Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Men (26-50)

26.      menežeríja  -e ž (ȋ) menažerija: razkazovati menežerijo / iti v menežerijo / igrati se z menežerijo ♪
27.      menhír  tudi ménhir -ja m (ȋ; ẹ̑) arheol. prazgodovinsko znamenje v obliki visokega kamna, stebra ♪
28.      meni  gl. menu ♪
29.      meníca  -e ž (í) fin. vrednostni papir, s katerim kdo komu naroča ali se sam obvezuje plačati določeni osebi določeno vsoto denarja: akceptirati, diskontirati menico; izdati, podpisati menico / bianko menica podpisana, toda ne (docela) izpolnjena menica; kratkoročna menica; lastna menica ki jo izpolni, podpiše in izda dolžnik; trasirana menica ki jo izpolni in izda upnik, podpiše pa dolžnik; pren., ekspr. za svoje ukrepe je dobil bianko menico odbora ♪
30.      meníčen  -čna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na menico: menični obrazec; menični porok; menična terjatev, zadolžitev ♦ jur. menično pravo predpisi za poslovanje z menicami ♪
31.      meníčnopráven  -vna -o prid. (ȋ-ā) nanašajoč se na menično pravo: meničnopravni odnosi ♪
32.      meníh  tudi menìh -íha [tudi mǝn] m (í; ȉ í) 1. član samostanskega, verskega reda: postati menih; živi kot menih osamljeno; skromno, preprosto / frančiškanski menih frančiškan / budistični menihi // rel. član starejšega samostanskega reda, ki živi ločeno od drugih ljudi: strogo življenje menihov / kartuzijanski menihi kartuzijani ∙ star. beli menihi cistercijani 2. gastr. podolgovato pleteno pecivo iz kvašenega testa s pirhom ali jajčno lupino na enem koncu, znano na Primorskem in Notranjskem: za veliko noč je spekla menihe ♪
33.      meningítis  -a m (ȋ) med. vnetje možganske mrene: otrok je zbolel za meningitisom / klopni meningitis virusni meningitis, ki ga prenaša določen klop ♪
34.      menískus  tudi menísk -a m (ȋ) anat. izbočen hrustanec v kolenskem sklepu: poškodovati si meniskus; operacija meniskusa ◊ fiz. na eni strani vbočena, na drugi izbočena leča; ukrivljena površina tekočine v cevki ♪
35.      meníšček  -čka [tudi mǝn] m (ȋ) 1. ekspr. manjšalnica od menih: droben, slaboten menišček / pesmi meniščka Vodnika 2. zool. gozdna ptica pevka z veliko belo liso na vratu, Parus ater: meniščki in čižki ♪
36.      meníšec  -šca [tudi mǝn] m (ȋ) ekspr. manjšalnica od menih: droben, slaboten menišec / pesmi menišca Vodnika zna na pamet ♪
37.      meníšič  -a [tudi mǝn] m (ȋ) ekspr. manjšalnica od menih: menišič se je kar izgubil v široki kuti / pesmi menišiča Vodnika ♪
38.      meníšiti  -im [tudi mǝn] nedov. (í ȋ) knjiž. biti menih: štiri leta je menišil v cistercijanskem samostanu ♪
39.      meníški  -a -o [tudi mǝn] prid. (ȋ) nanašajoč se na menihe: preučevati meniško življenje / meniška kuta / meniški redovi starejši samostanski redovi, ki živijo ločeno od drugih ljudi; sleči meniško obleko stopiti iz samostanskega reda meníško prisl.: meniško oblečen; živeti meniško osamljeno; skromno, preprosto ♪
40.      meníštvo  -a [tudi mǝn] s (ȋ) 1. obstoj, dejavnost menihov: meništvo se je začelo v obliki puščavništva; zgodovina meništva // meniški poklic: odločil se je za meništvo 2. menihi: meništvo je ohranjalo in širilo kulturo; srednjeveško meništvo ♪
41.      meníti  -ím tudi méniti -im dov., méni tudi mêni (ȋ í; ẹ̄) zastar. menjati: menila sta obleko, da ju niso spoznali / to meni slabost v moč ♪
42.      meníti  in méniti -im, tudi méniti -im nedov. (ȋ ẹ́; ẹ́) 1. knjiž., z odvisnim stavkom imeti povedano glede na svoje védenje, poznavanje za resnično: menijo, da je bila stavba zgrajena v desetem stoletju; menila sva, da bova kmalu na cilju, pa sva bila šele na pol poti; strokovnjaki menijo, da to ni bila samo nesreča / menim, da bo deževalo zelo verjetno bo deževalo // izraža omejitev povedanega na osebni odnos; misliti: menijo, da bi bilo potrebno spremeniti predpise; za ta problem, o tem problemu so menili, da ni dobro rešen; osebno menim, da ravna prav / ekspr. časopis meni, da se bodo razmere uredile / kaj menite vi o tem človeku sodite 2. knjiž., z nedoločnikom imeti namen, nameravati: menil sem iti tja, toda zdaj je že prepozno; menil ga je pohvaliti, posvariti / nisem te menil prizadeti, žaliti; elipt. s tem nisem menil nič hudega; še dolgo menim ostati med vami 3. knjiž. izraža točno, konkretno določitev predmeta; misliti: koga menite? Očeta menim, ne tebe; to je kraj, ki ga je menil brodnik; s temi besedami meni njega / ko govori o uspehu, meni sosedove / odšel boš nazaj. Kako to meniš 4. knjiž., v medmetni rabi, v zvezi z ali, kaj izraža začudenje, nejevoljo; misliti: kje se le mudiš, ali meniš, da čas kradem; kaj meniš, da tega nisem vedel // v zvezi s kaj izraža podkrepitev trditve: to so res velike reči, kaj meniš / kaj menite, tega ne bo nikoli pozabil 5. knjiž. reči, dejati: to ni lepo in prav, meni oče; lahko greste, meni zaničljivo, toda prej plačajte meníti se in méniti se, tudi méniti se 1. pog. izmenjavati mnenja, misli z govorjenjem; govoriti: le kaj so se menili; meniti se o vsakdanjih stvareh; z njim se noče meniti; dolgo, prijateljsko se meniti / menili so se samo slovensko / ekspr. vsa vas se meni o tem / v mislih se meniti s kom 2. nar. biti s kom v normalnih odnosih; govoriti: ti dve družini se že dolgo ne menita 3. navadno z nikalnico, v zvezi z za imeti, kazati željo, pripravljenost spoznati kaj, ukvarjati se s čim: nihče se ne meni za njegove ideje; še za kupčijo se več ne meni / za znance se ne meni, ampak živi sam zase ne želi imeti stikov z njimi; ekspr. za ženske se ni nikoli dosti menil ni čutil potrebe po njihovi družbi, po ljubezenskih odnosih z njimi // skrbeti za kaj, ukvarjati se s čim: za te grobove se nihče ne meni; še za lastne otroke se ne meni 4. navadno z nikalnico, v zvezi z za biti do česa v takem odnosu a) da vpliva na ravnanje: ni se menil za njene besede, nasvete, svarila, ampak je vztrajal pri svojem; ni se menil za nevarnosti, okoliščine / za stezo se ni več menila, ampak je tekla kar počez / ekspr. gospodarstvo se ne meni za naravne lepote b) da vzbudi čustven odziv: ne meni se za trpljenje ljudi; za to, da ga je pognal v smrt, se ne meni dosti ● nar. za te besede se bomo še kje drugje menili zaradi njih se boš moral še zagovarjati, braniti; nar. takrat ji je oče prepovedal meniti se z njim gojiti (medsebojna) ljubezenska čustva mené zastar.: govoril je nemško, mene, da tujec drugače ne zna menèč -éča -e: to je rekel, meneč njega; žalosten se je vračal, meneč, da najde hčer mrtvo; odšel je, ne meneč se za nevarnost; glasno meneča se dekleta ménjen -a -o: knjiž. ne ve se, kaj je bilo menjeno s temi besedami ♪
43.      ménja  -e ž (ẹ́) zastar. menjava, menjavanje: menja pridelkov / menja človeške sreče / menja se je razdrla kupčija, pogodba ♪
44.      menjáčica  -e ž (ȃ) zool. enoceličar, ki pri gibanju neprestano menja obliko; ameba: menjačica se giblje s panožicami ♪
45.      menjálec  -lca [u̯c tudi lc] m (ȃ) kdor se (poklicno) ukvarja z menjavo ene valute za drugo: dinarje, dolarje je menjal pri menjalcu; menjalci na tržaških ulicah / banka je razpisala mesto menjalca / menjalec denarja // kdor menja, menjava kaj sploh: menjalci pridelkov ♪
46.      menjálen  -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na menjavo ali menjanje: menjalni postopek / menjalni sestanek filatelistov / menjalni tečaj dinarja, dolarja ♦ ekon. menjalna vrednost vrednost, določena s količinskim odnosom med danim in dobljenim blagom; menjalno gospodarstvo gospodarstvo, ki temelji na menjavi gospodarskih dobrin; menjalno sredstvo sredstvo, ki omogoča menjavo kakega blaga z drugim blagom; kor. menjalni korak skupina treh med seboj povezanih korakov, narejenih tako, da se premakne ena noga, pristavi druga in še enkrat premakne prva noga ♪
47.      menjálnica  -e ž (ȃ) prostor za menjavo ene valute za drugo: odpreti, ustanoviti menjalnico; menjalnica na letališču, v hotelu / predpisi o menjalnicah v Jugoslaviji / menjalnica denarja // oddelek v podjetju, ki se ukvarja z menjavo česa za kaj drugega, drugačnega sploh: mlin z menjalnico žita ♪
48.      menjálnik  -a m (ȃ) strojn. ohišje z zobniki, ki omogočajo spremembo razmerja med številom vrtljajev gnane in gonilne gredi: kupiti, vstaviti menjalnik; zamenjati olje v menjalniku / avtomatski, sinhronizirani menjalnik; dvostopenjski, tristopenjski menjalnik ◊ grad. nosilec, ki nosi zaradi dimnika, napeljave prekinjen glavni nosilec ♪
49.      menjálo  -a s (á) v zvezah: ptt (telefonsko) menjalo priprava, s katero se izključi en in priključi drug telefonski aparat na isti vod; žel. (kretniško) menjalo del kretnice, s katerim se premika njen jeziček ♪
50.      ménjanje  -a s (ẹ́) glagolnik od menjati: menjanje proizvodov / menjanje cevi pri mitraljezu / menjanje bivališča ♪

   1 26 51 76 101 126 151 176 201 226