Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Men (1.651-1.675)


  1.      čistílen  -lna -o prid. (ȋ) namenjen za čiščenje: čistilna krema za obraz; čistilno sredstvo / čistilni stroj; urediti čistilne naprave za tovarniške odplake ◊ bot. čistilna krhlika trnat grm v živih mejah z majhnimi cveti in strupenimi plodovi, Rhamnus cathartica; strojn. čistilni boben boben za čiščenje kovinskih izdelkov ♪
  2.      čísto  prisl. (ȋ) 1. izraža odsotnost kakršnekoli omejitve: čisto gol; čisto konkurenčna oblika gospodarjenja; sod je čisto prazen; vrt je čisto na drugi strani; ostal je čisto brez pomoči; čisto brez potrebe se jezite; zdaj je hiša čisto njegova; njegov nastop je čisto tak kot očetov; čisto vse si je zapomnil; čisto je nehal piti; hiša je čisto porušena; čisto gotovo pride; čisto nepričakovano se je vrnil; imaš čisto prav; elipt. on je čisto, kakor je bil čisto tak / hiša je čisto ob morju tik // ekspr., z oslabljenim pomenom poudarja pomen besede, na katero se veže: to je čisto navadna goljufija; čisto preprosto mu je vse utajil; čisto sem pozabil sporočiti; čisto prav vam je; čisto zares ne vem 2. izraža zelo visoko stopnjo: čisto majhen je; čisto mlad; čisto malo se je spremenil; čisto tiho govori 3. izraža rahlo omejitev: hrana je čisto dobra; bil je čisto prijazen z nami; čisto lepo so ga sprejeli; čisto prijetno je tu; to vino imam čisto rad; prim. čist ♪
  3.      čistosŕčen  -čna -o prid. (ȓ) knjiž. ki je čistega, plemenitega srca: dober in čistosrčen ♪
  4.      čístost  -i ž (ȋ) lastnost, značilnost čistega: a) duševna, moralna, nravna čistost / dekliška čistost nedolžnost / nihče ne dvomi o čistosti njegovih namenov b) sortna čistost krompirja; čistost pasme / skrbeti za čistost jezika / čistost umetniškega izraza c) čistost gorskega zraka ♪
  5.      čistôta  -e ž (ó) 1. količina, odstotek določene osnovne sestavine: določati čistoto semen; čistota kemikalij; čistota vlaken; kvocient čistote 2. zastar. čistost: čistota jezika / čistota oblike 3. zastar. čistoča: čistota perila ♪
  6.      čitálka  -e [tudi u̯k] ž (ȃ) zastar. bralka: knjiga je namenjena odraslim čitalkam / čitalka stare kneginje ♪
  7.      čitálnica  -e ž (ȃ) 1. večja soba, namenjena za branje: časopisna čitalnica je odprta vsak dan; javna čitalnica; čitalnica Narodne in univerzitetne knjižnice 2. v drugi polovici 19. stoletja narodnokulturno društvo: vpisati se v čitalnico; ustanavljanje čitalnic / prireditev v čitalnici v prostoru tega društva ♪
  8.      čítati  -am nedov. (ȋ) 1. razpoznavati znake za glasove in jih vezati v besede; brati: zna čitati in pisati; čitati gotske črke; na glas čitati // dojemati vsebino besedila: čitati časopis, knjigo; čitali smo, kako je uspela veselica; o tem sem čital v knjigah / čitati Kersnika njegove povesti, romane / se je že začelo, ali ste čitali? 2. razumevati ustaljene, dogovorjene znake: čitati note, zemljevid 3. ugotavljati misli, čustva po zunanjih znamenjih: čitati z obraza, na obrazu / vsako željo mu čita iz oči; čitati odgovor v očeh / čitati misli // ugibati, napovedovati: čitati (usodo) iz zvezd, z dlani čitajóč -a -e: zabaval se je, čitajoč ta poročila; ameriška novela je osvojila čitajoči svet ♪
  9.      čížek  -žka m (ȋ) zool. manjša gozdna ptica pevka rumeno zelene barve, Carduelis spinus: pesmi škrjancev in čižkov ♪
  10.      člének  -nka m (ẹ̑) 1. gibljiv stik dveh ali več kosti, navadno prstnih: nategoval si je prste s tako silo, da so mu členki pokali; zapestni členek / prstan ji je zdrknil čez členek; potrkati s členki ob mizo // nav. mn. gleženj: do členkov gaziti blato 2. del, ki se veže z drugimi v celoto: speti členke verige; pren. to je samo droben členek v verigi dogodkov ◊ bot. del stebla med dvema kolencema; lingv. beseda brez samostojnega pomena, ki se navadno prideva drugim ♪
  11.      človéčiti  -im nedov. (ẹ̄ ẹ̑) publ. delati kaj človeško, dobro, plemenito; humanizirati: umetnost nas človeči; človečiti stvarnost / človečiti odnose med ljudmi ♪
  12.      člôvek  -éka m ed. in dv. (ó ẹ́) 1. bitje, ki je sposobno misliti in govoriti: človek in narava; človek se rodi, umrje; te živali se bojijo človeka; anatomija človeka; razlika med človekom in živaljo 2. oseba neglede na spol ali oseba moškega spola: neki človek stoji pred vrati; ta človek ni priljubljen; našel sem človeka, ki me razume; bližal se je neki bradat, visok človek; pri mizi je prostora še za dva človeka / ekspr. ni ga človeka, ki bi tega ne vedel to vsakdo ve / kot nagovor: človek, kaj pa misliš; ali te ni sram, človek božji / človeka vredno življenje // s prilastkom oseba kot nosilec kake lastnosti: dober človek to rad stori; boj se hinavskega človeka; pameten, pošten človek; star človek tega ne more razumeti / star. popotni človek popotnik / v povedni rabi: čustven, izobražen človek je; saj ni ravno lahkomiseln, slab človek; postal je čisto drug človek // s prilastkom oseba kot nosilec časovno, krajevno ali kako drugače povezane skupine: mišljenje evropskega, renesančnega človeka; biti kmečki, mestni človek; slovenski človek / gledališki, poslovni človek / skrb za delovnega človeka 3. ekspr., navadno v povedni rabi kdor združuje v sebi vse pozitivne moralne lastnosti: bodi človek in ne živina; to je človek, to je mož; ni vreden, da se imenuje človek; v vsakem človeku je nekaj človeka 4. nar., s svojilnim zaimkom (zakonski) mož: kje pa je tvoj človek 5. v zaimenski rabi izraža nedoločeno, katerokoli osebo: hudo je, če človek nima strehe; človek mora potrpeti, pa gre; star. tej ženski ni da bi človek verjel / človek bi rad vedel, kaj bo iz tega; človeku je žal, da nismo vsega opravili / človek bi dejal, da to ni res / ekspr. živ človek ga ni več videl nihče ● v tujini je srečal domačega človeka pripadnika iste države, rojaka; publ. mali človek človek brez važnejšega družbenega položaja in brez velikega premoženja; ekspr. to je naš človek privrženec, somišljenik; prvi človek po bibliji Adam; naš oče je človek starega kova v vsem se drži ustaljenih navad iz prejšnjih časov; ne zabavljaj čezenj, on je že človek na mestu zaupanja vreden, pošten; ekspr. vse sta si rekla, samo človek ne z zelo grdimi izrazi sta se zmerjala; vsak človek je sebe vreden vsak človek zasluži spoštovanje; obleka dela človeka kdor se lepo, izbrano oblači, ima večji ugled, dela boljši vtis; preg. človek obrača, bog obrne človekova pričakovanja se ne uresničijo zmeraj; preg. človek človeku volk v določenih okoliščinah se ljudje zelo sovražijo ◊ antr. pleistocenski človek; človeku podobne opice; igr. človek, ne jezi se družabna igra, pri kateri se premikajo figurice za eno do šest mest; jur. pravice človeka pravice, ki pripadajo človeku ne glede na raso, jezik ali politično pripadnost; prim. ljudje ♪
  13.      človekoljúben  -bna -o prid. (ú ū) knjiž. ki ima namen pomagati ljudem: človekoljubne ustanove / to je človekoljubno dejanje ♪
  14.      čòp  čôpa tudi čópa m (ȍ ó, ọ́) 1. šop las, dlake, perja: povezati lase v čop; v čope razdeljena dlaka; kokoši s čopi / perjaničast čop na šlemu 2. urejen, povezan šop niti za okras; cof: čopi na zavesi; kapa s čopom / konji z belimi čopi na glavah ◊ arhit. (strešni) čop trikotno prirezani konec slemena pri dvokapni strehi; lov. gamsov čop šop daljše zimske dlake gamsa samca, nošen na klobuku ♪
  15.      čréda  -e ž (ẹ́) 1. večja skupina živali iste vrste: gnati čredo na pašo; pasti čredo; družiti se v črede; vaška, zadružna čreda; čreda krav, ovc; napadla jih je čreda volkov; hoditi kot čreda neurejeno / ekspr. na semenj so prignali cele črede; pren. z učiteljico je šla čreda deklic; čreda oblačkov 2. slabš. neosveščena človeška množica: menil je, da je poklican voditi čredo / uspavati človeško čredo z obljubami 3. star. skupnost vernikov: krščanska, verna čreda ♪
  16.      čredílen  -lna -o prid. (ȋ) agr., v zvezi čredilno pašništvo paša živine s stalnim menjavanjem mesta na pašniku ♪
  17.      čredínstvo  -a s (ȋ) agr. paša živine s stalnim menjavanjem mesta na pašniku ♪
  18.      čréditi  -im nedov. (ẹ́ ẹ̑) agr. pasti živino s stalnim menjavanjem mesta na pašniku: redno črediti čréditi se 1. družiti se v večje skupine: srnjad se čredi v trope / oblaki se čredijo 2. nar. vrstiti se, menjavati se: delavci se čredijo pri delu, da ne opešajo / obiski so se neprestano čredili ♪
  19.      črêslov  tudi čréslov -a -o prid. (é; ẹ́) nanašajoč se na čreslo: čreslovo strojilo ♦ bot. čreslov cvet sluzasta gliva, ki tvori rumene krpaste prevleke po čreslu, Fuligo varians; kem. čreslova kislina organska kislina, ki se tvori med strojenjem ♪
  20.      čŕhniti  -em dov. (ŕ ȓ) ekspr., navadno z nikalnico spregovoriti, reči: poslušal je, ne da bi kaj črhnil; niti besedice ni črhnil / ne upa se niti črhniti ∙ ekspr. ni črhnil ne bele ne črne molčal je; ni povedal svojega mnenja // povedati, omeniti: glej, da ne boš kje kaj črhnil; živi duši ni črhnil o svoji nameri ♪
  21.      čríček  -čka m (ȋ) zool. murnu podobna žuželka bledo rumenkaste barve, Oecanthus pellucens: črički čirikajo; v vinogradih so se začeli oglašati črički; čriček prepeva: čri čri čri // poljud. temno rjava žuželka, ki živi na travnikih; muren: v mraku se oglasijo iz trave črički ♪
  22.      čŕka  -e ž (ŕ) 1. znak za glas: beseda ima tri črke; napisati črko a; vklesati črke v kamen; naslov je natisnjen z debelimi črkami; črne, zlate črke; razločne, velike črke; podpisal se je samo z začetnimi črkami svojega imena; zadnja črka abecede; tip črk / cirilske, latinske črke; pisane, tiskane črke; otrok pozna že vélike in male črke; črke za slepe / tiskarna je dobila novo garnituro črk; ulivanje črk ♦ tisk. krepka črka z debelimi potezami; kurzivna črka oblikovana postrani; svetla črka s tankimi potezami 2. ed., knjiž. kar predstavlja zunanjo stran povedanega: to je tuje duhu in črki mojega spisa; ni prevzel duha njegovih del, ampak samo njihovo črko / slepo se držati črke zakona ● črke mi plešejo pred očmi pri branju imam občutek, da niso pri miru; ekspr. ni vse do črke tako, kot so te učili popolnoma, čisto; premisliti odgovor od prve do zadnje črke od začetka do konca; ne smeš razumeti po črki dobesedno; sklepi ne smejo ostati samo mrtva črka se morajo uresničiti; ekspr. to dejanje bo zapisano v zgodovini z zlatimi črkami dobilo bo pomembno mesto, ohranilo se bo v častnem spominu ♪
  23.      čŕkati  -am nedov. (r̄ ȓ) ekspr., redko okorno pisati: črkal je nekakšna znamenja na papir ♪
  24.      črkoválen  -lna -o prid. (ȃ) šol., v zvezi črkovalna metoda metoda pri pouku branja, po kateri se najprej imenujejo posamezne črke, nato pa vežejo v besedo ♪
  25.      črkováti  -újem nedov. (á ȗ) po vrsti izgovarjati, imenovati črke besede: črkuj svoje ime / črkovati po telefonu pojasnjevati težko razumljivo besedo z navajanjem znanih besed, katerih začetne črke dajo to besedo // brati od črke do črke: otroci še črkujejo / gledal je v pismo in črkoval besedo za besedo ♪

   1.526 1.551 1.576 1.601 1.626 1.651 1.676 1.701 1.726 1.751  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA