncija  -e ž (ú) bot. rastlina z mesnatimi sploščenimi stebli ter listi, spremenjenimi v trne, Opuntia ficus-indica ♪
  23.      opustíti  -ím dov., opústil (ȋ í) 1. nehati a) vzdrževati, uporabljati kaj: staro pokopališče so opustili; opustiti rudnik, vinograd / lesene pluge so že davno opustili jih ne uporabljajo več b) opravljati kako (poklicno) dejavnost: opustiti kamnoseštvo; kleparstvo je kmalu opustil / moral je opustiti obrt / podjetje so zaradi nedonosnosti opustili // nav. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža nehanje dejanja, kot ga določa samostalnik: morali so opustiti vsako iskanje; opustiti kajenje; končno so opustili lov na medveda; opustil je sleherno upanje / opustiti razvratno življenje / prvotno namero je opustil ∙ zastar. opustil je predstaviti nas ni nas predstavil 2. redko izpustiti: pri nadaljnjem računanju je treba opustiti oklepaje opustívši zastar.: opustivši delo, se je vdal pijači opuščèn -êna -o: opuščen star mlin; več vasi je že opuščenih ♪
  24.      opuščáj  -a m (ȃ) lingv. grafično znamenje v obliki vejice za označevanje izpuščene črke ♪
  25.      opúščati  -am nedov. (ú) 1. nehavati a) vzdrževati, uporabljati kaj: v tem predelu kmetije opuščajo / opuščati star običaj b) opravljati kako (poklicno) dejavnost: opuščati kovaštvo; loterija se vedno bolj opušča // nav. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža približevanje koncu dejanja, kot ga določa samostalnik: opuščati prodajo blaga 2. redko izpuščati: opuščal je vse stilno zaznamovane besede ♪

   5.376 5.401 5.426 5.451 5.476 5.501 5.526 5.551 5.576 5.601  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA