Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Men (476-500)


  1.      momènt  -ênta m (ȅ é) 1. pog. trenutek, hip: tisti moment je bil odločilen / publ. tekma je bila na momente tudi ostra kdaj pa kdaj; v momentu ti tega ne morem razložiti takoj, hitro / kot vljudnostna fraza: moment počakajte, prosim; moment, bom vprašala šefa; takoj bo končano, moment // čas: izbrati, zamuditi pravi moment za kaj / kritični momenti proizvodnje / ob raznih momentih so hoteli rovariti prilikah, priložnostih 2. publ., navadno s prilastkom, s širokim pomenskim obsegom faktor, dejavnik, okoliščina: to je nov moment v razvoju; subjektivni moment v umetniškem delu; pri analizi je upošteval veliko momentov / važni momenti v naši novejši zgodovini / zaviralni momenti v razvoju znanosti ◊ fiz. magnetni moment količina, ki pove, kolikšen navor deluje na tuljavo s tokom, na magnet v magnetnem polju; vrtilni moment navor; vztrajnostni moment količina, ki pove, koliko se telo upira pospeševanju pri vrtenju; zagonski moment zagonski navor; grad. upogibni moment količina, ki pove, kako sila upogiba nosilni element v vzdolžni smeri; lit. sprožilni moment dogodek, ki začne dejanje; zaviralni moment dogodek, ki za kratek čas odloži razplet ♪
  2.      momentán  -a -o prid. (ȃ) knjiž. trenuten, hipen: navdušenje je bilo samo momentano / momentani položaj se zdi zelo slab momentáno prisl.: razmere so momentano ugodne ♪
  3.      momênten  -tna -o prid. (ȇ) knjiž. trenuten, hipen: to je bila samo momentna slabost / momentno stanje stvari ◊ strojn. momentni ključ ključ za vijake, pri katerem se da nastaviti ali meriti navor pri privijanju ♪
  4.      monogámen  -mna -o prid. (ā) nanašajoč se na monogamijo: monogamni zakon / monogamna družina / monogamne živali ♪
  5.      monumènt  -ênta m (ȅ é) knjiž. spomenik: marmorni monument / v romanu je postavil tem ljudem monument trajne vrednosti ♪
  6.      monumentálen  -lna -o prid. (ȃ) 1. ki ima velike razsežnosti in lep videz: monumentalni stebri; monumentalna stavba / monumentalna arhitektura 2. ekspr. ki ima izjemne, trajne umetniške, znanstvene vrednote: monumentalna povest, slika; monumentalno delo / monumentalni slog monumentálno prisl.: monumentalno zasnovana kompozicija ♪
  7.      monumentalizírati  -am dov. in nedov. (ȋ) knjiž. napraviti kaj monumentalno: skulpturo monumentalizirati s klasicistično arhitekturo / važne predmete je umetnik monumentaliziral monumentalizíran -a -o: na mozaiku je dogodek monumentaliziran ♪
  8.      monumentálnost  -i ž (ȃ) lastnost, značilnost monumentalnega: stavba daje trgu monumentalnost; monumentalnost spomenika / ekspr.: zgodbo je povzdignil do resnične monumentalnosti; monumentalnost simfonije / monumentalnost Plečnikove arhitekture ♪
  9.      nadzémen  -mna -o prid. (ẹ̑) ki je, se nahaja nad zemljo, zemeljsko površino: nadzemni deli rastlin / nadzemni kabel, vod; nadzemna železnica // ki je, se nahaja na zemeljski površini: nadzemni tok reke ♪
  10.      najémen  -mna -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na najem, najemanje: določiti najemno dobo; ima samo najemno pravico / najemna pogodba / najemne sobe, zgradbe / najemni delavec ♪
  11.      namèn  -éna m (ȅ ẹ́) 1. duševna usmerjenost k uresničitvi kakega dejanja: njegov namen je očiten; namen se izpolni; kazati svoje namene; opustiti svoj namen, svoje namene; razkrinkali smo njegove resnične namene; pošten, slab, sovražen, zloben namen / ni moj namen, nimam namena govoriti o tem; imel je namen, da bi dokupil nekaj zemlje; brez namena se je ozrl; publ. govori z namenom, da bi te zmotil; namen avtorja je prikazati veličino dobe / dobrodelni, humani, obrambni, pedagoški namen, nameni / to je rekel, storil z dobrim namenom; prekršek brez namena nehoten // kar se hoče doseči s to usmerjenostjo: doseči (zaželeni) namen; prizadevati si za določen namen / to je namen mojega življenja / pesem je dosegla namen / publ. v ta namen, za ta namen je potrebna široka akcija / knjiž. ima visoke namene cilje 2. navadno s prilastkom kar opredeljuje kaj glede na to, čemu je, obstaja: vsaka stvar ima svoj namen; namen kreditov je v tem, da se poveča prodaja; namen športa; namen socialnega zavarovanja / razdelitev izdelkov po materialu, načinu obdelave in po namenu / ekspr. ta umetnost je sama sebi namen / knjiž. bojuje se za svoj namen bistvo // v prislovni rabi poudarja področje, kot ga določa prilastek: uporabljati konje v gospodarske namene; uporaba vode v tehnične namene / priprava za različne namene ● namen posvečuje sredstvo po Machiavelliju za dosego pomembnega cilja je dovoljeno uporabiti vsako sredstvo; ekspr. fant ima resne namene hoče, želi se poročiti; publ. predsednik je slovesno izročil most, šolo, tovarno svojemu namenu v uporabo ♪
  12.      namenílnik  -a m (ȋ) lingv. glagolska oblika na -t ali -č ob glagolih premikanja: raba namenilnika ♪
  13.      namenítev  -tve ž (ȋ) glagolnik od nameniti: namenitev premoženja humani ustanovi ♪
  14.      nameníti  in naméniti -im dov. (ȋ ẹ́) 1. izraža namen osebka a) da kdo kaj dobi: darilo sem namenil prijatelju / oče je domačijo namenil najstarejšemu sinu / prav njega so ji namenili za moža b) navadno v zvezi z za da kdo kaj postane: doma so ga namenili za zdravnika / ekspr. prepričan je bil, da ga je usoda namenila za kaj večjega / star. oče ga je namenil vojaški karieri 2. skleniti, odločiti a) da se komu kaj da: založba je namenila domačim avtorjem pomemben delež; občina je namenila podjetju velike kredite / osnutek je namenil organizaciji drugačno vlogo b) navadno v zvezi z za da se kaj uporabi za kaj: za rekreacijo so namenili tisoč dinarjev / poslopje so prvotno namenili za urad / jutrišnji dan smo namenili počitku c) da bo kdo česa deležen: upornikom je namenil izgon, smrt / zmagovalcu so namenili desetdnevni izlet / ekspr.: ne vem, koliko let mi je namenila usoda; usoda mu je namenila težko življenje 3. nav. ekspr., z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža, da osebek uresniči dejanje, kot ga določa samostalnik: namenil mu je nekaj spodbudnih besed in odšel; nameniti komu pomilovalen pogled / vse, za kar je namenil svoje življenje, je propadlo ● knjiž. nameni mi vsaj pol ure, da se pogovoriva pogovarjaj se z menoj vsaj pol ure nameníti se in naméniti se navadno z nedoločnikom 1. izraža namen osebka, da uresniči dejanje: namenil se je prodati hišo; trdno se je namenil vztrajati do konca; namenil se je, da ostane doma / namenil se je postati zdravnik / kakor se je namenil, tako je tudi storil; pojdiva, kamor sva se namenila // elipt., s prislovnim določilom izraža namen osebka, da uresniči gibanje, kot ga nakazuje določilo: namenil sem se v kino, vendar zaradi dela ne morem iti 2. elipt., s prislovnim določilom oditi, odpraviti se: po ozki stezi so se namenili proti vrhu hriba; še preden se je namenil na vlak, so doma že vedeli; hitro so se namenili za tovariši naménjen -a -o 1. deležnik od nameniti: njemu namenjeni strel je zgrešil; fant je bil namenjen mizarstvu; ravno k njemu sem namenjen; ladja, namenjena v Italijo, se je potopila; našla je možu namenjeno pismo; poročilo je namenjeno najožjemu krogu; to ni namenjeno javnosti 2. ekspr., v povedni rabi izraža nujnost, logičnost česa glede na določene nepredvidljive okoliščine: ta poklic mi je bil menda namenjen; namenjeno mu je bilo osemdeset let (življenja); tako mu je bilo pač namenjeno; če mi je namenjeno, se bom rešil 3. star. namemben, predviden: pripeljati tovor na namenjeno postajo / zavil sem v namenjeni kraj ♪
  15.      naménjati  -am nedov. (ẹ́) raba peša 1. izraža namen osebka, da kdo kaj dobi: oče je domačijo dolgo časa namenjal starejšemu sinu / namenjali so mu jo za nevesto 2. večkrat skleniti, odločiti a) da se komu kaj da: zadnja leta je založba namenjala domačim avtorjem pomemben delež b) navadno v zvezi z za da se kaj uporabi za kaj: potrebno bo namenjati več sredstev za razvoj 3. nav. ekspr., z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža, da osebek uresničuje dejanje, kot ga nakazuje samostalnik: potnik je svoja vprašanja namenjal levemu sosedu 4. redko nameravati: tudi o tem sem namenjal govoriti; že nekaj dni se namenja prebeliti sobo / storil je, kar je namenjal ● knjiž., ekspr. le kaj mi namenja današnji dan kaj se bo danes zgodilo; knjiž. njegov položaj ga namenja drugačnim opravkom določa, opredeljuje za drugačne opravke ♪
  16.      naménoma  prisl. (ẹ̄) izraža, da se dejanje (z)godi zaradi določenega namena: njegovo delo je namenoma zamolčal; namenoma zaostati, se zmotiti / namenoma so jih ločili, da bi jih oslabili ♪
  17.      naménski  -a -o prid. (ẹ̑) ki je za točno določen namen: namenske raziskave / namenska zemljišča ♦ fin. namenski kredit, sklad; namensko varčevanje varčevanje za določeni namen, ki ga organizira navadno banka ♪
  18.      naménskost  -i ž (ẹ̑) publ. lastnost, značilnost namenskega: spraševati po namenskosti in uporabnosti; namenskost umetniškega dela ♪
  19.      napomének  -nka m (ẹ̑) zastar. pripomba, omemba: preslišal je napomenek, da je fant že odpotoval ♪
  20.      narámen  -mna -o prid. (ȃ) ki se nosi, prenaša na ramenih: naramni koš; zavezala si je naramno ruto / naramni našitki ♪
  21.      nasprotnoiménski  -a -o prid. (ẹ̑) v zvezah: elektr. nasprotnoimenski električni naboji električni naboji, izmed katerih so eni pozitivni, drugi pa negativni; fiz. nasprotnoimenski magnetni pol južni ali severni magnetni pol v odnosu do drugega ♪
  22.      nèdokumentíran  -a -o prid. (ȅ-ȋ) ki ni dokumentiran: nedokumentirani podatki, predlogi ♪
  23.      nèdoúmen  -mna -o prid. (ȅ-ú ȅ-ū) knjiž. nedoumljiv: nedoumne besede, misli / nedoumno sovraštvo, veselje nèdoúmno prisl.: nedoumno skrivnosten pojav ♪
  24.      nèdvómen  -mna -o prid. (ȅ-ọ̄) ki ne vzbuja dvoma, pomislekov: nedvomen dokaz; nedvomni znaki bolezni; nedvomna resnica / ekspr. čaka ga nedvomen uspeh / knjiž. pisateljeve biografske poteze v tej črtici so nedvomne očitne, jasne nèdvómno 1. prislov od nedvomen: nedvomno dokazati 2. publ. gotovo: novi ukrep bo nedvomno pripomogel k izboljšanju razmer; to je nedvomno velika skrb ♪
  25.      nèdvoúmen  -mna -o prid. (ȅ-ú ȅ-ū) 1. ki ni dvoumen: nedvoumno besedilo; njegovo stališče je nedvoumno / nedvoumna ugotovitev 2. ekspr. očiten, jasen: nedvoumna nezvestoba nèdvoúmno prisl.: nedvoumno se izreči za kaj; nedvoumno odgovoriti ♪

   351 376 401 426 451 476 501 526 551 576  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA