Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Men (5.251-5.275)


  1.      odložíti  -ím dov., odlóžil (ȋ í) 1. narediti, da osebek kaj preneha imeti v roki, na sebi: prenehal je brati in odložil knjigo; odložil je palico in torbo / odložiti prtljago; odložil je vrečo in se vzravnal / žerjav je odložil tovor in se vrnil po novega / odložiti nakit sneti; odložiti plašč sleči / kot vljudnostna fraza odložite, prosim; pren. odložiti skrbi 2. narediti, da kaj pride z vozila, živali: ustavil je avtomobil in odložil nekaj zabojev / pog. avtobus je odložil potnike potniki so izstopili iz njega; odložili so ga pred gostilno ustavili so, da je izstopil / pohištvo so mu odložili kar pred vrati pustili // narediti, da kaj delno pride z vozila, živali: pod klancem so morali odložiti, da so konji speljali; če boš preveč naložil, boš moral odložiti 3. narediti, da kaj pride z določenega mesta drugam: poseben stroj je odložil vsako napolnjeno steklenico; odložiti knjige na polico // z nošenjem, vožnjo delati, da kaj kam pride: odložiti odpadke na določeno mesto / voda je odložila pesek na travnik nanesla 4. prenehati vztrajati v položaju, kot ga določa samostalnik: zaradi bolezni je odložil vse funkcije; odložiti mandat; odložil je predsedniško mesto 5. navadno z glagolskim samostalnikom narediti, da se kaj ne opravi ob določenem času: odložiti obisk, potovanje; poroko so zaradi očetove smrti morali odložiti 6. s širokim pomenskim obsegom izraža prenehanje dejanja, dela, kot ga določa sobesedilo: odložil je časopis in jo poslušal; nazadnje je le odložila telefonsko slušalko prenehala telefonirati; odložila je šivanje in začela pripravljati večerjo prenehala je šivati; odložiti žlico prenehati jesti; ekspr.: komaj čaka, da bo odložil vojaško suknjo končal kadrovski rok; odložil je šolsko torbo ne hodi več v šolo 7. v zvezi z jajčece, jajce izločiti zaradi razmnoževanja: samica odloži jajčeca v prst; žabe odložijo jajca navadno v vodo / odložiti ikre ∙ ekspr. odložila je črnino prenehala je nositi žalno obleko; stanovanjsko vprašanje so odložili z dnevnega reda ga niso obravnavali ◊ lov. odložiti psa ukazati mu, da ostane, počaka na določenem mestu odložèn -êna -o: vsepovsod odloženi odpadki; odložena obleka je bila razmetana po vsej sobi; skrb je za nekaj časa odložena; obravnavanje tega vprašanja je odloženo za nedoločen čas ♪
  2.      odluščíti  in odlúščiti -im dov. (ȋ ú) odstraniti v plasteh s površine: odluščiti krasto; omet se je na več mestih odluščil / odluščiti lupino od jajca; pren. odluščiti videz od bistva // odstraniti manjši predmet od snovi, na kateri je, v kateri tiči: odluščiti kamenček od zidu; odluščil je še zadnja zrna koruze s storža ● knjiž., ekspr. s svetlobo odluščiti igralca iz odrske kompozicije izvzeti, osamiti odluščíti se in odlúščiti se ekspr. ločiti se, oditi: od zidu se je odluščil moški / nekaj žensk se je odluščilo od gruče ∙ knjiž. besede so se mu s težavo odluščile od ust s težavo jih je izrekel; nerad, težko je to povedal odlúščen -a -o: omet je na več krajih odluščen ♪
  3.      odmériti  -im dov. (ẹ́ ẹ̑) 1. od večje količine z merjenjem določiti, ločiti določeno količino, obseg česa: odmeriti tri metre blaga; odmeriti zemljišče / odmeriti obroke hrane; odmeriti z zajemalko / odmeriti čas za delo, igro / vse mu odmerijo oddelijo 2. določiti višino česa glede na določene okoliščine, izhodišča: odmeriti davek; odmeriti pristojbino / odmeriti plačo, pokojnino 3. ekspr. nameniti, določiti: hitro se je vživela v vlogo, ki ji jo je odmeril / v reviji so članku odmerili precej prostora / sodišče mu je odmerilo tri mesece zapora ● publ. pisatelju so odmerili prostor, ki si ga je zaslužil so ga upravičeno ugodno ocenili; če je zameril, bo pa še odmeril oprostil, odpustil ◊ geogr. odmeriti azimut; jur. odmeriti kazen odmérjen -a -o 1. deležnik od odmeriti: za delo odmerjen čas; odmerjeni obroki hrane; odmerjena taksa; vse je bilo natančno odmerjeno 2. knjiž. premišljen, umerjen: odmerjene besede, kretnje ● knjiž. slišijo se le odmerjeni koraki straže enakomerni ♪
  4.      odmévati  -am nedov. (ẹ́) 1. ponavljati se, širiti se kot odmev: streli odmevajo; klici odmevajo od gor; brezoseb.: ali slišiš, kako odmeva; zavpil je, da je odmevalo od skal; pren., knjiž. materin jok ji je še vedno odmeval v srcu // nav. ekspr. glasno slišati se sploh: v daljavi odmeva grmenje topov; povsod odmeva vesela pesem; prisrčen smeh odmeva med stenami / koraki odmevajo po tlaku // v zvezi z od biti poln (odmevajočih) glasov, hrupa: dolina odmeva od vriskov; prazna hiša je odmevala od njegovih korakov; ekspr. dvorana kar odmeva od ploskanja 2. navadno s prislovnim določilom ob svojem nastanku biti predmet razpravljanja v javnosti: avtorjeva razprava je glasno odmevala tudi v tujini; nesreča je močno odmevala po vsem svetu; pozitivno, ugodno odmevati / publ. ukrep ni ugodno odmeval // knjiž. biti viden, kazati se: posledice te katastrofe bodo še dolgo odmevale; taka stališča še vedno odmevajo v slovenski literaturi / v sinovem glasu je odmevalo razočaranje / iz njenih besed je odmeval obup / najnovejše skladbe so dokaz, da je glasbeni bienale močno odmeval med našimi skladatelji zelo vplival nanje ● zastar. rezko je odmeval na njegova vprašanja odgovarjal odmévati se star. odmevati: koraki se glasno odmevajo po tlaku odmevajóč -a -e: odmevajoči glasovi, klici, koraki; pesem, odmevajoča od skal ♪
  5.      odmíkati  -am nedov. (ȋ ȋ) 1. spravljati z določenega mesta, položaja: odmikala je predmete in brisala prah; odmikali so veje, da so lahko hodili / počasi, z obema rokama je odmikal pokrov; odmikati zapah / plug je odmikal sneg odstranjeval // spravljati iz neposredne bližine česa ali v večjo oddaljenost od česa: zaradi vlage odmikati pohištvo od sten; odmikati in primikati predmet k brusu; otrok se je boječe odmikal / ladja se odmika od obale oddaljuje / škripanje čevljev se je odmikalo postajalo bolj oddaljeno; pren. odmikati se od cilja 2. s spremembo mesta, položaja dosegati, da ne pride do prijema, dotika: odmikati obraz, roko odmíkati se navadno v zvezi z od postajati drugačen po lastnostih, značilnostih: nova umetnostna smer se je začela odmikati od realizma / njegove zgodbe se odmikajo od resničnega življenja // prenehavati (popolnoma) vztrajati pri čem, (popolnoma) upoštevati kaj: odmikati se od norm, stališč ● redko tu se besedi pomensko odmikata razlikujeta; ekspr. sneg se je vsak dan odmikal segal manj nizko v dolino; ekspr. odmikati se od vsakdanjega življenja prenehavati se zanimati zanj odmikajóč -a -e: odmikajoče se vozilo ♪
  6.      odmòr  -ôra m (ȍ ó) 1. čas med delovnim časom, namenjen sprostitvi, malici: podaljšati, skrajšati odmor; oditi malicat med odmorom; polurni odmor; začetek odmora // šol. čas med koncem ene učne ure in začetkom druge: bil je odmor in učenci so se zbirali na hodniku; pisati naloge v odmoru, med odmorom / glavni odmor // čas med enim delom predstave, prireditve in začetkom drugega: odmor je po drugem dejanju; obiskati igralce med odmorom; odmor na koncertu 2. premor: odmori so dajali izrečenim mislim poseben poudarek; odmori iz zadrege / opolnoči so godci napravili odmor ● knjiž. potreben je odmora počitka, oddiha; redko delati brez odmora oddiha; knjiž., redko letni odmor letni dopust ◊ lit. odmor krajša prekinitev v verznem ritmu, stavku; voj. na mestu odmor izraža povelje za stanje, pri katerem je ena noga nekoliko skrčena ♪
  7.      odmŕzniti  -em dov. (ŕ ȓ) 1. prenehati biti z ledom pritrjen na kaj: kamenčki odmrznejo in odpadejo 2. narediti, da voda v kaki snovi preneha biti led; otajati: odmrzniti meso, živilo / redko zemlja odmrzne se otaja 3. med. zaradi mraza odmreti: prsti so mu odmrznili 4. ekon. uradno odrediti prenehanje ustalitve na določeni višini: odmrzniti cene, stanarino odmŕznjen -a -o: odmrznjene cene; odmrznjeno jezero; meso je že odmrznjeno ♪
  8.      odnášati  -am nedov. (ȃ) 1. z nošenjem spravljati z določenega mesta: odnašati prtljago; odnašati kamenje z njive / skrivaj odnašati devize v tujino / evfem. ugotoviti, kdo odnaša blago iz skladišča krade 2. z delovanjem odstranjevati: hudournik odnaša jezove; voda odnaša breg; veter odnaša listje z vrta // z delovanjem povzročati, da se kaj oddaljuje: vodni tok ga je odnašal od brega / brezoseb. opazili so, da odnaša čoln na odprto morje 3. dvigati zadnji del zlasti voza in ga postavljati stran od prejšnjega mesta: na ovinkih je bilo treba voz odnašati 4. nar. dolenjsko pomagati nositi: ponudil se je, da mu bo v hrib odnašal; odnašal ji je jerbas odnášati se zastar. nanašati se: dogodki se odnašajo na ta kraj; povabilo se je odnašalo nanj ♪
  9.      odnêsti  -nêsem dov., odnésel odnêsla (é) 1. z nošenjem spraviti z določenega mesta: odnesti smeti; odnesti komu sporočilo; odnesti ranjence z bojišča; odnesti krožnike na mizo, jabolka v klet; odnesti na ramah, v naročju; odnesti prtljago s seboj; naskrivaj odnesti / evfem. tat je odnesel več dragocenih predmetov ukradel; ekspr. kdo mi je odnesel svinčnik vzel / šalj., kot vljudnostna fraza sedite, da nam ne odnesete spanja; pren., ekspr. odnesla mu je srčni mir // z nošenjem spraviti kaj od kod z določenim namenom: odnesti blago k šivilji; odnesti čevlje k čevljarju; odnesti denar v hranilnico; odnesti otroka spat 2. z delovanjem odstraniti: hudournik je odnesel hišo; voda je odnesla most; izginili so, kakor bi jih bil veter odnesel / ekspr. s tovornjakom je odnesel hišni vogel odbil // z delovanjem povzročiti, da se kaj oddalji: vodni tok ga je odnesel od brega / brezoseb. čoln je odneslo na odprto morje 3. publ. dobiti, doseči: odnesti nagrado; na olimpiadi je odnesel dve medalji / na tekmovanju je naše moštvo odneslo prvo mesto zasedlo; pri trčenju je odnesel hude poškodbe je bil hudo poškodovan; prav on je odnesel največ udarcev je bil najbolj tepen / odnesti zmago zmagati 4. ekspr., s smiselnim osebkom v tožilniku hitro oditi: kar odneslo ga je, ko jih je zagledal; ni še povedala do konca in že jo je odneslo; kot bi ustrelil, ga je odneslo iz sobe / pred leti ga je odneslo v tujino 5. pog., ekspr., v zvezi z jo ostati živ, rešiti se, prestati: vsi so padli, samo on jo je odnesel; odnesel jo je brez poškodb; poceni, srečno jo odnesti / če te on dobi v roke, je ne boš odnesel boš kaznovan ● evfem. ne bo več dolgo, pa ga bodo odnesli bo umrl; pog., ekspr. odnesti celo glavo, kožo nepoškodovan priti iz tepeža, boja; ekspr. odnesti pete oditi; pobegniti; vznes. skrivnost je odnesel s seboj v grob nikomur je ni povedal; ekspr. s potovanja je odnesel nepozabne vtise potovanje ga je zelo prevzelo; pog. iz šole je le malo odnesel v šoli se je le malo naučil odnesèn tudi odnešèn -êna -o: odnesen klobuk; vrniti odnesene stvari ♪
  10.      odnòs  -ôsa m (ȍ ó) 1. kar obstaja med stvarema, stvarmi, ki imajo z določenega stališča kaj skupnega: dognati, poznati, ugotoviti odnos; izraziti odnos med stvarmi z dogovorjenimi znaki; časovni, merski, posledični odnos; stvari so v prostorskem odnosu; odnos protislovnosti, zamenljivosti / publ. odnos sil v svetu se je spremenil razmerje; knjiga opisuje odnos med človekom in okoljem medsebojne vplive / z oslabljenim pomenom biti v sorodstvenem odnosu v sorodstvu 2. nav. mn., navadno s prilastkom kar obstaja med posamezniki, skupinami a) ob skupni dejavnosti: z družbenimi spremembami se spreminjajo tudi družbeni odnosi; proučevati družinske odnose pri primitivnih ljudstvih; odnosi v delovni organizaciji; urejati odnose v skupnostih, med ljudmi s predpisi / fevdalni, samoupravni, socialistični odnosi b) ob sodelovanju: imeti dobre odnose s sosednjimi državami; pretrgati, vzpostaviti, publ. gojiti, navezati odnose s kom / z njim nima odnosov stikov; publ. razširiti gospodarske odnose sodelovanje / diplomatski odnosi c) v osebnem življenju: obe družini imata prijateljske odnose; ta dogodek je poslabšal njihove sosedske odnose / njihovi odnosi so postali zelo napeti / slabi čustveni odnosi v družini / imeti s kom ljubezenske, spolne odnose 3. kar se izraža, kaže v ravnanju s kom, vedenju do koga: motil jih je njun odnos; izboljšati, spremeniti odnos do sodelavcev; zaradi njegovega človeškega odnosa do pacientov so ga vsi cenili; omalovažujoč odnos do sodelavcev; prijateljski odnos med njima / z oslabljenim pomenom imeti gospodovalen, korekten odnos do koga biti do njega gospodovalen, korekten 4. v zvezi z do kar se izraža, kaže v ocenjevanju, presojanju česa: oblikovati učenčev odnos do kulture; spremeniti človekov odnos do narave, umetnosti; imeti kritičen, naklonjen, odklonilen, pozitiven odnos do česa ● ekspr. ima odnos do dela rad dela; do moderne glasbe nima nobenega odnosa ne zanima se zanjo; do očeta nima pravega odnosa ga ne ljubi, ne spoštuje 5. v prislovni rabi, navadno v zvezi v odnosu do izraža omejitev, izhodišče pri opredeljevanju: otrok v odnosu do staršev / publ.: oceniti koga v odnosu do drugega v primerjavi z drugim; industrijske panoge v odnosu na zunanji trg glede na ◊ ekon. blagovno-denarni odnosi med kupci in prodajalci v zvezi z nakupovanjem in prodajanjem; proizvodni odnosi med ljudmi pri proizvajanju, menjavanju, razporejanju in porabljanju dobrin; jur. pravni odnos urejen s pravnimi normami; pogodbeni odnos med pogodbenima strankama; mat. odnos med množicama ♪
  11.      odnôsnica  -e ž (ȏ) lingv. beseda, na katero se nanaša prilastek: poiskati odnosnico v stavku / zaimenska odnosnica ♪
  12.      odpàd  -áda m (ȁ á) 1. glagolnik od odpasti: prezgodnji odpad listja / odpad od narodnosti, vere / odpad omenjenih vzrokov 2. prostor, namenjen za zbiranje nerabnih, dotrajanih predmetov, stvari: odpeljati stare gume na odpad; nabrati različne predmete na odpadu ∙ ekspr. ta avtomobil je za (na) odpad je dotrajan, neuporaben ♪
  13.      odpádati  -am nedov. (ā ȃ) zaradi popuščenih vezi, stika prenehavati biti na prvotnem, navadnem mestu: listi rumenijo in odpadajo; omet odpada v kosih; črvivo sadje samo odpada ● zastar. ta gora strmo odpada proti severu pada; publ. kar četrtina vojnih žrtev odpada na to deželo je v tej deželi odpadajóč -a -e: odpadajoče listje ♪
  14.      odpádek  -dka m (ȃ) 1. nav. mn. kar se v gospodinjstvu, vsakdanjem življenju izloči, zavrže kot neuporabno: odmetavati, pospravljati odpadke; spreminjati organske odpadke v kompost / koš za odpadke 2. kar se pri predelavi, obdelavi česa odstrani, izloči kot neuporabno za prvotni namen: izkoriščati odpadke; odpadki pri predelavi sadja / klavni, žagarski odpadki / lupiti krompir tako, da gre malo v odpadek ♦ teh. radioaktivni odpadki radioaktivni izotopi, ki se izločijo iz izrabljenega jedrskega goriva // ed. slabi, nekvalitetni izdelki: zmanjšati odpadek 3. nav. mn., redko iztrebek: kuriti s posušenimi odpadki; ptičji odpadki ♪
  15.      odpáden  -dna -o prid. (ā) 1. ki se zaradi izrabljenosti ali neuporabnosti za prvotni namen odstrani, izloči: odpadni les, papir; odpadni gradbeni material; odpadni produkti pri proizvodnji; kupovati odpadne surovine; ogrevanje z odpadno vodo termoelektrarn / odpadna voda voda iz gospodinjstev, industrijske dejavnosti, pomešana z odpadnimi snovmi ♦ strojn. odpadna para para, ki se po uporabi v stroju, napravi še izkoristi; odpadno olje olje, ki je za prvotni namen že izrabljeno 2. nanašajoč se na odpad: odpadni čas za listje / odpadni fanatizem odpadniški ♪
  16.      odpásati  -pášem dov. (ȃ) odstraniti komu pas: odpasala ga je in mu slekla plašč; da bi bolj sproščeno hodili, so se odpasali // narediti, da kaj preneha biti nameščeno okrog pasu: odpasati jermen; odpasati si pas / odpasati si meč, oselnik; odpasati si predpasnik ♪
  17.      odpásti  -pádem dov., stil. odpàl odpála (á ā) 1. zaradi popuščenih vezi, stika prenehati biti na prvotnem, navadnem mestu: roža se suši, listi so že odpadli; omet je na več mestih odpadel; zreli sadeži sami odpadejo; avtomobilu je odpadel blatnik; ekspr. zdelo se mu je, da mu bo roka odpadla, tako je bilo težko / redko lasje so mu odpadli izpadli; ščit in sulica sta mu odpadla padla iz rok; pren. vsa skrb je odpadla z njegove duše ∙ ekspr. zdi se, da je vse odpadlo z njega da nima več skrbi, težav 2. prenehati biti privrženec, član kake verske, nazorske, socialne skupnosti: na začetku so imeli dosti pristašev, počasi pa so drug za drugim odpadli; odpasti od narodnosti, vere / v sreči so bili z njim, v nesreči pa so odpadli // odpovedati udeležbo, članstvo: prijavilo se jih je precej, vendar jih bo nekaj odpadlo; sprejeli vas bomo, če bo kdo odpadel / zaradi manjšega števila učencev sta odpadla dva učitelja sta bila manj, nista bila več potrebna 3. prenehati biti, obstajati: prihodnje leto bo nekaj paralelk zaradi premajhnega števila dijakov odpadlo / ob takih dokazih njegovi pomisleki morajo odpasti so nepotrebni, neutemeljeni; razlike v izobraževanju bodo odpadle izginile, jih ne bo več ♦ lingv. polglasnik je na tem mestu odpadel // ne nastopiti, se ne zgoditi v določenem času: ob praznikih pouk odpade; zaradi bolezni je napovedana predstava odpadla je ni bilo; zadnja točka programa je odpadla 4. s širokim pomenskim obsegom, v zvezi z na, za izraža, da kdo je, postane deležen tega, kar izraža samostalnik: čim manj jih je, tem večji znesek odpade na osebo; publ. upal je, da bo tudi nanj, zanj kaj odpadlo da bo tudi on kaj dobil / publ.: na travnike in pašnike odpade dobra četrtina Slovenije travnikov in pašnikov je; del denarja odpade za nakup opreme se bo uporabil, oddelil 5. pog. biti nesprejemljiv, neprimeren: stanovanje v višjih nadstropjih zanj zaradi starosti odpade / kopanje na tem mestu zaradi umazane vode odpade ni mogoče / kot vzklik grem v kino. Odpade. Film zate ni primeren odpádel -dla -o: odpadlo listje ♪
  18.      odpéstnik  -a m (ẹ̑) nar. kamen ob cesti, ki označuje njen rob; obcestni kamen: kolo je zadelo ob odpestnik ♪
  19.      odpís  -a m (ȋ) 1. glagolnik od odpisati: odpis davka, posojila / letala, namenjena za odpis / odpis parcele 2. redko pismeni odgovor: na pismo je takoj dobil odpis ♪
  20.      odpísati  in odpisáti -píšem dov., odpíšite (í á í) 1. pismeno odgovoriti: na vsako pismo takoj odpiše; dolžni so slovensko odpisati / nič mi ne odpišeš 2. narediti, da kaj ne obstaja več ali le v manjši meri: odpisati dolg, posojilo; upal je, da mu bodo nekaj davka odpisali / banka ustrezni znesek odpiše od računa odšteje 3. ekon. zmanjšati vrednost sredstev za del izgubljene vrednosti: odpisati osnovna sredstva, drobni inventar // opustiti, izločiti sredstva zaradi izgubljene vrednosti: odpisati zastareli stroj; pren., ekspr. odpisali so še eno naših naravnih lepot 4. ekspr. nehati upoštevati koga, računati s kom: posrednike je dokončno odpisal; prehitro si me odpisal / če ne slišiš dobro, te odpišejo / molče so odpisali rabo slovenščine ● evfem. zaradi hude naduhe so ga zdravniki že odpisali ugotovili so, da bo kmalu umrl; niso si več prizadevali za njegovo ozdravljenje ◊ jur. odpisati parcelo eno od več parcel prenesti iz zemljiškoknjižnega vložka v drug zemljiškoknjižni vložek odpísan -a -o: razprodaja odpisanih tovornjakov; dolg mu bo do polovice odpisan ♪
  21.      odpisováti  -újem nedov. (á ȗ) 1. pismeno odgovarjati: redno mi odpisuje 2. delati, da kaj ne obstaja več ali le v manjši meri: odpisovati dolgove / pobotnice je odpisoval na račun njene dote; ta vsota se odpisuje od davka za to vsoto se zmanjšuje davek 3. ekon. zmanjševati vrednost sredstev za del izgubljene vrednosti: odpisovati osnovna sredstva // opuščati, izločati sredstva zaradi izgubljene vrednosti: odpisovati pokvarjeni inventar 4. prenehavati upoštevati koga, računati s kom: nepreklicno se je odločil za pokoj, zato smo ga že vsi odpisovali ♪
  22.      odplakoválen  -lna -o prid. (ȃ) namenjen za odplakovanje: odplakovalne naprave / odplakovalni sistem ♪
  23.      odplésati  in odplesáti -pléšem dov. (ẹ́ á ẹ́) 1. prenehati plesati: ko sta odplesala, so vsi ploskali; odplesati kolo / zadnji ples odpleši z menoj pleši, zapleši 2. plešoč oditi: baletka odpleše z odra / ekspr. odplesala je v hišo lahkotno, hitro odšla ♪
  24.      odplétati  -am nedov. (ẹ̑) delati, da kaj preneha biti nepravilno prepleteno, zvito: odpletati kito, trak; jermeni na opankah so se začeli odpletati // odstranjevati iz česa spletenega: odpletati trakove iz kit ∙ s krvavečimi rokami je odpletal robidovje s sebe trgal, odvijal; publ. njeno otroštvo se je odpletalo v predmestju je potekalo ♪
  25.      odpòr  -ôra m (ȍ ó) 1. občutek zoprnosti, mržnje, nenaklonjenosti: njihovo početje mi vzbuja odpor; čuti odpor do teh ljudi / ekspr. nepremagljiv fizičen odpor do koga; imeti odpor do pisanja / to je delal z odporom 2. dejavnost, s katero se kdo upira, brani, nasprotuje: streti, zlomiti sovražnikov odpor; vdati se brez odpora; odpor proti takratni politiki / oborožen, pasiven odpor / splošni ljudski odpor / pozivati k odporu, na odpor; pren. v očeh ji je tlel plamen odpora ∙ publ. sovražnik je nudil močen odpor se je zelo upiral, branil; pog. narediti kaj po liniji najmanjšega odpora tako, da se porabi čim manjši trud ali vzbuja čim manjši odpor pri drugih // publ. odporniško gibanje: sodelovati v odporu; sile odpora; voditelji, žrtve odpora ♪

   5.126 5.151 5.176 5.201 5.226 5.251 5.276 5.301 5.326 5.351  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA