Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Men (10.008-10.032)


  1.      zamŕkel  -kla -o [ǝu̯] prid. (ŕ) knjiž. potemnel, temen: stara, zamrkla pozlata / zamrkel pogled ♪
  2.      zamrléti  -ím dov. (ẹ́ í) 1. zagoreti s slabim plamenom, medlo zasvetiti; zabrleti: luč je zamrlela 2. knjiž. zamigotati, zatrepetati: listi zamrlijo v vetru ♪
  3.      zanalàšč  tudi zanálašč prisl. (ȁ; ȃ) 1. izraža, da se dejanje zgodi zaradi kljubovanja: zanalašč bom šel z njimi, čeprav me ne marajo; to si zanalašč naredil / ekspr. ne bom odgovoril, zanalašč ne / ekspr. večkrat ga je iskal, pa ga takrat kot zanalašč ni bilo 2. izraža, da se dejanje zgodi zaradi določenega namena: zanalašč je pustila vrata odprta, da bi lahko prisluškovala; oprostite, nisem vas zanalašč udaril / zanalašč zate pripravljeno kosilo / ekspr.: taka glasba je kakor zanalašč za to priložnost; ta ženska je zate kot zanalašč ♪
  4.      zanášati  -am nedov. (ȃ) 1. s svojim delovanjem povzročati, da kaj prihaja kam: burja zanaša sneg na podstrešje; brezoseb. dim, prah iz tovarne zanaša daleč naokrog // z nošenjem spravljati kaj kam z določenim namenom: ranjence so zanašali v varno zavetje 2. noseč premikati en del česa v drug položaj, v drugo smer: zanašati omare proč od zidu // z delovanjem povzročati, da se kaj oddalji od prave smeri, začrtane poti: močen tok zanaša plavalca od obale; veter je zanašal ladjo proti čerem / brezoseb.: na poledeneli cesti je začelo avtomobil zanašati; zanašati v desno; pren. pri pripovedovanju ga je nehote zanašalo, da je kaj dodal, olepšal // brezoseb. povzročati tako oddaljitev zaradi izgube ravnotežja: zaradi popite pijače ga je zanašalo; ekspr. plesalci so se vrteli, da jih je kar zanašalo / ekspr. soseda že navsezgodaj zanaša je pijan 3. povzročati tako močen čustveni odziv pri kom, da nehote naredi kaj drugače, kakor hoče, želi: navdušenje ga zanaša; brezoseb. govornika večkrat zanaša 4. delati, povzročati, da se kaj pojavi tam, kjer prej ni bilo: zanašati razdor, strah, zmedo med ljudi / popotniki so zanašali k nam nove bolezni 5. star. prizanašati: nič ji ne zanašaj, naravnost ji povej; smrt nikomur ne zanaša zanášati se v zvezi z na biti prepričan, da kdo dela, ravna tako, kakor je najbolje, primerno, zaželeno: nanj se ne moremo zanašati; preveč se zanaša na prijatelje; ekspr. slepo se zanašati na koga // pri svojem ravnanju zelo upoštevati kako lastnost, stanje: zanašati se na izkušnje, sposobnosti; zanašati se na obljube; ekspr. zanašati se le na svoje noge in glavo / zanašati se na to, da bo kdo drug opravil delo zanašáje: izzivali so, zanašaje se na urnost svojih nog zanašajóč -a -e: ni se bal prihodnosti, zanašajoč se na svojo delavnost; vse se je naučila, ne zanašajoč se, da ne bo vprašana; visoko zanašajoče čustvo zanášan -a -o: začel je plavati, zanašan od deroče reke ♪
  5.      zanesljív  -a -o prid., zanesljívejši (ȋ í) 1. na katerega se da zanesti: zanesljiv človek, delavec; zanesljiva priča; biti zanesljiv pri delu; čustveno zanesljiv; politično ni preveč zanesljiv / zaupni dokumenti so v zanesljivih rokah; zanesljiv vir informacij / imeti zanesljiv občutek, okus; zanesljiv spomin dober / ta avtomobil je trden in zanesljiv; zanesljiva tehtnica 2. ki ne vzbuja nobenega dvoma, pomislekov glede a) uresničitve, nastopa, obstajanja: napovedali so mu zanesljiv poraz, uspeh; rešiti koga zanesljive smrti gotove / iskati zanesljiv zaslužek / ti podatki bodo zanesljiva osnova za oceno; zahtevati zanesljivo nakazovanje obrokov redno, zagotovljeno b) resničnosti, pravilnosti: zanesljivega dokaza še nimamo; zanesljiva metoda; take primerjave niso vedno zanesljive; zanesljivo merilo za kaj / zanesljiva znamenja bolezni jasna, očitna c) varnosti, uspešnosti: z zanesljivim gibom je odprl padalo; njihov položaj ni posebno zanesljiv; zanesljiva obramba proti bolezni; zanesljiva opora trdna zanesljívo prisl.: počasi, toda zanesljivo izgublja; česar se loti, zanesljivo tudi izpelje; na to lahko zanesljivo računate; voziti zanesljivo ∙ ekspr. njej zanesljivo ne bo verjel nikakor ne; publ. domače moštvo je zanesljivo zmagalo z razmeroma veliko razliko v rezultatu; sam.: nič zanesljivega ne ve ♪
  6.      zanesljívost  -i ž (í) lastnost, značilnost zanesljivega: zanesljivost stražarjev; politična, pravna, strokovna zanesljivost / zagotoviti zanesljivost obratovanja / zanesljivost dokumentov, rezultatov, številk; zanesljivost znanja; stopnja zanesljivosti ♪
  7.      zanêsti  -nêsem dov., zanésel zanêsla (é) 1. s svojim delovanjem povzročiti, da kaj pride kam: veter je zanesel radioaktivni oblak nad Skandinavijo; brezoseb. prah, sneg je zaneslo v vsako špranjo // z nošenjem spraviti kaj kam z določenim namenom: zanesti ranjenca v varno zavetje / star. zanesti blago k šivilji nesti, odnesti 2. noseč premakniti en del česa v drug položaj, v drugo smer: drugi konec klopi zanesi še malo k zidu; zanesti omaro proti sebi, v levo // z delovanjem povzročiti, da se kaj oddalji od prave smeri, začrtane poti: veter je zanesel balon proti severu; vodni tok ga je zanesel daleč od brega / brezoseb.: avtomobil je na spolzki cesti zaneslo; čoln je zaneslo na odprto morje; zaneslo nas je s prave smeri, vstran; v ovinku ga je zaneslo v levo; ekspr. vedno znova ga zanese pod njeno okno pride // brezoseb. povzročiti tako oddaljitev zaradi izgube ravnotežja: zaneslo jo je in je padla 3. povzročiti tako močen čustveni odziv pri kom, da nehote naredi kaj drugače, kakor hoče, želi: jeza ga je zanesla, pa jo je udaril; navdušenje ga večkrat zanese; brezoseb. govornika je zaneslo 4. narediti, povzročiti, da se kaj pojavi tam, kjer prej ni bilo: pisatelj je v tedanjo književnost zanesel nov slog; zanesti razdor, strah med prijatelje / skušal je zanesti nekoliko živahnosti v pogovor vnesti / to bolezen so k nam zanesli priseljenci 5. knjiž. vzbuditi močen čustveni odziv, zlasti občudovanje; prevzeti: lepota in divjina sta potnike zanesli; deda je zanesel spomin na mladost / znal je vsakogar zanesti navdušiti 6. star. prizanesti: zanesi nam; ni ji zanesel nobenega udarca ● pot ga večkrat zanese v naše mesto večkrat pride; usoda ga je zanesla v tujino življenjske okoliščine so bile take, da je odšel, bival v tujini; ekspr. zaneslo ga je v kriminal začel je delati kriminalna dejanja zanêsti se v zvezi z na biti prepričan, da kdo dela, ravna tako, kakor je najbolje, primerno, zaželeno: na svoje ljudi se zanese; nanj se ni mogoče zanesti; popolnoma, ekspr. slepo, stoodstotno se zanesti na koga // pri svojem ravnanju zelo upoštevati kako lastnost, stanje: zanesti se na molčečnost, poštenost koga; preveč se je zanesel na svojo prednost / na ta avtomobil se lahko zaneseš; zanesti se na svoje noge / zanesel se je na njihovo spanje prepričan je bil, da bodo spali; niso se zanesli, da bo izpolnil obljubo verjeli / ekspr. jaz se jim ne bom klanjal, na to se lahko zaneseš zanesèn tudi zanešèn -êna -o 1. deležnik od zanesti: biti kam zanesen; zanesen z blatom, s snegom; bila je zanesena od tega prizora 2. ki je v stanju (trajnejšega) močnega čustvenega odziva na kaj, zlasti pozitivnega: zanesen pesnik; čustveno, literarno zanesen; nekritično zanesen / zaneseno opevanje narodnih junakov; prisl.: zaneseno ljubiti koga; zaneseno pripovedovati o načrtih ♪
  8.      zaničeválen  -lna -o prid. (ȃ) ki izraža zaničevanje: zaničevalen nasmešek, pogled / zaničevalna beseda / dajati zaničevalna imena zaničeválno prisl.: zaničevalno govoriti o čem; zaničevalno pogledati koga ♪
  9.      zaničljív  -a -o prid. (ȋ í) 1. ki izraža zaničevanje: zaničljiv glas, izraz, pogled, vzdih; odgovoril mu je z zaničljivim smehom / zaničljiva beseda / zaničljiv pomen vzdevkov 2. ki zaničuje: bili so prijazni in prav nič zaničljivi zaničljívo prisl.: zaničljivo govoriti o čem; zaničljivo pogledati koga ♪
  10.      zaníhati  -am dov. (ȋ) 1. premakniti se od ene skrajne lege do druge in nazaj: nihalo zaniha; zanihati sem in tja / gladina vode je zanihala se je dvignila in znižala // knjiž. zagugati, zazibati: zanihati gugalnico; močno zanihati ∙ knjiž. zanihati z nogami zabingljati 2. spremeniti se, menjati se, zlasti glede na količino, vrednost: cene so zanihale / zaradi podražitve je naklada revije zanihala 3. knjiž. postati neodločen, omahljiv: ko je slišal novico, je za trenutek zanihal ♪
  11.      zaníkanje  -a s (ȋ) 1. glagolnik od zanikati: zanikanje izjav; odločno zanikanje kake trditve / zanikanje narodnostnih pravic / zanikanje boga / zanikanje očetovstva / zanikanje življenjskih vrednot / zanikanje povedka 2. publ., v povedni rabi kar kaj zanika, odklanja: to gibanje pomeni zanikanje vsega starega ♪
  12.      zaníkati  -am dov. (ȋ) 1. z besedo, kretnjo izraziti, da kaj ni v skladu z resničnostjo: zanikati govorice o čem; zanikati izjavo; zanikati kako novico; zanikal je, kar so trdili drugi; odločno kaj zanikati / agencija je vest že zanikala // nepreh. z besedo, kretnjo izraziti, da v vprašanju povedano ni v skladu a) z resničnostjo: vprašal ga je, če jo pozna. Zanikal je; ali si me težko našel? Nikakor, je zanikal b) z željo, hotenjem: vprašali so ga, če si želi ostati, a je zanikal 2. dov. in nedov. izraziti mnenje, biti prepričan, da kaj ne obstaja: dejstev ni mogoče zanikati; skušal je zanikati smotrnost v naravi; zanikati usodo / zanikati pomen česa za človekovo življenje / zanikati obstoj boga, duhovnega sveta // ekspr., z nikalnico, z odvisnim stavkom izraža pritrditev temu, kar določa odvisni stavek: ne zanikam, da mi ugaja; ni mogoče zanikati, da je zelo delaven 3. dov. in nedov. izraziti mnenje, da kaj ni pravilno, točno: zanikati kak nauk; zanikati razlago, teorijo / nekateri pojavi navidezno zanikajo pravilnost teh ugotovitev; življenje to vsak dan zanika / zanikati avtoriteto koga 4. dov. in nedov. z besedo, kretnjo izraziti, da osebek ni storilec tega, česar je obdolžen: obdolžili so ga, da je razbil šipo, a je zanikal; obtoženec dejanje zanika; zanikati sodelovanje s kom; vse je zanikal; zanikal je, da bi bil on to storil // izjaviti, da kako dejstvo, ki se pripisuje osebku, ne obstaja: zanikati krivdo, odgovornost za kaj 5. dov. in nedov., nav. ekspr. izraziti negativen, odklonilen odnos do česa: zanikati družbene norme; zanikati kako življenjsko vrednoto 6. publ. pokazati neupravičenost obstoja: s tem dejanjem je zanikal svoj sloves; nova umetniška smer naj se sama potrdi ali zanika ● ekspr. zanikal je vsako možnost okužbe izjavil je, da okužba ni (bila) mogoča ◊ lingv. zanikati povedek izraziti ga v nikalni obliki zanikajóč -a -e 1. deležnik od zanikati: odgovoril mu je, zanikajoč vse obtožbe; pesnikov duh, zanikajoč obdajajočo ga stvarnost 2. knjiž. negativen, odklonilen: zanikajoč odgovor zaníkan -a -o: zanikana izjava, trditev / zanikani povedek ♪
  13.      zanikováti  -újem nedov. (á ȗ) 1. z besedo, kretnjo izražati, da kaj ni v skladu z resničnostjo: zanikovati nasprotnikove trditve; z glavo, s prstom je zanikovala, kar so govorili; vztrajno kaj zanikovati // nepreh. z besedo, kretnjo izražati, da v vprašanju povedano ni v skladu a) z resničnostjo: po vrsti so jih spraševali, če ga poznajo. Zanikovali so b) z željo, hotenjem: spraševali so jih, če hočejo z njimi, a so zanikovali 2. izražati mnenje, biti prepričan, da kaj ne obstaja: skušali so zanikovati dejstva / zanikovati pomen, veljavnost česa / ta filozofska smer zanikuje možnost spoznanja / zanikovati obstoj boga 3. izražati mnenje, da kaj ni pravilno, točno: zanikovati kak nauk / ta spoznanja zanikujejo njegovo teorijo 4. z besedo, s kretnjo izražati, da osebek ni storilec tega, česar je obdolžen: obtoženec je zanikoval vse obdolžitve 5. nav. ekspr. imeti, izražati negativen, odklonilen odnos do česa: ti ustvarjalci so zanikovali dotedanjo slovensko kulturo / zanikovati zasebno lastnino zanikováti se knjiž. nasprotovati si, izključevati se: ta dva umetnikova pola se zanikujeta zanikujóč -a -e 1. deležnik od zanikovati: ustvarjal je, zanikujoč vsako kritiko; vse drugačno zanikujoča ideologija; domovinska ljubezen, zanikujoča vse, kar je tujega 2. knjiž. negativen, odklonilen: imeti zanikujoč odnos do preteklosti; prisl.: zanikujoče odgovoriti ♪
  14.      zánka  -e ž (ȃ) 1. navadno z vozlom sklenjen del, kos vrvi, traku: narediti zanko; natakniti, zadrgniti, zategniti zanko okrog ročaja; spustiti zanko okoli debla; usnjena zanka; zanka iz vrvi, žice; okrasni vozel z dvema zankama // temu podobna priprava za lovljenje živali: nastavljati zanke; ujeti srno, zajca z zanko / lov na zanko, z zanko / knjiž., redko metna zanka laso // kar je temu podobno sploh: zanka na ovratniku suknjiča; ranjeno roko je nosil v zanki; mreža z gostimi zankami / pot je bila speljana v obliki zanke 2. osnovna prvina pri pletenju, kvačkanju, ki nastane s potegovanjem niti skozi prej narejeno enako prvino; petlja: delati zanke; snemati zanke pri pletenju 3. ekspr. kar omogoča, da kdo koga zvijačno ujame, dobi in mu ne more več uiti, se mu izmakniti: nasprotniku je nastavil zanko; izmuzniti se iz zanke; ujeti koga v zanko; zanke in pasti velemestnega življenja ● ekspr. z begom se je rešil iz zanke usmrtitve z obešenjem; ekspr. zadrgniti komu zanko (okrog vratu) spraviti ga v brezizhoden položaj; ekspr. padel je policiji v zanke policija ga je odkrila, ujela; ekspr. ujeti koga v zanko prevarati, ukaniti ga; ekspr. ujel se je v lastno zanko nesreča, ki jo je pripravljal drugim, je zadela njega samega ◊ alp. stopna zanka ki se daje na klin, za oporo nog pri plezanju; elektr. zanka niz ukazov, ki se ponavljajo, dokler ni dosežen določen pogoj; histerezna zanka sklenjena krivulja, ki ponazarja zvezo med gostoto magnetnega pretoka in jakostjo magnetnega polja pri feromagnetnih snoveh; obrt. pobirati zanke na nogavicah popravljati sparane petlje; šol. zanka element pisane črke, pri katerem se črta elipsasto prekriža sama s seboj; šport. zanka element umetnostnega drsanja, pri katerem opravi drsalec na eni nogi polni obrat, ne da bi spremenil smer gibanja ♪
  15.      zaóbliti  -im dov. (ọ̄ ọ̑) narediti oblo, okroglo: zaobliti robove desk / reka je zaoblila kamenje zaóbliti se ekspr. postati obel, okrogel: lica so se mu zaoblila; obraz, trebuh se mu je z leti zaoblil / zaradi preobilne hrane se je zaoblil zaóbljen -a -o 1. deležnik od zaobliti: zaobljen rob 2. ekspr. obel, okrogel: zaobljen kamen; zaobljen ribji trup; zaobljeni vrhovi gora; zaobljena kupola cerkve / zaobljena krošnja dreves / ima širok, zaobljen obraz; mehko zaobljena brada ♪
  16.      zaobrníti  in zaobŕniti -em dov. (ȋ ŕ) obrniti: zaobrniti čoln, voz; zaobrniti konja; zaobrnil (se) je in stekel nazaj / sunkovito je zaobrnil glavo se ozrl / zaobrniti krmilo v levo / zaobrniti seno / zaobrniti misli, pogovor drugam / dogajanje se je zaobrnilo v njihovo korist / nenadoma se je položaj zaobrnil; vreme se je zaobrnilo spremenilo / pri delu se zna hitro zaobrniti ● ekspr. ni vedel, kako naj zaobrne besedo, da bo prav kaj naj reče zaobŕnjen -a -o: zaobrnjen pas; navzgor zaobrnjene obrvi ♪
  17.      zaobségati  -am nedov. (ẹ̄) publ. zajemati: dežela zaobsega več pokrajin / priročnik zaobsega vso pomembnejšo literaturo o tem problemu / roman zaobsega široko časovno obdobje opisuje, prikazuje ● publ. beseda zaobsega več pomenov ima zaobsegajóč -a -e: publikacija, zaobsegajoča vse pomembnejše članke s tega področja ♪
  18.      zaokreníti  -krénem dov. (ȋ ẹ́) knjiž. 1. obrniti: zaokreniti čoln; zaokreniti konja; zaokrenil se je in se vrnil / zaokreniti obraz proti vratom; zaokreniti (se) na levo / zaokreniti volan avtomobila / zaokreniti pozornost drugam 2. spremeniti, predrugačiti: zdaj je prepozno, da bi kaj zaokrenili; položaj se je zaokrenil / to doživetje je zaokrenilo njegovo ravnanje ♪
  19.      zaokrožíti  in zaokróžiti -im dov. (ȋ ọ́) 1. narediti okroglo: zaokrožiti robove / zaokrožiti ploščo / pravilno zaokrožiti vratni izrez / zaokrožil je ustnice in zažvižgal 2. narediti, da sorazmerno manjše vrednosti, enote niso upoštevane: zaokrožiti število / pog. zaokrožiti cene, račun navzdol, navzgor 3. združiti zemljišča v enoten kompleks: zaokrožiti njive, travnike / z nakupom tega zemljišča je zaokrožil svojo posest 4. narediti, da kaj postane skladna celota: s tem prispevkom je pisec zaokrožil podobo obdobja / ta stališča zaokrožijo v celoto filozofove poglede na logiko / ekspr.: vsak pripovedovalec je po svoje zaokrožil to pravljico dokončal, končal; z ugotovitvijo zaokrožiti svoje razmišljanje skleniti, zaključiti 5. knjiž. zakrožiti: odprli so okno in hladen zrak je zaokrožil po sobi / metulj je zaokrožil nad cvetom ● star. pevci so zaokrožili veselo pesem zapeli zaokrožíti se in zaokróžiti se 1. postati okrogel: kamen se v strugi zaokroži / ekspr. z leti se mu je telo zaokrožilo 2. postati skladna celota: z novimi spoznanji se je njihovo vedenje o vesolju zaokrožilo ● ekspr. usta so se mu zaokrožila v nasmeh nasmehnil se je zaokróžen -a -o: zaokrožen pregled slovenskega slovstva; lepo zaokrožen rob; tematsko zaokrožena poglavja zaključena; zaokroženo število ♪
  20.      zaonegáviti  -im dov. (á ȃ) slabš., s širokim pomenskim obsegom izraža dejanje, ki je znano, a se noče, ne more imenovati: kaj si spet zaonegavil, da so te kaznovali ♪
  21.      zaostálost  -i ž (á) stanje zaostalega: duševna, telesna zaostalost; zaostalost v rasti / odpravljati, premagovati zaostalost; ekspr. dvigniti se, izkopati se iz zaostalosti / zaostalost vasi; znamenje zaostalosti; boj proti zaostalosti / gospodarska, kulturna zaostalost / očitati komu zaostalost ♪
  22.      zapádati  -am nedov. (ā ȃ) 1. v zvezi s sneg padajoč prekrivati zemeljsko površino: sneg pogosto zapada že sredi novembra // v večjih količinah padajoč zakrivati, prekrivati: sneg zapada ceste in travnike 2. zastar. nehote, po naključju prihajati: ves čas so zapadali v nevarne položaje 3. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža prehajanje osebka v stanje, kot ga določa samostalnik: hitro je zapadal obupu / zapadati v bedo; pogosto zapada v jezo // izraža prehajanje osebka v dejavnost, kot jo določa samostalnik: zapadati alkoholizmu, razvratu / zapadati v pretiravanja pretiravati; zapadati v sumničenje sumničiti 4. ekon., fin. prihajati do dneva, termina, ko je treba plačati: menice, obveznosti zapadajo ● zastar. sonce zapada zahaja zapadajóč -a -e: veje se šibijo pod zapadajočim snegom; zapadajoče sonce ♪
  23.      západen  in zapáden -dna -o prid. (á; ȃ) knjiž., v zvezi zapadno kamenje padajoče odkrušeno kamenje: zapadno kamenje je ubilo planinca ♪
  24.      zapádlost  -i ž (á) ekon., fin. lastnost zapadlega: ugotoviti zapadlost menice / rok zapadlosti / plačati terjatev ob zapadlosti roku zapadlosti ♪
  25.      zapásti  -pádem dov., stil. zapàl zapála (á ā) 1. v zvezi s sneg padajoč prekriti zemeljsko površino: ponoči je zapadel sneg; že sredi novembra je zapadel prvi sneg / brezoseb. zapadlo je več kot pol metra snega // v večjih količinah padajoč a) zakriti, prikriti: sneg je zapadel hiše in vrtove b) narediti, da kaj ni dostopno, prehodno: sneg je zapadel vse poti / pozimi jih je zapadel sneg, da niso mogli nikamor 2. zastar. nehote, po naključju priti: ne vem, kako sem zapadel sem / zapasti v križni ogenj 3. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža začetek stanja osebka, kot ga določa samostalnik: zapasti črnogledosti, obupu; zapasti malodušnosti // izraža začetek dejavnosti, kot jo določa samostalnik: zapadel je alkoholizmu / zapasti v brezdelje, sanjarjenje / zapadel je v napake začel je delati napake 4. ekon., fin. priti do dneva, termina, ko je treba plačati: dolg, menica zapade; terjatve so zapadle / obveznosti zapadejo v plačilo prvega januarja 5. publ. zaradi določenega dejstva izgubiti vrednost, veljavnost; propasti: viza mu je zapadla 6. star. postati last koga; pripasti: po očetovi smrti je kmetija zapadla bratu / zapuščina brez dedičev zapade državi ● star. če zastavljenega predmeta ne odkupimo, zapade preide v last upnika; zastar. sonce je že zapadlo zašlo; zastar. po naših zakonih zapadeta smrti bosta obsojena na smrt; bosta usmrčena zapádel -dla -o: plačati zapadle obroke; zapadla menica; zapadle obveznosti zapáden -a -o: zapaden sneg / v povedno-prislovni rabi vse naokrog je bilo zapadeno ♪

   9.883 9.908 9.933 9.958 9.983 10.008 10.033 10.058 10.083 10.108  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA