Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Men (10.433-10.457)


  1.      zŕniti  -im nedov. (ŕ ȓ) knjiž. dajati čemu zrnasto obliko: zrniti kamenje z drobilnim strojem zŕniti se nav. 3. os. delati zrna: zaradi hladnega vremena se koruza ni zrnila ♪
  2.      zŕnje  -a s (ȓ) več zrn, zrna: zrnje se debeli, zori; zrnje pada, se osipa iz klasov, strokov; otepati zrnje iz snopov; rumeno zrnje; zrnje je še mlečno / pražiti, mleti zrnje / pšenica že dela zrnje / ječmenovo, koruzno zrnje ∙ knjiž. ločiti pleve od zrnja ločiti, odstraniti slabo iz dobrega // zrnata ptičja krma: trositi kokošim zrnje; ptiči zobljejo zrnje ♪
  3.      zŕnjenje  -a s (ȓ) glagolnik od zrniti: stroj za zrnjenje kamenja / zrnjenje ajde, koruze ♪
  4.      zŕno  -a s (ȓ) 1. vsako od semen, navadno v klasu, latu žit ali stroku stročnic, z nakopičenimi hranilnimi snovmi: zrna kalijo, zorijo; zrna že padajo iz klasov; luščiti zrna; debela, drobna, velika zrna; okroglo, podolgovato zrno; prazno, trdo, zdravo, zrelo zrno; fižol z belimi zrni; moknati del zrna / ajdovo, koruzno, proseno, pšenično zrno; grahovo, sojino zrno; majhen kot gorčično, makovo zrno / mleti, pražiti zrna ječmena, kave / žitna zrna 2. okrogel ali oglat, navadno majhen delec, drobec česa: iz kosa kremena narediti zrna; drobna, gladka, ploščata zrna; zrno peska, zlata; zrna soli, zdravila, zdroba; zrna toče / knjiž. zadelo ga je svinčeno zrno krogla, šibra 3. ekspr., z rodilnikom zelo majhna količina: v trditvi je zrno resnice; v tem govorjenju ni bilo niti zrna pameti ● knjiž. ločiti zrno od plev ločiti, vzeti dobro iz slabega; preg. zrno do zrna pogača, kamen na kamen palača iz vztrajnega drobnega dela nastanejo velike stvari; preg. tudi slepa kura včasih zrno najde tudi človeku z manjšimi sposobnostmi se včasih kaj posreči ◊ agr. goleno, plevno zrno; bot. pelodno zrno tros pri semenovkah, v katerem nastaneta moški spolni celici; fot. zrna mikroskopsko majhni delci srebrove soli v emulziji, ki s svojo velikostjo vplivajo na kakovost in občutljivost filma; min. kristalno zrno kristal s pravilno notranjo zgradbo in nepravilno zunanjo obliko; um. ajdovo zrno okras v gotskem stavbarstvu v obliki ajdovega zrna ♪
  5.      zropotáti  -ám tudi -óčem dov. (á ȃ, ọ́) ekspr. ropotajoč se hitro premakniti: vlak je zropotal proti predoru, po progi; voz je zropotal čez lesene mostnice / svečnik je zropotal na tla ropotajoč padel; odkrušeno kamenje je zropotalo po skalah ● ekspr. vse bo zropotalo na kup se podrlo, propadlo; ekspr. zdaj pa na delo, je zropotal glasno rekel ♪
  6.      zrúšiti  -im, in zrušíti in zrúšiti -im dov. (ú ȗ; ȋ ú) 1. s silo narediti, da zlasti objekt, objekti razpadejo na dele, kose: zrušiti hišo, obrambni zid / potres je zrušil velik del mesta porušil; pren. zrušiti temelje družbenega reda 2. nav. ekspr. narediti, povzročiti, da zlasti kako stanje preneha: zrušiti ravnotežje v naravi / zrušiti komu srečo / zrušiti nočni mir skaliti 3. ekspr. vzeti pomen, veljavo, vrednost: to dejanje je zrušilo njegov ugled; zrušiti ideale, teorijo / zrušiti oblast ● ekspr. nasprotniki so ga zrušili mu preprečili delovanje; ekspr. zagnal se je vanj in ga zrušil na tla podrl; publ. zrušiti državni rekord preseči zrúšiti se, in zrušíti se in zrúšiti se 1. zaradi delovanja zunanjih sil razpasti na dele, kose: stara hiša se je zrušila; most se je zaradi preobremenitve zrušil; ekspr. mesto se je zrušilo v prah / podporniki so popustili in premog se je zrušil / strop se je zrušil podrl, udrl; pren., ekspr. vera v pravičnost se mu je zrušila; ob tej novici se je v njej vse zrušilo 2. pasti, navadno s silo in z velike višine: kamenje se je zrušilo nanj; skala se je zrušila v dolino; publ.: helikopter se je zrušil v morje; letalo se je zrušilo takoj po vzletu; pren. skrb za družino se je zrušila nanjo; vse se mu je zrušilo na glavo 3. ekspr. zaradi telesne, duševne prizadetosti preiti v ležeči, klečeči položaj: udaril ga je, da se je zrušil; zrušiti se na kolena; mrtev se je zrušil na tla; utrujen se je zrušil na stol sesedel zrúšen -a -o: zrušen zid; zrušena hiša; bil je ves zrušen ♪
  7.      zúbelj  -blja m (ú) 1. dolg, ozek plamen: iz goreče hiše so švigali rdeči, sikajoči, visoki zublji / ekspr. ognjeni zublji so oblizovali tramovje / ekspr. zublji večerne zarje; pren. vzplamenel je zubelj upora 2. ekspr., s prilastkom močen občutek: duševna stanja od prvih erotičnih nemirov do zubljev strasti ♪
  8.      zúnajčásen  -sna -o prid. (ú-á) knjiž. časovno neopredeljen, neodvisen od časa: njegove pesmi so zunajčasne impresije / zunajčasni, nadzgodovinski pomen klasike nadčasovni ♪
  9.      zúnajumétniški  -a -o prid. (ú-ẹ̑) knjiž. ki ne spada v umetnost, neumetniški: zunajumetniški pojavi / oceniti zunajumetniški pomen poezije v Kranjski čbelici ♪
  10.      zunánjetrgovínski  -a -o prid. (ȃ-ȋ) nanašajoč se na zunanjo trgovino: zunanjetrgovinski partnerji; zunanjetrgovinska menjava; zunanjetrgovinska pogodba / dobra zunanjetrgovinska politika / zunanjetrgovinski oddelek; zunanjetrgovinsko podjetje ♦ ekon. zunanjetrgovinski primanjkljaj; zunanjetrgovinska bilanca ♪
  11.      zunánji  -a -e prid. (ȃ) 1. ki pri kaki stvari neposredno meji na okolje: zunanji zidovi stavbe; zunanja plast kosti; zunanja stran soda / zunanja vrata / zunanja oprema knjige platnice, ovitek // ki je na površini česa: zunanji žep na suknjiču; zunanja obloga; zunanje poškodbe / zunanje spolovilo 2. ki je v prostoru glede na druge najdlje, zadnji od izhodišča: zunanji kolobar svetlobe; tekel je po zunanji stezi / pri vpreženi živini pognal je zunanjega vola desnega // ki je od sredinske ravnine telesa, stvari bolj oddaljen: zunanji gleženj; zunanja stran roke hrbet roke / zunanji vrsti v sprevodu / zunanji premer cevi 3. ki je na prostem, zunaj stavbe: pri delu ga moti zunanji hrup; razlika med notranjo in zunanjo temperaturo / zunanji sedeži restavracije / zunanji lak lak za lakiranje predmetov, ki so na prostem; iščejo delavca za zunanja dela / razlika med notranjim in zunanjim tlakom pri zaprti posodi // ki je, obstaja, izvira v okolju zunaj osebe, stvari: odgovor organizma na zunanje dražljaje, vplive; zaščita pred zunanjimi škodljivci / zunanji pogoji za duševni razvoj; zunanje pobude za delo; prilagoditi se spremenjenim zunanjim razmeram 4. ki je zunaj mej kake države, ozemlja: zunanji sovražniki države; zunanje predstavništvo; zunanje tržišče / obkoljeni niso dobivali zunanje pomoči / zunanji dopisni člani akademije dopisni člani akademije iz drugih republik, držav // ki je v zvezi z drugimi državami: pridobivati zunanji ugled; uspešna zunanja politika, trgovina; urejati zunanje zadeve / minister za zunanje zadeve 5. ki ni iz določene skupnosti, organizacije: prepovedati vstop v bolniške sobe zunanjim obiskovalcem; zunanja kontrola podjetja / gojenci ne smejo imeti zunanjih stikov // ki sodeluje v kaki skupnosti brez rednega razmerja: zunanji člani gledališča; zunanji sodelavci / zunanje gojenke v samostanu gojenke, ki se ne pripravljajo na redovniški poklic 6. ki se na zunaj vidi, čutno zazna: stisk rok je bil zunanji izraz pomiritve; zunanji znaki bolezni; zunanje lastnosti česa / zunanja pojavnost sveta / pod zunanjim mirom je skrival veliko razburjenje; veselje je bilo le zunanje navidezno, nepristno 7. ki ne zajema človekove duševnosti: zunanje lastnosti človeka; popisati zunanje življenje koga / zunanje vezi med ljudmi; dati prednost zunanjim vrednotam / zunanje doživljanje stvari s čuti; zunanje izkustvo dobljeno s čuti / realizem zunanjega sveta materialnega, tvarnega // ki ne zajema bistvene, vsebinske strani česa: zunanji podatki o koncertu; zunanja podobnost stvari; notranja in zunanja zgradba besedila 8. nanašajoč se na zunanjost: zunanji osebni opis; spremenjena zunanja podoba mesta; zunanja urejenost stavb / lep zunanji videz, vtis ● zunanji požar požar v naravi ali na površini stavbe, predmeta ◊ anat. (zunanji) sluhovod cevasti del ušesa med uhljem in bobničem; žleza z zunanjim izločanjem žleza, iz katere po izvodilu izteka izloček v telesne votline ali na površino telesa; zunanje uho del ušesa z uhljem, sluhovodom in bobničem; astr. zunanji planet planet, ki se giblje zunaj Zemljinega tira; biol. zunanji zajedavec zajedavec, ki živi na površju gostitelja; zunanja oploditev oploditev zunaj organizma; zunanje izločanje izločanje po izvodilu v telesne votline ali na površino telesa; elektr. zunanji pomnilnik; geol. zunanje sile sile, ki imajo svoj izvor zunaj zemeljske oble; eksogene sile; geom. zunanji kot sokot notranjega kota; jur. zunanji morski pas del odprtega morja, ki je tik obalnega morja in na katerem imajo obalne države posebne pravice; lit. zunanja zgradba literarnega dela obseg, razčlenjenost na enote, zaporedje enot; med. zdravilo za zunanjo uporabo zdravilo, ki se daje na kožo; obl. zunanji šiv šiv, zlasti okrasni, ki je izrazit na zunanji strani oblačila; rad. zunanji prenos prenos dogajanja, ki ne poteka v studiu; šol. zunanja šola nekdaj šola, ki ni namenjena vzgajanju, šolanju za duhovniški, redovniški poklic zunánje prisl.: igra tako, da vzornika samo zunanje posnema; zunanje se spremeniti; zunanje in notranje svoboden človek zunánji -a -e sam.: dajati prednost zunanjemu; oblika je zanj nekaj zunanjega; knjiž. soditi človeka po zunanjem po zunanjosti ♪
  12.      zunánjost  -i ž (ȃ) 1. zunanja stran, površina česa: obložiti zunanjost stavbe z marmorjem; umazana zunanjost knjige 2. celota iz okolja vidnih značilnosti osebe, stvari: njegova zunanjost se je z leti spremenila; opisati zunanjost pogrešanega; soditi koga po zunanjosti; dekle prikupne zunanjosti / paziti na svojo zunanjost biti primerno oblečen, negovan; urejena zunanjost / skladnost med človekovo zunanjostjo in notranjostjo telesnimi značilnostmi / ocenjevati žival po zunanjosti po vidnih telesnih značilnostih 3. knjiž. vidna, s čuti zaznavna stvarnost, del stvarnosti: televizijski jezik je del vidne in slišne materialne zunanjosti; zunanjost sveta / raziskovati zunanjost literature oblikovne značilnosti, zgodovinske, življenjske okoliščine literarnih del 4. vidna, s čuti zaznavna stvar pri kom, čem: ognil se je opisovanju obraza in drugih zunanjosti // vidna, s čuti zaznavna stvar, ravnanje zlasti kot nasprotje vsebini česa: zunanjosti pri poroki; prevelik poudarek na zunanjosti pri bogočastju // stvar, ravnanje, ki kaže družbeni ugled, veljavo: oklepa se dragih avtomobilov in drugih zunanjosti ♪
  13.      zunánjščina  -e ž (ȃ) 1. zunanja stran, površina česa: popleskati zunanjščino stavbe; freske na zunanjščini cerkve / izolirana zunanjščina avtomobila 2. celota iz okolja vidnih značilnosti stvari, osebe: spremeniti zunanjščino palače; srednjeveška zunanjščina gradu / ekspr.: z operacijo so mu polepšali zunanjščino zunanjost; dekle lepe zunanjščine ♪
  14.      zúrla  -e ž (ȗ) muz., pri nekaterih jugoslovanskih narodih pihalni instrument z jezičkom: z zurlo spremljati ples ♪
  15.      zúrna  -e ž (ȗ) muz., pri nekaterih jugoslovanskih narodih pihalni instrument z jezičkom: piskati na zurno ♪
  16.      zvalíti  -ím dov., zválil (ȋ í) 1. z valjanjem spraviti a) kam: zvaliti hlode na kup; zvaliti sode v klet; skala se je zvalila po bregu; zvalil se je pod mizo kot vreča b) od kod: zvaliti hlode s tovornjaka; buča se je zvalila z voza 2. ekspr. dati, vsiliti komu kaj težkega, neprijetnega: zvaliti delo drugemu / zvaliti odgovornost s sebe // navadno v zvezi z na narediti, da postane kdo drug deležen česa težkega, neprijetnega: zvaliti dolžnost, odgovornost na druge; zvaliti krivdo na prijatelja; vse delo se je zvalilo nanj / zvaliti skrb za družino na ženina ramena ● ekspr. težek kamen se mu je zvalil s srca rešil se je velike skrbi, nadloge; zvaliti se na klop, posteljo zavaliti se zvalíti se ekspr. hitro, neurejeno priti v velikem številu: v dvorano se je zvalila množica ljudi; prim. izvaliti ♪
  17.      zválnik  -a m (ȃ) lingv. sklon samostalnika v vlogi ogovora, nagovora: tonemska razlika med zvalnikom in imenovalnikom ♪
  18.      zvánje  -a s (ā) zastar. 1. poklic: spremeniti zvanje 2. poslanstvo: vsak narod ima med narodi svoje zvanje 3. naslov, naziv: dobil je visoko zvanje ♪
  19.      zváti  zóvem nedov., zvál (á ọ́) star. 1. klicati, pozivati: zove nas na boj; zvati na pomoč 2. imenovati: zvali so jo Micka; kako se zove ta gora / zovejo ga krivi prerok ● nar. vzhodno ni odrekel, če so ga zvali prosili; nar. vzhodno zvali so jih v goste vabili zván -a -o: zvani gostje ∙ zastar. uveljavljal je svoj tako zvani življenjski nazor pri omejitvi, negotovosti v izjavi tako imenovani ♪
  20.      zvečeváti  -újem nedov. (á ȗ) 1. delati kaj (bolj) veliko; večati: zvečevati igrišče 2. delati, da doseže kaj višjo stopnjo a) glede na količino: zvečevati proizvodnjo b) glede na možni razpon: zvečevati pomen dogodka c) glede na intenzivnost: zvečevati upanje na uspeh ♪
  21.      zvèn  zvéna in zvêna m (ȅ ẹ́, é) 1. zlasti višji zvok, ki ga daje kak predmet, navadno kovinski, ob udarcu po njem ali trku ob kaj trdega: preizkusiti zven kose; dajati kovinski zven; rezek, svetel, visok zven; zveni instrumentov; zven orodja pri udarcu ob kamen; jakost, višina zvena // zvenenje: zven strun je počasi utihnil / poslušati zven kraguljčkov v daljavi / jasen zven glasu 2. s prilastkom zvočna sestavina, ki izraža, nakazuje kako čustvo, razpoloženje: jezen, otožen, spoštljiv zven njegovih besed // ekspr. zvočna podoba, zvočna značilnost: domač zven besed; dati verzom v prevodu slovenski zven; zven in oblika lirske poezije 3. knjiž., s prilastkom lastnost, značilnost česa, da se kaže, zdi tako, kot določa prilastek: v takih razmerah vsaka beseda dobi politični zven; ta modrost ima čisto sodoben zven / nova uprizoritev je dala komediji drugačen zven ◊ fiz. zven zvok iz dveh ali več frekvenčno različnih valovanj; lingv. zven glasilk ♪
  22.      zvenênje  -a s (é) glagolnik od zveneti1: z dotikom strun povzročiti zvenenje; zvenenje kozarcev / v zraku se sliši zvenenje; zvenenje dekliških glasov / bolnik sliši šumenje in zvenenje v ušesih ♦ muz. istočasno zvenenje različnih tonov ♪
  23.      zvenéti 1 -ím nedov. (ẹ́ í) 1. dajati višji glas, glasove pri udarcu po čem, zlasti kovinskem, ali trku ob kaj trdega: jeklo, kovina zveni / kose so zvenele; strune zvenijo / verige zvenijo rožljajo / ekspr. vesolje je tiho zvenelo 2. navadno s prislovnim določilom biti jasno slišen: piščal zveni; koraki deklic zvenijo pod oknom; ukanje je zvenelo iz vasi; aplavz je dolgo zvenel / ekspr. veselje neprestano zveni v njej je, obstaja; pesn. zunaj je zvenel mir 3. biti zvočno bogat, ubran: njegov glas zveni; verze je popravljal toliko časa, da so zveneli // s prislovnim določilom imeti tako zvočno barvo, podobo, kot izraža določilo: glas mu je zvenel mehko, nežno, odločno; orkester zveni polno, ubrano; njegov smeh je zvenel jasno, votlo / njegovo ime zveni tuje // ekspr., s prislovnim določilom kazati se, zdeti se tak, kot izraža določilo: njegove besede zvenijo preroško; trditev ni zvenela prepričljivo; pripomba zveni kot očitek 4. ekspr. biti zaznaven, opazen: iz glasu je zvenela jeza, žalost; iz vprašanja je zvenelo očitanje; v njegovih besedah je zvenel obup, strah 5. ekspr., s smiselnim osebkom v dajalniku imeti občutek kot pri zvočni zaznavi: glas mu je grmel, da je otroku kar zvenelo po ušesih; v glavi mu zveni od klofute; v kosteh mu je zvenelo kot po žicah ● ekspr. hiša je zvenela od njenega smeha po hiši se je razlegal njen smeh; ta stavek mu je dolgo zvenel po ušesih dolgo je mislil nanj; melodija mu še vedno zveni v ušesih še vedno se mu zdi, da jo sliši; ekspr. njegove besede zvenijo v prazno nihče jih ne posluša; nimajo zaželenega uspeha zvenèč -éča -e 1. deležnik od zveneti: zveneče strune; prijetno zveneče narečje; tuje zveneče ime // ki je zlasti iz višjih tonov: prijeten zveneč glas; zveneči udarci kladiva / zveneč smeh zvonek ♦ lingv. zveneči glas glas, pri katerem se glasilki ob izgovoru treseta 2. ekspr. ugleden, slaven: doseči zveneč naslov; zveneča imena solistov 3. ekspr. vznesen, a vsebinsko prazen: govoril je zveneče besede; zveneče fraze; prisl.: ura je zveneče odbila polnoč; zveneče se smejati ♪
  24.      zvér  -í ž, daj., mest. ed. zvéri (ẹ̑) 1. navadno velika štirinožna divja žival z močnim zobovjem, ki lovi, pobija druge živali za hrano: zveri so ga napadle, raztrgale; zver rjove, tuli; krotiti zveri; krvoločna zver; pobili so ga kot divjo zver; počuti se kot preganjana zver; slabši je od zveri; pren., ekspr. v vsakem človeku tiči zver // ed., star. zverjad: zver se skriva po jazbinah / ima srečo, k njemu zver kar tišči divje živali, divjad // ekspr. velika divja žival sploh: zveri si izbirajo kralja / kozlovska zver 2. ekspr., s prilastkom (človeku) nevarna stvar: mesto pustoši ognjena zver / z oslabljenim pomenom: paziti se pred zverjo lakomnosti pred lakomnostjo; zver vojne vojna 3. slabš. surov, okruten človek: to zver bi bilo treba zapreti / nacistične zveri / kot psovka kaj ga tepeš, zver ● ekspr. človek je čudna zver čudno bitje; ekspr. on je zver v človeški podobi zelo surov, zloben ♪
  25.      zvést  -a -o tudi -ó prid., zvestéjši (ẹ̑ ẹ̄) 1. ki vztraja v ljubezenskem razmerju do koga: zvest zakonski par; zvesta žena; zvesto dekle / svoji ženi ni bil dolgo zvest; bila sta si zvesta vse življenje, ekspr. do groba // ki vztraja v naklonjenem razmerju do koga, česa: ima zveste prijatelje; generalu zvesti vojaki / zvest pes / ekspr. domovini zvesti sinovi // ki koga vedno spremlja, je pri njem: že dvajset let dela v podjetju, res je zvest; ekspr.: zvesta puška, torba; zvesta senca / mačka je zvesta hiši / ostal je zvest rodnemu mestu ni se odselil iz njega 2. ki zanesljivo, skrbno opravlja naloge: zvest pomočnik, sodelavec; dal mu je zvestega varuha; postaviti zveste straže // ki izraža, kaže zanesljivost, skrbnost: dobiti priznanje za zvesto službo; zvesto izpolnjevanje dolžnosti; zvesto sodelovanje 3. ki kaj vztrajno dela: zvesti bralci revije; imeti zveste poslušalce; njegova zvesta spremljevalka // v povedni rabi, z dajalnikom ki česa ne opusti, ne preneha upoštevati: biti zvest načelom, navadi, prepričanju; ostati zvest kaki dejavnosti; zvest veri staršev / ekspr. ostal je zvest mazilu še naprej ga je uporabljal 4. ki je dolgo iskreno usmerjen do koga: zvesta ljubezen; zvesto prijateljstvo, tovarištvo 5. popolnoma skladen, ujemajoč se s predlogo, stvarnostjo: zvest prevod pesmi; zvesta kopija slike; njegovo delo je zvesta podoba resničnosti; dokumentarno zvesto pričevanje / oči so zvest odsev razpoloženja ● ekspr. cigaretam je bil zvest vse življenje kadil je; ekspr. bil je zvest obljubi izpolnil jo je; ostal je zvest reviji ni je prenehal brati; ni prenehal sodelovati v njej; bil je zvest samemu sebi ravnal je v skladu s svojimi nazori, navadami; pesnik je bil zvest življenju spoštoval, upošteval je njegove zakonitosti; ostal je zvest njegovemu spominu ravnal, delal je tako, kot je on naročil, pokazal; zveste oči iskrene, vdane; ekspr. zemlja čaka zveste roke človeka, ki jo bo skrbno obdeloval; kdor je v malem zvest, temu daj veliko v pest kdor vestno izpolnjuje lažje obveznosti, naloge, temu se lahko zaupajo tudi bolj odgovorne ◊ jur. pogodbi zvesta stranka stranka, ki izpolnjuje pogodbene obveznosti zvésto tudi zvestó 1. prislov od zvest: zvesto čakati, ljubiti; zvesto hraniti spominke; zvesto mu je služil, stal ob strani; zvesto upoštevati navodila; zvesto varovati koga; vse si je zvesto zapomnil natančno, točno 2. ekspr. pozorno, zbrano: zvesto gledati, poslušati koga // vneto, vdano: zvesto obljubiti, priseči kaj; sam.: ni imel dosti zvestih ♪

   10.308 10.333 10.358 10.383 10.408 10.433 10.458 10.483 10.508 10.533  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA